Jedro

Način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.

Pri odškodninski tožbi spada v postopek odločanja o temelju odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče zato, ko odloča o temelju, ne ugotavlja le obstoja nedopustnega ravnanja ter odgovornosti, ampak tudi vzročno zvezo in škodo; če gre za objektivno odgovornost, pa poleg škodnega dogodka ugotavlja tudi škodo in vzročno zvezo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tako obstoj škode kot vzročne zveze ugotavljalo (tudi) z izvedencem medicinske stroke. Ti stroški, ki so bili glede na višino zahtevka znatni, tako niso nastali le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je končni uspeh strank zato pravilno vrednotilo kot rezultat aritmetične sredine obeh „delnih“ uspehov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (to je odločitev v točki II izreka sodbe) spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zniža za 146,79 EUR, to je na znesek 667,34 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 33,30 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema odločbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ugodilo zahtevku tožnika za plačilo 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 dalje do plačila (točka II izreka), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožniku 814,13 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Zoper stroškovni del odločitve vlaga pritožbo toženka. Meni, da sodišče uspeha strank ne bi smelo ugotavljati ločeno glede na temelj in višino. To je dopustno le v primeru, da je ugotavljanje temelja povzročilo znatne pravdne stroške (II Ips 530/2005). V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Sodišče je zaslišalo le tožnika in dve priči in vpogledalo listine, pri čemer priči stroškov nista priglasili. Stroški so nastali le v zvezi z ugotavljanjem višine, to je z izvedencem medicinske stroke. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je tožnik uspel le do višine 44 % in odločiti, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tudi sicer sodišče o stroških toženke ni odločilo, čeprav jih je priglasila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženka pravilno izpostavlja, da je način ugotavljanja uspeha stranke v postopku ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine sprejemljiv samo v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, vendar pa zmotno meni, da ga v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti.

6. Pri odškodninski tožbi spada v postopek odločanja o temelju odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče zato, ko odloča o temelju, ne ugotavlja le obstoja nedopustnega ravnanja ter odgovornosti, ampak tudi vzročno zvezo in škodo; če gre za objektivno odgovornost, pa poleg škodnega dogodka ugotavlja tudi škodo in vzročno zvezo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje tako obstoj škode kot vzročne zveze(1) ugotavljalo (tudi) z izvedencem medicinske stroke. Ti stroški, ki so bili glede na višino zahtevka znatni, tako niso nastali le v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je končni uspeh strank zato pravilno vrednotilo kot rezultat aritmetične sredine obeh „delnih“ uspehov.

7. Je pa utemeljen pritožbeni očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo njenih stroškov, ki jih je pravočasno priglasila in do povračila katerih je sorazmerno svojemu uspehu (28 %) upravičena. Pritožbeno sodišče je zato stroške toženke, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje, samo odmerilo. Priznalo ji je strošek izvedenca (z njene strani je bil plačan do ½) v višini 264,50 EUR, strošek kilometrine (0,37 EUR/km) zaradi prihoda pooblaščenke na tri naroke na razdalji Nova Gorica – Ljubljana – Nova Gorica (216 km x 3) v višini 239,76 EUR ter pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 20 EUR, skupaj torej 524,26 EUR. Toženka je glede na uspeh v postopku upravičena do povračila 146,79 EUR. Pritožbeno sodišče je ta znesek pobotalo z zneskom stroškov do katerega je upravičen tožnik (814,13 EUR) in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo za 146,79 EUR previsoko povračilo.

8. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku, znižalo za 146,79 EUR, to je na znesek 667,34 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

9. Pritožbeno sodišče je na podlagi 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP toženki priznalo tudi pravico do povračila (sorazmernega dela) pritožbenih stroškov. Priznalo ji je strošek plačane takse za pritožbeni postopek v višini 180,00 EUR ter 5 EUR materialnih stroškov, skupaj 185,00 EUR. Glede na svoj uspeh (18 %) je upravičena do povračila 33,30 EUR. Te stroške je tožnik dolžan plačati toženki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Op. št. (1): Med pravdnima strankama je bilo namreč sporno, ali je tožnik natrganje vezi v desnem palcu sploh utrpel in ali je poškodbo utrpel v škodnem dogodku 30. 9. 2012.