Jedro

Tožnik - mopedist se je v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke pričel z vzvratno vožnjo iz parkirnega boksa na parkirišču, nahajal nekako na začetku prehoda za pešce na Š. ulici, torej v neposredni bližini samega križišča, skozi katero je nato peljal naravnost na samo parkirišče. Materialnopravno napačno je stališče sodišča druge stopnje, da od voznika kombija ni mogoče zahtevati, da "absolutno" predvideva ravnanje naglo se bližajočega mopedista. Voznik kombija, ki tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča res ni imel prednosti pred mopedistom, ki je peljal čez parkirišče in je bil tudi on tisti, ki je mopedistu zaprl pot čez parkirišče, se poleg navedenega pred tem tudi ni dovolj skrbno prepričal, ali lahko z vzvratno vožnjo prične brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. To kršitev ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, vendar zmotno dodaja, da naj bi voznik kombija ne bil dolžan "absolutno" predvidevati ravnanja naglo se bližajočega mopedista. Le s preverjanjem, kam bo peljal že pred križiščem se nahajajoči tožnik, bi zavarovanec tožene stranke opravil in izkazal zahtevano skrbnost pred premikom svojega že parkiranega vozila.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se zavrne pritožba tožene stranke glede prvotožniku prisojenih 692.104,00 SIT (za telesne bolečine 560.000,00 SIT, za strah 120.000,00 SIT in za materialno škodo 12.104,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 680.000,00 SIT od 5.9.1994 dalje in od zneska 12.104,00 SIT od 9.6.1993 dalje ter se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V preostalem delu glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku, da mora prvotožnik plačati toženi stranki še dodatni znesek 27.123,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.7.1992 dalje, se revizija zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede temelja obravnavane prometne nesreče, do katere je prišlo na parkirišču v Ž. dne 13.7.1992, ugotovilo, da je prvotožnik kot mopedist 20% sokriv za nastalo škodo, zavarovanec tožene stranke pa 80%. Po oceni, da znaša pravična odškodnina za tožniku nastalo škodo za telesne bolečine in nevšečnosti 700.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 450.000,00 SIT, je toženi stranki naložilo, da plača prvotožniku za 20% znižano odškodnino, kar znaša 1,040.000,00 SIT. Prvotožniku je iz naslova povrnitve premoženjske škode prisodilo, upoštevaje njegovo sokrivdo, še znesek 12.104,00 SIT. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožene stranke iz nasprotne tožbe in prvotožniku naložilo, da plača toženi stranki 20% zneska, ki ga je plačala drugemu udeležencu te prometne nesreče iz naslova njegovega kasko zavarovanja, kar znaša 18.102,00 SIT. Presežne tožbene zahtevke prvotožnika in tožene stranke iz nasprotne tožbe je zavrnilo ter odločilo še o tožbenih zahtevkih drugotožnika, tretjetožnice, nasprotnem tožbenem zahtevku proti drugotožniku in o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je sodbo sodišča prve stopnje glede prisoje 692.104,00 SIT odškodnine prvotožniku za telesne bolečine in neugodnosti, za strah in za povrnitev materialne škode spremenilo in znižalo na 431.250,00 SIT; glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je sodbo sodišča prve stopnje za prisojenih 450.000,00 SIT (pravilno: 360.000,00 SIT) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; glede tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe pa je sodbo prve stopnje delno spremenilo tako, da je prvotožniku v plačilo naloženi znesek zvišalo od 18.102,00 SIT na 45.225,00 SIT, torej za 27.123,00 SIT. V preostalem je pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine prvotožniku zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi o pritožbi tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje glede prisoje odškodnine tretjetožnici in zavrnitve zahtevka iz nasprotne tožbe proti drugotožniku. Odločitev sodišča druge stopnje o delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje temelji na drugačni materialnopravni presoji krivde obeh udeležencev prometne nesreče, saj je sodišče druge stopnje zaključilo, da sta oba kriva v razmerju 50% : 50% in le zato znižalo prvotožniku prisojeno odškodnino za dve obliki nepremoženjske škode in za povrnitev premoženjske škode ter zvišalo njegovo obveznost iz naslova regresa. Posebej je še ugotovilo, da pritožba tožene stranke proti prisoji same višine odškodnine, ki naj bi bila pretirana, ni utemeljena.

