Jedro

Če bi tožena stranka ravnala vestno in skrbno, bi rast cen morala in mogla upoštevati že ob sklepanju predpogodbe.

Rast cen nepremičnin, ki je bila le za 10 % višja od tiste, ki jo je bilo pričakovati, ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, da bi se lahko tožena stranka nanjo uspešno sklicevala v skladu s 33. členom OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 4. 10. 2011 zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje in dovolilo spremembo tožbe ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna s tožečima strankama skleniti prodajno pogodbo za stanovanje … , z vsebino, ki izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.233,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek po nasprotni tožbi, da pogodba o ari in predpogodba o prodaji in nakupu stanovanja z dne 7. 11. 2003 ne veže, je zavrnilo, zavrnilo je tudi podredni zahtevek po nasprotni tožbi, da se pogodba o ari in predpogodba o prodaji in nakupu stanovanja z dne 7.11. 2003 razveže ter zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. 11. 1. 2012 je sodišče prve stopnje izdalo še popravni sklep zaradi očitnih pomot v sodbi.

2.Zoper sodbo in sklep z dne 4. oktobra 2011 se pritožuje tožeča stranka osebno in po odvetnici, po odvetnici vlaga pritožbo tudi zoper popravni sklep z dne 11. 1. 2012. 3.V pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 4. 10. 2011, ki jo vlaga po odvetnici iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je predlog A. Ž. za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo zato, ker na naroku ni nameravalo izvesti dokaza z zaslišanjem tožene stranke in tožene stranke na narok zaradi zaslišanja tudi ni vabilo in zato tožena stranka ni izgubila pravice opraviti dejanja na naroku 4. 10. 2011, napačno. Tožena stranka je prejela vabilo na narok in se ga je imela pravico udeležiti, sodišče pa njenemu predlogu kljub izkazanemu opravičilu ni ugodilo. Pri izvajanju dokazov na naroku tako ni mogla biti navzoča in ni mogla podati ustreznih pripomb glede na izpovedbo izvedenke. Sodišče ji tako ni omogočilo udeležbe, s tem je bila kršena njena pravica, kar je v nadaljevanju vplivalo na pravilnost odločitve sodišča. Tožena stranka je že v svojih vlogah po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje po zaključenem pritožbenem postopku predlagala njeno ponovno zaslišanje, pa sodišče o tem njenem dokaznem predlogu ni odločalo. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni predlagala njenega zaslišanja oziroma, da je bil ta dokazni predlog podan po prvem naroku je neutemeljen. Navajanje sodišča, da je toženo stranko zaslišalo že na naroku 22. 9. 2009 je tako neutemeljeno. V ponovljenem postopku je ni zaslišalo, kljub njenim izrecnim dokaznim predlogom. Napačna je ugotovitev sodišča v obrazložitvi sodbe pod točko 11, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Sodišče je uporabilo določila člena 62 OZ, kar je sicer pravilno, kljub temu pa je tožeča stranka tožbo vložila prepozno. Sodišče ugotavlja, da je postal sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 326/03 pravnomočen 6. 9. 2006, po mnenju tožene stranke je ta ugotovitev napačna, sklep je postal pravnomočen z odločitvijo sodišča na drugi stopnji, kar pa ni bilo 6. 