Jedro

Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala.

Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU. Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C iz leta 2013, kjer je Sodišče EU zavzelo stališče, da iz določb člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83 izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. "Vendar pa - ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost - zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost." Lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za ali ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti v smislu te določbe.

Zaporna kazen za homoseksualnost je po stališču Sodišča EU nesorazmerna in diskriminatorna in zato pomeni preganjanje v smislu ZMZ-1, če se izvaja v praksi države izvora. Za to pa je nujno potrebno pridobiti relevantne informacije o stanju v izvorni državi glede realnosti preganjanja s strani države, da se preveri, ali se taka zakonodaja uporablja v praksi oziroma glede zmožnosti in pripravljenosti države nuditi zaščito, če je v konkretnem primeru morebiti primarni akter preganjanja družina oziroma socialna okolica. Tožena stranka tovrstnih informacij ni pridobila in jih ni upoštevala.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen drugačen način bi moral tožnik priznati, da zaradi strahu, sramu in občutka krivde prvič ni govoril po resnici, da bi to njegovo priznanje in pojasnilo bilo sprejeto v luči upoštevanja prakse Sodišča EU o tem, da ni mogoče vedno pričakovati, da bo prosilec moškega spola, ki trdi, da je preganjan zaradi istospolne usmerjenosti, to povedal že ob prvi priložnosti. Tožnik ni z lahkoto, malo počez in pavšalno opisal svoje osebne okoliščine glede strahu pred vrnitvijo, da bi bila njegova prošnja že na prvi pogled neverodostojna.

Kot dodaten podporni element v oceni neverodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU, vendar se tožena stranka ob tem ni ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost, poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Ob tem je tudi treba upoštevati, da iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.

Tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-2144/2020/20 (1222-05) z dne 4. 9. 2024 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se druga prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., rojen ... 1992 v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko, zavrne. Določen mu je bil 10-dnevni rok za prostovoljni odhod. Če ne bo zapustil območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije, se ga bo s teh območij odstranilo. Organ mu je določil tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije in na določena druga območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec za mednarodno zaščito dne 24. 5. 2023 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji te prošnje je povedal, da je državljan Maroka, da je muslimanske veroizpovedi in berberske narodnosti. V kraju B., kjer je tudi rojen, je končal šest razredov osnovne šole. Prosilec osebnih dokumentov nima. Iz izvorne države je odšel legalno dne 27. 12. 2019 v Turčijo, kjer je ostal približno 18 dni. Nato je ilegalno odšel v Grčijo, kjer je ostal mesec in 23 dni. Pot je nadaljeval v Albanijo, kjer je ostal šest mesecev, nato pa je preko Črne gore odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je bival dva meseca. Pot je nadaljeval preko Hrvaške in v Sloveniji je ostal mesec in pol. Za dva meseca je odšel v Italijo, za eno leto v Španijo, 20 dni je ostal v Franciji in en mesec v Belgiji. Nadalje je odšel v Nemčijo, kjer je eno leto bival pri bratu in osem mesecev v azilnem domu. Ko se je nahajal v Sloveniji, ga je bilo strah, da ga bodo vrnili nazaj v Maroko. V Nemčiji je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar so ga nemški organi vrnili nazaj v Slovenijo. V Sloveniji bo sedaj ostal, saj se želi učiti in narediti diplomo. Videl je celotno Evropo in Slovenija mu je všeč. Prvič je Slovenijo zapustil, ker je imel dolgove, ki jih je moral poravnati. Delal je v Italiji in v Španiji in zaslužil denar, ki ga je poslal v Maroko. Bil je dolžan pet do šest tisoč evrov štirim osebam. Te osebe so strica (brata od očeta), sosed in prijatelj. Sedaj je poravnal vse dolgove. Osebnih dokumentov nima. Potni list je izgubil, osebno izkaznico pa ima v Maroku. Osebno izkaznico lahko pridobi pod pogojem, da ne bo vrnjen nazaj v Maroko. V Maroko ne želi, ker ima resne težave.

3. Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito, je navedel, da se je prvič zlagal, ker ga je bilo sram. Tudi v Nemčiji se je vse zlagal in ni navedel pravega razloga. Njegova težava je družina, saj bi ga v primeru vrnitve njegov oče lahko ubil. Prosilec je nadalje povedal, da je imel razmerje in spolne odnose z moškim. O tem je imel slike in posnetke na telefonu. Ko se mu je telefon zlomil, ga je odnesel k sorodniku, da ga popravi. Ko je sorodnik telefon popravil, je vse to videl in o tem je povedal očetu in celotni družini. Njegova družina ga je zato nagnala in se mu odrekla. Brat iz Nemčije in mama sta bila edina, ki sta mu stala ob strani. Oče je od brata iz Nemčije velikokrat zahteval vizo, da bi lahko prišel v Evropo, da bi ga (prosilca) ubil. Oče je prav tako bratu govoril grde besede o njemu in zato ne gre več nazaj v Maroko. Prosilec je nadalje povedal, da je v islamu istospolna usmerjenost prepovedana. Vsi v njegovem kraju so izvedeli za zgodbo in mu grozili, zato je za tri mesece odšel. Ljudje v mošejah so se zbirali in dejali, da bi ga (prosilca) in njegovega prijatelja potrebno ubiti. Dve osebi iz Maroka sta se nanj spravili tudi v Nemčiji. Pretepla sta ga, mu presekala zgornjo ustnico, zbila zgornje zobe in zlomila nos. Pred dvema mesecema, v času Ramadana, je mama prišla k bratu v Nemčijo in mu dejala, da se v Maroko ne sme več vrniti, saj bi ga tam lahko ubili ljudje, ki so izvedeli za njegovo zgodbo.

4. Njegove težave so se začele leta 2019. Ker pozna ljudi, je izvedel, da je cel kraj in ulica izvedela o njemu in da je bil tema pogovora. Njegov intimni prijatelj je v Maroku. Odšel je iz kraja B. na zahodni del Maroka. Njegov prijatelj je že enkrat zapustil Maroko in odšel v Turčijo, vendar ker mu ni uspelo dalje, se je vrnil nazaj v Maroko. S tem prijateljem nista živela pod isto streho, sta pa živela v isti ulici in se večkrat dobivala v stanovanju, za katerega sta plačevala najemnino.

5. Na vprašanje, ali je bil kakšen konkreten dogodek zaradi katerega je zapustil izvorno državo, je odgovoril, da je dom zapustil za tri mesece in odšel v kraj Taza, ki je 140 km oddaljen od njegovega doma. Ker je pogrešal mamo, jo je poklical in dejal, da se želi vrniti domov. Mama mu je dejala, da se ne sme vrniti, ker bi ga lahko oče ubil. Počutil se je nemočnega in sesul se mu je svet. Takrat se je odločil, da bo Maroko zapustil in odšel. Oče je grozil bratu v Nemčiji, ker mu je pomagal. 6. Na vprašanje, zakaj njegov prijatelj ni odšel z njim, je odgovoril, da ni imel telefona oziroma njegovega kontakta. V stik sta prišla po enem letu, saj ga je iskal preko Facebooka in ga našel. Več kot eno leto ni govoril z njim in ne ve, kje se nahaja in kako je z njim. V Maroku je delal, ekonomsko je bilo v redu in težav z denarjem ni imel. Na soočenje, da je pri podaji prve prošnje navajal popolnoma druge razloge, je odgovoril, da to drži za kraj, kjer se je nahajal. Njegova družina ni revna, saj imajo premoženje in denar. Iz policijske depeše z dne 10. 8. 2020 izhaja, da prosilec v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih razmer, saj v Kraljevini Maroko ni bilo zaslužka. V Maroku ima še tri brate in starša. Bratje so mladoletni in se v Maroku še izobražujejo. V Španiji ima teto. V Maroku je skupaj z očetom delal kot poljedelec.

7. Tožena stranka ugotavlja, da prosilec v lastnoročni izjavi z dne 10. 8. 2020 zaproša za mednarodno zaščito zaradi boljšega življenja in ker želi delati. Prosilec je v Sloveniji že podal prošnjo za mednarodno zaščito in sicer dne 24. 8. 2020. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, je navedel, da je državo zapustil zaradi revščine, saj živi na podeželju, na severnem delu Maroka. Starši nimajo denarja in želi jima pomagati. Na tem območju živijo Berberi in zato imajo težave z vlado. Na njihovem območju ni služb. Osebno nikoli ni imel težav z vlado niti se ni udeleževal demonstracij. V prvotnem postopku je še navajal, da so v Maroku živeli slabo in občasno je delal na kmetiji. Za pot v Evropo je potreboval 5.500 evrov. Pol zneska je privarčeval, pol zneska pa mu je del oče. Pomagala sta mu tudi brata, ki sta si izposodila denar. Iz Maroka je odšel zaradi revščine in ker tam nima pravic. Starša sta bolna in v bolnici jima niso pomagali. Želi si boljšega življenja.

8. Prosilec je dne 3. 9. 2020 samovoljno zapustil azilni dom, zato je pristojni organ dne 15. 9. 2020 s sklepom njegov postopek ustavil. Prosilec je bil 23. 5. 2023 v skladu z Dublinsko uredbo vrnjen iz Nemčije v Slovenijo, istega dne je izrazil namero, da želi v Sloveniji znova zaprositi za mednarodno zaščito. Pristojni organ je v postopku s prosilcem dne 9. 6. 2023 ob prisotnosti pooblaščenke in tolmača opravil osebni razgovor.

9. Na osebnem razgovoru je povedal, da se njegov brat dne 15. 8. 2023 vrača v Maroko in poskrbel bo za sliko njegovega potnega lista in dokaze, ki potrjujejo, kar je povedal v prejšnjem razgovoru. Po narodnosti je Amazigh. V kraju C. je končal šest razredov osnovne šole. Po tem, ko je prenehal hoditi v šolo, je delal kot trgovec. Oče ima trgovino z oblačili in v tej trgovini je delal skupaj z brati. S tem delom je dnevno zaslužil od 15 do 20 evrov. Starejši brat je skrbel za denar in kadar je potreboval denar, ga je vzel iz skupne blagajne. S tem delom so zaslužili dovolj za skupno življenje. V Maroku je živel ves čas s starši, štirimi brati in sestro. Enega brata ima v Nemčiji.

10. Njegove težave so se začele dne 15. 5. 2019, ko se mu je zlomil mobilni telefon. Ta telefon je dal v popravilo bratrancu, ki je sin maminega brata. V telefonu je imel shranjene slike in videoposnetek z drugim moškim. Ko je bratranec telefon popravil, je videl slike in posnetke, ter jih odnesel njegovemu (prosilčevemu) očetu. Začele so se težave in po desetih dneh je zapustil hišo in se odpravil v kraj Taza, kjer je ostal tri mesece. Želel se je vrniti domov, vendar ga je mama opozorila, da ga oče želi ubiti. Odločil se je, da bo Maroko zapustil in odšel je dalje. Bratranca je vprašal, zakaj je to naredil. Bratranec mu je povedal, da bo njegovo zgodbo povedal vsem na okrog in vsem pokazal posnetke. V roku 15 dni je za njegovo zgodbo izvedelo mnogo ljudi. Oče mu je dejal, da ga bo zaklal in mu dejal, da ni njegov sin in da ga bo izbrisal iz družinskega registra. Družina mu je dejala, da je zanj najbolje, da se umakne in da odide v drug kraj. Odšel je v Tazo. Ljudje v mošejah so se med seboj pogovarjali in dejali so, da bi ga bilo potrebno ubiti. Fant, s katerim je imel odnos, je prav tako imel težave. Želel se je vrniti domov, vendar mu je mama preprečila, saj mu oče želi samo najhujše. Tega ni prenesel, bilo mu je hudo, zato se je odločil, da gre z letalom v Turčijo.

11. Ob soočenju, da je pri podaji prve prošnje navedel druge razloge, je odgovoril, da so mu fantje v azilnem domu dejali, da ga bodo v primeru, če ima družino v Evropi, vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Ustrašil se je in ni govoril resnice o članih svoje družine. Zelo ga je bilo strah, da bi ga vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino, saj so tam z njim počeli zelo grdo. Vzeli so mu denar in telefon. Bilo ga je strah, zato se je vse zlagal. Bilo ga je tudi zelo sram, da bi povedal svojo resnično zgodbo. Tudi v Nemčiji ni povedal svoje resnične zgodbe, nato pa mu je brat dejal, da je zelo pomembno, da pove svojo zgodbo po resnici. Leta 2020 je Slovenija vse fante vračala nazaj v Bosno in Hercegovino, sam pa je želel ostati v Sloveniji in zato o svoji težavi ni želel govoriti.

12. Leta 2017 se je začel dobivati s fantom, ki je njegov sosed. Njun odnos se je počasi stopnjeval. Najela sta si stanovanje, v katerem sta se dobivala do dne 15. 5. 2019, dokler ni prišlo do težave. Fant, njegov sosed, se je začel navezovati nanj. O tem ni imel občutka, vendar ta fant je želel moškega in postopoma se mu je začel približevati. Nastala je simpatija in začela sta s spolnimi odnosi. Z nikomer ni tega delil, izdal ga je razbit telefon in zato je imel posledice z družino in ostalimi. Na vprašanje, kako je sprejel svojo spolnost, je odgovoril, da mu je bilo na začetku vse tuje, sčasoma pa mu je ustrezalo. Na fanta se je vedno bolj navezoval. 13. Na vprašanje, ali je naletel na kakšne težave glede spolne usmerjenosti, je odgovoril, da so v njegovi državi istospolni odnosi prepovedani in da niso sprejeti. Ni prepričan, če to drži, vendar je slišal, da ga želi oče tega fanta, s katerim je bil skupaj, prijaviti na policijo, češ, da ga je on (prosilec) prepričal v ta odnos. Zakonodaje ne pozna, vendar ve, da je v njegovi državi istospolna usmerjenost strogo prepovedana. V področju, kjer živi, je to nesprejemljivo. V Nemčiji ga je srečal moški iz njegove ulice in ga napadel. Zlomil mu je štiri zobe. Zelo ga je bilo strah v kampu, saj tja prihajajo ljudje tudi iz njegovega kraja, ki so zelo ekstremistični. V njegovi državi je odnos do istospolno usmerjenih nesprejemljiv. Prihaja iz severa države, iz področja, kjer živijo Amazighi. To so vasi iz obrobja mest in ljudje, ki tam živijo, so ekstremisti. V zahodnem delu države so mešana družba, v večjih mestih je mogoče, da se tam najdejo osebe, ki bi to sprejele.

14. Na vprašanje, kaj se je dogajalo deset dni doma, preden je odšel v kraj Taza, je odgovoril, da takrat ni bival doma pri družini. Bil je pri sosedu in slišal je vse, kar govorijo o njem. Ljudje so govorili, da njemu podobni ljudje (homoseksualci) ne smejo živeti med njimi in se družiti z otroki. V mošeji so govorili grde stvari, kot na primer, da bi jih morali postreliti ali preganjati preko sodišča. Vsak dan na ulici so se pogovarjali in kaj novega povedali. Dejali so, da istospolnih oseb ne želijo v svojem okolju, da niso zaželeni in da jih je potrebno preganjati. Te besede je slišal tudi njegov oče in zaradi tega je bil zelo razburjen. Povedal mu je, da ni več njegov sin in da če ga bo kdaj srečal, da ga bo ubil. V tem času, v roku desetih dni, je očeta srečal samo enkrat in takrat ga je oče fizično napadel. Branil ga je sosed, ki živi 150m stran od njegovega doma. Skril ga je v hišo in očetu dejal, da so to družinski problemi, ki bi morali ostati v družini in da se o tem ne pogovarja z drugimi. Oče tega ni sprejel niti prenašal in je nanj kričal, da ga ne želi nikoli več videti. Tudi starejšemu bratu, ki živi v Nemčiji, je grozil, saj je pri njem bival približno eno leto, ko je odšel v Nemčijo.

15. V Tazi je bival tri mesece. Tam ni delal in živel je sam. Želel se je vrniti domov, da bi videl svojo mamo. Vztrajala je pri tem, da se ne sme vrniti, ker bi imel težave. Odločil se je, da gre v Turčijo. Na vprašanje, kako mu je grozil oče, je dejal, da ko ga je prvič srečal, ga je oče pretepel pred ljudmi in takrat mu je dejal, da ga bo zaklal ali ubil. Nato mu je oče grozil preko telefona. Klical je brata v Nemčijo, ki je želel problem rešiti. Brat mu je dejal, da je to družinska zadeva in da naj ne pretirava, zato se je oče spravil tudi na brata in mu grozil. 16. Mati in brat iz Nemčije sta njegovo istospolno usmerjenost sprejela in mu stojita ob strani. Ostali sorojenci se z njim ne pogovarjajo in od takrat dalje z njimi nima stika. Drugače je bil priljubljen, družina je kregala bratranca, ko ga je izdal in vprašali so ga, kaj je s tem dosegel. Imel bo željo po obisku svoje mame. Mogoče bi lahko zdržal kakšen mesec ali dva, nato pa bi lahko nepremišljeno odpotoval v kraj, v katerem živi njegova mama in tako bi se lahko izpostavil nevarnosti. Tri mesece je poskusil živeti tako, vendar je bilo težko in odločil se je da odide iz države. V Maroku bi lahko živel, vendar ne bi smel pokazati, da je istospolno usmerjen, saj bi bil drugače izpostavljen nevarnosti oziroma smrti. Njegov partner je tudi odšel v Turčijo, a ker mu je bilo težko, se je vrnil nazaj v Maroko. O njem nič več ne ve. Na okrog so govorili, da ju je (prosilca in njegovega partnerja) treba izgnati iz ulice in da ju je treba ubiti s kamenjanjem.

17. Ko je mama prišla k bratu v Nemčijo, mu je dejala, da nima nobene možnosti, da bi se vrnil nazaj v Maroko. V družini je zaradi njega nastal problem in celotna družina se je zaradi tega sprla. Dejala mu je, da ni možnosti, da se vrne nazaj v Maroko in da so ga sorojenci pozabili, saj so dejali, da o njemu (prosilcu) ne želijo ničesar več slišati. Ostalih težav v Maroku ni imel. 18. Tožena stranka nadalje povzema, da je tožnik do Slovenije za pot porabil okoli 5.500 evrov. Za pot so mu finančno pomagali strica (očetova brata), bratranec in nečak po mamini strani. Povedali so mu, da mora zapustiti Maroko, saj bi tam lahko imel velike težave Ko je odšel iz Maroka, je želel v Nemčijo, ker ima tam brata. Če bi sedaj ostal v Maroku, bi se mu lahko zmešalo v glavi. V treh mesecih je izgubil tudi veliko telesne teže. V Sloveniji želi nadaljevati svoje življenje in pridobiti diplomo. Nazaj v Maroko se ne more vrniti, saj je zaradi njega nastala cela zmeda v družini. V Nemčiji je dvakrat skušal narediti samomor. Rešil ga je brat, ki je bil ob njemu in mu dal upanje. Oče je stalno pritiskal in v telefonskih klicih govoril takšne in drugačne stvari. Mama mu je povedala, da se je celotna družina zrušila. Nosi veliko krivdo, saj meni, da je kriv za vso situacijo in zaradi tega je depresiven. Tisti fant je bil njegov prvi in preko njega je izvedel, da je istospolno usmerjen. Ljudem, ki so v Maroku istospolno usmerjeni, se lahko zgodi karkoli. V kraju, iz katerega izhaja, živijo ekstremni muslimani, ženske so v hidžabu, ljudje niso odprti in za njih je to velika sramota. Na zahodni strani Maroka Amazighi niso dobrodošli in do njih se obnašajo rasistično. Težav zaradi tega pa osebno ni imel. Na vprašanje, kaj pomeni, da je pri muslimanih rdeča črta, je odgovoril, da je pri ekstremnih muslimanih rdeča črta, kot je že povedal. Če to vidijo ali o tem slišijo, nastane velik problem. Če bi slišali o nekom, da je istospolno usmerjen, lahko nastane velik problem in o tem se dosti govori. Muslimani lahko napadejo tistega, ki je istospolno usmerjen. V primeru, da bi ga srečali na ulici, bi ga lahko napadli in pretepli, dokler ga ne bi ubili.

19. Glede istovetnosti tožena stranka ugotavlja, da čeprav je prosilec spreminjal svoj rojstni kraj, saj je v prvem postopku navedel, da se je rodil v kraju B., v drugem postopku pa je navedel, da je rojen v kraju C., pristojni organ ne dvomi, da prosilec prihaja iz Maroka, saj je to podatek, ki ga tekom postopka ni nikoli spreminjal. Glede na to, da prosilec ni priložil nobenega originalnega dokumenta, je pristojni organ njegove podatke vodil, kot jih je navedel pri podaji druge prošnje.

20. Temu sledi vsebinska utemeljitev izpodbijanega akta, v katerem tožena stranka pravi, da ugotavlja, da je prosilec na vprašanja uradne osebe sicer odgovarjal tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, nemogoče spregledati, da so bile prosilčeve izpovedi v postopku pred pristojnim organom nekonsistentne in kontradiktorne. Prosilec, ko je v Sloveniji podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito, je navajal drugačne rojstne podatke o kraju rojstva (v prvi prošnji je navedel, da je rojen v kraju B., v drugi prošnji pa da je rojen v kraju C.). Kontradiktorno je navajal: koliko časa se je šolal v Maroku - pri podaji prve prošnje je navedel, da je hodil 9 let v osnovno šolo v kraju C., pri podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru je navedel, da je končal šest razredov v kraju B.; s čim se je preživljal - pri podaji prve prošnje je navedel, da so bili revni, pri podaji druge prošnje je navedel, da je bil trgovec in da težav z denarjem niso imeli; kje je živel - pri podaji prve prošnje je navedel, da je živel v kraju C., pri podaji druge prošnje pa je navedel, da je živel v kraju B. Poleg tega pa je prosilec različne navedbe podajal tudi glede samih razlogov za odhod iz države: sprva je navedel revščino in težave zaradi Berberov, nato je navedel spolno usmerjenost in težave zaradi Amazigh narodnosti. Pristojni organ pripominja, da je nemogoče zaključiti, da se je prosilec potrudil za utemeljevanje prošnje, če pa so njegove izjave, podane tekom celotnega postopka, kontradiktorne tako glede osebnih podatkov, kakor tudi glede razloga, ki naj bi povzročil njegov odhod iz države. Na podlagi vseh navedenih dejstev lahko pristojni organ utemeljeno sklene, da se prosilec ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje.

21. Prosilec do izdaje te odločbe ni predložil slike potnega lista niti dokazil glede svojih navedb. Pristojni organ tako ugotavlja, da prosilec ni podal utemeljenih razlogov, zakaj v postopku ni predložil niti enega osebnega dokumenta s fotografijo, s katerim bi neizpodbitno dokazal svojo istovetnost oziroma ni pojasnil, zakaj ni mogel predložiti dokazov.

22. Pristojni organ po primerjavi in presoji izjav prosilca, ki jih je podal pred pristojnim organom v postopku mednarodne zaščite (razgovor na policijski postaji PP Ljubljana Šiška, lastnoročna izjava z 10. 8. 2020, prva prošnja za mednarodno zaščito z dne 24. 8. 2020, druga prošnja za mednarodno zaščito z dne 24. 5. 2023, kot tudi osebni razgovor z dne 9. 6. 2023), ugotavlja, da obstajajo razlogi, zaradi katerih je mogoče utemeljeno prosilčeve navedbe označiti za malo verjetne, neprepričljive in celo zavajajoče. Ob odsotnosti listinskih dokazov, s katerimi bi prosilec utemeljil strah pred preganjanjem v izvorni državi, je temeljno dokazno sredstvo v postopku priznanja mednarodne zaščite zgolj njegova izjava oziroma izjave, ki pa jih pristojni organ, zaradi razlogov predstavljenih v nadaljevanju, ne sprejema za verjetne.

23. Pristojni organ najprej izpostavlja opažena neskladja, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo. Prosilec je prvo prošnjo utemeljeval z revščino v izvorni državi, nato pa je Slovenijo zapustil in pri podaji druge prošnje kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel, da je istospolno usmerjen in da je imel zaradi tega težave z očetom. Na vprašanje, zakaj je pri podaji prve prošnje navajal drug razlog odhoda iz države, je odgovoril, da so mu ljudje v kampu v Sloveniji povedali, da ga bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Ustrašil se je in zaradi tega ni povedal resnice. Zelo ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Bosno in Hercegovino, saj so tam zelo grdo delali z njim. Sram ga je bilo, da bi povedal svojo resnično zgodbo. Pristojni organ meni, da navedena argumentacija prosilca, zakaj prvič ni govoril resnice, ni prepričljiva, saj je bil po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito nastanjen v Azilnem domu (torej mu ni grozila vrnitev v Bosno in Hercegovino). Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da je iz policijske depeše izhaja, da je bil prosilec opozorjen, da ekonomski razlogi niso razlogi za mednarodno zaščito in da je Maroko na seznamu varnih držav, zato je prosilec o tem bil informiran že na policijski postaji in je bil seznanjen z vsemi okoliščinami oziroma z nadaljnjim potekom postopka mednarodne zaščite, zato njegove navedbe niso prepričljive. Prav tako je na tem mestu potrebno nujno poudariti, da je bil prosilec tako na obeh prošnjah za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru izrecno opozorjen na dolžnost, da je v postopku dolžan govoriti resnico in izpovedati vsa dejstva, ravno tako pa mu je bilo predočeno, da so podatki zaupne narave in ne bodo posredovani nikamor v njegovo izvorno državo. Mogoče je torej od njega upravičeno pričakovati, da bi glede svoje istospolne usmerjenosti o tem že spregovoril pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Ker pri podaji prve prošnje ni nikjer omenil težav zaradi njegove istospolne usmerjenosti, je po mnenju pristojnega organa močno omajana njegova verodostojnost, saj se od prosilca nedvomno pričakuje, da tako bistvene in resne dogodke omeni vsaj z besedo ali na njih nakaže, da bi mu potem lahko uradna oseba zastavila podrobnejša vprašanja - prosilec pa tega ni storil. Prosilec pa navedenega ni omenil niti na vprašanja uradne osebe, ko mu je dala možnost in ga vprašala, če ima še kaj za dodati, kar ni bil izrecno vprašan. Pristojni organ meni, da je neverjetno, da ob vseh procesnih garancijah, ki so mu bile dane, ni povedal pravega razloga, zaradi katerega naj bi odšel. Na podlagi navedenega torej ne more pričakovati pomoči tuje države, če pa ne govori resnice. Iz navedenega torej lahko sledi zaključek, da pristojni organ resno dvomi v resničnost njegovih navedb.

24. Pristojni organ izpostavlja, da ne sprejema za verjetno prosilčevih navedb glede istospolne usmerjenosti (in posledično ne težav, povezanih z njimi), saj bi jih, v kolikor bi bile resnične, vsled številnim razgovorom z uradnimi osebami zagotovo izpostavil že mnogo prej. V obravnavani zadevi je po mnenju tožene stranke pomembno izpostaviti dejstvo, da se prosilcu niti ne očita, da o svoji zatrjevani istospolni usmerjenosti in dogodkih, povezani z njo, ni spregovoril ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavil glede razlogov za preganjanje, ampak je pomembno to, da je imel prosilec priložnosti za izpovedbe glede razlogov za preganjanje izjemno veliko - razgovor na policijski postaji Ljubljana Šiška pred podajo prve prošnje - dne 10. 8. 2020, svoje razloge bi lahko navedel v lastnoročni izjavi z dne 10. 8. 2020, prva prošnja - z dne 24. 8. 2020) pa o teh dogodkih ob teh priložnostih ni spregovoril čisto nič.

25. Poleg tega je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je bil vlagatelj ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru vedno povprašan, ali ima še kaj za dodati, kar se mu zdi pomembno, pa ni bil vprašal, pa nikoli ni pripomnil ali omenil ničesar v zvezi z zatrjevano istospolno usmerjenostjo ali dogodki, povezanimi z njo. Obenem je za presojo navedenega dejstva pomembno tudi to, da je prosilec prostodušno priznal, da se je na prvi prošnji vse zlagal in da je lažne razloge navedel tudi v postopku v Nemčiji. Prosilec je torej kar dvakrat različnim evropskim migracijskim organom navajal zavajajoče in zavestno nepravilne podatke.

26. Pristojni organ meni, da bi vsak prosilec, ki resnično potrebuje zaščito zaradi zatrjevanega preganjanja, storil vse, kar je v njegovi moči, da svoje navedbe o zatrjevanem preganjanju čimbolj utemelji in pristojnemu organu pojasni vse, kar je vprašan. Pristojni organ pripominja, da se prosilec ne more sam odločati, kdaj bo odgovarjal in kdaj ne, kdaj bo govoril resnico in kdaj ne, ampak mora resnico govoriti ves čas in torej ves čas po pravici odgovarjati na vse, kar je vprašan in tako sodelovati v postopku, ki se je začel na njegovo vlogo. Ker prosilec ni ravnal v skladu z navedenim, pristojni organ ocenjuje, da tako ravnanje močno omaja njegovo verodostojnost. Poleg tega pristojni organ ugotavlja, da je prosilec v drugem postopku podajal različne izjave glede svoje ekonomske eksistence.

27. Pristojni organ nadalje ugotavlja tudi, da je prosilec podajal različne okoliščine tudi glede oseb, ki naj bi ga napadle v Nemčiji. Pri podaji druge prošnje je navedel, da sta ga napadli dve osebi, ena oseba naj bi bila iz istega kraja, kje je živel, in ga pretepla, izbila zgornje zobe, presekala ustnico, ki jo je moral šivati, in zlomila nos. Na osebnem razgovoru pa je dejal, da ga je srečal moški iz njegove ulice in napadel in mu zlomil štiri zobe, drugega prisotnega napadalca ni niti omenjal. Tako navedbe glede napada v Nemčiji niso skladne. V kolikor bi navedeno držalo, bi prosilec ves čas podajal skladne izjave.

28. Poleg neskladnega navajanja razlogov, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo, je pristojni organ neskladnosti zasledil tudi v prosilčevih izjavah, ki niso neposredno povezane z njegovimi razlogi za mednarodno zaščito, vendar so v postopku izredno pomembne. Pristojni organ najprej izpostavlja, da je prosilec zavajajoče, kljub opozorilom, da je njegova dolžnost govoriti resnico in, da bo v primeru krive izpovedbe kazensko odgovoren, navajal tudi osebne podatke, ki so že zaradi same obravnave v postopku za mednarodno zaščito zelo pomembni (različni rojstni kraj, različni kraj bivanja, različno izobraževanje).

29. Tako je v policijskem postopku in pri podaji prve prošnje navedel, da je rojen v kraju B., na osebnem razgovoru pa je povedal, daje rojen v kraju C. Pristojni organ ugotavlja, da gre za kraja, ki sta oddaljena okoli 64 km cestne razdalje (okoli 1 uro in 15 minut vožnje), pri čemer je B. obmorsko mesto in C. mesto v notranjosti države, kar še dodatno izključuje kakršnokoli pomoto. Po mnenju pristojnega organa bi moral prosilec nedvomno podati skladne izjave tudi glede svojega kraja rojstva, saj gre za osnovne podatke, ne pa da sproti spreminja oziroma prilagaja svoje izjave.

30. Upoštevajoč dejstvo, da je v prosilčevih izjavah mogoče zaslediti kontradiktornosti in nekonsistentnosti, povezane tako s samimi razlogi za njegov odhod iz države, kakor tudi ostalimi okoliščinami, ki jih prosilec tudi ni znal ustrezno pojasniti, kakor tudi, da je v Sloveniji zavestno podajal napačne osebne podatke (kraj rojstva), ki jih ob odsotnosti osebnih dokumentov, tudi sedaj praktično ni mogoče preveriti, pristojni organ meni, da njegovim izjavam ni mogoče verjeti. Trditev ni podkrepil z dokazi, ki bi se neposredno navezovali na njegove trditve in izkazovali njegove individualne osebne okoliščine. Zaradi tega je prišel do zaključka, da prosilec torej ni uspel izkazati notranje verodostojnosti svojih izjav.