Prvotožnik (v nadaljevanju: tožnik) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik graja zaključek sodišča druge stopnje, da je krivda obeh udeležencev enaka. Do prometne nesreče je prišlo na parkirišču, ko se je zavarovanec tožene stranke, ki je že zapeljal v parkirni boks, premislil in pričel voziti vzvratno, da bi parkiral drugje. Ker je takrat tožnik z mopedom že pripeljal na površino parkirišča, ki je namenjena za vožnjo naravnost, je prišlo do trčenja. Če bi voznik kombija samo pogledal v levo, od koder je lahko edino pričakoval kakšno vozilo, bi tožnika moral videti in svoj manever opustiti. Voznik kombija je peljal s parkirnega boksa na vozno površino parkirišča, predvsem on bi se moral prepričati, ali je ta površina prosta, da lahko zapelje nanjo, tega pa očitno ni storil. Če bi pred tem tožnik imel namen v križišču pred parkiriščem zaviti v levo, bi moral nakazati spremembo smeri, česar pa ni storil, ker je želel peljati naravnost na parkirišče. Na samem parkirišču se je tožnik odločil zavijati v desno, ker je pričakoval, da bo voznik kombija vzvratno vožnjo prekinil. Napačne izbire reševanja nastale situacije, ki je ni povzročil tožnik, ni mogoče oceniti kot njegovo krivdo v takšni višini, kot je to storilo pritožbeno sodišče. Tožnikova krivda znaša največ 20%, zato mu gre 80% pravičene odškodnine. Tožnik še predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena. V delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe, pa revizija ni dovoljena.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija sama eventuelnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo na parkirišču pri osnovni šoli v Ž., na katerem se je nahajal kombi zavarovanca tožene stranke.

Voznik kombija je najprej parkiral na levi strani parkirišča, vendar se je premislil in hotel parkirati na desni strani. Zato je pričel z vzvratno vožnjo. Po Š. ulici se je takrat z mopedom približeval tožnik. V trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke pričel z vzvratno vožnjo, je bil tožnik oddaljen od kasnejšega mesta trčenja na srednjem, vožnji namenjenem delu parkirišča, 33 m in bi pri ugotovljeni hitrosti 35 km/h lahko pravočasno ustavil na razdalji 22 m, če bi takoj reagiral z zaviranjem. Zavarovanec tožene stranke bi tudi lahko preprečil nesrečo, če bi bil dovolj pozoren na promet na Š. ulici, saj je bil tožnik v pričetku zavarovančeve vzvratne vožnje v njegovem vidnem polju. Preglednost v tej smeri je 100 m, tožnik pa je bil oddaljen le 33 m, nahajal se je ob prehodu za pešce pred samim križiščem Š. in A. ulice ter parkirišča. Kljub taki situaciji je zavarovanec tožene stranke pričel in nadaljeval z vzvratno vožnjo, dokler na srednjem, vožnji namenjenem delu parkirišča ni trčil v tožnika, ki je tik pred trčenjem le rahlo zavil v desno.

Zmotno je tožnikovo v reviziji poudarjeno mnenje, da naj bi pritožbeno sodišče zaradi tožnikove napačne izbire reševanja nastale situacije zvišalo njegov delež krivde za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitev, da tožnik ni reagiral takoj, ko je lahko zaznal ravnanje voznika kombija, ker bi s takojšnjim zaviranjem moped lahko ustavil že po 22 m. Vendar pa ima revizija prav, da sodišče druge stopnje ni pravilno ovrednotilo ravnanj obeh udeležencev obravnavane prometne nesreče. Tudi samo je v razlogih izpodbijane odločbe ugotovilo, da je imel v ugotovljeni situaciji tožnik res prednost pred voznikom kombija, saj je peljal čez parkirišče (iz katerega na drugi strani pelje naprej asfaltirana pot), zavarovanec tožene stranke pa mu je z vzvratno vožnjo kombija zaprl pot. Kljub tem ugotovitvam pa sodišče druge stopnje poudarja, da od zavarovanca tožene stranke ni mogoče zahtevati, da bi absolutno predvideval ravnanje motorista, ki se je naglo bližal, vendar se je takrat nahajal še pred križiščem. Iz tega razloga je sodišče druge stopnje izenačilo odgovornost obeh udeležencev za nastalo škodo.

