Jedro

Sodišče, ki odloča v upravnem sporu, v zadevi ne more odločiti, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom. Sodni postopek v tem primeru prekine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odpravi se 2. točko izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-43/2010/4 z dne 30. 11. 2010, I., II in III. točka izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Velenje št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009 in dopolnilna odločba Upravne odločbe Velenje št. 321-63/92 z dne 30. 3. 2001 ter se zadeva v tem obsegu vrne Upravni enoti Velenje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20% DDV, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Velenje (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločila, da se parc. št. 124/5, pašnik v izmeri 1.448 m2, vpisana v vl. št. 63 k.o. ... kot last Republike Slovenije, za vrnitev katere v naravi sta zavezanca, v delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče in je last Občine C., Občina C., v delu, ki se nanaša na kmetijsko zemljišče in je last Republike Slovenije ter v upravljanju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS, pa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, vrne v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu A.A. (I. točka izreka), da sta zavezani stranki dolžni v roku enega meseca od pravnomočnosti te odločbe izročiti zemljišče v last in posest denacionalizacijskemu upravičencu (II. točka izreka), da bo spremembo zemljiško knjižnega stanja po tej odločbi po njeni pravnomočnosti opravilo Okrajno sodišče v Velenju po uradni dolžnosti (III. točka izreka), da mora Slovenska odškodninska družba v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe izročiti v korist denacionalizacijskega upravičenca obveznice Slovenske odškodninske družbe v višini 3,22 DEM (IV. točka izreka), da je Slovenska odškodninska družba dolžna te obveznice izročiti kot odškodnino za del parc. št. 124/9 v izmeri 110 m2 ter parc. št. 124/8 v izmeri 16 m2 (V. točka izreka), da mora obveznice izročiti denacionalizacijskemu upravičencu (VI. točka izreka) in da stroški postopka niso bili zaznamovani (VII. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je bil upravičenec A.A. zemljiško knjižni lastnik kmetijskega gospodarstva, vpisanega v vl. št. ... k.o. ..., ki mu je bilo podržavljeno z odločbo Komisije za agrarno reformo in kolonizacijo Okrajnega ljudskega odbora Mozirje št. 404746 z dne 20. 4. 1946, dopolnjeno z odločbo Komisije za agrarno reformo Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana–okolica št. 11-2-P-13286/53 z dne 7. 1. 1953. Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, ki je bil podlaga podržavljenju, je naveden kot podlaga za denacionalizacijo v 2. točki prvega odstavka 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ob podržavljenju je bil bivši lastnik jugoslovanski državljan in se zato šteje za denacionalizacijskega upravičenca. Predmet obravnavane delne odločbe so parc. št. 124/5, travnik v izmeri 1.448 m2, del parc. št. 124/9, dvorišče in poslovna stavba v izmeri 110 m2 in parc. št. 124/8, poslovna stavba v izmeri 16 m2. Na podlagi lokacijskih informacij Občine C. ima parc. št. 124/5 v delu, ki znaša 250 m2, status kmetijskega zemljišča, v delu, ki znaša 1.198 m2, pa status stavbnega zemljišča. Organ je dne 30. 6. 2004 opravil ogled na terenu in ugotovil, da zemljišče ni pozidano. Par. št. 124/9 v naravi predstavlja zazidano stavbno zemljišče, ki v celoti meri 202 m2. Denacionalizacijski upravičenec je že prejel odškodnino za 92 m2, odškodnina za preostalih 110 m2 pa znaša 0,82 DEM. Par. št. 124/8 predstavlja v naravi zazidano stavbno zemljišče v izmeri 16 m2. Odškodnina zanj znaša 2,40 DEM. V zadevi je bilo dne 24. 7. 2006 izdano poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve. Po njegovi izdaji je moral upravni organ zaradi rešitve predhodnega vprašanja (spor o lastništvu parcel, ki je bil uveden pred Okrožnim sodiščem v Celju) prekiniti postopek. Iz zapisnika o sestanku z dne 19. 2. 2009 udeležencev denacionalizacijskega postopka in iz poročila in pravnem dejanskem stanju zadeve z dne 4. 3. 2009 je razvidno, da so se stranke dogovorile, da upravni organ ne glede na sodni postopek nadaljuje denacionalizacijski postopek in denacionalizacijskemu upravičencu vrne parc. št. 124/5 v celoti v izmeri 1.448 m2 in ne samo 1.059 m2, kot je bilo ugotovljeno v poročilu z dne 24. 7. 2008 (pravilno 2006). Stranke so se tudi zavezale, da bodo sklenile poravnavo, na podlagi katere bo lastnik A. doma B.B. uresničil interes po nakupu ali najemu funkcionalnega oziroma primernega zemljišča k svoji nepremičnini. Poravnave še niso sklenile, vendar organ meni, da je izdaja dopolnilne odločbe v interesu vseh strank in v interesu sodnega in denacionalizacijskega postopka.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbi B.B. in pritožbo B. d.d. v stečaju zoper navedeno odločbo (1. točka izreka drugostopenjske odločbe) in odločil, da se z dopolnilno odločbo z dne 9. 9. 2009 nadomesti dopolnilna odločba z dne 30. 3. 2001 (2. točka izreka drugostopenjske odločbe) ter zavrnil zahtevo B. d.d. v stečaju za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (3. točka izreka drugostopenjske odločbe). Drugostopenjski organ ugotavlja, da je parc. št. 124/5 v izmeri 1.681 m2 nastala z odločbo Območne geodetske uprave Velenje št. 90321-414/1997-2 z dne 9. 1. 1998. Z začasno odredbo z dne 1. 2. 2000 je Okrajno sodišče v Velenju Republiki Sloveniji, Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov prepovedalo odtujitev in obremenitev parcele do pravnomočnosti sodbe v pravdnem postopku, s tem da je morala B. d.d. vložiti tožbo za izročitev predmetnih nepremičnin oziroma izstavitev zemljiško knjižne listne. Po mnenju pritožbenega organa ta začasna odredba ne prepoveduje vračila. Z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča št. 350-10/99-332 z dne 29. 5. 2000 je bilo določeno funkcionalno zemljišče k depandansi A. doma, stoječega na parc. št. 124/9. Kot funkcionalno zemljišče je bil določen tudi del tedanje parc. št. 124/5 v izmeri 203,35 m2. Ob upoštevanju te odločbe je bila izdana odločba o parcelaciji, s katero je nastala tudi parc. št. 124/5 v izmeri 1.448 m2. Ker je odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča iz leta 2000 že realizirana, jo je treba upoštevati. Nadalje organ ugotavlja, da je dne 30. 3. 2001 prvostopenjski organ že izdal odločbo, s katero je upravičencu vrnil parc. št. 124/5. B. d.d. je zoper to odločbo vložila pritožbo, ki je prvostopenjski organ ni predložil instančnemu organu, temveč dne 9. 9. 