31. Pristojni organ prosilčevih navedb ni preverjal v informacijah o izvorni državi, saj prosilec s podajanjem kontradiktornih in zavajajočih izjav glede najbolj pomembnega elementa prošnje (zatrjevanega razloga preganjanja) tekom postopka za pridobitev mednarodne zaščite, ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena. Presoja informacij o izvorni državi v zvezi z dejstvom, glede katerega pristojni organ prosilcu ne verjame (in svojo odločitev tudi obrazloži), namreč ne bi imela nobenega smisla in ne bi mogla privesti do drugačne odločitve pristojnega organa. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017. 32. Nadalje ni pomembno le, ali je prosilec za zaščito zaprosil v najkrajšem možnem času v Sloveniji, ampak tudi, ali je poskušal poiskati zaščito v državah, v katerih se je nahajal potem, ko je zapustil izvorno državo. Iz prosilčevih navedb izhaja, da je iz Maroka najprej odšel legalno z letalom v Turčijo. Prosilec se je pred prvim vstopom v Slovenijo nahajal tako v Grčiji kot na Hrvaškem, a v nobeni od držav članic EU ni podal prošnje za mednarodno zaščito, čeprav bi to lahko storil. Prav tako pa je tudi Slovenijo, po že podani prošnji za mednarodno zaščito, zapustil še pred prejeto odločitvijo o njegovi prošnji. Čeprav je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Nemčiji, kot to trdi, pa je to storil po tem, ko je Slovenijo po podani prvi prošnji za mednarodno zaščito samovoljno zapustil in ko kljub zagotovilu, da bo na odločitev pristojnega organa v Sloveniji počakal, tega ni storil. Prosilec pa pred (prvim) prihodom v Slovenijo zaščite, kljub navedenim težavam, ni iskal. Kot razlog, zakaj ni počakal, pa je prvič navedel, da da ga je bilo strah da bo vrnjen v BiH, drugič pa je navedel, da je imel dolgove, katere je moral poravnati. Pristojni organ navedenega pojasnila ne more sprejeti kot opravičljiv razlog, da je ozemlje države, v kateri je zaprosil za pomoč in tudi zatrdil, da bo počakal na odločitev pristojnega organa, zapustil. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da se od osebe, ki je resnično ogrožena in se boji za svoje življenje ter beži pred preganjanjem ali resno škodo, razumno pričakuje, da bo pomoč poiskala nemudoma (v prvi zanj varni državi na njeni poti), ko pa to stori, ne odide samovoljno iz države preden je o njeni prošnji odločeno, kar pa je prosilec v konkretnem primeru storil. Ravno tako pa prosilec ne more na podlagi tega, kje je njemu bolj všeč, prosto izbirati države, da v njej za zaščito zaprosi, ampak mora to storiti v prvi varni državi na njegovi poti. Prosilcu rešitev njegove prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji nikoli ni bila prioriteta.

33. Prosilec se po oceni pristojnega organa ni najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje za mednarodno zaščito, saj je pred pristojnim organom podajal kontradiktorne in neskladne izjave tako glede osebnih podatkov, kakor tudi razloga, ki naj bi povzročil njegov odhod iz države in ostalih okoliščin. Zato je mogoče razumeti, da slednjih glede na opisane okoliščine niti ne bi mogel predložiti, bi pa se lahko potrudil pridobiti kakšen originalen osebni dokumenti. Po podrobnejši primerjavi prosilčevih izjav je pristojni organ nadalje ugotovil, da ta ni izkazal njihove notranje verodostojnosti, neskladij pa ni znal prepričljivo niti pojasniti, verodostojnost je nedvomno omajalo tudi njegovo zavestno podajanje kontradiktornih izjav, s katerimi je nedvomno zavajal pristojni organ. Njegovih navedb v informacijah o izvorni državi pristojni organ posebej niti ni preverjal, saj je prosilec, zaradi neskladnega in zavajajočega navajanja, oseba, ki jih ne gre verjeti. Prosilec pred prihodom v Slovenijo mednarodne zaščite ni iskal. V Sloveniji je prošnjo zanjo sicer podal, vendar je njeno ozemlje samovoljno zapustil še pred podajo odločitve o le-tej, kar nedvomno omaje njegovo verodostojnost. 34. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec svojo drugo prošnjo utemeljeval zaradi težav s strani očeta in okolice zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Prosilec je pred pristojnim organom podal dve prošnji za mednarodno zaščito, v vsaki pa je drugače kombiniral in zavestno spreminjal razloge, s katerimi je prošnji utemeljeval. Ob podaji prve prošnje je denimo navedel, da je odšel zaradi revščine. Ob podaji druge prošnje je navedel, da je odšel, ker je imel težave z očetom zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Navedena različna navajanja je obrazložil z razlogom, da takrat v Sloveniji ni želel ostati in da ga je bilo strah, da bo vrnjen nazaj v Bosno in Hercegovino. Pristojni organ meni, da bi prosilec v primeru resničnosti svojih razlogov le-te vedno izpovedal enako.

35. Pristojni organ ugotavlja, da so navedbe prosilca zelo vprašljive, saj v kolikor bi se naveden dogodek z očetom dejansko zgodil, bi potemtakem prosilec že zapustil Maroko po treh mesecih, torej nekje meseca septembra, kot ves čas to zatrjuje. On pa je dejal, da je Maroko zapustil konec leta, torej 27. 12. 2019, kar je pol leta kasneje od dogodka, ki se mu je pripetil. Prosilec je ves čas zatrjeval, da v Maroku ni mogel živeti in da je po treh mesecih od tega dogodka državo zapustil, čeprav je iz njegovih ostalih izjav razvidno, da je Maroko zapustil šele konec leta 2019, kar kaže na to, da prosilec tudi v teh izjavah ni konsistenten, saj je v državi živel še več kot pol leta po omenjenih dogodkih. Čeprav je prosilec na osebnem razgovoru navedel, da ni nič res, kar je navedel pri podaji prve prošnje, in da sedaj govori resnico, pa pristojni organ temu ne more slediti, saj bi potemtakem držala tudi njegova trditev, da je zapustil izvorno državo po treh mesecih od dogodka, ki se mu je zgodil in ne šele konec leta 2019. Ravno dejstvo, da je prosilec sam izpostavil, da nič ni res, kar je navedel pri podaji prve prošnje, pa izkazuje, da prosilec ni oseba, ki mu je mogoče verjeti.

36. Pristojni organ ocenjuje za docela neverjetno, da prosilec ni nikoli izjavil, da bi se njegovemu partnerju, za katerega se je izvedelo, da je prav tako istospolno usmerjen, karkoli v izvorni državi zgodilo. Navedel je samo to, da je bil njegov partner sosedov fant in da je tudi on po nekaj časa odšel v Turčijo. Ker mu je bilo v Turčiji težko in ker mu ni bilo usojeno, da pot nadaljuje naprej, se je vrnil nazaj v Maroko. Pristojni organ namreč težko verjame, da sta na tak način izgubila kontakt, saj sta bila partnerja in celo imela najeto skupno stanovanje, zato je malo verjetno, da nista vedela drug za drugega, ko je prosilec odšel v Tazo, njegov partner pa v Turčijo. Razbit telefon v današnjem času pa ne more biti razlog za prekinitev stikov, saj je nenazadnje prosilec telefon tudi popravil in bil nadaljnje mobilen. Glede na navedeno je po mnenju pristojnega organa docela neverjetno, da se njegov partner, za katerega je prav tako okolica izvedela, da je istospolno usmerjen, vrnil nazaj v Maroko. Organ ne more sprejeti za verjetno, da je preganjanje prosilca v izvorni državi resnično tako hudo, kakor skuša prikazati. Če bi bile grožnje s strani okolice tako velike, se tudi prosilčev partner zagotovo ne bi vrnil nazaj v Maroko.

37. Prosilec je v postopku zatrjeval, da je v njegovem primeru problematična njegova družina, predvsem oče, saj z oblastjo nikoli ni imel težav, kar bi pomenilo, da je potencialni subjekt preganjanja v konkretnem primeru nedržavni akter. Prosilčev oče naj ne bi bil pripravljen sprejeti dejstva, da je njegov sin istospolno usmerjen, saj je dejal, da bi ga raje ubil, kot da to sprejme. Tako ga je oče pretepel in mu zagrozil, da njegovega obraza ne želi nikoli več videti v življenju.

38. Pristojni organ v zvezi s tem pojasnjuje, da je prosilec po tem dogodku odšel v mesto Taza, kjer je živel tri mesece. V mestu Taza je bival, delal ni nič in živel sam. Želel se je vrniti domov, da bi prosil svojo družino odpuščanja, vendar mu je mama dejala, da se ne sme vrniti domov, ker je zanj nevarno. Pristojni organ tako ugotavlja, da bi prosilčeve težave z očetom, ki je v konkretnem primeru zatrjevani subjekt preganjanja, lahko rešila selitev v drug kraj v Maroku, kar je prosilec tudi sam potrdil, saj v mestu Taza ni imel nobenih težav zaradi svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti. Prosilec tudi ni izkazal oziroma utemeljil, da temu ne bi bilo tako. Na tem mestu je potrebno izpostaviti še, da prosilec v konkretnem primeru nima nobenih posebnih okoliščin ali omejitev, na podlagi katerih bi bilo od njega nerazumno in neupravičeno pričakovati, da bi se preselil znotraj Maroka. Prosilec je namreč sam navedel, da je samostojno živel v Tazi in da je v svojem kraju tudi imel najeto stanovanje, kjer se je dobival s svojim fantom. Navedel je tudi, da na zahodu države živi mešana družba, kjer so večja mesta in da se mogoče tam najdejo osebe, ki bi to sprejele. Poleg tega je tudi navedel, da bi v primeru vrnitve lahko potrpel mesec ali dva, vendar bi se potem lahko nepremišljeno odločil in odšel k svoji mami, s tem pa bi sebe spravil v nevarnost. Prosilec tako z ničimer ni izkazal, da bi bil v primeru, da bi se v drug kraj dejansko preselil, kot istospolna oseba še posebej izpostavljen preganjanju oziroma drugačni obravnavi, ker svoje istospolne usmerjenosti ni javno izkazoval. Prosilec je namreč sam izjavil, da nikoli ni javno izpostavljal svoje istospolne usmerjenosti, je pa navedel, da okolica tega ne odobrava oziroma tega ne sprejema, kar pa je po mnenju pristojnega organa popolnoma razumljivo, saj intimni odnosi v javnosti niso sprejemljivi tudi v mnogih drugih državah sveta in tudi v teh državah predstavljajo kršitev javnega reda in miru.

39. Pristojni organ ugotavlja, da informacije, ki so jih v postopek predložili pooblaščenci, z ničemer ne spremenijo odločitve pristojnega organa. Iz informacij namreč izhaja, da so istospolna dejanja v Maroku, ki je tradicionalna muslimanska država, nesprejemljiva ter v nasprotju z družbenimi normami, s čimer pa se pristojni organ strinja, saj so drugačni odnosi v javnosti, ne glede na to, če se zgodijo med istospolnimi ali heteroseksualnimi pari, nesprejemljivi tudi v mnogo drugih državah (vključno s Slovenijo). Tudi prosilec po dogodku s strani okolice ni bil kriminaliziran ali kako drugače ogrožen, saj je deset dni po dogodku živel pri prijatelju v isti ulici, nato pa je brez težav odšel v mesto Taza, kjer je živel tri mesece, kot je sam zatrdil, četudi informacije o stanju, s katerim se soočajo istospolne osebe v Maroku, prosilčevim navedbam o tem, da je istospolna usmerjenost v Maroku nezaželena, v večji meri nudijo oporo, pa kot že rečeno, zaradi neskladij v prosilčevi zgodbi, ne gre slediti dogodkom, ki jih je prosilec predstavil in ki bi lahko pomenili preganjanje. Pristojni organ namreč sploh ne sprejema za verjetno, da je prosilec istospolno usmerjen, te navedbe, pa še to dodatno potrjujejo. Če je okolica res tako nastrojena, kot to po eni strani zatrjuje prosilec, in če je stanje v državi res takšno, kot to opisujejo informacije pooblaščencev, po mnenju pristojnega organa prosilec zagotovo ne bi mogel tako mirno živeti v Maroku.

40. Glede na to, da prosilec ni uspel izkazati svojih navedb o zatrjevanem preteklem preganjanju v povezavi s svojo zatrjevano istospolno usmerjenostjo in da pristojni organ ne sprejema za verjetno, da je imel prosilec v Maroku s tem sploh kakršnekoli težave, drugih težav pa ni navedel, ni mogoče ugotoviti niti obstoja prihodnjega preganjanja na tej podlagi. Pristojni organ namreč sploh ne sprejema za verjetno, da je prosilec istospolno usmerjen, sami dogodki, ki jih je nanizal, pa tega tudi ne izpričujejo.

41. Če namreč prosilec ni izkazal preteklega ravnanja in celo ni sodeloval pri ugotavljanju elementov prihodnjega preganjanja, takih okoliščin preprosto ni mogoče ugotavljati in še manj potrditi.

42. Tožena stranka v nadaljevanju tudi pravi, da se je oprla na stališče Vrhovnega sodišča, ki je v svojih sodbah že večkrat poudarilo, da je priznanje mednarodne zaščite pravna dobrota, ki jo tujcu da (druga) država, zato je prosilec dolžan izčrpno in po resnici navesti okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (sodba I Up 203/2009). Ni namreč dolžnost pristojnega organa, da sam najde razloge za priznanje mednarodne zaščite prosilcu oziroma da z dokazi ovrže prosilčeve nedokazane navedbe glede okoliščin za mednarodno zaščito, temveč je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu, ki mora izpolniti svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ-1. "Če prosilec teh zakonskih obveznosti ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične, neverodostojne ali pa neprepričljive izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna" (sodba I Up 215/2008).

43. Ob upoštevanju drugega odstavka 41. člena ZMZ-1 je pristojni organ v nadaljevanju presojal pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Navedbe prosilca v zvezi z razlogi, zaradi katerih naj bi zapustil Maroko, je organ presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Podobno kot je pristojni organ ugotovil glede obstoja predhodnega preganjanja, ugotavlja tudi glede obstoja predhodne resne škode, saj glede na prosilčeve navedbe ne gre razbrati, da bi se mu v izvorni državi na podlagi zatrjevane istospolne usmerjenosti zgodilo karkoli, kar bi nakazovalo na obstoj le-te. Pristojni organ je že v zgornjem besedilu ugotovil, da bi se prosilec lahko preselil v drug maroški kraj, kjer bi zaradi oddaljenosti od očeta lahko živel normalno življenje, ne da bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja in tudi resne škode. Prosilec namreč ni izkazal in zadovoljivo utemeljil, zakaj bi oče želel uresničiti svoje domnevne grožnje. Pristojni organ na tem mestu izpostavlja, da ni na njemu, da išče razloge, na podlagi katerih bi prosilec utegnil biti ogrožen, temveč je to del njegovega dokaznega bremena, saj lahko pristojni organ odloča zgolj v okviru prosilčevih navedb. Poleg tega ne gre spregledati, da prosilec že vrsto let sploh z očetom ni imel kontakta, z izjemo mame in brata, ki živi v Nemčiji, ki pa z njegovo istospolno usmerjenostjo nimata zadržkov, je torej malo verjetno, da bi v kontakt ob vrnitvi v izvorno državo z očetom sploh stopil ter jih o svoji vrnitvi dejansko seznanil. Upoštevaje prosilčeve osebne okoliščine, ko svoje istospolne usmerjenosti ni javno izkazoval, tudi nima utemeljenega razloga za strah pred nastankom resne škode s strani družbe. Na tem mestu ne gre spregledati, da četudi je maroška družba tradicionalna, še vedno ni popolnoma nastrojena proti drugačno spolno usmerjenim, saj se njegov partner potemtakem zagotovo ne bi vrnil nazaj v Maroko, poleg tega pa prosilec ne bi navedel, da bi ob morebitni vrnitvi lahko potrpel mesec ali dva, nato pa bi lahko odšel k mami in bi sebe izpostavil nevarnosti. Pristojni organ navedbam prosilca torej ne verjame. Ker izjave prosilca niso verodostojne in tudi niso konsistentne in prepričljive, posledično tudi ni mogoče zaključiti, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve ali mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni. Pristojni organ se na tem mestu v popolnosti sklicuje na vse svoje v tej odločbi že obrazložene ugotovitve glede ugotovljenih nasprotij v izjavah in vsega v izogib podvajanju ne bo vnovič ponavljal. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v Maroku.

44. Glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 45. V tožbi tožnik pravi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi kot glavni očitek tožniku navaja, da tožnik ni že prej navedel pravih razlogov za odhod oziroma da tožnik ni že takoj ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito omenil svoje istospolne usmerjenost in težav povezanih s tem. Tožeča stranka meni, da dejstvo, da ni že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito navajal pravega razloga, zakaj zaproša za mednarodno zaščito, ne bi smelo vplivati na njegovo verodostojnost, in se pri tem sklicuje na sodno prakso. Upravno sodišče RS je dne 18. 8. 2021 v sodbi opr. št. I U 547/2021-23 med drugim zapisalo (točka 33), da je SEU že presodilo, da je treba člen 4(3)(c) Kvalifikacijske direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Procesne direktive 2005/85 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi, ki delujejo pod nadzorom sodišča, v okviru obravnavanja dejstev in okoliščin o zatrjevani spolni usmerjenosti prosilca za mednarodno zaščito, čigar prošnja temelji na strahu pred preganjanjem zaradi te usmerjenosti, izjave tega prosilca ter listinske in druge dokaze, predložene za utemeljitev njegove prošnje, preizkusili le z zaslišanji, ki temeljijo na stereotipih o istospolno usmerjenih. Člen 4(3) Direktive 2004/83 in člen 13(3)(a) Direktive 2005/85 je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da bi pristojni nacionalni organi v okviru tega obravnavanja sklepali na neverodostojnost zadevnega prosilca za mednarodno zaščito zgolj zato, ker ta prosilec svoje istospolne usmerjenosti ni zatrjeval ob prvi priložnosti, ko se je lahko izjavi o razlogih za preganjanje.

46. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre za zelo občutljive in intimne zadeve, za katere je razumljivo, da o njih težko govorimo. Toliko težje pa je o tem govoriti prosilcem, ki prihajajo iz države, kjer je istospolna usmerjenost kriminalizirana in nesprejemljiva v njihovi družbi oziroma družini, kot to velja za Maroko.

47. Upoštevati pa je potrebno, da je tožnik ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel pravi razlog za odhod iz matične države, ki ga je podrobno opisal nato pa je podrobnosti v zvezi z dogodki v matični državi navedel še na osebnem razgovoru. Že ob podaji prošnje dne 24. 5. 2023 je pojasnil, da ga je bilo prej sram o tem govoriti. Tožena stranka tega ni upoštevala; ni upoštevala, da ni mogoče od prosilca pričakovati, da se bo o tako intimnih zadevah takoj zaupal in povedal zgodbo.

48. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS št. U 992/2008, kjer je med drugim zapisano: "Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnica, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku."

49. Tožnik ves čas v postopku navaja iste osebne podatke (ime, priimek, datum rojstva). Pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito je kot naslov bivališča navedel B., C., kar je navajal tudi v nadaljevanju postopka. V kolikor tožena stranka meni, da je prišlo v primeru kraja rojstva, kraja bivanja in trajanja šolanja do kontradiktornosti, bi morala uradna oseba ta dejstva s tožnikom razčistiti, česar pa neutemeljeno ni storila. Dolžnost uradne osebe je soočiti tožnika z navedbami, ki se ji zdijo kontradiktorne oziroma neskladne in razčistiti zadevo. Ustaljena upravno sodna praksa je, da če so v izjavah prosilca pomembne nekonsistentnosti ali neskladja, mora uradna oseba stranki dati možnost, da ta neskladja oz. nekonsistentnosti pojasni oziroma razčisti.

50. Skladno s poročilom UNCHR (maj 2013) gre pri ocenjevanju verodostojnosti za objektivno presojo bistvenih dejstev, ki segajo v jedro trditve. To bi morala biti nevtralna ocena bistvenih dejstev, v katerih je treba subjektivnost čim bolj omejiti. Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov (prim. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 629/2017). Celovita dokazna ocena v zadevah mednarodne zaščite pa pomeni tudi, da je pri oceni (ne)verodostojnosti potrebno razlikovati med pomembnimi (materialnimi) in manj pomembnimi (nematerialnimi) (ne)konsistentnostmi v izpovedbah in ravnanjih prosilca.

51. Tožena stranka tožniku očita tudi različne navedbe glede razlogov za odhod iz države, kar pa je neutemeljeno, kot je tožnik že pojasnil zgoraj in je tudi v postopku pojasnil, zakaj si pri prvi prošnji ni upal povedati pravega razloga za odhod iz matične države.

52. Ocena tožene stranke, da izjave tožnika v postopku niso iskrene in natančne in da jih prosilec ni zadovoljivo pojasnil, ni obrazložena. Tožena stranka namreč ni pojasnila, česa po njeni oceni tožnik ni v zadostni meri pojasnil in katere izjave niso iskrene. Tožnik meni, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, tako da izpodbijane odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti.

53. Tožnik je preko svojega brata poskušal priti do dokumentov, vendar mu jih do sedaj še ni uspelo pridobiti. Takoj po pridobitvi jih bo tožnik predložil sodišču. Tožena stranka v celotni izpodbijani odločbi kot poglavitno tožniku očita, da o istospolni usmerjenosti ni izpovedal že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. In to kljub temu, da je tožnik pojasnil, da ga je bilo ob prvi prošnji sram to povedati.

54. Tožnik je ob podaji druge prošnje natančno opisal težave, s katerimi se je soočil v Maroku, natančno je navedel, kdaj so se težave začele (15. 5. 2019 je bratranec videl slike in video posnetke z drugim moškim), zato ne drži toženčeva navedba, da tožnik ni uspel izkazati, da v drugi prošnji govori resnico.

55. Nadalje ne drži, da tožnik nastalih neskladij med navajanji v prvi in drugi prošnji sploh ni želel pojasniti. Tožnik je povedal, zakaj ob podaji prve prošnje ni navedel pravega razloga za odhod iz matične države ter je tudi pojasnil, ker ga je bilo sram. Šele, ko mu je brat svetoval, da je nujno, da pove svojo zgodbo, jo je zaupal. Iz njegovih izjav na osebnem razgovoru izhaja, da mu je težko govoriti o tej zadevi, šele po posvetu z bratom se je odločil, da bo govoril o tem. Na osebnem razgovoru je še povedal, da ni z nikomer delil tega, da je istospolno usmerjen.

56. Na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 je tudi pojasnil, zakaj ni ob podaji prve prošnje navedel članov njegove družine po resnici. Povedal je, da ga je bilo strah, da bi izvedeli, da ima družino v Evropi (njegov brat živi v Nemčiji) in bi ga zato vrnili v BiH.

57. V zvezi z očitanimi različnimi izjavami glede svoje ekonomske eksistence, tožnik poudarja, kot je povedal že na drugi prošnji in tudi na osebnem razgovoru, da njegova družina ni imela finančnih težav, da je v Maroku lahko dostojno živel, delal je kot trgovec v očetovi trgovini z oblačili.

58. Tožnik pa glede dolga, ki ga je imel do strica, soseda in prijatelja, ni izjavil, da je v povezavi z njegovim delom v Maroku. O tem ga uradna oseba tudi ni podrobno zaslišala. Prav tako ga uradna oseba ni soočila z očitanimi nekonsistentnosti glede dogodka, ko je bil napaden v Nemčiji. Napadli sta ga dve osebi, od tega je bila ena oseba moški iz njegove ulice, kjer je živel v Maroku. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave.

59. Pristojni organ je nadalje navedel, da ker prosilec ni izpolnil svojega dela dokaznega bremena, njegovih navedb ni preverjal z informacijami o izvorni državi, sklicujoč se pri tem na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 304/2013 z dne 29. 8. 2013 in sodbo I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017. Tožeča stranka se s tem ne more strinjati, saj tožena stranka ni mogla priti do pravilnih zaključkov glede verodostojnosti prosilca, če ni preverila informacij o izvorni državi. Brez teh informacij tožena stranka pri odločanju ni upoštevala vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju nevarnosti preganjanja.

60. Po ustaljeni sodni praksi ugotovljena splošna neverodostojnost še ne pomeni, da je pristojni organ v vseh primerih odvezan dolžnosti pridobivanja informacij o izvorni državi, ampak je potrebno presojati vsak primer posebej. Gre torej za primere, ko je tožnikova prošnja že na prvi pogled neutemeljena in zato stroga presoja ni potrebna. V konkretnem primeru pa ne gre za takšne okoliščine, saj tožnik zatrjuje preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 mora pristojni organ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevati tako subjektivni (21. člen ZMZ-1) kot objektivni element (22. člen ZMZ-1). Pri slednjem mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Neupoštevanje navedenega predstavlja poseg v 18. člen Ustave RS ter kršitev mednarodnopravnih predpisov.

61. S tem ko pristojni organ ni preverjal oziroma upošteval informacij o izvorni državi je kršil določbo 1. odstavka 23. člena ZMZ-1. 62. Tožnik poudarja, da mu je bila kršena tudi pravica do izjave, saj je pristojnemu organu po pooblaščencu posredoval poročilo Društva informacijski center Legebitra: Osnovne Informacije o položaju lezbijk gejev, biseksualnih in transspolnih ljudi v Maroku z dne 21. 7. 2023, ki potrjujejo tožnikove navedbe, saj je iz njih izhaja, da so LGBTI osebe v Maroku še naprej soočajo z visoko stopnjo diskriminacije, nasilja in kršitev človekovih pravic. LGBTI osebe se soočajo tudi z visoko stopnjo zlorabe in slabega ravnanja v družinski sferi. Z navedenim poročilom se je tožena stranka seznanila, neutemeljeno pa ga ni upoštevala pri odločitvi in se do njega ni vsebinsko opredelila, zapisala je le, da informacije z ničemer ne spreminjajo odločitve pristojnega organa. Po drugi strani pa je v izpodbijani odločbi (stran 15) navedla, da če je stanje v državi res takšno, kot to opisujejo informacije pooblaščencev, po mnenju pristojnega organa prosilec zagotovo ne bi mogel tako mirno živeti v Maroku. Te navedbe so v celoti nerazumljive in nepojasnjene.

63. Iz sodne prakse tudi izhaja, da se upošteva čas za podajo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji in ne v tujih državah, kar mu tožena stranka očita. Niti ga ni zaslišala o situaciji v Grčiji in na Hrvaškem, glede na to, da mu očita, da v teh dveh državah ni zaprosil za mednarodno zaščito.

64. Tožena stranka ni opravila skrbne in celovite dokazne ocene niti ni upoštevala pravil o dokaznem bremenu v azilnem postopku. Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da je breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito predvsem na prosilcu. Dokazno breme v azilnih postopkih je skladno z ZMZ-1 in Procesno direktivo 2013/32/EU deljeno. Tudi pristojni organ je v postopku podelitve mednarodne zaščite po uradni dolžnosti dolžan ugotavljati dejansko stanje. Dolžnost prosilca je, da se kar najbolj potrudi za utemeljitev svoje prošnje in da predloži vse dokaze, ki jih lahko. V skladu s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 385/2017-10 z dne 7. 6. 2017 je zaradi specifičnega položaja prosilca dostikrat treba v dvomu glede verodostojnosti navedb odločiti v korist prosilca oziroma mu je treba v primeru pomislekov glede možnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal prosilec, dati možnost, da nedoslednosti ali neskladja pojasni.

65. Pri presoji prosilčevih navedb v okviru statusa begunca, tožena stranka sploh ne sprejema za verjetno, da se je dogodek, zaradi katerega je prosilec odšel iz izvorne države, sploh zgodil in meni, da mu ne predstavlja nikakršne grožnje. Pristojni organ sploh ne sprejema za verjetno, da je prosilec istospolno usmerjen.

66. Tožnik je natančno opisal, kaj se mu je v matični državi zgodilo ter datumsko opredelil, kdaj so se mu začele težave (15. 5. 2019). Kot je tožnik opisal, je v matični državi preganjan zlasti s strani svoje družine in širše družbe, ker je istospolno usmerjen. Slike, ko je bil s svojim partnerjem, je videl tudi njegov oče. Tožnika je oče, ko ga je enkrat srečal na ulici, fizično napadel ter kričal, da njegovega obraza ne želi v življenju več videti. Grozil mu je, da ga bo zaklal, če ga sreča. Oče je grozil tudi tožnikovemu bratu, ker ga je v Nemčiji sprejel. Oče je velikokrat od brata zahteval, da mu uredi vizo, saj je želel v Evropo, da bi tožnika ubil. Mati je tožniku povedala, da tudi sorojenci ne želijo ničesar slišati o njem ter da so rekli, da so tožnika pozabili ter da za njih ne obstaja. Zaradi težav v družini krivi sam sebe. V Nemčiji je dvakrat poskušal narediti samomor.

67. Tožnik je tudi pojasnil, zakaj ne bi mogel živeti v drugem kraju v Maroku. Povedal je, da v Maroku ne smeš pokazati, da si istospolno usmerjen. Ne moreš tega svobodno izpostaviti. Če bi kdorkoli izvedel, da si istospolno usmerjen, bi bil izpostavljen nevarnosti. V Maroku so o njem oziroma o gejih grdo govorili, da ne smejo živeti med drugimi ljudmi, se družiti z njihovimi otroki. Da jih je potrebno preganjati preko sodišča oziroma jih kar ubiti.

68. V primeru vrnitve se od njega ne sme pričakovati, da bi svoja občutja skrival zgolj zato, da bi se izognil drugačni obravnavi. Slišal je tudi, da ga želi oče njegovega partnerja prijaviti policiji, češ da je tožnik njegovega sina prepričal v ta odnos, ker je tožnik starejši. Glede na dejstvo, da je Berber oziroma Amazigh je še bolj ogrožen, saj ga država oziroma varnostni organi ne bi zaščitili pred nasiljem in grožnjami s strani njegove družine in družbe.

69. Glede na dejstvo, da tožnika v matični državi ogroža njegova družina, je sklicevanje v izpodbijani odločbi na prosilčevega partnerja, češ da se ne bi vrnil v Maroko, če bi bilo preganjanje tako hudo, nerelevantno. Glede partnerja je tožnik povedal, da tudi on želi zapustiti Maroko, da je šel iz B. živet v drug kraj, na zahod Maroka. Tožnik pa več o tem, kaj se z njim dogaja in s kakšnimi težavami se sooča, niti ne ve. Z njim namreč že več kot eno leto ni govoril in ne ve, kje se nahaja in kaj se z njim dogaja.

70. Tožnik je nekaj dni po dogodku odšel iz svojega kraja v kraj Taza, kjer je bil približno 3 mesece, nato pa direktno v Turčijo. Natančnega datuma odhoda iz države se tožnik ne spomni niti ga tožena stranka glede tega ni podrobneje zaslišala oziroma ga glede očitanega neskladja ni pozvala k pojasnilom. Tožena stranka pa v konkretnem primeru ni opravila strogega testa presoje dejstev, ker na podlagi navedb, ki jih je podal tožnik, ni ustrezno vodila osebnega razgovora, da bi najprej z njim razčistila morebitna neskladja. Tožniku tako ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, na katere je toženka oprla svojo odločitev. Gre za kršitev pravice do izjave.

71. Tožeča stranka je po pooblaščencu v postopku predložila poročilo Društva informacijski center z dne 21. 7. 2023, ki potrjujejo tožnikove navedbe, saj je iz njih izhaja, da so LGBTI osebe v Maroku še naprej soočajo z visoko stopnjo diskriminacije, nasilja in kršitev človekovih pravic, da je družbeno nasilje nad osebami LGBTI legitimizirano s kriminalizacijo in represijo oblasti. Ko so osebe LGBTI viktimizirane, se nanje pogosto gleda kot na lahke tarče, saj je malo verjetno, da bodo lahko vložile pritožbe ali pridobile policijsko zaščito. Spolni odnosi med istospolnimi partnerji so v Maroku nezakoniti in se lahko kaznujejo z zaporno kaznijo od treh do petih let in denarno kaznijo 1200 dirhamov. LGBTI osebe se soočajo z visoko stopnjo zlorabe in slabega ravnanja tudi v družinski sferi.

72. V azilnih zadevah gre namreč za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja oz. resne škode prišlo. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50 %, v dvomu pa je treba odločiti v korist prosilca. Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave.

73. Predlaga, da sodišče tožniku prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

74. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožnik tik pred pričetkom podaje prošnje (tako prve kot tudi druge) s strani uradne osebe ustno seznanjen oziroma informiran o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Prosilci morajo v prošnjah natančno in po resnici zaupati organu svoje težave. Postopek priznanja mednarodne zaščite namreč ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, ampak se vodi na pobudo vlagatelja, zato je prosilec tisti, ki mora sam pojasniti okoliščine, ki so pomembne za njegov postopek.

