Jedro

Tožnik je v investicijsko tehnični dokumentaciji objekt, na katerem bodo inštalirani elementi sončne elektrarne, prikazal zgolj kot en objekt. Glede na navedeno površino objekta je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da bi tožnik za gradnjo takšnega objekta moral imeti gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), ukrep Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, Postavitev sončne elektrarne, zavrnil; odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 11. 2. 2009 vložil popolno vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz ukrepa Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij (Ukrep št. 312), ki so bila razpisana z javnim razpisom. Sredstva iz Ukrepa 312 se odobrijo po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 - 2013 (Uredba) in v javnem razpisu. Pri obravnavi tožnikove vloge je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in v javnem razpisu. V tretji alineji javnega razpisa je med splošnimi pogoji določeno, da mora vlagatelj zagotoviti ustrezno tehnično dokumentacijo z detajlnim popisom del in stroškovno opredelitev cen s strani odgovornega projektanta in vsa dovoljenja za naložbo v skladu z veljavno zakonodajo in da morajo biti gradbena in obrtniška dela izvedena v skladu s predpisi, ki urejajo graditev objektov, urejanje prostora, varstvo kulturne dediščine in varstvo okolja. V razpisni dokumentaciji, ki je sestavni del razpisa, pa je v prilogi 8 določeno, da mora biti priloženo pravnomočno gradbeno dovoljenje oziroma uporabno dovoljenje že obstoječega objekta v primeru nakupa opreme. Tožnik je k investicijsko tehnični dokumentaciji za postavitev sončne elektrarne priložil lokacijsko dokumentacijo za parc. št. 2059/9. Iz priložene tehnične rešitve pa je razvidno, da gre za gradnjo nadstreška v izmeri 34,6 m2 x 7,8 m2, kar skupaj znese 269,88 m2. Tožnik k vlogi ni priložil ustrezne dokumentacije, zato je organ opravil poizvedbo o gradbenem dovoljenju pri Upravni enoti Slovenska Bistrica. Le-ta je sporočila, da za nadstrešek ni bila podana vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker šesti odstavek 85. člena Uredbe določa, da se izpolnjevanje pogojev vloge preverja po vrstnem redu uvrstitve na seznam popolnih vlog in da se vloge, ki ne izpolnjujejo pogojev javnega razpisa, zavrnejo, je bilo odločiti tako, kot je navedeno v izreku te odločbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je iz priloge 8, ki je del vloge, razvidno, da bodo elementi sončne elektrarne inštalirani na nadstrešku dimenzij 7,59 x 34,6 m2, kar znese 262,61 m2. Ker se je po navedbah tožnika gradnja pričela 15. 4. 2008, drugostopenjski organ ugotavlja, da je tedaj še veljal Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Pravilnik). Prvostopenjski organ je pri odločanju odločal glede na navedeni Pravilnik. Objekt, na katerem bodo inštalirani elementi sončne elektrarne, je prvostopenjski organ glede na predloženo tehnično rešitev, da znaša površina nadstrešnice 262,61 m2, utemeljeno smatral kot enotno nadstrešnico in ne kot več garaž oziroma kot vrtnih lop. Tožnik namreč tudi po pozivu prvostopenjskega organa po elektronski pošti z dne 31. 3. 2009, da naj razjasni lokacijske informacije glede parc. št. 2059/9, na katero je tožnik odgovoril dne 1. 4. 2009, ni priložil nobene dodatne tehnične rešitve, iz katere bi bilo razvidno, da namerava zgraditi več garaž in vrtnih lop in ne zgolj ene nadstrešnice. Glede na navedeno drugostopenjski organ zaključuje, da je prvostopenjski organ objekt, na katerem bo inštalirana sončna elektrarna, pravilno smatral kot eno nadstrešnico, za kar bi si tožnik, glede na navedeno površino nadstrešnice, moral pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker tožnik k svoji vlogi ni priložil kopije pravnomočnega gradbenega dovoljenja, saj je priložil le lokacijsko informacijo, da bo gradil več garaž in vrtnih lop, lokacijska informacija pa ima le status potrdila iz uradne evidence, saj vsebuje zgolj podatke o namenski rabi prostora in lokacijske in druge pogoje in podatke o prostorskih ukrepih, ne pa pravnomočnega gradbenega dovoljenja, je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil. Prvostopenjski organ je sicer nepravilno izračunal tlorisno površino predmetnega nadstreška (269,88 m2), saj se površina pravilno izračuna tako, da se kot širina vzame razpon med nosilnim delom iz stranskega risa nadstreška, to je 7,59 m2 in se pomnoži z razponom med nosilnima deloma iz projekcije, to je 34,6 m2, kar skupaj znese 262,61 m2, vendar pa ta pomanjkljivost ne more vplivati na drugačno odločitev, glede na to, da bi tožnik za konkretni nadstrešek moral imeti gradbeno dovoljenje.