2009 izdal nadomestno odločbo, čeprav v izreku ta odločba ni označena kot takšna. V tej smeri je izrek dopolnil drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ je tudi že določil izvedenca geodetske stroke za določitev gradbene parcele za objekt A. dom na parc. št. 124/5. Njegovega mnenja v izpodbijani odločbi ni upošteval. Ker je objekt, h kateremu naj bi se določilo funkcionalno zemljišče, v lasti B.B., parc. št. 124/5 pa v lasti Republike Slovenije, po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče določiti, da je ta parcela v delu ali v celoti funkcionalno zemljišče, zato ocenjuje prvostopenjsko odločitev za pravilno. Nadalje drugostopenjski organ ugotavlja, da je organ prve stopnje s sklepom z dne 28. 8. 2006 prekinil denacionalizacijski postopek do končanja pravdnega postopka o lastništvu te parcele. Pravdni postopek pa je do odločitve v denacionalizacijskem postopku prekinilo sodišče, zaradi ugotovitve pasivne legitimacije v sodnem sporu. Zato je po mnenju drugostopenjskega organa prvostopenjski organ pravilno postopal, ko je nadaljeval postopek, ne glede na to, da ni pravnomočno odločeno o lastništvu parc. št. 124/5. Iz odgovora C. d.o.o. z dne 21. 4. 2008 je razvidno, da je B. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla na Sklad parc. št. 124/5 v izmeri 1.821 m2, površino v izmeri 92 m2, ki predstavlja stavbišče objekta A. doma, pa je olastninila. Iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 7. 4. 2009 je razvidno, da je parc. št. 124/5 v izmeri 1.198 m2 stavbno zemljišče ter v izmeri 250 m2 kmetijsko zemljišče, kar pa ne pomeni, da je parcela v delu stavbno zemljišče oziroma funkcionalno zemljišče. Drugostopenjski organ tudi pojasnjuje, da Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetji oziroma premoženje ne velja za določanja funkcionalnih zemljišč v času vračanja. Glede pritožbe Občine C. pa ugotavlja, da le-ta zoper odločbo z dne 9. 9. ni vložila pritožbe, čeprav ji je bila odločba vročena.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Ugovarja, da ni bilo odločeno o njeni pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 30. 3. 2001. Napačna je odločitev drugostopenjskega organa, da novejša dopolnilna odločba nadomesti prejšnjo dopolnilno odločbo z dne 30. 3. 2001, saj je to bistvena kršitev določb postopka, ki ima za posledico ničnost. Razloge za nadomestitev odločbe določa 242. člen ZUP; dispozitiv odločbe ima v tem primeru dva dela. Nadomestitev lahko izvede le organ prve stopnje, ne pa pritožbeni organ. Ta je tudi ni seznanil z odgovorom upravne enote o postopanju z njeno pritožbo in ji je s tem onemogočil varstvo pravic oziroma pravnih koristi. Tožeča stranka oporeka navedbam upravnega organa, da iz zapisnika z dne 19. 2. 2009 in poročila z dne 4. 3. 2009 izhaja, da naj se denacionalizacijskemu upravičencu vrne celotno parc. št. 124/5. Že od leta 2001 dalje se sama in tudi sedanji lastnik B.B. vračilu parcele v naravi upirata, ker A. dom vključno z depandanso in pomožnimi prostori potrebuje funkcionalno zemljišče. Stališče drugostopenjskega organa, da je razlog za nedoločitev funkcionalnega zemljišča k objektu v tem, da je zemljišče na drugi parceli in je v lasti druge osebe kot objekt, je napačno in v nasprotju z obstoječo sodno prakso. Iz zemljiško knjižnega izpiska za vl. št. 26 k.o. ... izhaja, da je imela tožeča stranka pravico uporabe na parc. št. 124/5. Ker je v postopku lastninjena kmetijska zemljišča in gozdove morala prenesti na Sklad, je spregledala, da je bila predmetna parcela že pred sklenitvijo pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč v pretežnem delu stavbno zemljišče in je zato pogodba v tem delu nična. Iz lokacijske informacije izhaja, da je bilo takšno stanje tudi na dan 10. 3. 1993 in sicer je stavbno zemljišče merilo 1.198 m2. V zakonu torej ni bilo podlage, da bi to zemljišče prenesla na Sklad. To zemljišče je na podlagi 14. člena Zakona o skladu prešlo v last Občine C., ki je v svoji pritožbi izrecno navedla, da ima interes, da A. dom tudi v bodoče opravlja svoje poslanstvo planinskega doma, kar pa brez odmere funkcionalnega zemljišča ne more. S tem je Občina C. nedvomno podala soglasje k določitvi funkcionalnega zemljišča in bi morala tožena stranka določitev funkcionalnega zemljišča reševati kot predhodno vprašanje. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pa je tudi vložil zahtevek za določitev funkcionalnega zemljišča k objektu. Ker sta oba lastnika izrecno soglašala z odmero funkcionalnega zemljišča, ni bilo nobenih razlogov, ki bi onemogočali določitev funkcionalnega zemljišča v denacionalizacijskem postopku. Pomembno je tudi, da funkcionalno zemljišče ni v samostojnem pravnem prometu, ker sodi k stavbi in tvori z njo neločljivo celoto. Vračilo funkcionalnega zemljišča je v nasprotju z določbo drugega odstavka 32. člena ZDen. Ker je po določbah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč odločilna namembnost po prostorskih aktih, je zaključek upravne enote, da zemljišče ni pozidano, kar je bilo ugotovljeno na ogledu 30. 6. 2004, irelevanten, poleg tega pa tudi izmišljen, saj iz zapisnika to ne izhaja. Drugostopenjski organ pa je iz potrdila o namenski rabi ugotovil, da je parcela v izmeri 1.198 m2 stavbno zemljišče, vendar pa je njegova odločitev, da to ne pomeni da je stavbno zemljišče oziroma funkcionalno zemljišče, napačna. Nadalje tožeča stranka navaja, da je bilo z odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča z dne 29. 5. 2000 določeno funkcionalno zemljišče le za depandanso na parc. št. 124/9. Ta odločba ji ni bila vročena, niti ni bila vročena B.B., ki je bil tedaj najemnik. Določitev funkcionalnega zemljišča v posebnem postopku še ne pomeni, da funkcionalnega zemljišča ni treba določati v denacionalizacijskem postopku, zlasti še, ker v posebnem postopku ni bilo določeno funkcionalno zemljišče niti k prizidku niti k osnovnemu objektu. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka odločila arbitrarno in samovoljno, na kar kaže tudi dopis na Okrožno sodišče v Celju z dne 12. 9. 2007, iz katerega izhaja, da se kot funkcionalno zemljišče določi parc. št. 124/11 v izmeri 289 m2, po desetih letih pa je tožena stranka določanje funkcionalnega zemljišča spregledala. Tožeča stranka meni, da se je glede določitve funkcionalnega zemljišča pravilno sklicevala na Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin oziroma premoženja. Predlaga, da sodišče opravi obravnavo in tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo z dne 9. 9. 2009 ter 2. točko drugostopenjske odločbe odpravi in zadevo vrne organu, ki je odločbo izdal, v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo navaja, da je bil dom A., katerega lastnik je od leta 2005, prej pa je bil od leta 1991 najemnik, zgrajen leta 1952. Ves ta čas so imeli lastnik in najemnik v posesti celotno parcelo št. 124/5 in tudi parc. št. 149/4, katere pretežni del je parkirišče za osebna vozila. Na parc. št. 124/5 se nahaja dostop do A. doma, drvarnica kot pomožni objekt, dvorišče pred objektom, greznica, betonska ploščad, vrt in varovalni oporni zidovi s kovinsko ograjo. Gre za pozidano zemljišče, ki ga ni moč vračati v naravi.

