Jedro

Vložen obtožni predlog, ki je v fazi vročanja, pomeni, da je bil sodni preizkus predloga že opravljen in se je sodišče lahko oprlo na te podatke pri ocenjevanju obstoja ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je zoper obdolženega D. A. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper ta sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, vendar je Okrožno sodišče v Celju njegovo pritožbo zavrnilo.

2. Zoper oba sklepa vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, da ni podana ponovitvena nevarnost ter da sodišče tudi ni dovolj obrazložilo, zakaj je podana sorazmernost ukrepa. Predlaga razveljavitev obeh sklepov.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj v pretežni meri uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Peti odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik zahteve sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vrhovno sodišče zato ni presojalo trditev zagovornika, da (i) je temeljni razlog sodišča za odreditev pripora sostorilstvo, vendar pa pripor ni potreben zaradi zagotovitve varnosti oškodovanca, saj je želel oškodovanec s svojo izjavo z dne 26. 11. 2012 umakniti obtožbo (tudi) zoper ostale osumljene sostorilce, kar ne bi storil, če bi se jih bal, ter da se ti ne nahajajo v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da tudi ne more priti do ponovitve kaznivega dejanja; ter (ii) da naj bi sodišče zagrešilo bistveno kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izjave oškodovanca z dne 26. 11. 2012 dežurni preiskovalni sodnik ni dokazno ocenil v svojem sklepu o odreditvi pripora.

6. Po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče očitka zagovornika, da iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, s katerim izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, ni presojalo.

7. Zagovornik je nadalje navedel, da se zaradi izjave oškodovanca z dne 26. 11. 2012 - v kateri je ta navedel, da brez prisile in grožnje umika vse obtožbe zoper D. A. in ostale sostorilce, zoper katere je 16. 10. 2012 podal izjavo (pravilno ovadbo), ker je bil pod vplivom mamil in alkohola, sicer pa ga nobena od teh oseb ni napadla in dogodek se ni zgodil tako, kot je bil prikazan - pokaže neutemeljena oz. preuranjena ocena sodišč, da je v zadevi podan utemeljen sum. Vendar pa se Vrhovno sodišče strinja z oceno sodišč, da je v zadevi podan utemeljen sum na podlagi številnih dokazov in podatkov, ki jih je dežurni preiskovalni sodnik navedel v točkah 7. - 11. svojega sklepa, okrožno sodišče pa je takšen zaključek potrdilo v točkah 6. in 7. izpodbijanega sklepa. Navedbe iz izjave oškodovanca, ki so sicer v nasprotju z navedbami iz ovadbe in ostalimi dokazi ter podatki glede poteka samega historičnega dogodka, pa bodo predmet dokazovanja v nadaljnjem postopku, ko bo sodišče presojalo, katera pravno relevantna dejstva so dokazana in katera ne, v tej fazi pa ne omajejo ocene sodišč o podani utemeljenosti suma.

8. Glede navedene izjave oškodovanca je zagovornik navedel še, da zaradi njene vsebine ni podana ponovitvena nevarnost, saj naj bi izjava kazala na to, da se oškodovanec osumljenca ne boji. Vrhovno sodišče ocenjuje, da sta sodišči pravilno ocenili, da je ponovitvena nevarnost podana na podlagi številnih okoliščin, ki sta jih navedli v obrazložitvah svojih sklepov (gre za kaznivo dejanje nasilništva v kvalificirani obliki ter kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, storjeni v sostorilstvu, pri čemer je obdolženi pokazal izjemno mero agresivnosti ter vztrajnosti, zoper njega pa tečejo drugi kazenski postopki). Zagovornik pa zgolj podaja svojo oceno izjave oškodovanca, ko zatrjuje, da naj bi izkazovala, da se oškodovanec osumljenca ne boji, pri čemer izjava o tem niti ne govori, poleg tega pa sodišči tega sploh nista ugotavljali.

9. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat pojasnilo (npr. v sodbah I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006, ter XI Ips 36705/2012-49 z dne 21. 8. 2012), da je utemeljevanje tega pripornega razloga z udeležbo obdolženca v predhodnih in vzporednih postopkih dopustno le v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet teh postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Enak dokazni standard, kot je določen za ugotovitev verjetnosti, da je določena oseba storilec kaznivega dejanja, v zvezi s katerim sodišče odloča o priporu, mora veljati tudi za kazniva dejanja, zaradi katerih že tečejo sodni kazenski postopki zoper obdolženca. Le takšna razlaga ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen v zvezi z 20. členom Ustave RS). Vložen obtožni predlog v zadevi I K 16640/2012 (zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1), ki je v fazi vročanja, kar pomeni, da je bil sodni preizkus predloga v smislu prvega odstavka 435. člena ZKP že opravljen, ter dejstvo, da je postopek v zadevi I K 35760/2011 (zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 in drugih kaznivih dejanj) v fazi glavne obravnave pa pomenita, da je storitev teh očitanih kaznivih dejanj ugotovljena z vsaj enako stopnjo verjetnosti, zato se je sodišče lahko oprlo na te podatke pri ocenjevanju obstoja ponovitvene nevarnosti. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da kljub temu, da je dežurni preiskovalni sodnik sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti nepravilno oprl na podatek, da je v teku zoper obdolženca tudi postopek pred Okrajnim sodiščem v Celju I K 27899/2011, ki pa je bil že pravnomočno zaključen s sklepom o ustavitvi z dne 9. 1. 2012, to na pravilnost sklepanja o obstoju tega pripornega razloga ni vplivalo, saj že ostale, v izpodbijanih sklepih navedene okoliščine kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s takšnimi oziroma podobnimi kaznivimi dejanji nadaljeval, sicer pa je višje sodišče to že upoštevalo.

10. Zagovornik je še navedel, da naj ne bi bila ustrezno ugotovljena in sprejemljivo obrazložena neogibnost in sorazmernost pripora, vendar pa ne obrazloži, kakšna oz. v čem natanko je pomanjkljivost obrazložitve. Ker zagovornik navedene trditve ni konkretiziral, preizkus utemeljenosti ni mogoč in je Vrhovno sodišče ni presojalo. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da sta sodišči sicer utemeljeno presodili, da je glede na ugotovljene okoliščine odreditev pripora zoper obdolženca nujna za varnost ljudi in da zato ni mogoča nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom, ki ga v zahtevi ponovno izpostavlja zagovornik.

C.

11. Kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.