Jedro

Z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje pritožnikove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

Pritožba se zavrne in se I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-6131/2022/6 (1221-12) z dne 14. 3. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 Tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe pa je ugodilo in izvršitev navedenega sklepa toženke odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da so v tej zadevi podane okoliščine, zaradi katerih je na podlagi določb Uredbe Dublin III za obravnavanje prošnje tožnika za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, in se pri tem sklicevalo na razloge sklepa toženke z dne 14. 3. 2023. Toženka je namreč na podlagi prstnih odtisov iz centralne baze Eurodac ugotovila, da je bil tožnik v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, zato je na Republiko Hrvaško naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je to prošnjo sprejela, s pojasnilom, da je tožnik državo zapustil še pred dejansko vložitvijo prošnje. Sodišče prve stopnje je kot pravilno potrdilo tudi ugotovitev toženke, da tožnik osebno ni imel slabih izkušenj s hrvaško policijo ter da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, kot tudi, da tožnik ni podal nikakršnih konkretnih izjav, da bi z njim kot s tujcem ali prosilcem za mednarodno zaščito na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali, ter da njegove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep toženke odpravi.

4. Toženka odgovora na pritožbo ni vložila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede pritožbenega očitka, da je pritožnik po izkušnji v Republiki Sloveniji povsem prepričan, da na Hrvaškem ni bilo moč šteti, da je vložil namero za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da državljan tretje države pridobi status prosilca za mednarodno zaščito v smislu člena 2(c)2 Direktive 2013/32, ko „poda“ prošnjo za mednarodno zaščito, za to dejanje pa zadostuje že dejstvo, da izrazi željo, da zaprosi za mednarodno zaščito pred „drugim organom“3 v smislu člena 6(1), drugi pododstavek, Direktive 2013/32.4 V zvezi s presojo pravne podlage za predajo pritožnika na podlagi Uredbe Dublin III je zato sodišče prve stopnje presojo pravilno oprlo na podatke iz baze Eurodac in odgovor Hrvaške o ponovnem sprejemu pritožnika po dublinskem postopku.

7. Pritožnik tako ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik, po samovoljni zapustitvi azilnega doma na Hrvaškem, vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,5 v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena6 dolžna tudi obravnavati.7 Pritožbeni očitek, da bo pritožniku onemogočen dostop do vsebinskega odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, je zato neutemeljen.

8. Odločitev sodišča prve stopnje glede na obrazložitev (13. točka) temelji na ugotovitvi, da je pritožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V tem pogledu pritožnik ponavlja tožbene navedbe, da mu ni bilo znano, da se je uradni postopek na Hrvaškem začel in da so s tem zanj nastopile posledice, saj mu nobena uradna oseba v nobenem jeziku ni razložila postopka in posledic posameznih dejanj (npr. odvzema prstnih odtisov). Sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa iz vsebine njegovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da se je pritožnik na Hrvaškem ves čas zavedal, da je v azilnem postopku in je tudi želel, da se začne ta postopek. Tej presoji pritožnik konkretizirano ne nasprotuje, zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.8

9. V zvezi s trditvami pritožnika, da statusa prosilca za mednarodno zaščito ni pridobil prej kot s podajo prošnje v Republiki Sloveniji, Vrhovno sodišče dodaja, da z vidika odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve pritožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III9, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena10 dolžna tudi obravnavati.11

10. Pritožnik se sklicuje na odgovor Hrvaške z dne 24. 1. 202312 in meni, da je v drugem odstavku navedla pravno podlago za zavrženje oziroma zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz procesnih razlogov. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da tega v tožbi ni zatrjeval, tudi sicer pa samo citiranje prvega odstavka 28. člena Direktive 2013/32 (kot to izhaja iz drugega odstavka omenjenega odgovora Hrvaške) še ne pomeni, kakšna bo končna odločitev v obravnavanem primeru.

11. Pritožbene navedbe o okoliščinah postopka za mednarodno zaščito, ki se vodi v zvezi s pritožnikovim bratom, ter v zvezi s tem predlagan vpogled v sodni spis Upravnega sodišča, opr. št. I U 504/2023, za odločanje o tej pritožbi niso relevantne. Pritožnik opisuje potek postopka v zvezi z njegovim bratom in se sklicuje na odgovor Hrvaške Sloveniji z dne 20. 1. 2023, kjer naj bi pisalo, da se šteje, da je prosilec prošnjo umaknil, saj je ozemlje Hrvaške samovoljno zapustil. Pritožnik na podlagi navedenega ugiba, kakšen bo potek ravnanja in odločanja Hrvaške v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ob tem pa niti ne zatrjuje, da sta odgovora Hrvaške Sloveniji v obeh primerih enaka. Zgolj podobnost okoliščin v obeh primerih, ki jo zatrjuje pritožnik, pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da bo v obeh primerih prišlo tudi do enake odločitve.

12. V zvezi s pritožbenim očitkom, da vrnitev pritožnika v državo izvora zanj kot dezerterja (na strani agresorja) pomeni hudo kazensko sankcijo in gotovo smrt, Vrhovno sodišče dodaja, da se z izpodbijano odločbo pritožnika ne vrača v izvorno državo, ampak bo predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III. Pritožnik je predlagal vpogled v poziv/obvestilo/dnevni red za vstop v vojsko za (pri)tožnika, ki pa ga pritožbi ni priložil, zato tega dokaza Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ni moglo upoštevati. Tudi sicer pa glede na navedeno niti ni relevanten, saj ne vpliva na odločitev v tej zadevi.

13. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta opredeljuje pojem „prosilec“ kot državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba. 3 Kot druge organe navedena direktiva šteje policijo, mejno policijo, organe, pristojne za priseljevanje, in osebje ustanov za pridržanje. 4 Glej sodbo SEU C-768/19 z dne 9. 9. 2021, 48. in 49. točka obrazložitve. 5 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 6 Določba se glasi, da v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 7 SEU je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici (zadeva X, C-213/17, sodba z dne 5. julija 2018, točki 42 in 43). 8 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno stališče v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 9 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 10 Gl. op. 6. 11 Glej op. 7. 12 Na prošnjo toženke v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika je Republika Hrvaška dne 24. 1. 2023 posredovala odgovor v angleškem jeziku, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnika po dublinskem postopku.