Jedro

Če dolžnik tekom (pravdnega) postopka odtujuje premoženje in je zato kasnejša izvršba ogrožena, ima tožnik na razpolago različna sredstva zavarovanja. Ob tem, da tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da se je takšnih sredstev poslužila, dejstva neuspešnosti izvršbe (v pretežnem delu) ne gre šteti v breme toženki.

Začasno odredbo je moč izdati ne le pred uvedbo sodnega postopka in med njim, ampak tudi po njegovem koncu oziroma (celo), vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba ter dopolnilna sodba sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2. 11. 2015 odločilo: - da je dolžna toženka tožnici v roku 8 dni plačati 1.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), - da je dolžna tožnica tožnici v roku 8 dni povrniti 14,77 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za plačilo do plačila (II. točka izreka).

2. Z dopolnilno sodbo z dne 5. 11. 2015 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo 3.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2015 do plačila.

3. Zoper I. in II. točko izreka sodbe ter dopolnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih je moč uveljavljati v sporu majhne vrednosti, pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo primarno spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno, pa da ji prizna višji znesek od prisojenega, in nadalje podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Izpodbijana sodba, ki najprej povzema navedbe obeh pravdnih strank, naj bi se spuščala tudi v ocenjevanje vsebinske utemeljenosti vloženih nadzorstvenih pritožb tožnice, za kar sodišče prve stopnje nima pravne podlage. Tudi ne zato, ker sodba v 8. točki pravilno ugotavlja, da toženka po temelju zahtevku ni ugovarjala ter da je bila v postopku sporna le višina zahtevka. Sodišče se je tako posredno spuščalo v presojo utemeljenosti zahtevka, čeprav je o tem odločil že Urad Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom Višjega sodišča opr. št. RoP 10/2014 z dne 13. 2. 2014 (in sicer da je nadzorstvena pritožba utemeljena). Predmetno sodišče po mnenju pritožnice ni več upravičeno ugotavljati, kakšni so bili zamudni časovni termini sodišča Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku, ki se vodi pod opr. št. I P 3179/2010 (podana naj bi bila kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). V zvezi z navedbami sodišča prve stopnje v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da tekom pravdnega postopka glede hitrosti izvedenega postopka ni imela pripomb, niti jih ni uveljavljala v nadzorstveni pritožbi. Zato se ji tekom omenjenega postopka ni bilo potrebno ukvarjati z varovanjem premoženja tožene stranke. Hude posledice so zanjo nastale šele po že končanem pravdnem postopku iz razlogov, ki jih je eksplicitno navedla v okviru nadzorstvene pritožbe in tudi v tem postopku, in sicer zlasti zaradi zamudne izdaje prvostopenjske sodbe in nadaljnjih zapletov dveh vloženih nadzorstvenih pritožb ter ponovnega zavlačevanja sodišča prve stopnje. V kolikor bi omenjeno sodišče izdalo sodbo v razumnem zakonskem roku 30-tih dni, ne bi bili potrebni nikakršni nadaljnji postopki. Zato je navajanje sodišča v izpodbijani sodbi, da ni poskrbela za zavarovanje premoženja tožene stranke v izvršilnem postopku, popolnoma iracionalno in nezakonito. Ni mogla predvideti, da bo od zadnje glavne obravnave, ki je bila dne 29. 5. 2012, postala sodba izvršljiva šele dne 1. 10. 2014. Zamuda je več kot očitno izključno na strani sodišča in nikakor ne deloma na njeni strani, kot to napačno navaja izpodbijana sodba v 20. točki (šlo naj bi za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Podana je tudi kršitev po 8. in 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo sodišče, kljub temu da gre za hiter in skrajšani postopek in da sama naroka ni predlagala, razpisati glavno obravnavo ter izvesti določene ponujene dokaze. Tožnica je namreč v tej tožbi navajala, da je sodišče s svojim zavlačevanjem postopka prispevalo k dejstvu, da je toženec med tem razprodal svoje premoženje in zato sama ne more izterjati svoje terjatve. Pritožba v nadaljevanju pojasnjuje, zakaj izvršba na dolžnikova sredstva ni možna ter da je zaradi dolgotrajnega sodnega postopka materialno tako zelo oškodovana, da bo morala postopek sprožiti tudi pred Evropskim sodiščem. Čeprav je sodišču v tem postopku predlagala izvedbo dokaza s pribavo izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani ter izvedbo dokazov z listinami v izvršilnem postopku, ki jih je predložila k tožbi, slednje teh dokazov ni izvajalo, zaradi česar je še toliko bolj neutemeljen njegov očitek, da ni dovolj poskrbela za zaščito dolžnikovega premoženja. Sodišče sicer v sodbi navaja, da je vpogledalo v izvršilni spis Okrajnega sodišča I 2531/2014, a glede na to, da ni razpisalo naroka, pritožnica dvomi, ali je to res storilo. V kolikor bi, bi videlo, da je tožnica kot upnik vlagala različna pravna sredstva tudi za zavarovanja premičnega premoženja dolžnika. V tem postopku je predlagala, da sodišče vpogleda v celotni izvršilni spis in ne samo izvršilne listine in sklepe, ki jih je predložila k tožbi in pripravljalni vlogi. Izpodbijana sodba glede višine odškodnine v 21. točki našteva primerljivo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Pri tem pa posamični primeri, ki jih omenja, očitno niso primerljivi s konkretnim, prav tako jih sodba ne obrazloži. Zato pritožnica meni, da je sodba v tem delu nepopolna in pomanjkljiva v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno pa so zneski, ki jih sodba navaja, vsaj še enkrat višji kot prisojeni znesek. Gre za zneske v višini približno 2.000,00 EUR in več za podobno časovno zamudo oziroma celo manjšo. V zvezi s točko 22 pritožnica poudarja, da se je poslužila zakonskega pravnega, to je izvršilnega in rubežnega postopka nad celotnim premoženjem dolžnika, ki pa je bil iz predstavljenih razlogov neuspešen. Nezakonita je tudi odločitev sodišča iz II. točke izreka (odločitev o stroških). Iz omenjene točke izreka ni razvidno, katera stranka kateri dolguje znesek v višini 14.077,00 EUR, saj v izreku piše, da je tožeča stranka dolžna tožeči povrniti navedeni znesek. Izrek sodbe naj bi bil nerazumljiv.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Za obravnavani spor se v skladu s 6. odstavkom 20. člena ZVPSBNO(1) uporabljajo določbe ZPP(2) o sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila (glej določbe 442. – 458. člena ZPP), ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.(3) Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

