20. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., Ž. Ž., ki jih zastopa Č. Č. – Č., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1543/2003 z dne 3. 3. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 148/2000 z dne 25. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku so ustavni pritožniki (v pravdi tožniki) od prve toženke, Občine Škofja Loka, zahtevali, naj drugi in tretji toženki zagotovi drugi primerni stanovanji. Z isto tožbo so zoper drugo in tretjo toženko uveljavljali odpoved najemnega razmerja za dvosobno in trosobno stanovanje na naslovu V. V. 9 v U. U. in od njiju zahtevali, naj se iz stanovanj, potem ko jima bo prva toženka zagotovila drugi primerni stanovanji, izselita. Okrajno sodišče je tožbeni zahtevek pritožnikov zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na določbo prvega odstavka 125. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 19/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ), po kateri določila najemne pogodbe, sklenjene med zavezancem za vrnitev stanovanja in najemnikom - prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, ostanejo v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja upravičencu do denacionalizacije – lastniku. Pritožniki so se zoper prvostopenjsko sodbo pritožili. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi je pojasnilo, zakaj določbi 155. in 156. člena SZ, na kateri so se sklicevali pritožniki, v njihovem primeru ne pridejo v poštev.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Menijo, da sta jim bili stanovanji, v katerih bivata druga in tretja toženka, z denacionalizacijsko odločbo vrnjeni le formalno, saj lastninske pravice na nepremičnini, če jim ta ni izročena, ne morejo izvrševati. Po njihovem mnenju je stališče, da določbi 155. in 156. člena SZ občini ne nalagata dolžnosti, da drugi in tretji toženki zagotovi drugi primerni stanovanji, napačno. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo razveljavi.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Trditev pritožnikov, da sta sodišči odločili napačno, ker se pri presoji nista oprli na določbi 155. in 156. člena SZ, je po vsebini očitek o zmotni uporabi materialnega prava. Ta pa, kot je obrazloženo zgoraj, sam po sebi ni predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Zgolj nezadovoljstvo pritožnikov z odločitvijo sodišča, ki izvira iz njihovega drugačnega razumevanja prava, zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti.

5.Pritožniki zmotno razumejo tudi vsebino varstva lastninske pravice, kot izhaja iz 33. člena Ustave. Kršitev pravice do zasebne lastnine bi bila podana v primeru, če bi sodišče svojo odločitev oprlo na kakšno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Stališče v izpodbijani sodbi, po katerem najemna pogodba, sklenjena med zavezanko za vrnitev denacionaliziranih stanovanj in bivšima imetnicama stanovanjske pravice, ostane v veljavi tudi po vrnitvi stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu, ni takšno. Ustavno sodišče je že odločilo, da pravica nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice do najema stanovanja za nedoločen čas, ni ustavno nedopusten poseg v lastninsko pravico lastnikov denacionaliziranih stanovanj (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-156/95 in U-I-128/96 z dne 20. 6. 1996, OdlUS V, 101). V odločbi št. U-I-43/97 z dne 27. 2. 1997 (Uradni list RS, št. 15/97 in OdlUS VI, 24) je Ustavno sodišče pojasnilo, da se razmerje, kakršno je obravnavano, razlikuje od pravice do uporabe stanovanja iz 155. člena SZ in da zato tudi njuna različna ureditev ni v neskladju z Ustavo.

6.Ugotovitvi sodišč, da je pred izdajo odločbe o denacionalizaciji med občino in bivšima imetnicama stanovanjske pravice obstajala pogodba o najemu stanovanj za nedoločen čas, pritožniki ne oporekajo. Zaradi obstoja tega najemnega razmerja stanovanji v postopku denacionalizacije pravni prednici pritožnikov nista bili vrnjeni v posest, temveč je bila na njih le vzpostavljena lastninska pravica v njeno korist. Takšno, s pravico najemnic omejeno lastninsko pravico so pritožniki pridobili že s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Njihov lastninskopravni položaj se z izpodbijano sodbo zato ni spremenil in v pravico pritožnikov do zasebne lastnine, kakršno so pred tem pridobili z denacionalizacijsko odločbo, sodna odločba ni mogla biti poseči.

7.Ker z izpodbijano sodbo očitno nista bili kršeni človekovi pravici, kot ju zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger