Jedro

Obrazložitev zadostuje, če je mogoče stališča sodišča prve stopnje, ki so izražena bodisi izrecno bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti. Sodišče prve stopnje pa je dovolj jasno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek zastaran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 18.020,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.308,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbenega stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo zneska 18.020,56 EUR s pripadki iz naslova povračila stroškov, ki jih je kot upravnik objekta na naslovu L. cesta 28, plačevala za toženo stranko. Tožeča stranka je te stroške po v tožbi navedenih računih uveljavljala v pobot v gospodarskem sporu, ki se je vodil pod opr. št. Pg 2/2013 pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu med toženo stranko (tam tožečo stranko) in tožečo stranko (tam toženo stranko). Iz izreka sodbe Pg 2/2013 z dne 15. 10. 2014, ki je postala pravnomočna 5. 12. 2014, je (v delu, pomembnem za to zadevo) razvidno, da je sodišče ugotovilo obstoj terjatev (tam) tožeče stranke R. d.o.o. do (tam) tožene stranke E. d.o.o. na dan izdaje sodbe v znesku 158.590,60 EUR. Obenem je ugotovilo obstoj terjatve E. d.o.o. do R. d.o.o. v višini 158.590,60 EUR. Ker se navedeni terjatvi pobotata na dan izdaje sodbe do višine 158.590,60 EUR, je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeča stranka je navajala, da je (od v pobot uveljavljenih terjatev) ostal odprt še znesek 18.020,56 EUR po računu št. 127/2013 z dne 30. 6. 2013, kar tožeča stranka sedaj zahteva v tem postopku. Iz 14. točke obrazložitve sodbe Pg 2/2013 naj bi glede računa št. 127/2013 izhajalo, da terjatev po tem računu v znesku 84.244,64 EUR obstoji, sodišče tega ni ugotovilo v izreku, pač pa le v obrazložitvi. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala v celoti, in sicer primarno zaradi zastaranja, podala je še druge ugovore, s katerimi pa se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja.

6. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da vtoževana terjatev ni ugotovljena v pravnomočni sodbi Pg 2/2013, saj to ne izhaja iz izreka navedene sodbe. Terjatev tožeče stranke je bila v zadevi Pg 2/2013 pobotana zgolj do višine 158.590,00 EUR in je s tem prenehala. Tožeča stranka pa je po svojih računih, ki jih prilaga v tem sporu, napravila obračun skupaj z zamudnimi obrestmi do 14. 10. 2014 (datum izdaje sodbe Pg 2/2013) in ugotovila, da je bila njena skupna terjatev na ta dan višja za znesek, ki ga sedaj zahteva v tem sporu. Kasneje je na ugovor tožene stranke navedla, da se vtoževana terjatev nanaša na preostanek plačila po računu št. 127/2013 z dne 30. 6. 2013 v znesku 84.244,64 EUR (priloga A19), ki je bil v pobotu v sodbi Pg 2/2013 upoštevan skupaj z zamudnimi obrestmi do dneva izdaje sodbe, zato je v skladu s pravili iz določb 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ostala odprta še glavnica v znesku 18.020,56 EUR. Pri tem je tožeča stranka navedla, da je njen zahtevek pravzaprav verzijski, saj je za toženo stranko plačala račune izvajalcev za postavitev parkirnega mesta, kar sedaj zahteva nazaj s svojim računom št. 127/2013. Vendar je tožeča stranka v vlogi z dne 23. 9. 2016 (8. točka) sama pojasnila, da je te račune izvajalcev plačala v letih 2007 in 2008. Četudi je zahtevek tožeče stranke verzijski, je terjatev tudi v tem primeru po oceni prvostopenjskega sodišča zastarana. Tožbo je tožeča stranka namreč vložila 6. 1. 2016, zato je do tega dne potekel tudi morebitni petletni zastaralni rok. Zgolj z naknadno določitvijo zapadlosti računa št. 127/2013 pa tožeča stranka ne more spreminjati začetka tega zastaralnega roka.

7. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ni obrazložena v zadostnem obsegu. Obrazložitev zadostuje, če je mogoče stališča sodišča prve stopnje, ki so izražena bodisi izrecno bodisi implicitno, dovolj jasno razbrati in je s tem omogočen preizkus njihove pravilnosti. Sodišče prve stopnje pa je dovolj jasno obrazložilo, zakaj šteje, da je tožbeni zahtevek zastaran.