Stranka z interesom Občina C. se v odgovoru na tožbo sklicuje na svojo pritožbo zoper nadomestno odločbo z dne 18. 9. 2009, kjer je menila, da je na parc. št. 124/5 potrebno odmeriti funkcionalno zemljišče. Vsi dosedanji lastniki A. doma so imeli v posesti večji del parc. št. 124/5, ki predstavlja skupaj z objektom funkcionalno zaokroženo celoto. V planskih aktih občine je večji del parc. št. 124/5 opredeljen kot stavbno zemljišče, ki služi osnovnemu objektu, zato bi ga bilo treba šteti za pozidano kot funkcionalno zemljišče A. doma.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Zanika drugostopenjskemu organu očitano postopkovno kršitev, ker je odločil, da se z dopolnilno odločbo z dne 9. 9. 2009 nadomesti dopolnilna odločba z dne 30. 3. 2001, saj dve obe odločbi ne moreta ostati v veljavi. Kolikor tožeča stranka navaja, da parc. št. 124/5 v izmeri 1.448 m2 predstavlja 250 m2 kmetijskega zemljišča in 1.198 m2 stavbnega zemljišča, gre le za namembnost zemljišča v skladu s planskimi akti, kar pa ne pomeni, da je to funkcionalno zemljišče neke druge parcele. Nadalje izpostavlja, da parc. št. 124/5 tožeča stranka ni nikoli lastninila in je zato odločitev, da se ta nepremičnina v celoti vrne v last in posest, pravilna. Tožeča stranka je lastninila 217 m2 zemljišča pod A. domom, ki stoji na parc. št. 124/7 in 92 m2 zemljišča pod depandanso. Po odmeri prizidka k depandansi v izmeri 32 m2 in dvorišča v izmeri 78 m2 (vse na parc. št. 124/9), prizidka 16 m2 k A. domu, dvorišča med stavbama v izmeri 155 m2, kar leži na parc. št. 124/10, je ostalo še 1.448 m2 travnika, ki je na parc. št. 124/5 (od tega 250 m2 kmetijskega zemljišča in 1.198 m2 nezazidanega stavbnega zemljišča), do česar pa tožeča stranka ni upravičena. Tožeča stranka je morala v postopku lastninjenja kmetijska zemljišča prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, pri tem pa je spregledala, da je bila parc. št. 124/5 že pred sklenitvijo pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč, to je pred 24. 5. 1996, v pretežnem delu stavbno zemljišče. S tem sama priznava, da nepremičnine ni lastninila. Zato je ona upravičena do vračila v naravi. Stavbno zemljišče v izmeri 1.198 m2 je prešlo v last Občine C., ki pa zoper nobeno od odločb ni vložila pritožbe in niti tožbe v upravnem sporu, zato so tožbene navedbe v zvezi z Občino C. povsem irelevantne. Tožeča stranka ne more nastopati v njenem imenu. Stranka z interesom zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbi ugodilo iz naslednjih razlogov: Po določbi prvega odstavka 51. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91 s spremembami in dopolnitvami) je zavezanec za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencem. Položaj denacionalizacijskega zavezanca upravičuje to pravno osebo, da zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi vračilu podržavljenega premoženja ugovarja.

