Jedro

Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja je pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 75.700,00 SIT, v roku osmih dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 1999 sta bili razveljavljeni odločbi tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Kot pravno podlago je upoštevalo Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo iz leta 1993, ki je veljala v času, ko je prišlo do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in ne kolektivne pogodbe, ki je veljala v času pravnomočne odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 948/97 z dne 13. 10. 1999. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku le ob upoštevanju treh povprečnih plač in ne šestih. Tako je odločilo, ker je kot pravno podlago upoštevalo Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti, ki je veljala v času pravnomočne ugotovitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Glede na vrednost spornega predmeta revizija v tej zadevi ne bi bila dovoljena. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 5. točke 31. člena ZDSS-1 sklenilo, da revizijo dopusti iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. V sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnih stališč o pravnem vprašanju, ali je treba upoštevati materialno pravo (kolektivno pogodbo), ki velja v času odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, ali tisto, ki velja v času pravnomočne odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Drugačno stališče kot v sodbi, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje v tej zadevi, je bilo sprejeto v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 49/96 z dne 30. 1. 1998. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je vložil tožnik revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dokončnim sklepom delodajalca z dne 22. 10. 1996. S sodbo delovnega sodišča, ki je postala pravnomočna julija 1999, so bile odločbe o prenehanju delovnega razmerja razveljavljene in ugotovljeno, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo. Ker tožena stranka ni plačala pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je s tožbo zahteval njeno plačilo v višini šestih povprečnih bruto plač. Tožnik navaja, da je potrebno uporabiti tisto kolektivno pogodbo, ki je veljala v času, ko je tožena stranka dokončno odločila, da tožniku preneha delovno razmerje. Na ta dan je prišlo do protipravnega, protipogodbenega in v osnovi škodnega ravnanja. Pozneje sprejeta sodba delovnega sodišča je le deklaratorne narave: da delavcu ni prenehalo delovno razmerje. Vpliva lahko le na tek zamudnih obresti. Sprememba predpisa ne more vplivati na pravni položaj pogodbenih strank, ki je veljal ob nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi drugega odstavka 32. člena ZDSS-1 je Vrhovno sodišče vezano na sklep sodišča druge stopnje, s katerim revizijo dopusti. Zato se revizijsko sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti dopustitve revizije oziroma presojo, ali je v celoti podan razlog po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, to je, da Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Obveznost delodajalca, da delavcu plača odškodnino oziroma pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je bila prvič določena s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93 - SKPG93), ki je pričela veljati 1. 7. 1993. Po četrtem odstavku 23. člena (ki nosi naslov odškodnina) je bil delodajalec v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu dolžan izplačati najmanj šest povprečnih mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Komisija za razlago SKPG93 je v letu 1995 sprejela razlago te določbe (Uradni list RS, št. 67/95), po kateri ima "odškodnina" po četrtem odstavku 23. člena SKPG93 značaj pogodbene kazni, ki jo delavec lahko uveljavlja, ko je z dokončno oziroma pravnomočno odločbo ugotovljeno, da je delavcu nezakonito prenehalo delovno razmerje. Ob tem je Komisija sicer sprejela tudi stališče, da razlage za sodišče niso obvezne, temveč jih sodišče lahko upošteva, določbe kolektivne pogodbe pa samostojno razlaga.

Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 40/97 - SKPGD97), ki se je začela uporabljati s 1. 6. 1997, določa pogodbeno kazen za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v 28. členu. V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih dela. Določba je sicer podobna kot je bila določba po prejšnji kolektivni pogodbi, dopolnjeni z razlago, ne pa enaka. Nedvomno je razlika v višini pogodbene kazni, kar je tudi bistveni razlog, zakaj je prišlo do tega spora.

Odločilno pravno vprašanje, pomembno za odločitev v tem sporu je, katero Kolektivno pogodbo je treba uporabiti kot pravno podlago: tisto, ki je veljala ob prenehanju delovnega razmerja, ali tisto, ki je veljala ob pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Vprašanje se je v dosedanji praksi sodišč (ne samo pritožbenega temveč tudi revizijskega) postavilo zlasti v dveh primerih. Prvič, ko je šlo priznanje do odškodnine oziroma pogodbene kazni, ko je bila ta v kolektivnih pogodbah prvič dogovorjena. In drugič, ko je šlo za vprašanje zapadlosti oziroma vprašanje, od kdaj tečejo zamudne obresti.

Sodišče prve stopnje se je v tej zadevi sklicevalo na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 948/97-2 (sodba z dne 13. 10. 1999). V tej zadevi je tožnici delovno razmerje prenehalo marca 1992, torej pred sprejemom SKPG93, o nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja pa je bilo odločeno v letu 1994. Revizija v tej zadevi ni bila vložena, saj glede na vrednost spornega predmeta niti ni bila dovoljena. Toda o enaki odločitvi je Vrhovno sodišče odločilo v drugi zadevi. V sodbi opr. št. VIII Ips 11/2000 z dne 4. 7. 2000 je revizijo zavrnilo z naslednjo obrazložitvijo: "Čeprav imajo splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo od leta 1993 dalje (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93 in 40/97) določbo, da pripada delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja odškodnina (četrti odstavek 23. člena SKPG iz leta 1993) oziroma pogodbena kazen (28. člen SKPG iz leta 1997), revidentu taka odškodnina oziroma pogodbena kazen ne pripada. V času, ko mu je prenehalo delovno razmerje, instituta odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja takrat veljavni predpisi niso predpisovali, zato mu odškodnine v znesku 404.526,00 SIT s pripadki, ne glede na kasnejše spremembe v pozitivnih predpisih, nižji sodišči nista mogli priznati. Z zavrnitvijo tega dela zahtevka zato materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno." Za odločitev o tem, ali delavcu gre pravica do odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi prenehanja delovnega razmerja je torej pomembno, ali je bila taka pravica predvidena v predpisih, ki so veljali v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Le enak je lahko odgovor na vprašanje kakšna je ta pravica oziroma v kakšni višini se prizna. Če je pravna podlaga določba kolektivne pogodbe, ki velja v trenutku prenehanja delovnega razmerja, jo je pri odločitvi o tožbenem zahtevku treba upoštevati takšno, kot je takrat bila, ne glede na morebitne kasnejše spremembe (glede višine).