75. Tožena stranka nadalje meni, da bi bilo popolnoma neupravičeno, da bi v primerih, ko prosilec navaja intimne razloge in svojo istospolno usmerjenost, vse njegove izjave, dane v postopku, že _a priori_ sprejela kot verodostojne zgolj zato, ker prihaja iz okolja, kjer istospolna usmerjenost ni sprejeta. Da bi morala tožena stranka, kar vse izjave, ki jih je tožeča stranka podala pri podaji druge prošnje šteti kot resnične, pa je popolnoma nesprejemljivo. Neupravičeno je od tožene stranke pričakovati, da bo razloge za morebitno preganjanje iskala tam, kjer jih tudi tožeča stranka prvič sploh ni uveljavljala niti na njih ni posredno nakazala. Svoje razloge bi lahko navedel v lastnoročni izjavi z dne 10. 8. 2020. 76. Tožeča stranka je bila soočena z nastalimi nasprotujočimi si izjavami. Pri podaji druge prošnje dne 24. 5. 2023 je tožeča stranka sama navedla, da se je pri podaji prve prošnje vse zlagala. Na osebnem razgovoru pa je bila v zvezi s tem še dodatno soočena, saj je bilo tožeči stranki zastavljeno vprašanje, zakaj je v prvem postopku navajala ekonomske razloge, sedaj pa navaja druge razloge. Očitki, da ni bila soočena z nastalimi neskladnostmi in da jo uradna oseba o tem sploh ni nič vprašala, zato niso utemeljeni. Tako je na zastavljeno vprašanje, zakaj je pri podaji prve prošnje navajala drug razlog odhoda iz države, tožeča stranka odgovorila, da so ji ljudje v kampu v Sloveniji povedali, da jo bodo vrnili nazaj v Bosno in Hercegovino. Tožena stranka je torej soočala tožečo stranko z njenimi nasprotujočimi izjavami in skušala v celoti ugotoviti dejansko stanje z zastavljenimi vprašanji, zato očitki, da uradna oseba ni storila dovolj, da bi razčistila in ugotovila njenih razlogov za odhod iz izvorne države, nikakor ne držijo in niso resnični. Kar se tiče pa njenih osebnih podatkov, pa gre za osnovne oziroma življenjske podatke in zato bi po mnenju tožene stranke morala tožeča stranka izpovedati vedno enako.

77. Kot izhaja iz zapisnika, uradna oseba tožeče stranke ni spraševala intimnih vprašanj, kot so denimo vprašanja glede spolne prakse, temveč je poskušala z njim zgolj razčistiti določena neskladja in nejasnosti. Uradna oseba je razgovor vodila na ustrezen, strokovni način, zato so očitki (da ni bilo dovolj razčiščeno dejansko stanje, da tožena stranka ni dala dovolj možnosti tožeči stranki za pojasnilo očitanih kontradiktornosti, itd.), ki jih ves čas ponavlja tožeča stranka, popolnoma neutemeljeni. Poleg tega niti tožeča stranka in niti njena pooblaščenka, ki je bila tekom razgovora ves čas prisotna, nista podali nobene pripombe čez uradno osebo ali vodenje osebnega razgovora, kar bi nedvomno lahko storila, v kolikor ne bi bila zadovoljna s potekom ali vsebino razgovora.

78. V zvezi z očitki, da tožena stranka v svojo določitev ni vključila informacij o izvorni državi, tožena stranka pojasnjuje, da je takšno odločitev v izpodbijani odločbi izrecno pojasnila (str. 11 - 12), tudi s sklicevanjem na relevantno sodno prakso. Prav tako ne drži, da tožena stranka glede na dejstvo, da je Maroko z odlokom Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, ni upoštevala osebnih okoliščin tožeče stranke. Tožena stranka namreč svoje odločitve ni oprla na dejstvo, da tožeča stranka prihaja iz varne izvorne države, ampak je odločitev, da se prošnja tožeče stranke zavrne, sprejela v rednem postopku.

79. Njena odločitev glede obstoja preteklega preganjanja ne bi bila drugačna niti, če bi navedbam tožeče stranke glede pretepa tožena stranka sledila, saj omenjen dogodek namreč sam po sebi ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kot je ta določen v Ženevski konvenciji in ZMZ-1, poleg tega pa se glede na njene navedbe, domnevni dogodek tudi ni stopnjeval ali ponavljal. Drugih dogodkov, ki bi nakazovali na preganjanje oziroma kršenje človekovih pravic na podlagi spolne usmerjenosti, pa tožeča stranka v postopku niti ni omenjala.

80. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da se je oziroma bi se tožeča stranka lahko preselila v drug maroški kraj (kot je to že storila, ko se je za tri mesece preselila v kraj Taza in tam popolnoma normalno živela), kjer bi, zaradi oddaljenosti od očeta, po vsej verjetnosti, lahko živela normalno življenje, brez da bi bila izpostavljena dejanjem preganjanja in tudi resne škode. Tožeča stranka v postopku ni izkazala in zadovoljivo utemeljila, zakaj bi njen oče želel uresničiti svoje domnevne grožnje tudi v primeru, da s tožečo stranko ne bi imel kontakta, pri čemer je o njegovi istospolni usmerjeno seznanjena ostala družina in z njimi tožnik nima težav.

81. Upoštevaje osebne okoliščine tožeče stranke, ko svoje zatrjevane istospolne usmerjenosti ni javno izkazovala, ker je prepričana, da to ni družbeno sprejemljivo in ne sovpada z družbenimi normami, tožeča stranka tudi nima utemeljenega razloga za strah pred preganjanjem s strani družbe.

82. Tožena stranka je tudi o potencialnem obstoju resne škode napravila celostno objektivno presojo navedb tožeče stranke. Tožena stranka na tem mestu izpostavlja še, da kljub nekaterim pomanjkljivostim na področju varovanja človekovih pravic, se Maroko šteje za varno državo izvora, tako je namreč presodila tudi Republika Slovenija, ki je Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. Pri uvrščanju držav na omenjeni seznam se temeljito in pazljivo ter na podlagi dovolj dokazov preuči situacijo v posamezni državi in se šele po tem, ko se iz pridobljenih podatkov ugotovi, če je izvorno državo smiselno uvrstiti na seznam varnih izvornih držav, temu primerno tudi odloči, to je v primeru Maroka storila tudi Slovenija. Tožena stranka je v svoji odločbi nedvomno celovito in natančno presojala vse razloge, ki jih je tožeča stranka navedla glede svojega odhoda iz Maroka, zato je tudi odločila, kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena.

83. Tožena stranka je v konkretni zadevi oprla odločitev in izvedla dokazno oceno o neverodostojnosti tožnikovih navedb na več bistveno zmotnih pravnih izhodiščih Ker je faza odločanja pred pristojnim upravnim organom o prošnji za mednarodno zaščito po sodni praksi Sodišča EU "ključna faza" oziroma gre za "bistveno fazo skupnih postopkov" odločanja o izpolnjevanju pogojev za mednarodno zaščito,1 je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo stranki, da bistveno dopolni ugotovitveni postopek in v novi dokazni oceni upošteva vsa relevantna dejstva v skladu s pravnimi stališči in osnovnimi navodili oziroma izhodiščnimi pravnimi usmeritvami iz obrazložite te sodbe, kot le-te sledijo.

84. Vrhovno sodišče je v nekaterih, sicer zelo redkih in časovno bolj oddaljenih zadevah res uporabilo argument, da je mednarodna zaščita "pravna dobrota", kar tožena stranka povezuje s tem, da mora prosilec izpolniti dolžnosti iz 21. člena ZMZ-1, sicer sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna in ni dolžnost pristojnega organa, "da sam najde" razloge za priznanje mednarodne zaščite ali da mora z dokazi ovreči nedokazane navedbe prosilca.2

85. Vendar pa v aktualni sodni praksi Vrhovno sodišče pojma "pravna dobrota" ne uporablja več. Že vsaj od 1. decembra 2009 naprej je namreč azil v pravu EU iztožljiva temeljna človekova pravica iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v povezavi z določilom 6. in 13. členom Procesne direktive 2013/32/EU). To je Sodišče EU potrdilo3 med drugim z dodatno razlago (v letu 2015), da v skladu s 13. členom Procesne direktive 2013/32/EU države članice priznajo status begunca državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje za begunca, pri čemer pa v zvezi s tem nimajo diskrecijske pravice.4 Priznanje statusa begunca je deklarativne narave in ni konstitutivno za obstoj statusa begunca5 in to isto velja tudi za subsidiarno zaščito.6 Mednarodna zaščita torej ni "pravna dobrota" in gre v tem smislu za napačno razlago in uporabo določil prvega in drugega odstavka 21. člena ZMZ-1. 86. Tožena stranka v izpodbijanem aktu tudi očitno napačno in po nepotrebnem pretirava v zmotnem razlaganju dokaznega bremena v navezavi na nepravilno uporabljen pojem "pravne dobrote", ko pravi, da ni naloga pristojnega organa, da najde razloge za mednarodno zaščito, ali da "mora z dokazi ovreči nedokazane trditve" prosilca za mednarodno zaščito. Jasno je, da ni naloga pristojnega organa, da najde razloge za mednarodno zaščito - če ob tem seveda izhaja iz pravilnih pravnih izhodišč in če na tej podlagi opravi ustrezno, dovolj celovito in podrobno zaslišanje stranke v upravnem postopku. Slednji pogoj je torej ključen.

87. Prav zato je drugo temeljno napako tožena stranka naredila s tem, da je v obravnavanem primeru spregledala pomen določila drugega stavka prvega odstavka 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je posebej pomembna določba ravno v zadevah zatrjevanega preganjanja zaradi spolne usmerjenosti.7 Določilo člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU namreč pravi: _"Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje."_

88. Sodišče EU je drugi stavek tega določila razložilo tako, da se navedeni člen nanaša na _"obravnavanje dejstev in okoliščin"_. To obravnavanje dejansko poteka na dveh ločenih stopnjah. Prva se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite.8 Sodišče EU nato nadaljuje, da _"v skladu s členom 4(1) navedene direktive mora zadevna država članica kljub temu, da mora običajno prosilec predložiti vse dokaze, potrebne za utemeljitev njegove prošnje, s tem prosilcem vendarle sodelovati, ko obravnava upoštevne elemente te prošnje. Ta zahteva za sodelovanje države članice zato dejansko pomeni, da če dokazi, ki jih predloži prosilec za mednarodno zaščito, iz katerega koli razloga niso celoviti, ažurni ali upoštevni, mora zadevna država članica na tej stopnji postopka s prosilcem aktivno sodelovati, da omogoči, da se zberejo vsi dokazi, ki podpirajo prošnjo. Poleg tega lahko država članica do nekaterih vrst dokumentov lažje dostopa kot prosilec."_9

89. Sodišče EU ob tem izpostavlja tudi določilo člena 8(2) prej veljavne Procesne direktive 2005/85, ki ustreza zdaj veljavnemu določilu 10(3) Procesne direktive 2013/32/EU, v skladu s katerim države članice zagotovijo, da se pridobijo natančni in ažurni podatki o splošnih razmerah, ki obstajajo v izvornih državah prosilcev za azil, in po potrebi podatki o razmerah v tranzitnih državah.10

90. Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se torej nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil.11 V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme,12 česar tožena stranka, kot že rečeno, v konkretni zadevi ni upoštevala. Tožena stranka v tej zvezi tudi pravi, da odloča v okviru tožbenih navedb. To drži, da odloča v okviru tožbenih navedb, vendar samo v primeru, če na pravilen način izvede prvo zgoraj opisano fazo ugotovitvenega postopka, kjer toženo stranko veže tudi sodelovalna dolžnost. To pa se v konkretnem primeru ni zgodilo, zaradi česar je prišlo do napačne uporabe določil tretje alineje tretjega odstavka 21. člena in 22. člena ZMZ-1. 91. Tretja sistemska napaka, ki se navezuje na prvi dve, se nanaša na vprašanje, v katerem primeru nastopi omenjena sodelovalna dolžnost pristojnega organa glede pridobitve (po uradni dolžnosti) informacij o stanju in njihovega upoštevanja pred izdajo izpodbijanega akta. Stališče Vrhovnega sodišča, na katerega se je oprla tožena stranka, da če so prosilčeve navedbe neverodostojne, potem ni potrebno pridobivati in upoštevati informacij o stanju v izvorni državi, velja samo pod pogojem, da prosilec nima zahtevka v zvezi s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki je očitno neutemeljen ("arguable claim").13 Kajti v tem primeru ni potrebna stroga presoja tveganja z vidika 4. člena Listine. Sicer pa že samo določilo tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (skladno z določbo člena 4(5)(c) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU) določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji upošteva, med drugim, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom.14 Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen.

92. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU in to je četrta izhodiščna napaka tožene stranke pri uporabi materialnega prava in procesnih pravil. 93. Celo na splošno velja, da se prošnja ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času (člen 10 Procesne direktive 2013/32/EU(1)), ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko (člen 10(2)(a) Procesne direktive 2013/32/EU).15 Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje pomeni namreč tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino. Dokazna ocena tožene stranke v konkretnem primeru je tako v izrecnem nasprotju s stališčem Sodišča EU v sodbi v zadevi A B C iz leta 2013, kjer je Sodišče EU zavzelo stališče, da iz določb člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83 izhaja, da lahko države članice prosilcu naložijo dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. _"Vendar pa - ob upoštevanju občutljivosti vprašanj, ki se nanašajo na osebno sfero posameznika in med drugim na njegovo spolnost - zgolj na podlagi dejstva, da ta oseba zaradi nepripravljenosti razkritja intimnih vidikov iz svojega življenja ni od začetka zatrjevala svoje istospolne usmerjenosti, ni mogoče sklepati na njeno neverodostojnost."_16

94. Če pristojni organ tega ne upošteva oziroma ker tožena stranka v konkretnem primeru tega ni upoštevala, ob tem, da je postopek s prvo prošnjo trajal zgolj približno tri tedne - tožnik je podal izjavi pred policisti dne 10. 8. 2020 in izjavo v prošnji dne 24. 8. 2020, dne 3. 9. 2020 pa je zapustil Slovenijo - je posledično kršila tudi določbo člena 4(3)(c) Kvalifikacijske direktive 2004/83 (zdaj člen 4(3)(c) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU oziroma prvi odstavek 37. člena ZMZ-1), po kateri mora pristojni organ prošnjo obravnavati za vsak posamezen primer, torej mora organ upoštevati individualni položaj in osebne okoliščine prosilca.17 Če namreč pristojni organ odločitev utemelji na stereotipu o obnašanju istospolno usmerjenih, kot je ta, da če bi bil tožnik res preganjan zaradi spolne usmerjenosti, potem bi po pravici govoril že ob prvi priložnosti v pravnem postopku, potem odločitev ne temelji na konkretnem položaju posameznega prosilca za mednarodno zaščito.18 Stereotipno je sicer lahko določeno izhodiščno vprašanje na osebnem razgovoru, ne more pa odločitev temeljiti zgolj na podlagi stereotipov.19 Individualna obravnava specifičnih okoliščin prosilca, ne pa sklepanje na utemeljen strah pred preganjanjem ali resno škodo na podlagi določenih vnaprejšnjih predpostavk, je namreč bistvo odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. To je samostojna, specifična (peta) napaka izhodiščne narave v izpodbijanem aktu, ki se navezuje na naslednjo (šesto) napako in sicer z vidika določila člena 4(5)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU oziroma iz tretje in pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. 95. Sodišče EU namreč v sodbi v zadevi X razlaga določilo člena 4(5)(e) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU na način, da _"lažna izjava iz prvotne prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec za ali ob prvi priložnosti pojasnil in preklical, sama po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegove splošne verodostojnosti v smislu te določbe."_20

96. Navedeno seveda ne pomeni to, kar očitno s pretiravanjem navaja tožena stranka, da ne more zgolj zaradi tega, ker gre za intimne stvari in ker prosilec prihaja iz okolja, kjer homoseksualnost ni sprejeta, vse, kar je tožnik povedal ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito, šteti za resnično. Tega niti tožnik v tožbi ne zatrjuje in to v sodni praksi ni sporno. Po stališču Sodišča EU izjav prosilca, ki zatrjuje istospolno usmerjenost, razumljivo ne gre upoštevati kot dejstvo, ki je dokazano zgolj na podlagi izjav tega prosilca, ampak njegove izjave _"lahko štejejo le kot izhodiščna točka pri obravnavanju dejstev in okoliščin, določenem v členu 4 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU"_.21 Tožena stranka torej nasprotuje nečemu, kar niti tožnik v upravnem postopku ali v upravnem sporu ni zagovarjal. 97. Poleg tega je Sodišče EU že zavzelo tudi stališče, da če je za homoseksualna dejanja določena zaporna kazen v zakonodaji izvorne države prosilca, potem to lahko že samo po sebi pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Kvalifikacijske direktive oziroma člena ZMZ-1, _"če se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo."_22 Zaporna kazen za homoseksualnost je po stališču Sodišča EU nesorazmerna in diskriminatorna in zato pomeni preganjanje v smislu ZMZ-1, če se izvaja v praksi države izvora.23 Za to pa je nujno potrebno pridobiti relevantne informacije o stanju v izvorni državi glede realnosti preganjanja s strani države, da se preveri, ali se taka zakonodaja uporablja v praksi24 oziroma glede zmožnosti in pripravljenosti države nuditi zaščito, če je v konkretnem primeru morebiti primarni akter preganjanja družina oziroma socialna okolica. Tožena stranka tovrstnih informacij ni pridobila in jih ni upoštevala, ker se je zmotno sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča iz časa pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča (U-I-292; Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011), ki je to vprašanje razčistilo z vidika ustavnih določb. Zaradi učinkovitega vodenja nadaljnjega postopka sodišče pripominja tudi, da je nepravilna razlaga tožene stranke glede intenzivnosti preganjanja v odgovoru na tožbo, kjer tožena stranka pravi, da pretep tožnika s strani očeta sam po sebi ne dosega intenzivnosti standarda preganjanja, kajti to se ni stopnjevalo ali ponavljalo. Pri razlogu istospolne usmerjenosti dejanja preganjanja niso nujno omejena na fizično obračunavanje; tožnik je zatrjeval, da mu je oče tudi grozil, da je oče grozil bratu, ki je živel v Nemčiji, ker je prosilcu pomagal; tožnik je zatrjeval, da so se mu odpovedali sorodniki (razen mame in brata v Nemčiji), da so se do dogodka v zvezi s tožnikovo spolno usmerjenostjo negativno opredeljevali domačini, ki so omenjali kamenjanje; da je bil tožnik fizično napaden v Nemčiji s strani Maročana oziroma dveh Maročanov in da je zaradi tega telesno poškodovan in ima protezo za zgornje zobe; poleg tega pa je z vidika ocene intenzivnosti dejanj preganjanja pomembno tudi, kot že rečeno, kaj določa kazenska zakonodaja glede homoseksualnosti in kako se izvaja v praksi (tretja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1).

