Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 21. člena ZG je treba za graditev objektov pridobiti soglasje zavoda. Za izdajo soglasja je bistvena presoja vplivov posega na izvrševanje funkcije gozdov, pri čemer za zavrnitev soglasja zadostuje že možnost, da bodo ti vplivi bistveno ogrozili funkcije gozdov, ta ocena pa temelji oz. upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.

V skladu z 2. odstavkom 1. člena ZG določbe ZG, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za druga gozdna zemljišča, razen če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so opredeljena kot gozdna zemljišča v smislu navedenega zakona in katera zemljišča so gozd, je določeno v gozdnogospodarskem načrtu območja (10. člen ZG) in gozdnogospodarske enote (11. člen ZG).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev soglasja za ureditev dostopne ceste na zemljiščih parc. št. 25, 29, 30 in 34 k.o. … do objektov na A. Iz obrazložitve je razvidno, da so navedena zemljišča, na katerih je načrtovana ureditev poti, po gozdnogospodarskem načrtu (GGN) za gozdnogospodarsko enoto (GGE) Ljubljana (2005 – 2014) gozdna zemljišča. Iz navedenega GGN je razvidno, da so gozdovi uvrščeni v gozdnogospodarski razred „mestni gozdovi na kislih borovih in bukovih rastiščih“ in se nahajajo v ureditveni enoti 58VC4B, kjer so izjemno (na 1. stopnji) poudarjene socialne funkcije, ki so v obrazložitvi tudi naštete, in funkcija pridobivanja drugih gozdnih dobrin, kar določa način gospodarjenja. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah dolgoročnega plana občin in mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 – za območje Mestne občine Ljubljana so bili gozdovi določeni kot gozd s posebnim namenom (GPN), kjer velja poseben varstveni režim. Obravnavana pot na ... je v gozdnogojitvenem načrtu za oddelek 58VC4A, B z letom izdelave 2008, evidentirana kot gozdna vlaka. Ob njenem ogledu 3. 5. 2010 je bilo ugotovljeno, da je bil na zemljišču parc. št. 25 izveden odkop in nasip brežine z namenom razširitve obstoječe prometnice, na planum prometnice je bil navožen pesek, na zemljišču parc. št. 29 pa narejen nov odcep. Nadalje navaja, da pogoje za izdajo soglasja za graditev objektov in posege v gozd določa 21. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG). V GGN GGE Ljubljana je določeno, da v strogo varovanih območjih, kamor sodi tudi gozd s posebnim namenom, posegi v gozd in gozdni prostor niso dovoljeni. V drugih območjih gozdov z ekološkimi ali socialnimi funkcijami s prvo stopnjo poudarjenosti pa naj bi bili posegi bolj izjema, zato je potrebna restriktivnost in posebne presoje. Glede na navedeno organ ugotavlja, da se rekonstrukcija gozdnih vlak uvršča med gozdarska investicijska vzdrževalna dela iz 3.a člena ZG, za katera je treba pridobiti dovoljenje Zavoda za gozdove po 21.a členu ZG, da pa vloga zanj ni bila dana, niti ni bil izdelan elaborat vlak, kot to določa Pravilnik o gozdnih prometnicah, ali kakšen drug ustrezen načrt. Tudi sicer po mnenju organa rekonstrukcija gozdne vlake ni bila potrebna, sama širitev pa je povsem v nasprotju z usmeritvami GGN GGE Ljubljana. Ker je načrtovani poseg na tej lokaciji neprimeren in bi pomembno vplival k razvrednotenju gozda in gozdnega prostora, ni podlage za izdajo soglasja.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih navedel, da je iz priloženih aerofotoposnetkov iz leta 1967 in 1984 ter geodetskega posnetka, priloženih pritožbi, pot sicer razvidna, sporno pa je, ali ima ta pot status ceste. Ugotavlja, da pot v zemljiškem katastru ni evidentirana kot cesta, prav tako pa po mnenju organa ne izpolnjuje pogojev, da bi kot objekt gospodarske infrastrukture pridobila uporabno dovoljenje po 197. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj ni ustrezno evidentirana v zemljiškem katastru.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi v zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da ni mogoče uporabiti določbe 197. člena ZGO-1, opozarja, da je treba za evidentiranje ceste opraviti parcelacijo. Ta pa v konkretnem primeru zaradi določbe 6. odstavka 47. člena ZG ni mogoča. Poleg tega ni dopustno, da se evidentiranje objektov, zgrajenih pred letom 1967, naloži zasebnim subjektom, ampak bi to morala storiti država. Ta ceste ni vpisala v kataster, vpis pa je onemogočen tudi tožniku, zaradi česar se je znašel v nedopustni situaciji. Poudarja, da cesta predstavlja bistven element pridobljene pravice do uporabe objektov, ki stojijo na A. Nadalje izpodbija pristojnost Zavoda za gozdove v delu, ki se nanaša na potek ceste po zemljiščih parc. št. 25 in 34. Sklicuje se na Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (v nadaljevanju Odlok), ki je v času sprejema v letu 1984 pravno zavaroval takratno dejansko rabo, konkretno na zemljišču parc. št. 34 sadovnjak kot kulturo. Nadalje meni, da je navedeni odlok specialni predpis v razmerju do drugih predpisov Mestne občine Ljubljana in bi ga zato morali upoštevati tudi prostorski akti. Čeprav so ti s kasnejšimi spremembami navedeni parceli razglasili za gozd s posebnim pomenom, je dejstvo, da predmetni parceli v Odloku nista opredeljeni niti varovani kot gozd. Ker so določbe prostorskih aktov in Odloka neusklajene, je do veljavnega pravnega režima na teh parcelah mogoče priti le z ustrezno razlagalno metodo in torej Odlok o zavarovanju obravnavati kot lex specialis. Na tako razlago napotuje tudi dejstvo, da se v tej zadevi odloča o tožnikovih lastninskih upravičenjih, ki so ustavno varovana, zato je nejasna določila treba razlagati v njegovo korist. Ker je Odlok zavaroval dejansko rabo, ki na parc. št. 34 in 25 ni gozd, ni podana pristojnost Zavoda za gozdove za izdajo pogojev in soglasja na teh parcelah. Po njegovem mnenju bi bilo pravno nevzdržno izhajati iz stališča, da je pristojnost zavoda odvisna od dejanskega stanja (pogozdenosti) v naravi. Uveljavlja tudi bistvene kršitve postopka, saj je prvostopenjski organ brez njegove navzočnosti ugotovil, da je cesta v dovolj dobrem stanju. Tožniku bi morala biti dana možnost, da sodeluje na ogledu ali pa mu posredovati zapisnik o njem in mu na ta način dati možnost, da se v zadevi izjavi. Predlaga, da sodišče ugotovi, da ima dostopna cesta uporabno dovoljenje in da toženki naloži, da mu za zemljišči parc. št. 29 in 39 k.o. ... izda pogoje za rekonstrukcijo dostopne ceste.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Kot je razvidno iz vloge z dne 29. 4. 2010, ki se nahaja v upravnih spisih, je tožnik od Zavoda za gozdove zahteval soglasje k ureditvi dostopne poti po isti trasi in v istih gabaritih, kot je obstoječa. S tem je postavil okvire odločanja o zahtevku, kar pomeni, da dejansko stanje poti v naravi za samo odločanje ni bilo pomembno – če bi tožnik dobil soglasje k posegu, kot ga je sam opredelil, ta pa bi bil oz. je bil izveden v nasprotju z njim, bi bil to razlog za nadaljnje inšpekcijsko ukrepanje. S tega vidika je bil v zadevi opravljeni ogled nepotreben, na njem ugotovljeno stanje gozdne vlake in njena razširitev pa, kot bo razvidno iz nadaljevanja, nista bili okoliščini, na katerem temelji odločitev za zavrnitev soglasja, ampak okoliščini, ki se nanašata na rekonstrukcijo gozdne vlake. Zanjo pa bi moral tožnik zahtevati in pridobiti drug upravni akt, to je dovoljenje, ki ga ni zahteval. Zato dejstvo, da ni bil prisoten na ogledu in da mu o tem ni bil posredovan zapisnik, ne more imeti vpliva na odločitev v zadevi.