9. 2006, ampak pred tem. Napačen je zato zaključek sodišča glede pravnomočnosti, v nadaljevanju pa tudi zaključek, da je bila tožba vložena pravočasno. Sodišče se v nadaljevanju sklicuje na določbe 33. člena OZ, v povezavi s tem je sodba napačna, saj je sodišče v izreku sodbe povzelo elemente prodajne pogodbe, ki naj bi izhajali iz predpogodbe in v 5. točki navedlo, da je prodajalka dolžna plačati davek na promet z nepremičninami in notarske stroške overitve, kupca pa plačata stroške vknjižbe kupoprodajne pogodbe v zemljiško knjigo. Taka določba je v nasprotju s predpogodbo, kjer je v 12. členu določeno, da se prodajalka zaveže plačati davek na promet z nepremičninami, kupec pa notarske stroške overitve in vknjižbe kupoprodajne pogodbe. V pogodbi ni določbe, kdo je dolžan plačati stroške pogodbe. Izrek sodbe je tako v nasprotju z določbami predpogodbe. V nadaljevanju navaja, da sodišče navedbam tožene stranke in dokazom glede predpogodbe ni sledilo, povzema navedbe sodišča glede določb 63. člena ZOR oziroma 16. člena OZ ter povzema, da sodišče zaključuje, da med strankama ni bilo nesporazuma, pri čemer pa tožena stranka navaja, da njena pogodbena volja zagotovo ni bila takšna, kot to zaključuje sodišče. V interesu tožene stranke ni bilo, da se sklepa predpogodba in da prejme aro le v višini manj kot 10 % celotnega zneska, hkrati pa tožeči stranki izroči ključe stanovanja in ji omogoči ne le posest, ampak tudi bivanje v tem stanovanju. Zaključek sodišča, da nima pomisleka, da je odvetnica T. P. sestavljala pogodbo v korist obeh strank, je napačen, saj bi moralo sodišče presojati vsebino pogodbe o ari in predpogodbe in ocenjevati, v kakšnem obsegu in čigave koristi so dejansko v pogodbe zavarovane, ob natančnem branju pogodbe je mogoče ugotoviti, da sta bila zavarovana le tožnika. V predpogodbi, če bi bila ta sestavljena tudi v korist tožene stranke, bi moralo biti določeno tudi, da se v primeru spremembe cen na tržišču cena ob sklepanju pogodbe uskladi skladno s spremembo cen, pa take določbe v pogodbi ni. Dogovorjena cena je bila za toženo stranko ob sklepanju predpogodbe sprejemljiva, saj je stanovanje prodajala zato, da si kupi drugo stanovanje, v katerem je bila kot najemnica. Okoliščine z nameravanim odkupom stanovanja so vplivale na dogovorjeno ceno, ki je bila ob sklepanju pogodbe nizka. Sodišče navaja, da tožena stranka ni dokazala, da je imela namen kupiti stanovanje in da iz urgenc, ki jih je pošiljala sodišču v zapuščinskih postopkih, izhaja, da ni imela denarja za vzdrževanje stanovanja, vendar je tak zaključek sodišča napačen. Ob sklepanju prodajne pogodbe je bilo znano, da se cene nepremičnin spreminjajo in zvišujejo, vendar zviševanje cen ni bilo drastično visoko, kar je ugotovila tudi izvedenka V. M., bistveno so se začele zviševati cene v letu 2004 naprej in takih sprememb ni bilo mogoče pričakovati, gotovo gre za bistveno spremenjeno okoliščino. Upoštevati je potrebno, da je bila v predpogodbi dogovorjena cena nizka, da so se cene nepremičnin do leta 2006 bistveno spremenile, da bi bila cena stanovanja v času, ko bi se morala skleniti prodajna pogodba, 96.245,42 EUR, kar je na pogodbeno določeno ceno 58.000,00 EUR razlika, ki doseže skoraj vrednost 100 %, to pa predstavlja bistveno spremenjeno vrednost nepremičnine, kar opravičuje zahtevo tožene stranke, da se pogodba zaradi spremenjenih okoliščin razveže. To dokazuje tudi vrednotenje GURS, ki ga je tožena stranka res sodišču posredovala po prvem naroku, vendar ga prej ni mogla posredovati zato, ker do takrat ocena še ni bila izdelana. Sodišče bi to listino moralo upoštevati, zaključek sodišča, da gre za oceno na dan 15. 