Jedro

Glede obstoja osnovnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da za izdajo ureditvene začasne odredbe tega pogoja ni potrebno izkazati, da pa to zahtevo nadomešča pogoj, da je izdaja začasne odredbe upravičena z vidika verjetnosti uspeha tožbe, čeprav verjetnost uspeha v pravdi pomeni izpolnitev pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, torej verjetnosti obstoja terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica verjetnosti obstoja terjatve v tej fazi postopka ni izkazala, saj tega v konkretnem primeru brez izvedbe dokazov v postopku o glavni stvari ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Tožena stranka A., je dolžna tožeči stranki B.B. od 26. 10. 2017 plačevati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2012 za celotno obdobje prenehanja delovnega razmerja, t.j. od 26. 10. 2017 do ponovnega nastopa dela, in sicer je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela ter izplačati neto plačo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja, vse v 8 dneh pod izvršbo.

2. Ta začasna odredba učinkuje do preteka 30 dni po končanem pravdnem postopku.

3. Ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve.“ Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper navedeni sklep prvostopnega sodišča se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče izdajo začasne odredbe zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni uspela verjetno izkazati, da je izdaja začasne odredbe potrebna za njeno preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je po zakonu dolžna preživljati. Prav tako pa ni verjetno izkazala, da bi ji lahko nastala konkretna nenadomestljiva ali težko odpravljiva škoda oz. ji grozi nevarnost, zaradi katere bi sodno varstvo ostalo brez pomena in da bi bilo ob zavrnilni sodbi kljub izdani začasni odredbi za toženko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. Tožnica navaja, da je podala verjetnost obstoja terjatve, čemur prvostopenjsko sodišče niti ne nasprotuje. Sodišče je tudi samo ugotovilo dejstvo, da tožnica nima sredstev za preživljanje, saj nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožnici pa je bilo delovno razmerje odpovedano nezakonito, kar izhaja že iz tožbi predložene dokumentacije. Tožnica je izkazala, da se je zaradi izredne odpovedi psihično zlomila in je zaradi poskusa samomora hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici C.. Zato ne vzdrži kritične presoje navedba sodišča, da je tožnica še vedno zmožna opravljati delo in ji pridobivanje sredstev za preživljanje ni onemogočeno. Storjena je bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče po eni strani navaja, da delavcu, ki ostane brez zaposlitve, nastaja škoda zaradi brezposelnosti, po drugi strani pa to dejstvo ni pomembno, saj dejstvo, da tožnica nima sredstev za preživljanje, ni razlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica pojasnjuje, da je ogroženo njeno preživljanje, kar nesporno pomeni, da v gospodinjstvu živi sama. Tožnica je navedla, da zaradi hospitalizacije ne more predložiti vseh dokazov, je pa njeno premoženjsko stanje takšno, da živi kot najemnica v stanovanju, da plačuje kredit cca 400,00 EUR mesečno in nima drugega premoženja. V kolikor bi morala preživljati še druge družinske člane, bi to navedla. Tako je iz njenih navedb mogoče jasno ugotoviti, da je ogroženo njeno preživljanje. Zato ne vzdrži nikakršne pravne presoje ugotovitev sodišča, da pogoj, da je začasna odredba potrebna za preživljanje tožnice oziroma oseb, ki jih jih dolžna preživljati, ni izpolnjen. Tožnica je pri toženki zaposlena 33 let, stara je 52 let. Zaradi svojega psihičnega stanja in hospitalizacije v psihiatrični bolnici ne bo dobila druge zaposlitve. Nesporno sedaj ostaja brez plače, brez nadomestila med brezposelnostjo in brez povrnitve za bolniški stalež. V celoti je napačno razlogovanje, da tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka nenadomestljive škode ali težko odpravljive škode. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep prvostopnega sodišča spremeni ter predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožnica je s tožbo izpodbijala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je toženka podala 4. 10. 2017. Istočasno z vloženo tožbo je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) ter 5. odstavka 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ZIZ pogoje za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev opredeljuje v 270. in 272. členu, v 271. in 273. členu pa primeroma našteva vrste začasnih odredb, med njimi v 5. odstavku 273. člena ZIZ tudi plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati. Glede na določbo 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, pri čemer mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk, in sicer bodisi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, bodisi da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Vendar pa skladno s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Pravilna je nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnica poleg plačevanja nadomestila plače s predlogom zahteva tudi priznanje in izplačilo vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja. S tem pa predlaga izdajo ureditvene oz. regulacijske začasne odredbe, za katere velja, da je v bistvenih delih identična s tožbenim zahtevkom. Temelje za takšne začasne odredbe je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Ustavno sodišče RS je zapisalo, da pri teh začasnih odredbah njihov namen ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena (regulacijske začasne odredbe, ker naj začasno regulirajo, urejajo določeno stanje). Sodno varstvo pa svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva škoda. Ko je Ustavno sodišče RS presojalo dopustnost izdaje začasne odredbe, ki se pokriva z zahtevkom, ki je postavljen v tožbi, je poudarilo tudi potrebo po restriktivnem pristopu nujnosti presoje, ali bo posledice izdane začasne odredbe kasneje, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen, mogoče odpraviti. To namreč narekuje zahteva po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke. Upoštevati je namreč treba, da izdana začasna odredba, ki se pokriva z zahtevkom, dejansko pomeni to, da sodišče o zahtevanem pravnem varstvu odloči, še preden izpelje kontradiktoren postopek, ki tudi nasprotni stranki zagotovi možnost, da brani sovje pravice in interese. Iz navedenega izhaja, da je pri regulacijski začasni odredbi potrebno upoštevati, da v postopku izdaje začasne odredbe kontradiktornost postopka praviloma ni zagotovljena, zaradi česar je potrebno pristopati zelo restriktivno. Vse to je namenjeno varstvu pravic dolžnika (toženke). Zato niti ne gre za tehtanje škode na eni ali drugi stani, temveč za vprašanje, ali je v primeru za tožnico neugodne sodbe mogoče pri toženki vzpostaviti prejšnje stanje. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je tožnica verjetno izkazala obstoj terjatve in predpostavki iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ (na predpostavko po 1. alineji se tožnica sploh ni sklicevala).