7. Na katerem mestu naj bi se sodišče prve stopnje „spustilo“ v ocenjevanje vsebinske utemeljenosti s strani tožnice vloženih nadzorstvenih pritožb, ni (po)jasn(jen)o.(4) Upoštevaje, da (kot ugotavlja sama pritožba) sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve izrecno navaja, da toženka zahtevku po temelju ni ugovarjala in da je zato utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo zgolj po višini, je predmetni očitek tudi sicer brezpredmeten. Prepričljiva je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (razvidna iz 20. točke obrazložitve), da ima, če dolžnik tekom (pravdnega) postopka odtujuje premoženje in je zato kasnejša izvršba ogrožena, tožnik na razpolago različna sredstva zavarovanja.(5) Ob tem, da sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da tožnica ni zatrjevala niti izkazala, da se je takšnih sredstev poslužila, je pravilno zaključilo, da dejstva neuspešnosti izvršbe (v pretežnem delu) ne gre šteti v breme toženki. Pritožbeno pojasnjevanje, češ da naj bi hude posledice zanjo nastale predvsem zaradi zamudne izdaje prvostopenjske sodbe in kasneje (oziroma da, v kolikor bi sodišče prve stopnje sodbo izdalo v razumnem zakonskem roku 30 dni, nikakršni nadaljnji postopki ne bi bili potrebni), ni prepričljivo. Namreč v celotnem obdobju do izdaje sodbe sodišča prve stopnje (ter tudi še kasneje) lahko tožnik (upnik) v okviru pravdnega postopka uveljavlja takšno potrebno zavarovanje. V skladu z 267. členom ZIZ(6) je moč začasno odredbo izdati(7) ne le pred uvedbo sodnega postopka in med njim, ampak tudi po njegovem koncu oziroma (celo), vse dokler niso podani pogoji za izvršbo.(8) Zato so pritožbeni očitki o nezakonitem (in celo iracionalnem) stališču sodišča prve stopnje očitno neutemeljeni. Pritožbeno navajanje, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2531/2014 res vpogledalo, lahko ugotovilo, da je tožnica (kot upnik) vlagala različna pravna sredstva (tudi) za zavarovanje premičnega premoženja dolžnika, pa je neupoštevno ne le iz razloga, ker je povsem nekonkretizirano (nejasno(9)), ampak tudi iz razloga, ker je (nedopustno) novo. Ker tovrstnih trditev (pravočasno) v postopku na prvi stopnji ni podala, predlog za izvedbo dokaza (konkretno vpogled v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2531/2014) pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti, tudi(10) iz tega razloga očitku, da sodišče prve stopnje v izvršilni spis ni vpogledalo, ni moč slediti.

8. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno naziranje (in z njim povezani očitki o zagrešenih procesnih kršitvah), da bi moralo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi razpisati glavno obravnavo. Kot je bilo poudarjeno (v 6. točki obrazložitve te sodbe) se v predmetni zadevi uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. To pa pomeni, da lahko sodišče prve stopnje, v kolikor nobena od pravdnih strank izvedbe naroka ne zahteva in so izpolnjeni pogoji iz 454. člena ZPP,(11) odločbo o sporu izda brez razpisa naroka. Pritožnica, ki sama omenja, da izvedbe naroka ni zahtevala, (konkretno) ne navaja, da ti pogoji(12) niso bili izpolnjeni. Na drugi strani pa je argument, ki ga v zvezi s tem omenja, in sicer da je v tožbi navajala, da naj bi sodišče z zavlačevanjem postopka (zlasti z nerazumno dolgim pisanjem prvostopenjske sodbe) prispevalo k dejstvu, da je dolžnik medtem svoje premoženje razprodal in da zato svoje terjatve ne more izterjati, za presojo tega vprašanja (sam za sebe) brezpredmeten. Zakaj naj bi bilo potrebno zaradi te trditve v (tej) pravdi izvesti narok (glavno obravnavo), ni jasno (niti pritožba tega ne uspe ustrezno pojasniti). Pritožbeni očitki o neustreznosti primerov (iz prakse ESČP), na katere se v 21. točki obrazložitve v zvezi z višino prisojene odškodnine sklicuje sodišče prve stopnje, so protislovni (in posledično že zato neprepričljivi). Pritožnica namreč uvodoma poudarja, da gre za primere, ki naj ne bi bili primerljivi s konkretnim (česar ustrezno/konkretno niti ne pojasni), kasneje pa kljub temu ugotavlja, da naj bi ji šla ob upoštevanju teh istih primerov(13) (oziroma v njih prisojene odškodnine) višja odškodnina. Sodišče prve stopnje je v 21. točki obrazložitve nadalje natančno pojasnilo, zakaj in kako(14) je potrebno upoštevati zneske, ki so bili v teh primerih prisojeni. Pritožba se na drugi strani povsem na splošno sklicuje na višino odškodnine, prisojene v posameznih primerih, ne da bi se kakorkoli dotaknila (primerljivih oziroma razlikovalnih) okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje v tem oziru izpostavlja. Tudi njeno omenjanje, koliko časa naj bi v njenem primeru trajal postopek, samo za sebe ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Okoliščina, da je v stroškovnem delu izreka sodbe (II. točka izreka) dvakrat navedena tožeča stranka,(15) pa (upoštevaje tudi samo obrazložitev izpodbijane sodbe) predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadar koli popravi s (tako imenovanim popravnim) sklepom iz 328. člena ZPP.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sodbo ter dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, tožnica sama krije svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Uradni list RS, št. 49/2006, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdne stranke tudi opozorilo.