98. Poleg tega je tožena stranka izhajala tudi iz materialno-pravno nepravilnega (sedmega) stališča, ko je sklepala, ker prosilec svoje istospolne usmerjenosti v Maroku ni javno izkazoval, ker je vedel, da je družbeno nesprejemljiva, tudi nima utemeljenega razloga za strah. Sodišče EU je namreč v sodni praksi spolno usmerjenost povezalo z identiteto in dostojanstvom posameznika ne samo v njegovem zasebnem, ampak tudi v njegovem javnem življenju. Sodišče EU namreč pravi, da _"pri obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca pristojni organi ne smejo razumno pričakovati, da prosilec za azil v svoji izvorni državi prikriva svojo homoseksualnost ali zadržano izraža svojo spolno usmerjenost, da bi se izognil tveganju preganjanja."_25 Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 na vprašanje, ali bi lahko varno živel v kakšnem drugem delu Maroka, odgovoril: _"Lahko živiš, ampak ne smeš pokazati, da si istospolno usmerjen, ne moreš svobodno tega izpostaviti."_

99. V konkretnem primeru pa je specifika dokazne ocene celo v tem, da tožena stranka ni odločila samo, da prosilec ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, ker mu ne more verjeti, ampak je sprejela tudi dokazno oceno, da prosilec ni istospolno usmerjen predvsem iz razloga, ker razloga za preganjanje ni razkril že v prvem upravnem postopku. Sodišče EU celo za situacijo, ko pristojni organ angažira izvedenca in pridobi izvedensko mnenje na podlagi projekcijskih testov osebnosti, upošteva, da to lahko zgolj prispeva k temu, da se spolna usmerjenost zadevne osebe določi z neko zanesljivostjo, to pomeni, da se z izvedenskim mnenjem pridobi zgolj _"neka predstava o spolni usmerjenosti prosilca"_. Vendar pa so te ugotovitve _"vsekakor približne in imajo le omejeno vrednost za presojo izjav prosilca za mednarodno zaščito, zlasti kadar, kot v zadevi v postopku v glavni stvari, te izjave niso protislovne."_26 Tožena stranka pa je v konkretnem primeru kar sama ugotovila, da tožnik ni istospolno usmerjen in sicer je to oprla na dejstvo, da tega razloga za preganjanje ni razkril že v prvi prošnji.

100. Tožena stranka je v svoji dokazni oceni tudi nekonsistentna, saj je po eni strani ugotovila, da tožnik ni istospolno usmerjena oseba, hkrati pa je zavzela stališče, da bi se tožnik dejansko lahko preselil v drug kraj, saj istospolne usmerjenosti ni javno izkazoval. Pravni koncept notranje zaščite namreč pride v poštev takrat, ko pristojni organ ugotovi utemeljen strah pred preganjanjem v določenem delu izvorne države, česar pa tožena stranka ni ugotovila. Mimo tega problema notranje nekonsistentnosti v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa ni brez pomena, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da so v kraju, iz katerega izhaja, ekstremni muslimani, ženske so v hijabu, ljudje nimajo niti malo razumevanja glede istospolne usmerjenosti, da je pripadnik Amazighov, ki so v sporu z Arabci, in če bi državnim organom povedal svojo zgodbo, je ne bi sprejeli.27

101. Tožena stranka je sicer temu dodala še nekaj dodatnih elementov neverodostojnosti, ki pa imajo lahko ne samo v objektivnem smislu, ampak so imeli tudi v dokazni oceni tožene stranke manjšo težo. Poleg tega pa ob že obravnavanih bistvenih napakah oziroma napačnih izhodiščih, na podlagi katerih je tožena stranka odločala, ti dodatni elementi v oceni neverodostojnosti ne morejo imeti zaznavne teže, nekateri od teh elementov pa zopet temeljijo na neustreznih predpostavkah in preveč enostranski obravnavi. V okviru nekaterih izmed teh elementov tožena stranka tudi ni povzela in upoštevala izjav tožnika, ki so pomembne z vidika tretjega kriterija za oceno (ne)verodostojnosti, to je z vidika verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot jih je opisal tožnik.28

102. Tožena stranka je namreč upoštevala, da je tožnik v prvi prošnji kot kraj rojstva navedel B. in da je v B. končal 6 razredov osnovne šole ter da so bili revni, v drugi prošnji pa je kot kraj rojstva navedel C., da je tam hodil v 9 razredov osnovne šole in da ker je delal v družinski trgovini z oblačili, težav z denarjem niso imeli. Kar zadeva kraj rojstva iz zapisnika o prošnji z dne 24. 8. 2020 izhaja nekaj drugega, kot ugotavlja tožena stranka, kajti pri rubriki št. 5 "kraj rojstva (država mesto, kraj)" je navedeno B., pri rubriki št. 8 "naslov zadnjega bivališča (država, mesto, kraj)", ki je na isti strani zapisnika, pa je navedeno: "Maroko, B., C." To pomeni, da ne drži, da C. tožnik ni omenil že v prvi prošnji. Kar pa zadeva šolanje, je tožena stranka sama povzela v izpodbijani akt, da je tožnik ob podaji druge prošnje povedal, da v prvi prošnji ni navedel dejstev po resnici in je to pojasnil s tem, da ga je bilo "sram" povedati resnično zgodbo. Tožena stranka je tudi povzela pojasnilo tožnika, da ima občutek "krivde", ker je zaradi njega prišlo do razdora v družini.

103. Sram in krivda nista nekaj, kar ne bi moglo biti realno prisotno v primerih spolne usmerjenosti kot zatrjevanega razloga za strah pred vrnitvijo v izvorno državo. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 izhaja, da je tožnik dejal: _"Želel sem se vrniti domov, da bi videl s svojo mamo, da bi jih prosil, da mi oprostijo, ampak mati je vztrajala pri tem, da se ne smem vrniti, ker bom imel velike probleme in da je za mene nevarno /.../ Drugače sem bil priljubljen član družine, ampak po tem dogodku se je vse spremenilo"_. Tožena stranka v povezavi s tem poenostavljeno zaključi, da je tožnik "prostodušno" in "zavestno" priznal, da je v prvi prošnji lagal. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšen drugačen način bi moral tožnik priznati, da zaradi strahu, sramu in občutka krivde prvič ni govoril po resnici, da bi to njegovo priznanje in pojasnilo bilo sprejeto v luči upoštevanja prakse Sodišča EU o tem, da ni mogoče vedno pričakovati, da bo prosilec moškega spola, ki trdi, da je preganjan zaradi istospolne usmerjenosti, to povedal že ob prvi priložnosti. Tožena stranka namreč izhaja iz napačne predpostavke, da _"mora prosilec ves čas in torej ves čas po pravici odgovarjati na vse, kar je vprašan"_ /.../ oziroma izhaja iz predpostavke /.../ _"če bi to, kar trdi, držalo, potem bi prosilec ves čas podajal skladne izjave"._ Tožena stranka celo pravi, da je prosilec v primeru krive izpovedbe kazensko odgovoren, kar seveda ne drži, ker za to v azilnem pravu ni nobene pravne podlage. Namesto tega obstaja institut zlorabe pravice, kar je nekaj drugega.29

104. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 izhaja, da je tožnik navedel dva razloga, zakaj ni istospolne usmerjenosti izpostavil že v prvi prošnji. Ko je bil prvič v kampu v Sloveniji so mu fantje povedali, če ima družino v Evropi, ga bodo vrnili nazaj v BiH, v BiH pa so z njim grdo delali, zato ga je bilo strah in se je zlagal. Poleg tega pa je kot razlog navedel tudi občutek sramu, da bi povedal resnično zgodbo, te ni povedal niti v Nemčiji.30 V nadaljevanju osebnega razgovora dne 9. 6. 2023 je bil še bolj specifičen glede občutka krivde, kar bi tožena stranka morala vključiti v celovito dokazno oceno v skladu s kriteriji in standardi iz sodbe v zadevi I U 797/2012, ne pa vse to izničiti z argumentom, da tožnik ni istospolno usmerjen, ker ni že v prvi prošnji povedal razloga za preganjanje. Tožnik je namreč občutek krivde opisal na naslednji način: _"Ne morem se vrniti v Maroko, krivim sam sebe, da sem naredil ta velik družinski problem, nastala je zmeda v družini. Ne morem se vrniti, tega ne prenesem, povem, da sem dvakrat v Nemčiji poskusil narediti samomor, rešil me je brat, ki mi je stal ob strani in mi je dal upanje, da sem imel potrpljenje /.../ prav tako mi je mati povedala, da se je celotna družina zrušila, jaz tega ne morem več prenašati, nosim veliko krivdo, jaz sem kriv, da so nastali ti problemi, sem depresiven zaradi tega."_31 Iz tega izhaja, da tožnik ni z lahkoto, malo počez in pavšalno opisal svoje osebne okoliščine glede strahu pred vrnitvijo, da bi bila njegova prošnja že na prvi pogled neverodostojna.

105. Tudi razliko v izjavah (prva prošnja), da je Slovenijo predčasno zapustil, ker se je bal, da ga bodo vrnili v BiH, kasneje (ob drugi prošnji) pa je razložil, da je imel dolgove, ki jih je moral poravnati in jih tudi je poravnal, ker je zunaj Slovenije lahko delal, v Sloveniji pa ne, gre lahko v kontekst njegovega priznanja in spremembe, ko bi morda v drugi prošnji lahko povedal resničen razlog, zakaj je pobegnil iz izvorne države. Čeprav je tožena stranka povzela njegovo izjavo o tem, kaj je bil razlog, da se je v določenem trenutku odločil, da bo povedal za istospolno usmerjenost kot razlog za strah pred preganjanjem, kar je v tovrstnih zadevah pomemben element v oceni (ne)verodostojnosti, tožena stranka tega razloga v ničemer ni upoštevala. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2023 povedal, da mu je to svetoval njegov brat, ki živi v Nemčiji, da je nujno, da pove svojo zgodbo po resnici;32 brat naj bi ga (poleg matere) edini podpiral. To ni povsem neverjetno pojasnilo, tožena stranka pa je poenostavljeno in enostransko zaključila, ker nič ni res, kar je povedal v prvi prošnji, prosilec ni oseba, ki mu je mogoče (karkoli) verjeti.

106. Kot dodaten podporni element v oceni neverodostojnosti je tožena stranka upoštevala, da tožnik ni podal prošnje za azil že v prvi državi članici EU, vendar se tožena stranka ob tem ni ukvarjala z vprašanjem, ali je za to v drugi državi članici (v Grčiji in na Hrvaškem) sploh imel realno možnost, poleg tega zelo različni razlogi vodijo tujce pri odločitvah, kje bodo lažje čakali na odločitev o njihovi prošnji. Ob tem je tudi treba upoštevati, da iz prava EU in ZMZ-1 ne izhaja, da imajo prosilci obveznost vložiti prošnjo v državi članici prvega vstopa, sicer jih zadenejo točno določene pravne posledice.33

107. Tožena stranka je temu dodala še nekaj svojih projekcij, kot na primer, da je malo verjetno, da je tožnik izgubil stik s partnerjem, če sta imela najeto stanovanje, da razbit telefon ne more biti razlog za prekinitev stikov, saj ga je tudi popravil in da če bi bile grožnje s strani lokalne okolice res tako velike, potem se njegov partner zagotovo ne bi vrnil v Maroko. Za to, da bi ti dve okoliščini lahko imeli kakšno dokazno težo, bi jih tožena stranka v osebnem razgovoru s prosilcem in s pomočjo informacij o stanju in ravnanjih z istospolno usmerjenimi moškimi v predelu Maroka, kjer je živel tožnik, morala bistveno bolje razčistiti, pa jih ni. Tožnik je na primer ob podaji prošnje dne 24. 5. 2023 in tudi na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2023 povedal, da sta imela najeto stanovanje, kjer sta se dobivala, nista pa živela pod isto streho, poleg tega je v prošnji povedal, da je prijatelja po enem letu našel preko družabnega omrežja, a da v času prošnje nima stika z njim.

108. Tožena stranka je kot nekonsistentnost upoštevala tudi zapisnik o zaslišanju tožnika s strani policista ob prisotnosti prevajalca z dne 10. 8. 2020, ki je bil izdelan po njegovem prečkanju meje izven mejnega prehoda in je upoštevala nekonsistentnost v tem, da je tožnik kljub opozorilu policista, da ekonomski razlogi niso razlogi za mednarodno zaščito in da mu zaščita najverjetneje ne bo priznana, navedel, da vztraja pri nameri in da zaproša zaradi ekonomskih razmer v Maroku. Ta okoliščina ni tipična, saj je bil intervju policista s tožnikom, ob prisotnosti tolmača, obsežen, na zapisniku so vsi trije podpisi in okoliščina, da je tožnik vztrajal pri nameri iz ekonomskih razlogov kljub opozorilu, da ekonomski razlogi ne morejo biti podlaga za mednarodno zaščito, lahko kaže tudi na to, da je tožnik imel zadržke, da bi policistu povedal razlog za preganjanje, ki ga je v drugem postopku precej časa kasneje razkril uradni osebi ob podaji prošnje dne 24. 5. 2023 in na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2023. 109. Tožena stranka je neskladje v izjavah tožnika našla tudi v tem, da na osebnem razgovoru ni omenil, da ko ga je v Nemčiji fizično napadel in poškodoval Maročan iz njegovega kraja v Maroku, ni omenil tudi druge osebe, ravno tako Maročana, ki naj bi tudi sodeloval v napadu, kar pa je omenil v prošnji. Vendar tožena stranka tožnika v zvezi s tem, ali sta ga pretepla oba ali samo eden in kaj drugega v zvezi s tem dogodkom, ki ni nepomemben, saj se nanaša neposredno na dejanja preganjanja, ni vprašala in ni dala tožniku možnosti, da vse okoliščine v zvezi z fizičnim napadom natančneje opiše in pojasni morebitna neskladja ali odpravi nesporazume.

110. Element, ki ima lahko določeno težo v oceni (ne)verodostojnosti, če bi jo tožena stranka gradila na zakonitih izhodiščih in če bi napravila celovito dokazno oceno, tako da bi upoštevala tako pozitivne kot negativne vidike, je tudi neprepričljivo navedena okoliščina, koliko časa po grožnjah očeta in razkritju njegove istospolne usmerjenosti v njegovi okolici je tožnik zapustil Maroko, ali je to bilo meseca septembra ali šele konec leta 2019. 111. Na koncu preizkusa zakonitosti obravnavane dokazne ocene tožene stranke mora sodišče posebej izpostaviti tudi ugotovitev tožene stranke, ko pravi, da je _"popolnoma razumljivo"_, da okolica v Maroku ne odobrava in ne sprejema istospolne usmerjenosti, saj _"intimni odnosi v javnosti niso sprejemljivi tudi v mnogih drugih državah sveta in tudi v teh državah predstavljajo kršitev javnega reda in miru"_ in da so _"drugačni odnosi v javnosti ne glede na to, če se zgodijo med istospolnimi ali heterospolnimi pari, nesprejemljivi tudi v mnogo drugih državah (vključno s Slovenijo)."_ Ta ugotovitev, ki jo tožena stranka navaja na dveh mestih dokaze ocene, napeljuje sodišče v oceno, da so toženo stranko v odločitvi vodila ne samo zmotna pravna izhodišča, ampak morebiti tudi določeni predsodki glede odnosa do drugačnosti v spolnih identitetah, ki jih ni mogoče umestiti v koncept varstva temeljnih človekovih pravic.