6. 2010 je napačen, saj so bile izhodišče za GURS cene v letu 2007 s korekcijo. Tudi ugovori sodišča, da gre za investicijo v stanovanje, ki vrednost stanovanja bistveno zvišuje, so v celoti neutemeljeni, saj je tožeča stranka v postopku trdila, da znaša vrednost njene investicije nekaj več kot 9.000,00 EUR, kar je zanemarljiv vložek. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve izvedenke, ki pa jim daje drugo vsebino, saj navaja, da je izvedenka navedla, da je bilo v letu 2003 možno pričakovati, da se bodo cene stanovanj še naprej dvigovale, vendar ne bistveno. Ponavlja, da se je cena stanovanja bistveno zvišala, tožena stranka ni mogla pričakovati takšnega zvišanja in ne bi sklepala predpogodbe za ceno 14.000.000,00 SIT, v kolikor bi to pričakovala. Sodišče je torej neutemeljeno zavrnilo zahtevek A. Ž. po nasprotni tožbi in napačno odločilo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožena stranka zato predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sama tožena stranka v pritožbi navaja nekatere iste razloge, navaja, da je sodišče poseglo v njeno pravico do enakega varstva pravic in pravico do poštenega sojenja, saj ne more biti čezmerno prikrajšana. Sklicuje se na 132. člen Zakona o dedovanju (ZD) in navaja, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti in že s trenutkom smrti pokojnika je ona postala lastnica stanovanja, zato je bila predpogodba nesmiselna. Opozarja na določbo GURS-a, ki bi jo sodišče moralo upoštevati. Sodišče ni sledilo napotkom Višjega sodišča v celoti, saj so že po zakonu nastopile spremenjene okoliščine. Vrednost stanovanja sicer ni povišana točno za 100 %, je pa približek tega in se to šteje za bistveno spremenjeno okoliščino. Zamujeni so bili vsi roki za sklenitev pogodbe, glede na to, da zapuščina preide na dediče že v trenutku zapustnikove smrti, sodišče bi zato moralo tožbo zavreči, ne pa zavrniti, predpogodba ni smiselna. V sodbi se nahajajo zavajanja, da se je želela tožena stranka stanovanja samo znebiti, kar je nesmisel, saj je nameravala uporabiti kupnino za nakup drugega stanovanja. Odvetnica T. P. je ravnala z neprofesionalno skrbnostjo, ni ravnala tako, kot se od pravnega strokovnjaka pričakuje, za toženo stranko ni bilo nobene varovalke. Namen tožene stranke gotovo ni bil, da bi se obogatil tožnik, bila je prisiljena podpisati predpogodbo, ki je bila že natipkana, razumela pa je, da od predpogodbe lahko odstopi in se lahko ara vrne. Sestavljalka predpogodbe ji ni povedala ničesar, kar je v trenutku tožbe postalo pomembno, zato jo smatra za krivo in odgovorno za celoten spor. Tudi izvedenka je ravnala v nasprotju s stroko. Poudarja še, da so stroški sodbe pretirani in se jih ne da preveriti. Tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje je nezakonito zavržen, saj so podani vsi zakonski razlogi za vrnitev v prejšnje stanje.