V zadevi ni sporno, da se poseg nanaša na obstoječo pot na …, za katero upravni organ prve stopnje ugotavlja, da je v gozdnogojitvenem načrtu za oddelek 58VC4A, B (v slednjem ležijo tudi zemljišča, po katerih poteka pot), evidentirana kot gozdna vlaka. Tožnik v tožbi teh ugotovitev ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedenim je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da bi moral tožnik, kolikor meni, da gre v obravnavanem primeru za poseg, ki pomeni rekonstrukcijo gozdne vlake, vložiti vlogo za pridobitev dovoljenja (torej ne soglasja – opomba sodišča) po 21.a členu ZG (Uradni list RS, št. 30/93 in naslednji). Po navedeni določbi je namreč dovoljenje zavoda potrebno za gozdarska investicijska vzdrževalna dela, med katera sodi tudi rekonstrukcija gozdne infrastrukture (3. odstavek 3.a člena ZG). Ker tožnik take vloge ni dal, upravni organ torej ni imel podlage za odločanje o dovoljenju za rekonstrukcijo gozdne infrastrukture, to je obstoječe gozdne vlake. Sodišče glede tega še pojasnjuje, da gozdna vlaka sodi med gozdne prometnice, ki predstavljajo gozdno infrastrukturo v skladu z 11. točko 1. odstavka 2. člena ZG.