Tožnik v tožbi navaja, da je dne 15. 4. 2008 pričel z gradnjo pomožnih objektov ob obstoječi večstanovanjski hiši s šestimi stanovanji na gradbeni parceli št. 2059/9 k.o. ..., z namenom, da za vsako stanovanjsko enoto zagotovi po eno garažno mesto za osebni avtomobil tlorisne površine do 30 m2 in tri vrtne lope s tlorisno površino do 10 m2 oziroma skupne tlorisne površine 210 m2. Pomožni objekti, 6 garažnih mest in 3 vrtne lope, so zgrajeni v nizu in imajo skupne konstrukcijske elemente, med drugim tudi streho. Vsi pomožni objekti so zgrajeni ob južni fasadi obstoječe stanovanjske hiše in so oddaljeni od parcelnih mej več kot 1,5 m. Skupna površina pomožnih objektov znaša 210 m2 in ne presega 30 % prostih zunanjih površin gradbene parcele. Pomožni objekti nimajo novih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture in so zgrajeni na zemljišču, ki je v lasti tožnika. Po določbah Pravilnika se nadstrešnica velikosti do 30 m2 in vrtna lopa do velikosti 15 m2 prišteva med enostavne objekte, za katere ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja po določbah zakona, ki je veljal v času pričetka gradnje objektov. Zato je tožnik k svoji vlogi za dodelitev nepovratnih sredstev priložil tehnično rešitev, iz katere izhaja skupna površina predvidene nadgradnje sončne elektrarne. Skupna površina iz tehnične rešitve pa se razlikuje od tlorisne površine pomožnih objektov zaradi tlorisa strehe, ki je zaradi kapi in naklona večji, vendar ne presega omejitev iz Pravilnika. Zato tožnik meni, da so bili objekti, na katerih bodo inštalirani elementi sončne elektrarne, zgrajeni v skladu s tedaj veljavno zakonodajo in je zato k svoji vlogi priložil le skupno površino strehe. Glede na navedeno tožnik meni, da je prvostopenjski organ napačno ocenil okoliščino v zvezi s predložitvijo potrebnih dovoljenj za objekt, na katerem bo izvedena nadgradnja sončne elektrarne. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33121-2092/2008-7 odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe tožene stranke ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa, s katero je bila tožnikova vloga za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz EKSRP, ukrep Podpora ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, Postavitev sončne elektrarne, zavrnjena.

Predmet javnega razpisa je zajemal dodelitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa skupne kmetijske politike Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 za podporo ustanavljanju in razvoju mikro podjetij, ki prispevajo k razvoju dodatnih dejavnosti na podeželju in s tem k izboljšanju učinkovitosti razporejanja dela na podeželju in zagotovitvi dodatnih zaposlitvenih možnosti in povečanja dohodka. Za izpolnjevanje pogojev za dodelitev sredstev je moral prijavitelj k vlogi priložiti vse priloge in dokazila, navedena v razpisni dokumentaciji. V prilogi 8 razpisne dokumentacije je bilo navedeno, da mora prijavitelj k vlogi priložiti tudi investicijsko tehnično dokumentacijo, iz katere je, med drugim, razvidno pravnomočno gradbeno dovoljenje glede na naložbo, ki se glasi na vlagatelja (v primeru gradnje) oziroma uporabno dovoljenje že obstoječega objekta (v primeru nakupa samo opreme).

Ob upoštevanju zgoraj navedenih določil predmetnega javnega razpisa in razpisne dokumentacije je po presoji sodišča odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Upravni organ je po mnenju sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Pravilno je ugotovil, da je tožnik v investicijsko tehnični dokumentaciji objekt, na katerem bodo inštalirani elementi sončne elektrarne, prikazal zgolj kot en objekt. Glede na navedeno površino objekta je pravilno ugotovil tudi, da bi tožnik za gradnjo takšnega objekta moral imeti gradbeno dovoljenje, ki pa ga tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je prvostopenjski upravni organ po presoji sodišča tudi pravilno postopal, ko je vlogo tožnika v (izbirnem) postopku zavrnil. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka in se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba po mnenju sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.