4.Tožena stranka se nadalje po odvetnici pritožuje tudi zoper popravni sklep sodišča prve stopnje in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izrek sklepa popravilo tako, da je dejansko napisalo nov izrek sklepa v celoti, vključno z besedilom prodajne pogodbe. V konkretnem primeru ne gre za napake, kot so predvidene v prvem odstavku 328. člena ZPP, pač pa izrek popravnega sklepa pomeni spremembo izreka izpodbijane sodbe, saj je sodišče v 3. alineji izreka popravnega sklepa spremenilo vsebino sklepa, ko je dodalo besedilo: „in posest prosto oseb in stvari prepusti“, kar je vsebinska sprememba sklepa in tudi za besedilom „kupca pa kupita“, je dodatno zapisalo: „in posest prosto oseb in stvari prevzameta“. Besedilo izreka kupoprodajne pogodbe sodišče spreminja, gre za vsebinsko drugačno odločitev, kar ni odprava pisne pomote. Gre za bistveno kršitev določb postopka in tožena stranka predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

5.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbi zoper sodbo (in sklep) in zoper popravni sklep pritožbama nasprotuje in predlaga njuno zavrnitev.

Glede pritožbe tožene stranke (osebno in po odvetnici) zoper sodbo in sklep z dne 4. 10. 2011:

6.Neutemeljena je pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Kot izhaja iz samega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, je tožena stranka vrnitev v prejšnje stanje predlagala zato, ker je zamudila narok za svoje zaslišanje ter zato izgubila pravico opraviti to dejanje, to je njeno zaslišanje na naroku 4. 10. 2011. Ker sodišče prve stopnje strank na narok z dne 4. 10. 2011 sploh ni vabilo z vabilom na zaslišanje in na naroku tega dokaza tudi ni izvajalo, ker je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno, je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega dne zaslišanja ni zamudila in je posledično predlog za vrnitev v prejšnje stanje pravilno zavrglo. Tožena stranka namreč z izostankom z naroka zaslišanja strank, glede katerega je vrnitev v prejšnje stanje predlagala, ni zamudila. Vse drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Na naroku pa je bila sicer navzoča pooblaščenka tožene stranke, zato je ta lahko v njenem imenu podajala pripombe glede izpovedbe izvedenke, tako da odsotnost tožene stranke (osebno) ni mogla vplivati na pravilnost odločitve sodišča. 7.Glede na to, da je bila prva sodba sodišča prve stopnje razveljavljena zato, ker je bilo potrebno postaviti izvedenca, ki ga prej sodišče prve stopnje, kljub predlogu tožene stranke ni postavilo in je bilo v tej smeri dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko tožene stranke ni dodatno zasliševalo, medtem ko je dokaz z zaslišanjem pravdnih strank sicer izvedlo.

8.Neutemeljena je pritožbena navedba, ki izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Sodišče prve stopnje je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III D 326/03, na katerem je klavzula o pravnomočnosti, pravilno ugotovilo, da je ta postal pravnomočen 6. 9. 2006. Vse pritožbene navedbe, da na ta dan sklep ni postal pravnomočen, pač pa že prej, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj tega tožena stranka v postopku ni pravočasno zatrjevala, zato sodišču druge stopnje na te navedbe ni potrebno odgovarjati (337. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Enako velja tudi glede vsebine same pogodbe. Tožena stranka namreč zatrjuje, da je med predpogodbo in elementi prodajne pogodbe, ki so povzeti v izreku sodbe, nasprotje, vendar gre tudi v tem delu za pritožbene novote. Tožena stranka je bila ves čas seznanjena s tem, kakšen je zahtevek tožeče stranke, zahtevku v tej smeri ni ugovarjala, zato tovrstnih ugovorov v pritožbi ne more več podati.

9.Tožena stranka delno povzema navedbe in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s 63. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 16. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ugotovitvam, da med strankama ni bilo nesporazuma izrecno ne nasprotuje, v nadaljevanju pa navaja, da pogodbena volja tožene stranke prav gotovo ni bila taka, kot to zaključuje sodišče. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da že v tem delu, pa tudi v nadaljevanju pritožbe, tožena stranka pravzaprav izpostavlja svoj nagib, ne pa sam namen pogodbe in se sodišču prve stopnje s tem nagibom (in ne namenom pogodbe) niti ne bi bilo potrebno ukvarjati, saj gre za odplačno pogodbo. Vse pritožbene navedbe v zvezi z nagibom tožene stranke za sklenitev predpogodbe zato za odločitev niso pravno odločilne. Tudi navedba, da naj bi bila predpogodba sestavljena le v korist tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke, glede na to, da v njej ni bilo določeno, da se v primeru spremembe cen na tržišču cena ob sklepanju pogodbe uskladi s spremembo cen, ni utemeljena, saj bi lahko prišlo tudi do obratne situacije, ko bi cena nepremičnine padla (do česar je v nadaljnjih letih, kar je splošno znano, tudi prišlo).