Z izpodbijano odločbo je bilo na podlagi zahteve denacionalizacijskega upravičenca za vrnitev podržavljene parc. št. 124/5 k.o. ... v naravi odločeno, da se mu ta parcela vrne v last in posest, zavezanca za vrnitev pa sta na podlagi 20. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS v delu, v katerem je parcela kmetijsko zemljišče, in na podlagi tretjega odstavka 55. člena Zakona o javnih skladih Občina C., v delu, katerem je parcela stavbno zemljišče. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je parc. št. 124/5 v zemljiški knjigi vpisana kot last Republike Slovenije. Takšno lastninsko stanje je bilo vzpostavljeno podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in in 31/00), po katerem je moralo podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja pred ugotovitvijo družbenega kapitala izločiti iz svojih sredstev kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postala z dnem uveljavitve tega zakona (5. 12. 1992) last Republike Slovenije oziroma občin in so se prenesla v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma občin. Vknjižba lastninske pravice za Republiko Slovenijo je bila izvedena na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov št. 60-47/96-1 z dne 24. 5. 1996. Na trditvah, da za prenos te parcele (in parc. št. 124/8 in 124/9) ni bilo pravne podlage, ker so navedena zemljišča stavbna in ne kmetijska zemljišča, je tožeča stranka sprožila sodni postopek, v katerem zahteva, da sodišče razsodi, da je tožeča stranka lastnica navedenih nepremičnin in da ji je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžan izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno lastnino. Okrožno sodišče v Celju, ki vodi ta postopek, o zahtevku še ni razsodilo.