112. Zaradi vsega navedenega je utemeljen tudi tožbeni ugovor glede kršitve pravice do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku. Pristojni organ mora namreč preden izda odločbo prosilcu za azil omogočiti tak osebni razgovor v zvezi z njegovo prošnjo, da ta lahko predstavi vse razloge za to prošnjo (določila členov 12 in 13(3) Procesne direktive 2013/32/EU).34 Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese.35

113. V tej zadevi je za nadaljevanje postopka smiselno izpostaviti poudarek Sodišča EU, sicer na podlagi določb sekundarnega prava EU (člen 15(3)(a) Procesne direktive 2013/32), da je posebej pri obravnavanju prošenj prosilcev, ki zatrjujejo preganjanje zaradi spolne usmerjenosti, pomembno, da države članice zagotovijo, da je oseba, ki vodi razgovor, usposobljena,36 kar pa razumljivo pomeni, da v državah, kjer uradna oseba, ki opravlja osebni razgovor, ni ista kot je uradna oseba, ki napravi dokazno oceno v upravnem aktu, da morata biti obe uradni osebi za to ustrezno usposobljeni. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023 izhaja, da se je uradna oseba, ki je vodila razgovor, senzitivnosti spolne usmerjenosti kot zatrjevanega razloga za preganjanje z vidika posebnih standardov za vodenje razgovora zavedala in je to upoštevala,37 vendar pa bi senzitivnost pri vodenju osebnega razgovora zahtevala tudi bistveno bolj celovito ugotovitev dejanskega stanja ob seveda pravilnih materialno-pravnih in procesnih izhodiščih.

114. Sodišče je v zadevi odločilo brez zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, upoštevajoč tožbeni predlog in prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1,38 določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,39 in upoštevajoč že navedeno, da je tožena stranka v materialno-pravnem smislu nepravilno uporabila navedene določbe iz Kvalifikacijske direktive 20111/95/EU, Procesne direktive 2013/32/EU in ZMZ-1 v povezavi s sodno prakso Sodišča EU in je kršila tudi določbe glede pravice do izjave oziroma obrambe kot splošno pravno načelo v pravu EU.

115. Poleg tega je Upravno sodišče upoštevalo neposredno učinek pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine in člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU.40 Po interpretaciji Sodišča EU sodišču države članice EU ni treba ustno zaslišati tožnika v sodnem postopku, če sodišče oceni, da lahko učinkovito, natančno in celovito presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji; v takem primeru lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem. V teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 Procesne direktive 2013/32/EU, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.41 Kot že rečeno, pa je sodišče v tem primeru moralo upoštevati tudi, da je odločanje o prošnji za mednarodno zaščito s strani pristojnega upravnega organa ključna faza v celotnem postopku in zato tudi ni v skladu z naravo upravnega spora, da Upravno sodišče prevzame vlogo pristojnega upravnega organa. Poleg tega iz sodne prakse Sodišča EU v zvezi z interpretacijo pravice do obrambe v postopku pred sodiščem velja, da je mogoče osebni razgovor opustiti, kadar sodišče lahko na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, izda ugoditveno odločbo glede statusa begunca.42 Z metodo razlage iz večjega na manjše _(a maiore ad minus)_ to pomeni, da je ustno zaslišanje tožnika mogoče opustiti tudi, ko sodišče izpodbijani akt zgolj odpravi in vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. V takem primeru _"mora organ spoštovati tako sodno odločbo in razloge, na katerih temelji,"_43 kar je tudi v skladu z ustavnim načelom pravne države in delitve oblasti.

116. Ker se Sodišče EU pri razlagi neposrednega učinka določbe 46(3) procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine sklicuje na sodno prakso ESČP v zvezi s 13. in 6. členom EKČP, je odločitev Upravnega sodišča, da ne bo ustno zaslišalo tožnika na glavni obravnavi oprta tudi na standarde iz odstavka 190-191 sodbe Velikega senata ESČP v zadevi _Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal,_44 ki jih v nekaterih primerih uporablja tudi Vrhovno sodišče RS.45

117. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi strani v ponoven postopek (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od izdaje pravnomočne sodne odločbe, pri tem pa je vezana na pravna menja sodišča glede uporabe materialnega prava in glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZMZ-1). Ob tem naj tožena stranka za celovito usmeritev glede strukturnega pristopa k oceni (ne) verodostojnosti tožnikovih navedb upošteva kriterije in standarde iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 86-96. Razlaga vsebine pravnega pouka v tej sodbi:

118. V tem razdelku obrazložitve Upravno sodišče podaja razlago glede vsebine pravnega pouka, po katerem tožena stranka nima možnosti vložiti pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo zaradi upoštevanja načela enakovrednosti v zvezi z direktnim učinkom določbe 47. člena Listine. Ob tem sodišče pripominja, da je razlaga tega pravnega instituta s strani Vrhovnega sodišča RS drugačna od razlage Upravnega sodišča, kar je razvidno tudi iz pravnega pouka.

119. Upravno sodišče je namreč v nekaterih sodbah, izdanih od aprila 2023 naprej,46 izpeljalo interpretacijo, da je z objavo sodbe Sodišča EU v zadevi E.N., S.S., J.Y.47 z dne 30. 3. 2023 v Sloveniji nastala posebna pravna situacija glede (ne)možnosti vložitve pravnega sredstva tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo Upravnega sodišča, s katero je upravni akt tožene stranke odpravljen in je zadeva vrnjena v ponovno odločanje toženi stranki. V nadaljevanju bo Upravno sodišče ponovilo dosedanjo interpretacijo (ne)možnosti za pritožbo tožene stranke, kadar Upravno sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, upoštevajoč pri tem interpretacijo tega istega pravnega vprašanja s strani Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 in I up 73/2024 z dne 13. 5. 2024, kjer je Vrhovno sodišče zavzelo drugačno interpretacijo prava EU kot Upravno sodišče. 120. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU prvič (jasno) izpeljalo,48 da namen določbe člena 27(3) Dublinske uredbe _"ni urejati začasne ukrepe, ki bi se lahko morebiti sprejeli v okviru drugostopenjskega pravnega sredstva, ki so ga vložili pristojni organi."_49 Po stališču Sodišča EU iz člena 27(4) Dublinske uredbe izhaja, da _"lahko za pretrganje ali zadržanje roka za predajo v nekaterih primerih pobudo podajo pristojni organi,"_ in ta določba, kot je opozorjeno v točki 22 te sodbe, _pomeni "dopolnitev člena 27(3) te uredbe, katerega namen je odložiti izvršitev odločitve o predaji."_50 Sodišče EU nato nadaljuje, če je odločba o predaji na prvi stopnji sojenja razglašena za nično, potem v okviru drugostopenjskega sredstva, ki so ga vložili pristojni upravni organi, odločitev o predaji, _"ne obstaja več.51 Ker Dublinska uredba ne vsebuje nobenega pravila v zvezi z možnostjo vložitve pritožbe zoper prvostopenjsko sodno odločbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji, ali ki bi izrecno urejalo sistem morebitne pritožbe, je treba ugotoviti, da je varstvo, zagotovljeno s členom 27(1) navedene uredbe v povezavi s členom 18 in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, omejeno na obstoj sodnega pravnega sredstva in ne zahteva določitve več sodnih instanc"_.52

121. Iz tega dela obrazložitve oziroma na podlagi razlage Sodišča EU do tega mesta, ob upoštevanju precej starejše zadeve _Diouf_,53 bi bilo sicer možno izpeljati ugotovitev, da pristojni organi držav članic EU za odločanje o mednarodni zaščiti nimajo pravice do pritožbe zoper sodne odločbe sodišč prve stopnje. Razumljivo je, da določilo člena prvega odstavka 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva prosilcu oziroma drugemu tujcu, kar je sicer skladno tudi z besedilom in konceptom varstva človekove pravice iz 47. člena Listine, ki pripada posamezniku (in zasebnim pravnim osebam) in ne državnemu organu. Vendar pa Sodišče EU ni ustavilo interpretacije na omenjeni točki, ampak je dodalo naslednje:

122. _"Glede na prej navedeno in ker na tem področju ni predpisov Unije, je treba torej na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice sprejeti odločitev o tem, da se morebiti določi drugostopenjska sodna instanca zoper sodbo, s katero je odločeno o pravnem sredstvu, ki se nanaša na odločbo o predaji, in po potrebi določiti postopkovna pravila za to drugostopenjsko sodno instanco, vključno z morebitno izdajo začasnih ukrepov, vendar pod pogojem, da ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, niso manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in da ta pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbi z dne 26. septembra 2018, Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie (Odložilni učinek pritožbe), C‑180/17, EU:C:2018:775, točki 34 in 35, in z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 42)."_ 54 Načelo učinkovitosti se torej nanaša na vprašanje, ali sporna pravila onemogočajo ali čezmerno otežujejo _"uveljavljanje pravic, ki jih priznava pravo Unije"_, kar v predmetni zadevi pomeni uveljavljanje pravic za tožnika in ne za toženo stranko. Pogoja (oziroma načeli) enakovrednosti in učinkovitosti sta postavljena kumulativno. _Mutatis mutandis_ to isto velja tudi za možnost pritožbe tožene stranke zoper sodbo, s katero je odpravljena odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.

123. Upravno sodišče se zato vsekakor strinja z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča v sodbah z dne 5. 7. 2023 in 6. 9. 2023, da je _"morebitna določitev drugostopne sodne instance v procesni avtonomiji notranjega pravnega reda vsake države članice."_55 Vrhovno sodišče je v omenjeni sodni odločbi tudi pritrdilo Upravnemu sodišču, da mora biti procesna avtonomija države članica v skladu z dvema načeloma iz prava EU in sicer z načelom enakovrednosti in načelom učinkovitosti.56

124. V zadevi E.N., S.S., J.Y. je Sodišče EU v zvezi z načelom enakovrednosti ugotovilo, da se predmetna nacionalna ureditev glede dvostopenjskega sodnega postopka v nizozemskem pravnem redu uporablja _"za vse postopke s pravnimi sredstvi v upravnem pravu"_ in da zato lahko taka nacionalna ureditev določa, da sodišče, ki odloča o drugostopenjskem pravnem sredstvu, na predlog pristojnih organov izda začasne ukrepe.57

125. V Sloveniji pa je po mnenju Upravnega sodišča pravna situacija glede upoštevanja pogoja oziroma načela enakovrednosti drugačna, kot je to presodilo Sodišče EU za primer ureditve pravnega sredstva na Nizozemskem, in zato uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu. Glede ureditve na Nizozemskem namreč Sodišče EU ni presojalo, ali je dostop do pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo v azilni zadevi urejen na enak način za toženo s stranko in za prosilca, na kar se je oprlo Vrhovno sodišče v omenjenih dveh zadevah. Sodišče EU je namreč ugotavljalo, ali je dostop do drugostopenjskega sodišča v azilnih zadevah urejen na enak način kot dostop do drugostopenjskega sodišča v azilu primerljivih zadevah, kjer ne gre za izvajanje prava EU. Slednje je bistveno in to je treba primerjati. To pomeni, da za uporabo načela enakovrednosti v tem primeru ni bistveno, da po Zakonu o tujcih tožena stranka nima pritožbe zoper ugodilno sodbo in da enako tudi tožnik po Zakonu o tujcih nima pritožbe zoper zavrnilno sodbo.58

126. Kot že rečeno, na podlagi načela enakovrednosti v zvezi s procesno avtonomijo držav članic, ki je v pravu EU uveljavljeno že precej dolgo časa pred zadevo E.N., S.S., J.Y., država članica lahko določi postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi pred sodišči, s katerimi se zagotavlja _"varstvo pravic upravičencev, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti)."_ Sodišče EU dodaja, da je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti nacionalno sodišče, ugotoviti, da /.../ _"ni razvidno, da bi za podobne položaje veljala nacionalna postopkovna pravila, ki so ugodnejša od tistih, ki so bila določena za izvajanje direktive EU."_59

127. Na tej točki, torej ob razlagi in uporabi načela enakovrednosti po pravu EU v konkretnem primeru možnosti pritožbe tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo, je prišlo do razlik med interpretacijo prava EU s strani Upravnega sodišča (v nekaterih zadevah) in Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče namreč izhaja iz predpostavke, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev" in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna "bolj ugodna" ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca; poleg tega Vrhovno sodišče stoji na stališču, da _"takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU sistemsko zgrešeno."_60

128. Upravno sodišče ne pozna pravne podlage za stališče, po katerem takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila EU, je sklicevanje nacionalnega sodišča na Listino EU in na sodno prakso Sodišča EU "sistemsko zgrešeno". Enako velja tudi za stališče Vrhovnega sodišča oziroma predpostavko, da možnost pritožbe Ministrstva za notranje zadeve in tožnika na prvostopno sodno odločbo Upravnega sodišča vedno in v vsakem primeru pomeni bolj "ugodno ureditev"61 in pri tem po mnenju Vrhovnega sodišča ni važno, če takšna bolj ugodna ureditev možnosti za pristojno ministrstvo glede na primerljive druge spore, kjer ne gre za uporabo prava EU, pomeni manj ugodno ureditev za prosilca. Podlage za to v načelih uporabe in metodah razlage prava EU, kot jih je razvilo Sodišče EU v svoji praksi, Upravno sodišče ne pozna in tudi Vrhovno sodišče je ni navedlo.

129. Upravno sodišče zato v takih primerih uporablja načelo primarnosti prava EU in enotne razlage prava EU, kot to izhaja iz dolgoletne prakse Sodišča EU.62 Zaradi tega Upravno sodišče ni smelo oziroma ni moglo upoštevati navedenega stališča Vrhovnega sodišča v omenjenih dveh zadevah.

130. Drugače od navedenega stališča Vrhovnega sodišča iz sodne prakse Sodišča EU namreč izhaja, da je treba primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za pristojni organ in upravičenca skupaj. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih z vidika upravičenca do človekove pravice in sicer brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava.63 Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.64

131. Upravno sodišče ni moglo slediti interpretaciji Vrhovnega sodišča tudi zato, ker Vrhovno sodišče odstavka 32., kjer Sodišče EU v zadevi E.N., S.S., J.Y. pojasni, kaj je treba pravzaprav primerjati, ni uporabilo, kakor tudi ne kakšnega drugega primerljivega vira iz sodne prakse Sodišča EU, ki bi morda drugače razjasnjeval, kaj je treba primerjati z vidika načela enakovrednosti.

132. Izmed do sedaj navedenih pravnih virov v zvezi z načelom enakovrednosti je morda najbolj jasno, natančno in razdelano stališče Sodišča EU v zadevi JP. Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev.65 V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev Sodišče EU opozarja, da _"mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."_66 Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati interpretacije iz omenjene sodbe Vrhovnega sodišča, po kateri _"presoje, katero sredstvo je ugodnejše v smislu načela enakovrednosti, ni mogoče opraviti na ravni konkretnega primera, temveč je treba ureditvi primerjati na splošni in abstraktni ravni."_67 To je ravno nasprotno interpretaciji Sodišča EU, ko v le-to v zadevi JP utemeljuje, da je treba narediti konkretno primerjavo v vsakem primeru.68

133. Vrhovno sodišče v navedeni zadevi ni naredilo primerjave pravnega sredstva upravičenca po členu 27(1) Dublinske uredbe in 47(1) Listine v azilni zadevi in pravnega sredstva tožnika v drugem primerljivem upravnem sporu, ko ne gre za izvajanje prava EU, ampak je štelo za ključno, da tudi tožnik po ZTuj-1 nima možnosti pritožbe, in da imata tako tožena stranka kot tožnik možnost pritožbe v procesnem položaju po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 in da pravica do pritožbe po ZMZ-1 pripada obema.69 To pa ni vsebina načela enakovrednosti, kot jo razlaga Sodišče EU, kajti načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.