10.V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obširno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z nadaljnjim pogojem, pod katerim se spremenjene okoliščine lahko upoštevajo, to je, da spremenjenih okoliščin stranka, ki se nanje sklicuje, ni mogla upoštevati ob sklenitvi pogodbe in se jim tudi ni mogla izogniti ali odkloniti njihovih posledic (112. člena OZ, ki ga je treba upoštevati pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji iz 6. odstavka 33. člena OZ, saj je pomen tega pravila enak kot institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin in je potrebno pri razlagi, katere spremenjene okoliščine so relevantne, smiselno uporabiti konkretnejši 2. in 3. odstavek 112. člena OZ). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta pravdni stranki ob sklepanju predpogodbe morali računati z dejstvom, da se zapuščinski postopek ne bo končal hitro, da jima je to moralo biti znano že ob podpisu predpogodbe. Sodišče pravilno v tem delu ni moglo slediti toženi stranki in torej trajanja zapuščinskega postopa v okviru spremenjenih okoliščin ni mogoče upoštevati, saj bi tožena stranka to lahko upoštevala že ob sklenitvi pogodbe in bi se temu tudi lahko izognila oziroma odklonila posledice trajanja zapuščinskega postopka. Razlogi iz 20. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, v preostalem delu sklicuje. Glede spremembe cen stanovanj kot spremenjene okoliščine tožena stranka trdi, da so se cene dvignile kar za 100 %, zato je bilo potrebno ugotoviti, ali to drži in ali bi pogodbeni stranki mogli računati s takšnimi spremembami cen. Sama tožena stranka v pritožbi priznava, da je bilo ob sklepanju prodajne pogodbe znano, da se cene nepremičnin spreminjajo in zvišujejo, kot spremenjeno okoliščino je torej možno upoštevati le bistveno zvišanje cen in to v primerjavi s siceršnjim predvidenim dvigom cen. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, upoštevaje izvedeniško mnenje, je bil celoletni porast cen v letu 2003 12 % (predpogodba je bila sklenjena v novembru 2003), v letu 2004 je bil porast 17,4 %, v letu 2005 12,5 %, v letu 2006 pa je celoletni porast znašal 14,6 %. Ugotovitvi, da je bil porast cen nepremičnin na trgu od sklenitve predpogodbe do izteka pogojev 46,16 % tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje, pri čemer pa je izvedenka ugotovila, in tej ugotovitvi je sledilo tudi sodišče prve stopnje, da je bilo že v letu 2003, torej predvsem v drugem kvartalu 2003 mogoče sklepati, da se bodo cene stanovanja še naprej dvigovale, v nadaljevanju so bile cene nad pričakovanim trendom, vendar ne bistveno. Porast je bila cca 10 % nad pričakovanim, kar pa je mišljeno za celotno obdobje, zato je zmotna drugačna pritožbena navedba in drugačno povzemanje izvedeniškega mnenja. Glede na trend ob sklepanju pogodbe (celoletni porast za 12 %), je torej tožena stranka lahko pričakovala v približno treh letih 36 % porast, dejansko pa je prišlo do 46,16 % porasta, kar je torej le 10 % več od tistega, na kar bi tožeča stranka morala računati, tega pa ni mogoče šteti kot bistvenega zvišanja cen, pri čemer torej tožena stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zatrjevanega 100 % porasta cen ni dokazala. Če bi tožena stranka ravnala vestno in skrbno, bi rast cen morala in mogla upoštevati že ob sklepanju predpogodbe.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je med pogodbeno določeno ceno 58.000,00 EUR in ceno stanovanja, kot bi bila v času, ko bi se morala skleniti prodajana pogodba, razlika, ki doseže skoraj 100 %, pri čemer se tožena stranka opira na dopolnitev izvedenskega poročila izvedenke V. M. z dne 5. 12. 2010 ter zatrjuje, da bi bila takrat cena 96.245,42 EUR. V navedeni dopolnitvi je namreč izvedenka primerjala večja stanovanja od predmetnega in je zato vrednost primerljivih stanovanj povečala. Navedla pa je, da v oceni ni upoštevala slabega stanja stanovanja. Znesek 96.245,42 EUR brez korekcije, zato ne pride v poštev. V nadaljevanju je izvedenka opravila še eno dopolnitev mnenja. V tej pa je primerjala stanovanja v bližini obravnavanega in ugotovila, da bi bila vrednost stanovanja 89.170,94 EUR, glede na slabo stanje pa 84.000,00 EUR. Glede na to, da je sama tožeča stranka v postopku zatrjevala investicije v približni vrednosti 9.000,00 EUR, bi torej lahko izhajali iz vrednosti med 80.000,00 in 84.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno navedlo, da bi vrednost v času, ko bi se morala skleniti prodajna pogodba, znašala 63.211,48 EUR, vendar to na v pravilnost odločitve ni vplivalo. Ta znesek je namreč izvedenka navedla za primer, da bi se dvigale cene ob upoštevanju dviga življenjskih stroškov. Za primer, da bi se upoštevala rast cen v spornem obdobju, pa je navedla, da bi bila tržna vrednost spornega stanovanja 20,463.363,50 SIT, kar predstavlja 85.392,00 EUR. Le cena z upoštevanjem dejanske rasti cen je lahko relevantna oziroma je odločilen že prej naveden skupni porast cen za 46,167 %. Glede na že navedeno, pa rast cen nepremičnin, ki je bila le za 10 % višja od tiste, ki jo je bilo pričakovati, ne predstavlja takšne spremenjene okoliščine, da bi se lahko tožena stranka nanjo uspešno sklicevala v skladu s 33. členom OZ.