Na navedenih dejstvih je tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku izkazovala pravni interes za udeležbo v tem postopku, ki sta ji ga tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ priznala. Trditve, da je na parc. št. 124/5 imela pravico uporabe, v postopku lastninjenja pa je zemljišče nepravilno prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, tožeča stranka ponovi tudi v tožbi.

Sodišče ugotavlja, da je bilo vprašanje lastninske pravice na parc. št. 124/5, posledično temu pa vprašanje, kdo je denacionalizacijski zavezanec, ob dejstvu, da o lastništvu teče pravdni postopek, ves čas denacionalizacijskega postopka sporno. Če je vprašanje lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, sporno, to v denacionalizacijskem postopku predstavlja predhodno vprašanje (144. člen ZUP/86); vprašanje lastništva zahtevajoče parcele pomeni v denacionalizacijskem postopku odločilno dejstvo, od katerega je odvisna določitev zavezanca oziroma odločitev o obliki denacionalizacije; za odločanje o lastninskem sporu kot vrsti spora iz premoženjskih razmerij pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih pravdnega postopka (1. člen Zakona o pravdnem postopku).

Organ, ki v upravnem postopku naleti na predhodno vprašanje, to vprašanje pa po pristojnem organu še ni rešeno, lahko to vprašanje obravnava in reši sam ali pa prekine upravni postopek in počaka z odločitvijo v glavni stvari, dokler predhodnega vprašanja ne reši pristojni organ (144. člen ZUP/86). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da upravni organ kljub trditvam tožeče stranke, da za prenos lastništva parc. št. 124/5, ki je v pretežnem delu stavbno zemljišče (kar izhaja iz potrdil o namenski rabi zemljišč), na Republiko Slovenijo, ni bilo podlage, torej da je lastništvo te parcele sporno, tega ni reševal kot predhodno vprašanje. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Celju prekinilo pravdni postopek, v katerem je tožeča stranka uveljavljala lastninsko pravico na tej parceli (sklep opr. št. P 208/2000 z dne 1. 3. 2010), je denacionalizacijski postopek nadaljeval in odločil, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe. Ob sprejetju le-te torej lastništvo parc. št. 124/5 ni bilo rešeno niti kot predhodno vprašanje v upravnem postopku, niti v izvirni sodni pristojnosti. Zato upravni organ ni imel razrešenega vprašanja, kdo je denacionalizacijski zavezanec in je zato njegova odločitev vsaj preuranjena.