Tak zaključek je po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno zmoten. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na izvedeniškem mnenju in podatkih ogleda kraja prometne nesreče, izhaja, da se je tožnik v trenutku, ko je zavarovanec tožene stranke pričel z vzvratno vožnjo iz parkirnega boksa, nahajal nekako na začetku prehoda za pešce na Š., torej v neposredni bližini samega križišča, skozi katero je nato peljal naravnost na samo parkirišče. Zato revizija utemeljeno opozarja, da bi tožnik moral nakazati spremembo smeri, če bi nameraval v križišču zavijati v levo na A. ulico, česar pa ni storil, saj je nameraval peljati naravnost (na desno je odcep proti vhodu na igrišča, ki pa je predeljen s kovinskimi vrati ter vrtljivim prehodom za pešce). V taki situaciji, ko se je tožnik nahajal že pred prehodom za pešce, torej pred samim križiščem, voznik kombija pa je vseeno začel z vzvratno vožnjo, je materialnopravno napačno stališče sodišča druge stopnje, da od voznika kombija ni mogoče zahtevati, da "absolutno" predvideva ravnanje naglo se bližajočega mopedista. Voznik kombija, ki tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča res ni imel prednosti pred mopedistom, ki je peljal čez parkirišče in je bil tudi on tisti, ki je mopedistu zaprl pot čez parkirišče, se poleg navedenega pred tem tudi ni dovolj skrbno prepričal, ali lahko z vzvratno vožnjo prične brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. To kršitev ugotavlja tudi pritožbeno sodišče, vendar zmotno dodaja, da naj bi voznik kombija ne bil dolžan "absolutno" predvidevati ravnanja naglo se bližajočega mopedista. Le s preverjanjem, kam bo peljal že pred križiščem se nahajajoči tožnik, bi zavarovanec tožene stranke opravil in izkazal zahtevano skrbnost pred premikom svojega že parkiranega vozila. Pri tem je sodišče prve stopnje dodatno poudarilo, da so zavarovancu tožene stranke kot domačinu in učitelju na bližnji šoli dobro znane tamkajšnje prometne razmere. Zato je pravilna in skladna z določbo drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je delež odgovornosti zavarovanca tožene stranke oceniti z 80%, tožnikov pa le z 20%.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP ugodilo tožnikovi reviziji v delu, v katerem izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje glede prisojene mu odškodnine za telesne bolečine, strah in povrnitev materialne škode (ki je bila na pritožbeni stopnji znižana od skupno 692.104,00 SIT na skupno 431.250,00 SIT) in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v tem delu pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v navedenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je nasprotno tožbo vložila 13.6.1994, torej že po uveljavitvi novele (Ul. RS št. 55/92), ki je za dovoljenost revizije odločilen znesek zvišala na 80.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je iz tega naslova toženi stranki prisodilo 18.102,00 SIT, glede na spremembo ocene deleža odgovornosti obeh udeležencev obravnavane prometne nesreče pa je sodišče druge stopnje ta znesek zvišalo na 45.225,00 SIT. Tožnik v reviziji izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede deleža odgovornosti obeh udeležencev in s tem tudi na pritožbeni stopnji zvišano prisojo zahtevka iz nasprotne tožbe. Ker pa v tem delu znaša razlika med obema sodbama le 27.123,00 SIT, navedeni znesek iz nasprotne tožbe ne dosega za dovoljenost revizije potrebnega zneska. Zato je moralo revizijsko sodišče v tem delu na podlagi 392. člena ZPP tožnikovo nedovoljeno revizijo zavreči. Tožnik svojih revizijskih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla. V reviziji je le predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, vendar je odločitev o tem predlogu v skladu z določbo prvega odstavka 173. člena ZPP le v pristojnosti sodišča prve stopnje.