12.Tudi pritožbena navedba glede vrednotenja GURS ni utemeljena. Res je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bil naveden dokaz predlagan prepozno, saj v času prvega naroka ocena še ni bila izdelana. Kljub temu pa sodišče tega dokaza pravilno ni upoštevalo (tudi sicer ga je vsebinsko ocenilo), saj sama tožena stranka navaja, da so bile izhodišče za GURS cene v letu 2007 s korekcijo, medtem ko bi morala biti pogodba sklenjena v letu 2006. Okoliščin, ki se spreminjajo po izteku izpolnitvenega roka pa ni mogoče upoštevati.

13.Večina pritožbenih navedb, ki jih podaja v pritožbi sama tožena stranka predstavlja nedopustne pritožbene novote, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (čezmerno prikrajšanje, prehod zapuščine na dediče, ravnanje odvetnice in izvedenke), na ostale pritožbene navedbe pa je bilo odgovorjeno že zgoraj, razen glede stroškov postopka.

14.Glede stroškov postopka ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je navedlo, da izrek o stroških postopka temelji na 154. členu ZPP, torej na uspehu v pravdi in je tožena stranka dolžna tožeči, ki je v postopku uspela, povrniti pravdne stroške. Navedlo je tudi, da so priznani stroški, ki so razvidni iz specificiranega stroškovnika na list. št. 306, na tej pa je označeno, katere stroške je sodišče priznalo, katere je zavrnilo in je bilo odločitev mogoče preizkusiti.

Glede pritožbe tožene stranke zoper popravni sklep z dne 11. 1. 2012. 15.V skladu s 328. členom ZPP se lahko kadarkoli popravijo napake v imenih in številkah in druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Tožena stranka glede tega v pritožbi izpostavlja, da naj bi sodišče prve stopnje vsebinsko spremenilo izrek s tem, ko je na dveh mestih dodalo: „in posest prosto oseb in stvari prepusti“ ter „in posest prosto oseb in stvari prevzameta“. Stališče pritožbe, da gre dejansko za vsebinsko drugačno odločitev, ne pa odpravo očitne pisne pomote, ni utemeljeno, saj ni šlo za besedilo, ki bi ga sodišče dodalo samo, pač pa je tudi v tem delu odpravilo pisno pomoto. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaradi spremenjenih razmer dovolilo spremembo tožbe iz vloge z dne 13. 4. 2011, ki se nahaja na listovni številki 284 v spisu, v kateri je v zahtevku to besedilo navedeno, je očitno, da je prišlo do izpada zaradi strojepisne napake. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka zato sodišče prve stopnje ni storilo.

16.Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepov tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo (in sklep) z dne 4. 10. 2011 in popravni sklep potrdilo (353. člen ZPP).

17.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi tožeča stranka, saj njena odgovora na pritožbi nista bila potrebna (155. člen ZPP ter 165. in 154. člen ZPP).