Poleg navedenega pa je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da za poseg, ki bi pomenil gradnjo objekta (to je dostopne ceste) in s tem poseg, ki presega rekonstrukcijo prometnice, v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja. V skladu z določbo 1. odstavka 21. člena ZG je treba namreč za graditev objektov pridobiti soglasje zavoda. To se ne izda, kadar je mogoče pričakovati, da bodo vplivi posega v prostor bistveno ogrozili funkcije gozdov. Pri presoji ogroženosti pa se upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov (3. odstavek istega člena). Glede na tako določbo je torej za izdajo soglasja bistvena presoja vplivov posega na izvrševanje funkcije gozdov, pri čemer za zavrnitev soglasja zadostuje že možnost, da bodo ti vplivi bistveno ogrozili funkcije gozdov, ta ocena pa temelji oz. upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov.

Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ne izpodbija bistvenega v tej zadevi, to je ugotovitev in stališč upravnega organa, ki se nanašajo na uporabo 3. odstavka 21. člena ZG. Upravni organ je v zvezi s tem ugotovil, da ima gozd po GGN GGE Ljubljana v ureditveni enoti 58VC4B funkcije, ki kot izjemno poudarjene na prvi stopnji določajo način gospodarjenja – gre za socialne funkcije (rekreacijska, higiensko zdravstvena, estetska, klimatska, biotopska, varovanje naravne in kulturne dediščine) ter funkcijo pridobivanja drugih gozdnih dobrin. Prav tako ne izpodbija niti ocene, da je glede na izjemno poudarjenost funkcij gozda in občutljivost tega gozdnega prostora poseg neprimeren in bi pomembno vplival k razvrednotenju gozda in gozdnega prostora. Zato na tej podlagi ni razlogov za izdajo drugačne odločbe, kot je izpodbijana.

Neutemeljeni so tudi tožbeni očitki, da Zavod za gozdove ni pristojen za odločanje o soglasju glede dela poti, ki poteka po parc. št. 25 in 34. Tožnik namreč ne oporeka ugotovitvi, da so zemljišča parc. št. 25, 29, 30 in 34 k.o. ... v GGN GGE Ljubljana opredeljena kot gozdna zemljišča. V skladu z 2. odstavkom 1. člena ZG pa določbe ZG, ki se nanašajo na gozdove, veljajo tudi za druga gozdna zemljišča, razen če ta zakon ne določa drugače. Katera zemljišča so opredeljena kot gozdna zemljišča v smislu navedenega zakona in katera zemljišča so gozd, je določeno v gozdnogospodarskem načrtu območja (10. člen ZG) in gozdnogospodarske enote (11. člen ZG). Navedeno pomeni, da za odločanje po tem zakonu in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odvisna od kultur, ki jih je pri posamezni parceli navedel že omenjeni Odlok (Uradni list SRS, št. 21/84 in naslednji).

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene navedbe, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih obstoječa dostopna cesta ni bila v preteklosti vpisana v zemljiški kataster. Tudi če bi bila obravnavana dostopna pot v katastru vpisana kot cesta, bi tožnik s tem podatkom izpodbijal le ugotovitev, da je ta pot v gozdnogojitvenem načrtu oz. v GGN GGE Ljubljana evidentirana kot gozdna vlaka. To pa je okoliščina, na katero se ni mogoče sklicevati šele v konkretnem upravnem postopku, ampak se je treba do nje opredeliti pri sprejemanju načrtov - v postopkih sprejemanja gozdnogospodarskih načrtov imajo namreč možnost sodelovati tudi lastniki gozdov in zainteresirana javnost (14. člen ZG). Tudi sicer iz tožbe ni razvidno, kako naj bi morebitna evidentiranost sporne poti v zemljiškem katastru prispevala k izdaji za tožnika ugodne odločbe, tako da nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč. Zato sodišče le dodaja, da tudi če bi šlo v tem primeru za gozdno cesto, ki je prav tako gozdna prometnica (1. odstavek 38. člena ZG) in ki omogoča dostop do objektov (prim. 2. odstavek 38. člena ZG), bi bilo za njeno rekonstrukcijo potrebno dovoljenje zavoda po 21.a členu ZG oz. njegovo soglasje za gradnjo po 21. členu ZG.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.