Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je stališče sodišča prve stopnje, po katerem je pred podržavljanjem solastno nepremičnino upravičencem mogoče vrniti le v skladu z njihovimi solastninskimi deleži, ki so jih ti imeli na nepremičnini pred podržavljanjem, in stališče, po katerem se solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini (v primerjavi s tistimi pred podržavljanjem) brez sporazuma solastnikov ne smejo spremeniti, v skladu z določbami ZDen in določbami Stvarnopravnega zakonika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5. 5. 2005. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi Mestne občine Ljubljana (v tem upravnem sporu prizadete stranke), odpravila delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 27. 9. 2004 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek. Prvostopni organ je z odpravljeno delno odločbo med drugim odločil, da se upravičencu A.A. vrne v last preostala 1/3 parc. št. 15, travnik v izmeri 1160 m2, vpisane v vl. št. 16 k. o. A. (1. točka izreka) in da je zavezanka za vrnitev v naravi Mestna občina Ljubljana dolžna izročiti zemljišče v posest začasni skrbnici za posebni primer B.B. (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje uvodoma povzema dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku, da so bile A.A. v letu 1946 zaplenjene nepremičnine v k.o. A., vpisane v vl. št. 16, v katerem je bila v času podržavljenja vpisana tudi parc. št. 15 v izmeri 2632 m2. Tedaj so bili solastniki te parcele A.A. do 2/3, C.C. do 1/6 in D.D. do 1/6. V letu 1970 je C.C. razpolagal s svojim solastniškim deležem na parc. št. 15, ki je bil določen v naravi s samostojno parcelo s številko 17. V dosedanjem postopku vračanja zaplenjenega premoženja je bilo A.A. že vrnjenih 2/3 sedanje parc. št. 15. V nadaljevanju obrazložitve se sodišče prve stopnje strinja s stališčem tožene stranke, da A.A. ni mogoče vrniti celotne parcele, saj ni bil edini lastnik, pač pa mu je možno vrniti le njegov solastniški delež do 2/3 celote. Zaradi nadaljnje delitve parcele je upravičenec upravičen tudi do solastniškega deleža na novo nastalih parcelah. Zato je bila pravilna odločitev tožene stranke, da organ prve stopnje ni imel podlage za odločitev, da bi A.A. glede na njegov solastninski delež izračunavali površino parcele in mu nato vrnili parcelo v celoti. S tako odločitvijo bi morala zavezanka Mestna občina Ljubljana vrniti v naravi nekaj, kar po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen) ni dolžna vrniti. Delitev solastnega premoženja v naravi ali sprememba solastniškega deleža sta možni le ob soglasju strank v postopku. Glede na to, da pa so se tožbeni ugovori nanašali v bistvu na parcelacijo prvotne parc. št. 15, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo zavrnilo, ne da bi se do tožbenih ugovorov podrobneje opredeljevalo.

3. Tožnik v pritožbi in dopolnitvi pritožbe navaja, da se ne strinja z napotki sodišča in tožene stranke, da je treba opraviti postopek ponovno pri organu prve stopnje. Problem je nastal, ko je bila v letu 1970 in nato še v letu 2000, ko je že bil vložen denacionalizacijski zahtevek, opravljena odmera novih parcel. Na eni od parcel je investitor D. brez gradbenega ali drugačnega dovoljenja uspel zgraditi barako, ki jo je nato adaptiral v stanovanjsko hišo. Ta hiša kljub pravnomočnemu ukrepu urbanističnega inšpektorja o rušenju objekta, o katerem je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS (I Up 801/2003-6), še vedno stoji. Z nezakonitimi delitvami parcel so bili oškodovani dediči pokojnega upravičenca do denacionalizacije, kamor sodi tudi tožnik, s samimi posegi oziroma meritvami parcel pa je bila storjena po prepričanju tožnika tudi vrsta kaznivih dejanj.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS,. št. 105/2006), ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZDen pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta), se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. 7. V obravnavani zadevi gre za denacionalizacijo premoženja, zaplenjenega upravičencu A.A., med drugim tudi parc. št. 15, travnik, ob zaplembi vpisane v vl. št. 16 k.o. A., katere solastnik je bil pokojni upravičenec do 2/3. Navedena parcela je bila po zaplembi predmet več delitev. Od prvotne površine 2632 m2 je po delitvah ob času denacionalizacije površina te parcele le še 1160 m2. Organ prve stopnje je z izračunom 2/3 deleža ob zaplembi ugotovil, da bi se moralo upravičencu vrniti 1754,6 m2 zaplenjenega zemljišča in je zato vrnil upravičencu parc. št. 15 v celoti.

8. Vračanje premoženja v denacionalizacijskem postopku po določbah ZDen v pravnem pomenu ne pomeni restitucije v smislu civilnega prava, temveč vračanje iz družbene lastnine bivšemu lastniku premoženja, ki učinkuje ex nunc, to je od nastopa pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Če vrnitev premoženja v naravi ni več možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju (odškodnina). Kadar pa je bilo podržavljeno solastno premoženje, se denacionalizacija opravi v skladu s podržavljenimi solastninskimi deleži na nepremičnini. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje, po katerem je pred podržavljanjem solastno nepremičnino upravičencem mogoče vrniti le v skladu z njihovimi solastninskimi deleži, ki so jih ti imeli na nepremičnini pred podržavljanjem, in stališče, po katerem se solastninska razmerja na vrnjeni nepremičnini (v primerjavi s tistimi pred podržavljanjem) brez sporazuma solastnikov ne smejo spremeniti, v skladu z določbami ZDen in določbami Stvarnopravnega zakonika. Zato je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da prvostopni organ ni imel podlage za odločitev, da bi upravičencu samo glede na izračun odvzete površine zemljišča in glede na njegov lastninski delež na tem zemljišču ob podržavljenju vrnil celotno parcelo, po presoji Vrhovnega sodišča zakonito in v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso (npr. I Up 1616/2005 z dne 5. 3. 2008), kot tudi ustavno sodno prakso (npr. Up 1633/2008). Prvostopni organ bo zato moral ponovno opraviti postopek denacionalizacije podržavljene parc. št. 15 k.o. A. in odločiti v skladu z napotki tožene stranke in sodišča prve stopnje.

9. Vrhovno sodišče zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene, saj se ti ugovori, tako kot tudi že tožbeni ugovori, nanašajo na predhodne delitve parcele 15 k.o. A. in na nezakonito gradnjo na delu te parcele, kar pa ni predmet obravnavanega postopka denacionalizacije.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ki pri presoji izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.