Drugo pa je vprašanje, kdaj delavec lahko zahteva plačilo odškodnine oziroma pogodbene kazni. Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 navedlo: "Pogoj za izplačilo je pravnomočna odločba o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, ki je v spornem primeru, vse do konca glavne obravnave, ni bila izdana. Zato pogodbena kazen do takrat ni zapadla v plačilo in je tožba bila glede na določbo prvega odstavka 326. člena ZPP (1977) v tem delu preuranjena." Podobno je Vrhovno sodišče odločilo tudi v primeru, ko je bilo sporno vprašanje teka zamudnih obresti. V sodbi opr. št. VIII Ips 84/2004 z dne 23. 11. 2004 je navedlo: "Nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da je pravna podlaga za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja urejena v 4. odstavku 23. člena SKPG in 5. odstavku 23. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije (KP dejavnosti - Ur. l. RS št. 43/94), glede na to, da je tožnici delovno razmerje prenehalo koncem leta 1994. Obe KP določata obveznost organizacije oziroma delodajalca, da za primer nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača delavcu kot odškodnino znesek v višini najmanj šest povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela. Kdaj bo šlo za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, lahko ugotovi le sodišče v delovnem sporu, če delavec v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) vloži ustrezno tožbo. Šele pravnomočna sodba sodišča v delovnem sporu o dokončni odločbi delodajalca o prenehanju delavčevega delovnega razmerja je lahko podlaga za odškodninski zahtevek v smislu navedenih določb KP. Odškodnina iz 4. odstavka 23. člena SKPG (1993) in na podlagi podobnih določb ostalih KP ni predstavljala odškodnine za eno od tipičnih oblik škode v smislu določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), temveč predstavlja posebno odškodninsko sankcijo za nezakonita ravnanja delodajalca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delavca, za katero so se dogovorile stranke kolektivne pogodbe. Zato sta nižji sodišči pravilno ugotovili njeno zapadlost z izpolnitvijo bistvenega pogoja za njen nastanek, to je s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnici pri toženi stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito in zavrnili zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas pred njeno zapadlostjo (1. odstavek 277. člena ZOR oziroma 1. odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS št. 83/01)." Enako tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 236/98 z dne 2. 3. 1999: "Revizijsko sodišče načelno soglaša z navedbami tožene stranke, da kolektivne pogodbe v delovnem pravu tako za "pavšalno odškodnino" kot kasneje "pogodbeno kazen" uporabljajo neprimerne izraze, ki lahko zaradi enakih izrazov in pojmov, pa drugačne vsebine v obligacijskih razmerjih, pomenijo vnašanje nejasnosti v pravno terminologijo. Revizijsko sodišče je že sprejelo stališče, da delovnopravno pavšalna odškodnina, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, predstavlja institut delovnega prava "sui generis". Stranke kolektivne pogodbe se lahko glede na določbe konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen - Službeni list FNRJ, št. 8/58 v zvezi z Uradnim listom RS - mednarodne pogodbe -, št. 15/92) in zakona o delovnih razmerjih (112. člen - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine, ki jo izplača delodajelec delavcu za svoje nezakonite odločitve. In zato je, čeprav ne povsem v skladu s predpisi, ki sicer urejajo obligacijska razmerja, pavšalna odškodnina za nezakonitost, ki sicer pripada delavcu poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine noben od veljavnih predpisov ne prepoveduje. Zato revizijsko sodišče ne more sprejeti navedb tožene stranke v reviziji. Revizijsko sodišče se pridružuje pravnemu stališču, zavzetemu v izpodbijani sodbi glede pričetka teka zamudnih obresti. V 44. členu KPČBM ni določen rok za izplačilo odškodnine v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožena stranka, ob upoštevanju določbe 324. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in 57/89), lahko prišla v zamudo (ke r ni bilo predhodnega opomina) šele z vložitvijo tožbe 10.3.1995. Zato je bilo tudi pravilno odločeno, da pričnejo teči zamudne obresti od prisojenih zneskov šele s tem dnem." Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot pravno podlago za odločitev o višini odškodnine oziroma pogodbene kazni upoštevalo določbo 28. člena SKPGD97 in ne določbe 23. člena SKPG93. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe glede upoštevanja bruto ali neto zneskov plače kot osnove za izračun je iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani sodbi, pravilna in tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Ker je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in spremenilo izpodbijano sodbo, je moralo odločiti tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje pritožbene stroške sama, glede na utemeljeno revizijo pa je tožeči stranki dolžna povrniti njene revizijske stroške, ki jih je revizijsko sodišče odmerilo po veljavni odvetniški in taksni tarifi (300 točk z DDV za revizijo in plačano sodno takso za revizijo po odmeri sodišča).