Sodišče, ki odloča v upravnem sporu, v zadevi ne more odločiti, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom. Sodni postopek v tem primeru prekine (tretji odstavek 48. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Ne glede na navedeno določbo, sodišče v tem primeru postopka v upravnem sporu ni prekinilo, ker je pravdni postopek tekel že v času denacionalizacijskega postopka, in bi že upravni organ moral upoštevati, da se je v denacionalizacijskem postopku postavilo predhodno vprašanje. Zadevo je po odpravi odločb, s katerimi je prvostopenjski organ odločil o vrnitvi parc. št. 124/5 (dopolnila odločba z dne 9. 9. 2009 in dopolnilna odločba z dne 30. 3. 2001) vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem bo to dejstvo moral upoštevati.

V zvezi s ponovnim postopkom, ki ga bo moral izvesti upravni organ, sodišče pojasnjuje, da sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 208/2000 z dne 1. 3. 2010 o prekinitvi postopka upravnega organa pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ne veže. Glede tega sklepa ne velja načelo prirejenosti upravnih in sodnih odločb, saj ne gre za odločitev o lastninski pravici, o kateri bi bilo odločeno v (matičnem) pravdnem postopku, temveč za procesni sklep, na katerega niti sodišče, ki ga je izdalo, ni vezano.

Glede načina reševanja vprašanja lastništva parc. št. 124/5, brez katerega po mnenju sodišča upravni organ ne more odločiti o stvari, pa to sodišče meni, da ni posebnih razlogov, ki bi narekovali odločanje o njem v upravnem postopku. Odločitev upravnega organa v denacionalizacijskem postopku o predhodnem vprašanju glede obstoja lastninske pravice na obravnavani parceli bi namreč učinkovala le v tem upravnem postopku in ne bi imela absolutnih stvarnopravnih učinkov ter bi ob morebitni drugačni odločitvi v sodnem postopku, ki je že v teku, zahtevala ponovno odločanje o denacionalizacijskem zahtevku.

Ker v obravnavani zadevi v upravnem postopku ni bilo razrešeno, kdo je denacionalizacijski zavezanec in bo najprej o tem treba postopek dopolniti ter nato presojati upravičenost do uveljavljanja ugovorov oziroma utemeljenost ugovorov zoper vrnitev parcele v naravi, se sodišče do tožbenih ugovorov, da je parc. št. 124/5 pripadajoče (funkcionalno) zemljišče k A. domu, kot take pa je glede na drugi odstavek 32. člena ZDen ni mogoče vrniti, v tej sodbi ne opredeljuje.

Sodišče je tožbi ugodilo in na podlagi drugega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo 2. točko izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 490-43/2010/4 z dne 30. 11. 2010, s katero je dopolnjen izrek prvostopenjske odločbe z dne 9. 9. 2009, nadalje je odpravilo točke I., II in III. izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Velenje št. 321-63/92 z dne 9. 9. 2009, ki se nanašajo na vrnitev parc. št. 124/5, glede na vsebino zadeve pa je odpravilo tudi dopolnilno odločbo Upravne odločbe Velenje št. 321-63/92 z dne 30. 3. 2001, s katero je bilo prvič odločeno o vrnitvi par. št. 124/5. Zadevo je v tem obsegu na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 in v smislu četrtega odstavka te določbe vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek. Sodišče je odločalo na seji in ni na obravnavi izvedlo dokazov, kot je predlagala tožeča stranka, ker je svojo odločitev lahko sprejelo na podlagi podatkov v upravnem spisu.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) priznalo stroške v znesku 350 EUR, povečanem za 20 % DDV. Stroške ji mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka A.A. je sodišče zavrnilo, ker ZUS-1 nima pravne podlage za priznavanje stroškov strankam z interesom.