Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, saj si stranka s to pravico ne more kaj dosti pomagati, če ostane preslišana. V tem primeru ima pritožnica prav, da je sodišče spregledalo njene trditve in dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem tega, ali je toženec skrbno ravnal, ko je kot (edini) organ upravljanje tožnice potrdil višino sodne poravnave kot primerne.

Toženec je zatrjeval in predložil dokaze v zvezi s tem , da je ravnal skrbno, kar je bilo sprva njegovo procesno breme, potem pa je prešlo na tožnico, da zatrjuje in dokaže nasprotno. Tožnica je zatrjevala, da prizadevanje toženca (ne samo rezultat, torej višina sodne poravnave) ni bilo zadostno, še več, trdila je, da je bilo namerno v škodo družbe. S tem je prešlo tudi dokazno breme nanjo in tožnica je temu sledila ter predlagala izvedbo dokazov za svoje trditve, ki pa jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, brez da bi pojasnilo konkretne razloge za takšno (procesno) odločitev. Ugotovitev sodišča, da od toženca ni mogoče pričakovati znanja senata višjega ali celo vrhovnega sodišča je sicer razumna, vendar ni bistvena upoštevaje trditve tožnice. Ta namreč trdi, da je bilo ravnanje oseb (vključno s tožencem), ki so sodelovale pri sklepanju poravnave, v nasprotju z njenimi koristmi in ponuja dokaze za takšne trditve. Sodišče prve stopnje bi se moralo o teh trditvah konkretno izreči in izvesti predlagane dokaze, ki bi jih potrdile ali ovrgle. S tem, ko je presojalo le trditve toženca in predložene pisne dokaze, je preslišalo tožnico in s tem kršilo njeno pravico do izjave.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 179.426,00 EUR (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 3.650,76 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da jo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka, ki je bila v obdobju od 15. 7. 2013 do 31. 3. 2014 član uprave tožeče stranke, v obdobju 25. 10. 2013 do 1. 2. 2014 pa edini član uprave tožeče stranke, ni odgovorna za plačilo škode, ki naj bi nastala tožeči stranki s sklenitvijo sodne poravnave med tožečo stranko in B. M. v zvezi z njegovo razrešitvijo v zvezi s poslovodenjem in prekinitvijo delovnega razmerja. Ugotovilo je, da dejanska škoda ni bila izkazana in dokazana ter da od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati več, kot je storila. Tožnici naj ne bi uspelo niti zatrjevati in posledično niti dokazati protipravnosti ravnanja toženca (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

6. Določba 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (1.) Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (2.). Za odškodninsko obveznost članov uprave (vodenja in nadzora) veljajo splošne predpostavke odškodninske obveznosti iz obligacijskega prava, torej poleg obstoja škodnega dejanja še nastanek škode, vzročna zveza med škodnim dejanjem in nastalo škodo ter odškodninska odgovornost.1 Temeljno pravilo za ravnanje uprave je določeno v prvem odstavku 263. člena ZGD-1, torej morajo ravnati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Če ne ravnajo tako, so odgovorni za škodo, razen če dokažejo, da so vestno in pošteno opravljali svoje dolžnosti, torej je postavljeno obrnjeno dokazno breme in morajo člani uprave dokazati, da so ravnali pošteno in vestno in ne, tako kot ostale elemente, oškodovanec. Obveznost članov uprave družbe niso obveznosti rezultata, temveč obveznost (skrbnega) prizadevanja.2 Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja in je odgovornost članov uprave krivdna. Vendar pa je potrebno pri presoji odškodninske odgovornosti upoštevati tudi v slovenski teoriji in sodni praksi vedno pogosteje uporabljeno pravilo poslovne presoje, da so vsakdanje poslovne odločitve rizične in notranje nasprotne in je iz tega razloga potrebno upravi omogočiti, da brez strahu sprejema odločitve.3

7. Pritožnica sodbi sodišča prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo, da ni temelja odškodninske odgovornosti. Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, predvsem zaradi kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do konkretiziranih in argumentiranih navedb tožeče stranke v zvezi z nasprotovanjem ravnanju toženca glede višine sklenjene sporne sodne poravnave in ni podalo razlogov, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze, ki bi potrdili njene trditve o tem, da toženec ni ravnal skrbno, ko je privolil v sklenitev sporne sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo predložene listine, pavšalno pa zavrnilo ostale dokazne predloge, saj je po njegovem mnenju izvedba iz razlogov, razvidnih iz nadaljnje obrazložitve, nepotrebna (3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli.4 Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja, saj si stranka s to pravico ne more kaj dosti pomagati, če ostane preslišana. V tem primeru ima pritožnica prav, da je sodišče spregledalo njene trditve in dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem tega, ali je toženec skrbno ravnal, ko je kot (edini) organ upravljanje tožnice potrdil višino sodne poravnave kot primerne. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje z izvedbo dokaznega postopka preveriti tožničine zelo konkretno postavljene trditve v zvezi s tem, ali in kako se je toženec prepričal o primernosti višine sodne poravnave, ki je bila sklenjena.

9. Toženec je zatrjeval in predložil dokaze v zvezi s tem , da je ravnal skrbno, kar je bilo sprva njegovo procesno breme, potem pa je prešlo na tožnico, da zatrjuje in dokaže nasprotno. Tožnica je zatrjevala, da prizadevanje toženca (ne samo rezultat, torej višina sodne poravnave) ni bilo zadostno, še več, trdila je, da je bilo namerno v škodo družbe. S tem je prešlo tudi dokazno breme nanjo in tožnica je temu sledila ter predlagala izvedbo dokazov za svoje trditve, ki pa jih je sodišče prve stopnje zavrnilo, brez da bi pojasnilo konkretne razloge za takšno (procesno) odločitev. Ugotovitev sodišča, da od toženca ni mogoče pričakovati znanja senata višjega ali celo vrhovnega sodišča je sicer razumna, vendar ni bistvena upoštevaje trditve tožnice. Ta namreč trdi, da je bilo ravnanje oseb (vključno s tožencem), ki so sodelovale pri sklepanju poravnave, v nasprotju z njenimi koristmi in ponuja dokaze za takšne trditve. Sodišče prve stopnje bi se moralo o teh trditvah konkretno izreči in izvesti predlagane dokaze, ki bi jih potrdile ali ovrgle. S tem, ko je presojalo le trditve toženca in predložene pisne dokaze, je preslišalo tožnico in s tem kršilo njeno pravico do izjave.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določbe pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) razveljavilo in vrnilo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje bo namreč moralo izvesti dokaze (zaslišanje predlaganih prič), ki izhajajo iz trditev tožeče stranke o tem, kako se je toženec prepričal o primerni višini zneska, ki je bil M. plačan s sodno poravnavo ter po tako izvedenem dokaznem postopku ponovno presoditi, ali so podane zatrjevane predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca.

11. Ker je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo, je v skladu s 165. členom ZPP pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 Dolenc M., Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri PF Ljubljana, letnik 2010, stran 117 in Bohinc, Bratina, Podgorelec, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2 knjiga, GV založba, Ljubljana, 2014, stran 75. 2 Dolenc M, odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis, Inštitut za primerjalno pravo pri PF Ljubljana, letnik 2010, stran 128. 3 Enako, stran 123; Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov uprave poslovodstva- analiza nekaterih sodb VSRS, Podjetje in delo 5/2013; sodba in sklep VSRS III Ips 75/2008. 4 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, stran 300.