Op. št. (4): Pritožbena trditev, da je bilo sodišče prve stopnje v tem postopku glede zamud časovnih terminov (Okrožnega sodišča v Ljubljani v postopku I P 3179/2010) vezano na dejanske ugotovitve razvidne iz sklepov Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča v Ljubljani sprejetih v zvezi z nadzorstveno pritožbo oziroma rokovnim predlogom, pa je zmotna. V pravdnem postopku (kot je predmetni) ni nikakršne pravno-formalne vezanosti sodišča (glej 8. člen ZPP) na dejanske ugotovitve razvidne iz drugih določb (edina izjema se z ozirom na 14. člen ZPP nanaša na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku).

Op. št. (5): Pri čemer ne navaja (kot to napačno izhaja iz pritožbe), da mora za zavarovanje poskrbeti v izvršilnem postopku.

Op. št. (6): Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (7): Oziroma takšno zavarovanje tudi predlagati.

Op. št. (8): Skratka ne le do konca glavne obravnave, kot to (smiselno) izhaja iz pritožbe. Ker je ta možnost (ob podani nevarnosti odtujevanja dolžnikovega premoženja) ves čas bila, neprepričljivo izzveni tudi sklicevanje na to, da ni mogla predvideti, koliko časa bo minilo od zadnje glavne obravnave do izvršljivosti sodbe. Skozi prizmo te iste okoliščine pa je potrebno presojati tudi njene (nekonkretizirane) navedbe o veliki materialni škodi (zaradi katere bo lastnih besedah morala postopek sprožiti tudi pred Evropskim sodiščem) in izpostavljanje neuspešnosti izvršbe zoper dolžnika.

Op. št. (9): In sicer glede sredstev zavarovanja, ki jih ima pritožnica točno v mislih. Predlog za izvršbo oziroma sprožitev rubežnega postopka, kot to pritožba omenja na zadnji strani, namreč v ta okvir že pojmovno ne sodita. Poleg tega je bil izvršilni postopek (kot je razvidno iz izvršilnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2531/2014) sprožen na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe izdane v postopku I P 3179/2010 Okrožnega sodišča v Ljubljani, medtem ko se (pravilne) ugotovitve sodišča prve stopnje (podane v 20. točki obrazložitve) nanašajo na sredstva zavarovanja, katerih bi se lahko tožnica (pa tega ni zatrjevala in ne izkazala) poslužila tekom pravdnega postopka (oziroma upoštevaje 267. člen ZIZ vse do izpolnjenosti pogojev za izvršbo). Iz istega razloga je (samo za sebe) brezpredmetno tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bilo iz izvršilnega spisa razvidno, kako je dolžnik v času izvršilnega postopka (oziroma v obdobju od 1.10.2014 do konca neuspešnega rubežnega postopka) nezakonito razpolagal s svojim (tudi premičnim) premoženjem.

Op. št. (10): Sodišče prve stopnje namreč v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja, da je v omenjeni izvršilni spis vpogledalo, pritožba pa v nasprotno (niti približno) ne uspe prepričati (za to da bi v spis vpogledalo, sodišče prve stopnje namreč ni bilo dolžno razpisati/opraviti naroka za glavno obravnavo).

Op. št. (11): Iz prvega oziroma drugega odstavka 454. člena ZPP.

Op. št. (12): Prav tako ne uspe pojasniti, katere ponujene dokaze (ki jih sicer ni) bi moralo sodišče prve stopnje na takšnem naroku izvesti.

Op. št. (13): Ki naj po njenem mnenju ne bili ustrezni (primerljivi).

Op. št. (14): Skratka opozori na okoliščine, ki so primerljive tistim v konkretnem primeru, kot tudi tiste, ki niso (torej na razlike). Tako jasno izpostavlja, da je postopek v prvem primeru, ki ga omenja, trajal manj časa kot predmetni, ter da je za razliko od nadaljnjih treh navedenih predmetni potekal na dveh stopnjah (kar prav tako utemeljuje ustrezno nižjo odškodnino).

Op. št. (15): In sicer kot plačnik in prejemnik zneska.