Jedro

Pri denacionalizaciji je pri vrednosti podjetja potrebno upoštevati tudi premoženje - neto aktiva - podjetja v Republiki Hrvaški, pod pogojem, da brez svoje krivde tega dela premoženja ni bil upravičen dobiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zaradi nepravilne uporabe Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 29.9.1999 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote K. z dne 13.1.1998. Z njo je prvostopni organ odločil, da je Slovenski odškodninski sklad (sedaj Slovenska odškodninska družba, SOD) dolžna plačati odškodnino za premoženje Gradbenega podjetja I.Š.V., L., podržavljeno na območju Republike Slovenije (1. točka); da se zavrne zahteva za denacionalizacijo v delu, ki se nanaša na premoženje Gradbenega podjetja I.Š.V., L., podržavljeno na območju Republike Hrvaške (2. točka); da odškodnina za premoženje iz 1. točke znaša 298.484,77 USD in da je zahtevek nad tem zneskom zavrnjen (3. točka); da mora plačati odškodnino po pravnomočnosti odločbe v obliki obveznic, in sicer mora obveznice izročiti O.Š., ki bo z njimi upravljala do pravnomočnosti odločitve o dedovanju kot skrbnica za posebni primer (4. točka); da z dnem pravnomočnosti te odločbe preneha veljati sklep Sekretariata za gospodarstvo Občine K. z dne 8.11.1994 (5. točka); da mora Slovenska razvojna družba SOD-u v 15 dneh po izročitvi obveznic po tej odločbi povrniti vrednost po navedenem sklepu zavarovanega družbenega kapitala SGP G., PO K., ki ustreza vrednosti obveznic SOD (5. točka); da vsaka stranka nosi svoje stroške postopke (6. točka). Tožena stranka je ugotovila, da je bila navedena prvostopna odločba izdana v izvrševanju odločbe Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 11.10.1995. Ugotovila je, da so v prvostopni odločbi upoštevana navodila iz prejšnje odločbe tožene stranke. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da premoženje podjetja, ki je bil v času podržavljenja izven območja Republike Slovenije, ni mogoče vrniti po slovenskih predpisih o denacionalizaciji. Republika Slovenija po naravi stvari lahko vrača le takšno in tisto po bivši FLRJ podržavljeno premoženje podjetij, katerih sedež družbe je bil na njenem območju. Pri tem se v vrednost premoženja podržavljene družbe ob denacionalizaciji ne more šteti tistih kapitalskih naložb, ki so bile določene v družbi izven območja Republike Slovenije, kakor tudi nepremičnin in nepremičnih stvari, podržavljenih po bivši FLRJ, ki ležijo izven Republike Slovenije. To izhaja iz načela teritorialne suverenosti Republike Slovenije in to ne glede na dejstvo, da je bila naložba v banko ali drugo pravno osebo sestavni del aktive podržavljenega podjetja. Kapitalske naložbe izven Slovenije v pogledu vračanja premoženja tudi ne morejo biti vir za kritje v obveznicah SOD v postopkih denacionalizacije v Republiki Sloveniji.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zavzelo drugačno stališče. Navaja, da se po ZDen vrača podržavljeno podjetje, in sicer ne glede na to, ali se del njegovega premoženja ob podržavljenju nahaja izven Slovenije, saj se vrača neto aktiva podjetja kot pravne osebe, ki je nosilka premoženjskih pravic, v obliki, ki jo želi upravičenec oziroma njegov pravni naslednik in je tudi glede na siceršnje določbe ZDen ali drugih zakonov dopustna in možna. ZDen ne določa, da bi se od podržavljenega podjetja vrnilo le premoženje - neto aktiva, ki je bila v času nacionalizacije na območju Republike Slovenije, pač pa v 8. členu določa, da se med podržavljeno premoženje štejejo tudi deleži v osebnih in kapitalskih družbah. V konkretnem primeru je predmet vračanja podržavljeno Gradbeno podjetje I.Š.V., ki je bilo nacionalizirano s 5.12.1946 z Zakonom o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij v zvezi z razglasom Prezidija Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije o določitvi gospodarskih podjetij republiškega značaja na ozemlju LRS, v celoti, torej tudi poslovna enota na R. Iz spisov je razvidno, da je bilo nacionalizirano podjetje na podlagi odločbe Ministrstva za gradnje LRS z dne 7.3.1947 spojeno z državnim gospodarskim podjetjem P.K. Prvo vrednotenje podjetij je bilo izvršeno 5.12.1946. Pri tem ni jasno, ali se obe vrednotenji (list. št. 6 in 7) nanašata na celo podjetje in ali se katero od vrednotenj nanaša na podružnico na