8. Tožnica v pritožbi pojasnjuje, da sodba Pg 2/2013 ne predstavlja pravne podlage, ampak zgolj dokaz o utemeljenosti zahtevka. Vendar te pritožbene navedbe niso relevantne, saj se sodišču v primeru, da je tožbeni zahtevek zastaran, ni treba ukvarjati z vprašanjem, ali je tožeči stranki uspel dokaz njegove utemeljenosti.

9. Pritožnica vztraja, da sta se pravdni stranki ob sklenitvi dogovora o opravljanju storitev upravljanja dogovorili, da se zapadlost stroškov, ki jih za toženo stranko plačuje tožeča stranka, odloži do konca najemnega razmerja, ki je trajalo pet let. Stranki sta se torej dogovorili, da tožeča stranka šele po poteku najemnega razmerja (pet let od sklenitve najemne pogodbe z dne 26. 4. 2007, torej po 26. 4. 2012) pripravi obračun stroškov, ki bi se uskladil s toženo stranko, nato pa skompenziral z najemninami, ki jih je bila dolžna tožeča stranka. Da je bil med strankama res sklenjen takšen dogovor, je ugotovilo že Okrožno sodišče v Novem mestu v sodbi Pg 2/2013, kot tudi Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cpg 293/2015, ki je tekel med istima strankama in iz istega razmerja, predmet pa so bili drugi zahtevki. Ni sporno, da je tožeča stranka račune izvajalcem plačevala v letih 2007 in 2008, nato pa jih z računom št. 127/2013 prefakturirala toženi stranki. Ker pa glede na medsebojni dogovor od tožene stranke ni mogla zahtevati vrnitve pred potekom najemnega razmerja, zastaranje pred aprilom 2012 ni moglo teči (tožeča stranka je sicer mnenja, da je terjatev zapadla v plačilo še kasneje, in sicer z izstavitvijo računa, saj je bil dogovor takšen, da se stroški medsebojno uskladijo, pri čemer pa tožena stranka ni hotela sodelovati, zato je tožeča stranka v letu 2013 pač izstavila račun). Ker gre po mnenju pritožnice za verzijski zahtevek, za katerega velja splošni petletni zastaralni rok, je tudi iz tega razloga ugovor zastaranja neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče ne more pritrditi zgoraj navedenim pritožbenim izvajanjem. Pritožbene navedbe so namreč kontradiktorne. Po eni strani pritožnica navaja, da uveljavlja verzijski zahtevek, za katerega velja splošni zastaralni rok pet let (346. člen OZ). Po drugi strani pa se sklicuje na dogovor o opravljanju storitev upravljanja, kar kaže na to, da uveljavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, za katero velja triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ. Pritožnica navaja, da je sodišče že v dveh pravnomočno rešenih zadevah ugotovilo, da sta se stranki dogovorili za kasnejšo zapadlost stroškov, ki se pobotajo z najemninami, kar je dovoljeno. Pri tem pa prezre, da sta sodišči v obeh zadevah uporabili triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, tožbi pa sta bili v obeh zadevah očitno vloženi znotraj navedenega triletnega zastaralnega roka.1 V tej zadevi pa sta trditvena podlaga in za odločitev pomembno dejansko stanje drugačna. Katero podlago bo sodišče uporabilo v posameznem primeru, je namreč odvisno od trditev, ki jih v zvezi s tem podajo stranke.

11. Če v tej zadevi izhajamo iz trditve tožeče stranke, da zastaranje pred aprilom 2012 zaradi dogovora strank v nobenem primeru ni moglo teči, je triletni zastaralni rok, ki velja za terjatve iz gospodarskih pogodb, potekel pred vložitvijo tožbe dne 6. 1. 2016.2 Ni pa mogoče skleniti pritožbenim izvajanjem, da ker tožeča stranka ni hotela sodelovati pri predvidenem medsebojnem usklajevanju stroškov, naj bi tožeča stranka v letu 2013 (pravočasno) izstavila račun. Tožeča stranka namreč ne trdi, da je bil določen rok za uskladitev, če pa rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, lahko upnik zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti, dolžnik pa po svoji strani od upnika, da izpolnitev takoj sprejme (289. člen OZ). Glede na navedeno bi morala tožeča stranka uskladitev zahtevati takoj, pod izrazom takojšnja izpolnitev pa je treba razumeti rok 8 dni. Izstavitev računa po približno enem letu (od aprila 2012 do 30.6.2013) pač ne more biti pravočasna, saj tožeča stranka ni pojasnila, zakaj ni računa izstavila prvi dan po dnevu, ko je imela pravico terjati izpolnitev (prvi odstavek 336. člena OZ).