134. Nadalje ne gre zgolj za to, da bi Upravno sodišče v nekaterih tovrstnih zadevah (sicer v zvezi s pritožbo po Dublinski uredbi 604/2013) ugotovilo, da prvi odstavek 27. člena Dublinske uredbe izrecno daje pravico do pravnega sredstva samo prosilcu, čemur Vrhovno sodišče dodaja, da je Upravno sodišče spregledalo, da svoje lastne odločitve državni organ logično ne more izpodbijati.70 Bistveno je, da tudi člen 47(1) in (2) Listine, ki ima neposredni učinek, daje pravico do pravnega sredstva vsakomur, komur so kršene pravice, zagotovljeno s pravom EU; to pa pristojni organ za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito v zgoraj opisanih pravnih okoliščinah v Sloveniji in v konkretnem primeru ne more biti. Zato sta določbi 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, ki pravi, da je zoper sodbe Upravnega sodišča, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče, in člena 47(1) in (2) Listine bistveno različni in je treba določbo iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 razlagati v skladu z načelom enakovrednosti iz določbe člena 47(1) in (2) Listine.

135. Problem z vidika načela enakovrednosti je torej v tem, da je zakonodajalec Republike Slovenije v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1 samo za zadeve mednarodne zaščite (in za nobeno drugo primerljivo zadevo) predpisal naslednje: _"Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče."_ Sodna praksa v Republiki Sloveniji je to določbo razlagala, da ima organ, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, pravico do pritožbe na Vrhovno sodišče RS zoper sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je izpodbijani akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek.

136. Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga (primerljiva) pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo v azilnem postopku uspejo pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih bolj ali manj primerljivih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU. In to velja tudi za tožnika v tem konkretnem primeru. In zato procesna avtonomija, ki jo izvršuje Slovenija na podlagi četrtega odstavka 70. člena ZUS-1, zahteva natančnejšo presojo, ali je predmetna zakonska ureditev v skladu z načelom enakovrednosti iz 47. člena Listine.

137. V zvezi z načelom enakovrednosti iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ni dovolj kakršna koli oziroma zgolj splošna primerjava z drugimi upravnimi spori, ampak sodišče EU v zadevi JP pravi, da je _"treba na eni strani identificirati primerljive postopke ali pravna sredstva in na drugi strani ugotoviti, ali se pravna sredstva, ki temeljijo na nacionalnem pravu, obravnavajo ugodneje od pravnih sredstev, ki se nanašajo na varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije /.../. V zvezi s primerljivostjo pravnih sredstev mora nacionalno sodišče, ki neposredno pozna postopkovna pravila, ki se uporabijo, preveriti, ali sta si zadevni pravni sredstvi podobni po predmetu, podlagi in bistvenih elementih /.../. V zvezi s primerljivo obravnavo pravnih sredstev je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče vsak primer, v katerem se zastavi vprašanje, ali je neka nacionalna procesna določba v zvezi s pravnimi sredstvi, ki temeljijo na pravu Unije, manj ugodna od določb v zvezi s primerljivimi pravnimi sredstvi po nacionalnem pravu, preizkusiti ob upoštevanju položaja zadevnih pravil v celotnem postopku, poteka tega postopka in posebnosti teh pravil pred različnimi nacionalnimi sodišči."_71

138. Tudi upoštevajoč kasnejšo sodbo Sodišča EU v zadevi X, Upravno sodišče ne more priti do razlage, da bi se pridružilo stališču Vrhovnega sodišča. Iz sodbe v zadevi X v zvezi s procesno avtonomijo glede urejanja pritožbenega sodnega postopka namreč izhaja, da bi se morala postopkovna pravila za pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo "vedno" uporabljati za nadzor na drugi stopnji, ki ga sodišče opravlja, kadar položaj spada na področje uporabe prava EU in kadar spada na področje uporabe nacionalnega prava.72

139. V slovenskem pravnem redu bi bilo mogoče primerjavo z odločanjem o mednarodni zaščiti narediti s področjem odločanja o različnih dovoljenjih tujcev, z odločanjem o vrnitvi tujcev, ki nezakonito bivajo v Sloveniji v izvorno državo, čeprav gre tudi tu največkrat za izvajanje prava EU, z odločanjem o izročitvah tujih državljanov, kjer pa večinoma ne gre za izvajanje prava EU. Vendar v nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je prevladujoča sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe, v povezavi z določbo o pravnem sredstvu v zadevah ponovnih prošenj in v pritožbenih zadevah odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito ter 47. člena Listine in v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 zaradi načela enakovrednosti, kot sestavnega dela 47. člena Listine, ki ima neposredni učinek, ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.

140. Do te razlage in pravne posledice je Upravno sodišče prišlo z uporabo načel uporabe prava EU, po katerih, če zakonskim določbam ni mogoče dati pravu EU skladne razlage, Upravno sodišče ne sme prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo zakona z vidika določila člena 3.a Ustave, ker to ne bi bila učinkovita in lojalna uporaba prava EU,73 ampak mora bodisi razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom Unije in z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU in paziti, da se ne opre na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije,74 ali pa mora Upravno sodišče ravnati, kot je odločilo Sodišče EU na primer v azilni zadevi _Torubarov_. Po stališču Sodišča EU v zadevi _Torubarov_ je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi.75 V konkretni zadevi je sodišče za potrebe potrebe pravnega pouka v zvezi s sodbo moralo uporabiti to drugo varianto v tem smislu, da se po stališču Upravnega sodišča določba četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ne uporablja za toženo stranko.

141. Zato Upravno sodišče tudi ni moglo upoštevati stališča Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 v odstavkih 9 in 10, saj Upravno sodišče ne uspe podlage za vsebino argumentov v teh dveh odstavkih obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča najti v razlagi načela enakovrednosti, ki jo je podalo Sodišče EU v zgoraj citiranih sodbah.76 Kljub temu, da imajo države članice EU glede ureditve pravnega sredstva zoper prvostopenjsko sodbo procesno avtonomijo, to namreč ne pomeni, da pri obravnavi procesne avtonomije v zvezi s pravnimi sredstvi zoper prvostopenjsko sodbo niso vezane na razlago načela enakovrednosti iz 47. člena Listine, kot jo je podalo Sodišče EU. Pri upoštevanju te razlage pa je prvostopenjsko sodišče varovano tudi z načelom sodniške neodvisnosti, saj mora po potrebi odstopiti od presoje hierarhično višjega nacionalnega sodišča, če glede na razlago, ki jo je podalo Sodišče EU, meni, da ta presoja ni skladna s pravom EU.77 Zaradi (avtonomne) razlage, ki jo je podalo Upravno sodišče v tej zadevi, upoštevajoč določbo drugega pod-odstavka člena 267 PDEU, za izrek sodbe v tej zadevi ne potrebuje odgovora na predhodno vprašanje s strani Sodišča EU.

1 Alheto, C-585/16, odst. 103, 116; Torubarov, C-556/17, odst. 64; Komisija proti Madžarski, C-808/18, odst. 99. 2 Drugi odstavek na str. 16 izpodbijanega akta. 3 Glej: Komisija proti Madžarski, C-821/19 16. 11. 2021, odst. 132, 136; M in X X, C-391/16, C-77/17 in C-78/17, 14. 5. 2019, odst. 73-74, 78, 82; FMS, C-924/19 PPU in C-925/19, 14. 5. 2020, odst. 105, 181, 190, 192, 203. 4 H.T., C-373/13, 24. 6. 2015, odst. 63; M in X X, C-391/16, C-77/17 in C-78/17, 14. 5. 2019, odst. 89. 5 Ibid. odst. 85. 6 Ahmedbekova, C-652/16, odst. 48; Bilali, C-720/17, odst. 36. 7 Glej na primer: A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 50. 8 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 63-64; A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 55-56. 9 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 65-66. 10 Ibid. odst. 67. 11 Ibid. odst. 68. 12 Ibid. odst. 69-70;glej tudi mutatis mutandis: J.K. and others v. Sweden App no. , odst. 96, 101, 140. 13 Glej mutatis mutandis: B, C-233/19, odst. 63-66; Soering v. U.K., App. no. odst. 85, 117; L.M. and others v Russia, App. no. odst. 104; M.A. and others v. Lithuania, App. no. odst, 66, 83; Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, odst. 136. 14 Glej: F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 33. 15 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 78. 16 A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 68-69. Glej tudi sodbo Sodišča EU v zadevi XY (C-18/20, 9. 9. 2021, odst. 15) za situacijo, ko prosilec šele pri naknadni prošnji za mednarodno zaščito navede homoseksualnost kot razlog za preganjanje, ker se je prosilec v Avstriji šele ob podpori združenja, s katerim je bil v stiku po pravnomočnosti prvega postopka, zavedel, da ne bo osebno izpostavljen, če bo razkril svojo homoseksualnost. 17 A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 57, 70; glej tudi F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 41. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito. Pri tem upošteva osebne in ostale okoliščine posameznika, vključno z njegovim kulturnim poreklom, spolom, spolno usmerjenostjo in identiteto ali ranljivostjo. 18 Glej mutatis mutandis: A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 60-61. 19 Ibid. odst. 62-63. 20 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 95. 21 A B C, C-148/13, C-150/13, 2. 12. 2014, odst. 49; F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 28. 22 X Y in Z, C-199/12, C-200/12, 7. 11. 2013, odst. 56. 23 Ibid. odst. 61. 24 Ibid. odst. 58. 25 Ibid. odst. 76. 26 F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 69. 27 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023, str. 7. 28 Podrobneje o kriterijih in standardih za strukturni in objektiviziran pristop k oceni (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 797/2012 z dne 29. 8. 2012, odst. 86-96. 29 O tem glej: K.S. in M.H.K. proti Irski, C-322/19 in C-385/19, 14. 1. 2021, odst. 91. 30 Zapisnik o osebnem razgovoru str. 3. 31 Ibid. str. 6-7. 32 Ibid. str. 3. 33 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi K.S. in ostali proti Irski, C-322/19 in C-385/19, 14. 1. 2021, odst. 82. 34 M.M., C-277/11, 22. 11. 2012, odst. 78. 35 Ibid. odst. 87. 36 F, C-473/16, 25. 1. 2018, odst. 66-67. 37 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2023, str. 3, zadnji odstavek, pojasnilo po petem vprašanju na strani 4. Pojasnilo se je glasilo: "V Sloveniji je istospolna usmerjenost sprejeta in tukaj je tudi moški lahko partner moškemu in ženska ženski." 38 Po tej določbi sodišče odloči brez glavne obravnave, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. 39 Po določbi drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 Upravno sodišče izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. 40 Torubarov, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73 41 Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44. 42 A.A., C-216/22, 8. 2. 2024, odst. 66. 43 Ibid. odst. 63. 44 App. nos. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, 6. 11. 2018. 45 Glej I Up 138/2020, 13. 7. 2022, odst. 19. 46 Glej sodbe v zadevah: I U 443/2023, 26. 4. 2023, odst. 83-95; I U 688/2023, odst. 53-64; I U 836/2023 z dne 20. 6. 2023, odst. 84-95; I U 828/2023 z dne 10. 8. 2023, odst. 13-34. 47 C-556/21. 48 V tej sodbi se v delu interpretacije, ki je pomembna za obravnavani upravni spor, Sodišče EU sicer sklicuje na 41. in 42. odstavek iz starejše sodbe v zadevi MA, PB, LE (C-245/21) z dne 22. 9. 2022. V teh dveh odstavkih je Sodišče EU v septembru leta 2022 navedlo (zgolj) naslednje: _"S členom 27(3) Uredbe Dublin III se tako zahteva, da države članice zadevnim osebam zagotovijo pravno sredstvo, ki lahko privede do odloga izvršitve odločitve o predaji, sprejete zoper njih. V skladu s to določbo morajo države članice določiti, prvič, da pritožba zoper odločitev o predaji zadevni osebi daje pravico ostati v državi članici, ki je sprejela to odločitev, do zaključka postopka pritožbe ali, drugič, da se po vložitvi pritožbe zoper odločitev o predaji predaja avtomatično odloži za razumno obdobje, v katerem sodišče odloči, ali tej pritožbi odobri odložilni učinek, ali tretjič, da ima zadevna oseba možnost vložiti pritožbo, da bi dosegla odložitev izvršitve odločitve o predaji, dokler se njena pritožba zoper to odločitev obravnava."_ 49 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 27. 50 Ibid. odst. 28. 51 Ibid. odst. 29. 52 Ibid. odst. 30. 53 Po sodbi Sodišča EU v zadevi _Diouf_ načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja _"posamezniku"_ pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva (C-69/10, 28. 7. 2011, odst. 69). 54 E.N., S.S., J.Y., C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 31. 55 Sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 9, 11 in I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023, odst. 9, 11. 56 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 11; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 11. 57 C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 32. 58 Na to se sklicuje Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 13. 59 LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36. 60 Sodni odločbi Vrhovega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 12 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 61 I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 12. 62 Glej na primer sodbe Sodišča EU o teh načelih iz različnih pravnih področij: Internationale Handelsgesellschaft, 11/70, 17.12.1979, odst. 3; Winner Wetten, C-409/06, 8. 9. 2010, odst. 54-56, 60; Križan in ostali, C-416/10, 15. 1. 2013, odst. 69-70; Melloni, C-399/11, odst. 35-64; Minister for Justice and Equality, C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 36, 49; AB in ostali, C-824/18, 2. 3. 2021, odst. 144-145, 148; več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1754/2022, 27.3.2023, odst. 55-58. 63 O tem glej stališča Sodišča EU iz različnih pravnih področij, kot na primer: El Hassani, C-403/16, 13. 12. 2017, odst. 28-29; Alassini, C-317/08 do C-320/08, 18. 3. 2010, odst. odst. 49-51; Aquino, C-3/16, odst. 50; UI, C-300/21, 5. 5. 2023, odst. 53-57; Uniqa Versicherungen AG, C-18/21, odst. 36-38; Manfredi in drugi, C-295/04 do C-298/04, odst. 92-98; LH, C-564/18, 19. 3. 2020, odst. 63-64; PG, C-406/18, 19. 3. 2020, odst. 26-27; JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 36-37. 64 Glej člen 47(1) Listine. 65 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 38. 66 Ibid. odst. 39. 67 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13, I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. 68 Glej: JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 40-47. 69 I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 13-14; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2024 z dne 13. 5. 2024 (odst. 9), kjer Vrhovno sodišče doda argument, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela. 70 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 175/2023, 5. 7. 2023, odst. 15; I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 14. S pravno interpretacijo, da mora biti pritožba na podlagi člena 27(1) Dublinske uredbe dana na voljo naslovniku odločbe o predaji, pri čemer pristojni organi nimajo nobenega interesa za izpodbijanje svojih odločitev, se je ukvarjalo tudi Sodišče EU (in ne samo Upravno sodišče). Kajti Dublinska uredba zakonodajalcu daje možnost, da uredi možnost, da pristojni organ po uradni dolžnosti odloči, da se odloži izvršitev odločitve tega istega organa o predaji, če bi moralo biti zadevni osebi dovoljeno, da ostane na ozemlju države članice do sprejetja dokončne odločitve o pravnem sredstvu, vloženem zoper to odločitev (E.N., S.S., J.Y, C-556/21, 30. 3. 2023, odst. 22, 26). 71 JP, C-651/19, 9. 9. 2020, odst. 37-39. 72 X, C-756/21, 29. 6. 2023, odst. 67-68. 73 _Simmenthal_, 106/77, 9. 3. 1978, odst. 24; RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 51-53. 74 N. S. in M. E. (C-411/10 in C-493/10), tč. 77; glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 2012/08-18, 5. 3. 2009, odst. 9. 75 _Torubarov_, C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73-74. To velja tudi za upravni organ (FMS, C-924/19 PPU in C-925/19 PPU, odst. 183; _Minister For Justice and Equality,_ C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38; glej tudi: _Randstad Italia_ SpA, C-497/20, odst. 54, 79. 76 V teh dveh odstavkih Vrhovno sodišče med drugim pravi, da upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela in da je Upravno sodišče zaradi načela pravne države in enakega varstva pravic (22. člen in 2. člen ustave) vezana na stališče Vrhovnega sodišča glede dovoljenosti pritožbe države zoper sodno odločbo Upravnega sodišča, s katero je bilo tožbi tožnika ugodeno in zadeva vrnjena v ponovni postopek. 77 RS, C-430/21, 22. 2. 2022, odst. 75. 78 Za drugačno pravno stališče glede tega glej sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 175/2023 z dne 5. 7. 2023, odst. 9-15 in I Up 195/2023, 6. 9. 2023, odst. 9-15.