Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 3,681.378 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,600.000 SIT od 13.11.2001 dalje do plačila, od zneska 7.400 SIT od 26.2.1998 dalje do plačila, od zneska 41.578 SIT od 15.4.1998 dalje do plačila in od zneska 32.400 SIT od 22.12.1998 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.
Proti takšni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vendar je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo obe pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.
Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe. Kolikor je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2,900.000 SIT uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišči nižjih stopenj nista dali ustrezne teže ugotovljenim dejstvom. Tožnica je bila namreč hospitalizirana devetnajst dni, prestala je dve operaciji in številne druge neprijetne zdravniške posege. Mavec je nosila tri mesece, z berglami je hodila dvainosemdeset dni, v bolniškem staležu pa je bila kar dvestoštirinajst dni. Bolečinska obdobja so bila dolgotrajna, kar velja tudi za težje in srednje močne telesne bolečine. Ker ji bolečine ostajajo, bi iz tega naslova bilo potrebno priznati zahtevanih 3,000.000 SIT odškodnine, ne pa le 1,500.000 SIT. Tudi glede strahu tožnica vztraja pri utemeljenosti odškodnine iz tega naslova v znesku 500.000 SIT. Tožničina življenjska aktivnost se je zmanjšala za četrtino, zaradi česar je soočena s hujšimi omejitvami. To posebej velja za tožničino zasebno življenje po upokojitvi. Težave ima pri vožnji avtomobila (zaradi pritiskanja na stopalke) opustiti je morala vožnjo s kolesom, doma pa ne more več opravljati osnovnih gospodinjskih in hišnih opravil. Zato bi ji bilo treba priznati zahtevano odškodnino v znesku 3,000.000 SIT. Nato tožeča stranka navaja podobne primere sodne prakse in se sklicuje na odškodnino, ki je bila v navedenih primerih dosojena v višjem znesku. Pri odmeri višine odškodnine bi bilo treba upoštevati tudi trajanje postopka, saj se je poškodovala že v letu 1997. Tožeča stranka posebej izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti od dosojenega odškodninskega zneska, saj bi bilo treba priznati začetek teka teh obresti za odškodnino iz naslova nepremoženjske škode v skladu z načelnim pravnim mnenjem, ki ga je vrhovno sodišče sprejelo v letu 2002 s sklicevanjem na 1.1.2002, ko je bil sprejet obligacijski zakonik.
Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Tožnica je v prometni nesreči dne 7.8.1997 utrpela prelom pete stopalnice desne noge, zaradi česar je najprej do 4.11.1997 nosila dokolenski mavec s peto, nato pa je bila med hospitalizacijo od 11.11.1997 do 25.11.1997 operirana z vstavitvijo osteosintetskega materiala. Posledično je morala 82 dni uporabljati bergle.
Bolnišnično je bila oskrbovana tudi v času odstranitve osteosintetskega materiala od 7.11.1998 do 22.11.1998. Ugotovljeno je, da je več kot dva tedna prestajala hude in srednje hude bolečine, zmerne telesne bolečine 14 dni, občasne pa se ji pojavljajo še sedaj. Za opisano obliko škode dosojena odškodnina v znesku 1,500.000 SIT je povsem primerna in je ni mogoče zviševati. Zahtevani znesek v višini 3,000.000 SIT bi iz tega naslova ne bil v skladu z odškodninami, dosojenimi za podobne oblike škod. Pri določitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč treba upoštevati določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih tudi s stališča opredelitve škod na katastrofalne, težje, srednje in lažje primere. Glede na obseg poškodovanja tožničina škoda ne spada med večje škode, kar obvelja tudi za škodni postavki, ki se nanašata na strah in na duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Primarni strah ob dogodku je bil intenziven, vendar kratek, sekundarni strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja pa je v celoti trajal šest mesecev do kontrolnega pregleda v marcu 1998. Za takšen strah pa je dosojena odškodnina v znesku 300.000 SIT tolikšna, da je nikakor ni mogoče še zviševati. Sicer pa je tožnici v predelu desnega gležnja ostala zadebelitev, gleženj pa je tudi zmanjšano gibljiv. Zato ne more teči, težko hodi, noga pa ji tudi zateka. Njena življenjska aktivnost je po ugotovitvah, ki temelje na mnenju izvedenca, zmanjšana za 20 do 25 odstotkov. Pri tem je v izpodbijani sodbi upoštevano dejstvo, da se je tožnica z 9.10.2001 upokojila in da je bila ob škodnem dogodku stara 54 let. Primerno so ovrednotena vsa prikrajšanja, ki jih bo imela v vsakdanjem življenju pri gibanju in pri delu. Celotna dosojena odškodnina v znesku 3,600.000 SIT je za ugotovljeni obseg škode tudi v skladu s podobnimi primeri škod, obravnavanih v sodni praksi. Zato revizijsko sodišče ne najde podlage za zvišanje dosojene odškodnine.
Izpodbijana sodba se je opredelila tudi do problema trajanja postopka in čakanja na odškodnino glede na čas škodnega dogodka. Ugotovljeno je bilo, da je bila odškodnina določena v treh letih po vloženi tožbi in da čas čakanja torej "ni bil posebno dolg". K temu je treba dodati, da je bil postopek v tej zadevi nekoliko daljši zaradi odločitve o temelju tožbenega zahtevka in postavitve izvedenca cestno-prometne stroke. Tudi glede teka zamudnih obresti obvelja, da vsa slovenska sodišča do sprejema drugačnega načelnega pravnega mnenja v letu 2002 obravnavajo vse oškodovance enako: zamudne obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, katere višina je določena glede na razmere v času sojenja pri sodišču prve stopnje, tečejo od navedenega datuma dalje.