7. Glede obstoja osnovnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zapisalo, da za izdajo ureditvene začasne odredbe tega pogoja ni potrebno izkazati, da pa to zahtevo nadomešča pogoj, da je izdaja začasne odredbe upravičena z vidika verjetnosti uspeha tožbe, čeprav verjetnost uspeha v pravdi pomeni izpolnitev pogoja po prvem odstavku 272. člena ZIZ, torej verjetnosti obstoja terjatve. Tako tudi pritožbeno sodišče soglaša, da tožnica verjetnosti obstoja terjatve v tej fazi postopka ni izkazala, saj tega v konkretnem primeru brez izvedbe dokazov v postopku o glavni stvari ni mogoče ugotoviti.

8. Glede obstoja predpostavke, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, odloča sodišče na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Verjetnost je podana takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Oceno o tem sodišče sprejme na podlagi navedb strank in listinskega gradiva v spisu. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožnica je verjetnost nastanka težko nadomestljive škode utemeljila z navedbo, da bo brez izdane začasne odredbe ostala brez vsakršnih dohodkov, ker je plača njen edini vir zaslužka, zaradi razmer na trgu pa ne vidi možnosti zaposlitve. Sodišče je upoštevalo tudi navedbo, da tožnica odplačuje kredit v višini 400,00 EUR mesečno ter da zaradi izredne odpovedi nima pravice do nadomestila zaradi brezposelnosti. Prvostopno sodišče je pravilno zaključilo, da bi bila relevantna lahko le konkretna težko nadomestljiva škoda, vendar tožnica nastanka take škode ni konkretno obrazložila in posledično je tudi ni mogla dokazati oz. verjetno izkazati. Sama izguba dohodka pa še ne pomeni, da bo tožnici nastala težko nadomestljiva oz. nenadomestljiva škoda, saj ne gre za splošno znano dejstvo. Bistveno je, da je tožnica vse svoje navedbe podala pavšalno, saj zanje ni ponudila nobenih dokazov (razen sklicevanja na kreditno pogodbo, ki pa končnega zaključka ne bi mogla spremeniti). Ob navedenem tožnica neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani sklep v obravnavanem delu (pa tudi sicer) nima pomanjkljivosti, da se ga ne bi moglo preizkusiti. Navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Tako je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da nenadna brezposelnost sicer povzroči škodo delavcu, kar pa še ne pomeni, da je ta škoda nenadomestljiva ali težko nadomestljiva.

9. V zvezi z obstojem predpostavke po 3. alineji 2. odstavka 272. člena ZIZ tožnica tudi v pritožbi ne navede nobenih relevantnih razlogov, ampak le pavšalno navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da izdana začasna odredba za delodajalca, ki je javni zavod, ne bi pomenila, da bi toženka utrpela hujše neugodne posledice v primerjavi s tistimi, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Glede na to, da je tožnica tudi v podanem predlogu za izdajo začasne odredbe obravnavano predpostavko utemeljevala zgolj z navedbo, da je toženka javni zavod, zaradi česar z izplačevanjem plače tožnici ne bi utrpela hujših neugodnih posledic, se pritožbeno sodišče o pritožbi niti ne more izjasniti. Se pa v celoti pridružuje ugotovitvam in obrazložitvi sodišča prve stopnje, ki je glede na restriktivni pristop za izdajo regulacijske začasne odredbe pravilno zaključilo, da tudi obravnavane predpostavke tožnica ni izkazala, kaj šele njeno verjetnost obstoja.

10. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne (360. člen ZPP).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).