Jedro

Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da zapuščina, ki jo predstavlja osebni avtomobil znamke Ford Fiesta, VIN 1., letnik 1999, reg. št. XXX, ki je po podatkih spisa brez vrednosti, postane na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), last Republike Slovenije in se na podlagi 219. člena ZD izroči Republiki Sloveniji, Ministrstvu za javno upravo (točka I. izreka). Republiki Sloveniji je naložilo, da v roku 30 dni plača stroške v znesku 33,38 EUR, ki so bili predhodno založeni iz sredstev sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2.Zoper zgoraj navedeni sklep vlaga pritožbo Republika Slovenija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom ZD. Navaja, da se v skladu z 219. členom ZD zapuščina brez dedičev res izroči Republiki Sloveniji, vendar bi moralo sodišče prve stopnje še pred izročitvijo premoženja zanesljivo ugotoviti, kdo ima avtomobil v posesti, pri kom so ključi in prometno dovoljenje, oziroma kdo jih je dolžan izročiti. Sklepati namreč je, da vozilo v naravi ne obstaja več, stvar, če pa ne obstaja, pa ne more biti sestavni del zapuščinske mase. Sporno vozilo je imelo veljavnost registracije do 18. 6. 2022. Kljub temu, da Republika Slovenija za zapustnikove dolgove ne odgovarja, mora vedeti, če sporno vozilo obstaja in kje se nahaja, da ga sploh lahko prevzame.

3.Takšno motorno vozilo je lahko tudi nevarna stvar, saj lahko pride do samovžiga, iz njega lahko odtekajo tekočine in povzročajo nevarnost za okolje, z njim lahko druga oseba povzroči prometno nesrečo ipd. Zato je pomembno, da zapuščinsko sodišče v trenutku odločanja ugotovi, če predmet zapuščinske mase v naravi sploh obstaja, ter kje oziroma pri kom se nahaja, da ga lahko Republika Slovenija prevzame, uredi lastništvo v potrebnih evidencah ter ustrezno ravna z nevarno stvarjo. Čeprav po mnenju teorije tudi na kaducitetno upravičenko preide zapuščina s trenutkom zapustnikove smrti in kljub temu, da ne gre za dedovanje, je zapuščinsko sodišče po stališču sodne prakse pred izdajo sklepa o izročitvi zapuščine v smislu 219. člena ZD dolžno zanesljivo ugotoviti, ali in kje obstaja zapuščina oziroma stvari iz zapuščine (tako sklepi I Cp 2087/2020, I Cp 192/2015, III Cp 1023/2016 in Cp 75/2022), kar pa v predmetni zapuščinski zadevi glede spornega osebnega vozila ni bilo storjeno. Dodaja, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju VSRS) izdalo sklep II Dor 543/2023 z dne 17. 7. 2024, s katerim se je dopustila revizija glede vprašanja, ali je zapuščinsko sodišče dolžno ugotavljati obstoj in lokacijo predmeta zapuščine brez dedičev in drugih okoliščin, ki omogočajo izročitev predmeta zapuščine brez dedičev Republiki Sloveniji.

4.Glede na to, da Republika Slovenija ne more biti prevzemnica premoženja, obstoj katerega ob izdaji sklepa ni bil popolnoma ugotovljen, pa je najmanj preuranjena odločitev, da je kaducitetna upravičenka dolžna sodišču povrniti stroške objave oklica. Tudi sicer pa je v drugem odstavku 206. člena ZD določeno, da se oklic v primeru zapuščine majhne vrednosti objavi samo na sodni deski.