12. Ne glede na navedeno pa je upoštevajoč pritožbene navedbe, da tožnica uveljavlja verzijski zahtevek, treba upoštevati splošni petletni zastaralni rok. Tožeča stranka namreč sama zatrjuje, da zahteva plačilo preostanka računa št. 127/2013, s katerim je zaračunala 18.020,56 EUR, ki jih je namesto tožene stranke kot upravnik objekta plačala izvajalcem oziroma dobaviteljem v letu 2007 oziroma 2008. Neupravičena obogatitev lahko že pojmovno izvira le iz dejanja brez poslovne podlage (pravnega temelja), zato zapadlost zahtevka neupravičene obogatitve ne more biti predmet pogodbenega urejanja in do neopravičene obogatitve pride s trenutkom premika premoženja iz sfere prikrajšanega v sfero obogatenega (trenutek plačila dobavitelju oziroma izvajalcu), ko se lahko zahteva vračilo koristi, zato je tudi v tem primeru zahtevek zastaran. Pritožnica ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na sodno prakso VSL sodba Cp 197/2009, saj ta odločba govori le o uporabi petletnega zastaralnega roka pri verziji, ne pove pa, kdaj začne ta rok teči. 13. V prid zastaranju vtoževane terjatve govori tudi stališče tožene stranke, da je z zatrjevanim plačilom tožeče stranke kot upravnika lahko prišlo le do subrogacije po zakonu, ki ne vpliva na tek zastaralnega roka, zastaranje pa prične teči z dnem, ko je bila storitev opravljena, to je v letu 2007 oz. 2008 (prim. VSL Sodba in sklep I Cpg 1833/2014, VSL Sodba II Cpg 246/2015, VSL Sodba II Cpg 423/2015, VSL Sodba II Cpg 342/2015).

14. Pritožnica navaja, da je vtoževano terjatev tožeča stranka pravočasna uveljavljala v pobot v gospodarskem sporu Pg 2/2013, zato naj bi skladno z določili 365. člena OZ nastopilo pretrganje zastaranja, skladno z določili 369. člena OZ pa naj bi zastaralni rok začel teči znova, in sicer v konkretnem primeru od dneva, ko je bil gospodarski spor končan z izdajo pravnomočne sodbe, datirane na 15. 10. 2014, ki je postala pravnomočna 5. 12. 2014. Pritožnica pa pri tem prezre določbo 367. člena OZ, po katerem bi morala tožeča stranka, da bi lahko uveljavljala pretrganje zastaranja, vložiti novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe Pg 2/2013. Ker pa je predmetno tožbo vložila šele 6. 1. 2016, je njen tožbeni zahtevek zastaral. V skladu s sodno prakso zgolj uveljavljanje pobotnega ugovora v drugem postopku ne predstavlja ravnanja, ki bi pretrgalo zastaranje, saj gre za obrambno sredstvo, s katerimi je tedanji toženec (sedaj tožnik) svojo terjatev sicer sodno uveljavljal, a zgolj do višine vtoževane terjatve (prim. VSL Sodba I Cp 2685/2012).

15. Pritožbeno sodišče je s tem presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato tudi ona sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.

1 V sodbi VSL I Cpg 293/2015 z dne 7.10.2015 je višje sodišče ugotovilo, da zastaralni rok za terjatve, ki so bile zajete z dogovorom z dne 16.2.2011, ni mogel začeti teči pred 16.2.2011, tožba, vložena 23.8.2013, pa je vložena znotraj triletnega zastaralnega roka, ki v skladu s prvim odstavkom 349. člena OZ velja za gospodarske pogodbe. Smiselno enako stališče je zavzelo tudi prvostopenjsko sodišče v sodbi Pg 2/2013. 2 Pritrditi je sicer treba toženi stranki, da je bil dogovor o odlogu zapadlosti terjatev tožeče stranke za obdobje petih let spremenjen z dogovorom z dne 16.2.2011, kot izhaja tudi iz sodbe I Cpg 293/2015, v posledici česar bi morala tožeča stranka pripraviti obračun takoj po 16.2.2011.