R. Nadaljnje vrednotenje je bilo vneseno v zapisnik Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.3.1947. Iz njega tudi izhaja, da je imelo navedeno podjetje stavbišče na R., ki pa je bilo razglašeno za nacionalizirano podjetje zveznega značaja ter se zato premoženje te podružnice ter podružnice na R. v tem zapisniku ni popisalo in ocenilo. Je pa v spisih popis inventarja podružnice na Reki z dne 5.12.1946 in zapisnik o vrednotenju te podružnice z dne 12.9.1947. Zato je možno ugotoviti vrednost neto aktive celotnega podjetja in na tej podlagi tudi določiti odškodnino za celotno podjetje. V denacionalizacijskem postopku je potrebno, če so izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji, vrniti prejšnjemu lastniku celotno podržavljeno premoženje v revalorizirani vrednosti neto aktive celotnega podjetja ob podržavljenju, ne glede na to, če se je del te neto aktive ob podržavljenju nahajal v Republiki Sloveniji, razen če bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za ta del podjetja od druge države - Republike Hrvaške, oziroma bi lahko uveljavljal vračilo tega premoženja po predpisih o vračanju premoženja Republike Hrvaške (2. odstavek 10. člena ZDen). Zato je treba iz istega razloga neto aktivo podjetja odšteti tudi v bilanci oziroma zapisniku o vrednotenju izkazane terjatve nacionaliziranega podjetja do tretjih, tudi če jih je izkazovala poslovna enota, še zlasti, če so bile te terjatve nacionaliziranega podjetja plačane podjetju, ki je premoženje in dejavnost nacionaliziranega podjetja prevzelo. V novem postopku bo zato tožena stranka morala ugotoviti, ali bi imel upravičenec pravico dobiti odškodnino za podržavljeno vrednost neto aktive, ki se je ob podržavljenju nahajala v Republiki Hrvaški od Republike Hrvaške oziroma ali bi bilo možno vračilo tega dela neto aktive podržavljenega podjetja uveljavljati po hrvaškem zakonu, ki ureja vračanje premoženja. Če teh možnosti brez svoje krivde ni imel (oziroma jih nima), je upravičen dobiti po ZDen celotno revalorizirano vrednost neto aktive celotnega podjetja, vključno z vrednostjo poslovne enote na R. Pri tem je treba v to vrednost vključiti tudi vse izkazane terjatve nacionaliziranega podjetja do tretjih oseb. Zato bo treba v ponovljenem postopku ponovno oceniti dolg L.k. R. v višini 713.659 takratnih din za izgradnjo pomola "V.G.", in sicer glede na to, katero podjetje je ta dela opravilo in bilo zato upravičeno do plačila, razen, če se ne dokaže, da je to plačilo podjetje ali pa njegov prejšnji lastnik že prejel. V pritožbi Slovenska odškodninska družba smiselno predlaga spremembo tožbe tako, da se tožba zavrne. Navaja, da se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja. Organi Republike Slovenije niso pristojni za denacionalizacijo premoženja podjetij, ki se ob podržavljenju niso nahajala v Republiki Sloveniji, oziroma po naravi stvari ne morejo vračati tega premoženja. Zato v vrednosti premoženja podjetja ni mogoče upoštevati premoženja, ki se je nahajalo izven meja današnje Republike Slovenije, ne glede na zahtevano obliko denacionalizacije. To izhaja iz načela teritorialne suverenosti Republike Slovenije.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali se v postopku denacionalizacije po ZDen v okviru podržavljenega podjetja vrača tudi vrednost neto aktive, ki jo je imelo slovensko podjetje v svoji podružnici na R. v Republiki Hrvaški, in ali se v vrednost tega podjetja všteva tudi plačilo, ki ga je opravilo nacionalizirano podjetje pred nacionalizacijo, plačilo pa je bilo realizirano po nacionalizaciji in nakazano na račun podjetja, ki je prevzelo premoženje nacionaliziranega podjetja.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Navedeni razlogi po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo pravilno uporabo določb ZDen.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V denacionalizacijskem postopku se ugotavlja in presoja, ali so ali pa niso izpolnjeni pogoji za vračanje premoženja. Zato ne gre za razširjeno uveljavljanje načela teritorialne suverenosti Republike Slovenije, kot to uveljavlja pritožba Slovenske odškodninske družbe. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku v celoti upoštevati navedeno stališče in ugotoviti okoliščine in dejstva, na katere napotuje izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.