Republika Slovenija sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče druge stopnje povzema kot pravilne zaključke sodišča prve stopnje iz obrazložitve sklepa o prehodu premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, na državo (219. člen ZD). Država na podlagi zakona in po zakonsko predvidenem postopku (130. člen ZD) prevzame aktivno premoženje zapustnika zaradi domneve, da dedičev ni. Kar se tiče aktivnega premoženja je položaj države, ki prejme premoženje zapustnika brez dedičev (ali so ti nevredni ali se odpovedo dedovanju), sicer podoben položaju dediča. Kaduciteta namreč ni zakonito dedovanje, pač pa poseben način prehoda premoženja umrlega na državo, ki temelji na posebni vezi med zapustnikom in državo. V tem primeru ne gre za originaren (neodvisno od pravnega prednika), ampak za derivativni način pridobitve lastninske pravice v skladu z 39. in 41. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Kljub temu pa sklep sodišča, s katerim se zapuščina izroči državi, še vedno nima konstitutivnega značaja (torej ne ustanavlja lastninske pravice države), temveč je tako kot sklep o dedovanju, deklaratorne narave. Tako kot pri prehodu dediščine na dediče, tudi zapuščina brez dediča preide na državo v trenutku zapustnikove smrti - za nazaj, vendar pa v primeru, če nekaj ni bilo od zapustnika v trenutku njegove smrti, z izdajo kaducitetnega sklepa ne postane last države.

7.Po novejši ureditvi pa na državo ne preidejo zapustnikovi dolgovi (prvi odstavek 142.a člena ZD), saj v primeru, če noben upnik po pozivu sodišča ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev, terjatve upnikov, ker le-ti pred izdajo sklepa po 219. členu ZD niso predlagali stečaja zapuščine brez dedičev, ugasnejo. Posledično, s 4. členom ZD-C noveliran 9. člen ZD določa, da zapuščina brez dedičev postane lastnina Republike Slovenije, razen če se takšna zapuščina prenese v stečajno maso stečaja zapuščine brez dedičev.

8.Kot izhaja iz podatkov spisa, in kar je nesporno, v obravnavani zadevi nihče od upnikov ni predlagal stečaja zapuščine brez dedičev. Ker je bilo osebno vozilo Ford Fiesta, VIN 1., letnik 1999, reg. št. XX 123, last zapustnika v času njegove smrti (kar nedvomno izhaja tudi iz izpiska iz uradne evidence, ki ga je pritožbi priložila pritožnica), je odločitev sodišča prve stopnje, da se to premoženje prenese na Republiko Slovenijo, ki se temu premoženju tudi ne more odpovedati, pravilna. Osebno vozilo je postalo last države že z zapustnikovo smrtjo, z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje to dejstvo zgolj ugotovilo. Navedeno pa pomeni, da mora država sama poskrbeti za varstvo svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila zunajknjižno, zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje v času odločanja, pred izdajo izpodbijanega sklepa opravljati poizvedbe o tem, kje se navedeno vozilo, njegovi ključi in prometno dovoljenje, nahajajo. Razen tega sodišču prve stopnje te obveznosti ne nalaga nobena določba ZD (niti 219. člen ZD), niti noben drug predpis.

9.Iz zgoraj navedenih materialnopravnih razlogov ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na zadeve Cp 75/2022, I Cp 2087/2020, III Cp 1023/2016 z dne 13. 4. 2016 in I Cp 192/2015. Sklep VSL I Cp 2087/2020 z dne 21. 12. 2020 namreč zavzema enako stališče, kot je obrazloženo v tem sklepu, med tem ko je v zadevah VSL I Cp 192/2015 z dne 18. 3. 2015 in III Cp 1023/2016 z dne 13. 4. 2016 šlo za vprašanje, ali je predmet sploh obstajal v času zapustnikove smrti, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Glede priloženega sklepa VSRS o dopuščenem revizijskem vprašanju, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v času sprejema svoje odločitve, VSRS še ni podalo odgovora na dopuščeno vprašanje.

10.Sodišče prve stopnje je prav tako obrazložilo in sprejelo pravilno odločitev glede stroškov objave oklica ter kdo jih trpi. Sodišče druge stopnje dodaja le, da je objava oklica predvidena z zakonom. Res se oklic v primeru zapuščine majhne vrednosti objavi samo na sodni deski (drugi odstavek 206. člena ZD), vendar osebni avtomobil že po naravi stvari ne predstavlja stvari majhne vrednosti. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje z objavo v Uradnem listu RS, sledilo načelu varovanja pravic strank v postopku (prvi odstavek 165. čl. ZD). S tem je bila zagotovljena tudi večja garancija za materialnopravno pravilno odločitev.

11.Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 9, 130, 142a, 142a/1, 165, 165/1, 206, 206/2, 219 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 39, 41

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.