Jedro

Kadar pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, se izpodbijana pravnomočna odločba razveljavi po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je s sodbo z dne 24.2.1997 obsojenega S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 251. člena KZ-77. Na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 251. člena KZ-77 določilo kazen enega meseca zapora, ki ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca J.Š. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojencu pa po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6.8.1997 pritožbo zagovornice obsojenega S.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 6.10.1997 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da obsojenec ni vozil v nasprotju z določiloma 30. člena in 1. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP) in zato ni odgovoren za nastanek prepovedane posledice. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni ali razveljavi.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, izpostavlja, da obsojenčev zagovornik izpodbija zgolj dejansko stanje, zaradi česar zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna in jo je treba zavrniti.

Pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti je nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, zato je bilo treba izpodbijano pravnomočno sodbo razveljaviti po uradni dolžnosti.

V napadeni pravnomočni odločbi je ugotovljeno, da je obsojeni S.K. v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah zaradi premajhne pozornosti na pešca J.Š., ki je z njegove desne proti levi, izven prehoda za pešce, začel prečkati vozišče magistralne ceste, zaradi prevelike hitrosti glede na naseljeni kraj in dejstvo, da mu je sonce bleščalo v oči, torej z vožnjo v nasprotju s 30. in 45. členom ZTVCP, iz nezavestne malomarnosti povzročil prometno nesrečo, tako da je v bližini sredine cestišča zadel oškodovanca in ga zbil na tla, pri čemer je ta dobil hudo telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje navaja, da je obsojenec pešca zagledal zadnji trenutek, tik pred trčenjem, pritožbeno sodišče pa, da je obsojenec skozi center S.B., kjer je v dnevnem času praktično vedno gost promet vozil in pešcev, vozil na slepo in da je prav zato prišlo do obravnavane prometne nesreče. Sodišče druge stopnje pa zaključuje, da obsojenčeva hitrost vožnje ni bila visoka, vendar pa bi moral obsojenec, če ga je zaslepilo sonce, voziti še z manjšo hitrostjo in po potrebi tudi zaustaviti vozilo. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, ko je navajal razdaljo med njegovim in vozilom, ki je peljalo pred njim, prav tako glede oddaljenosti, na kateri je zaznal pešca in o načinu kontakta vozila s pešcem ter da je zavrnilo tudi navedbe oškodovanca J.Š. o hitrosti obsojenčeve vožnje. Tako sodišče navaja, da sprejema različico C (l. št. 70 in 71) v mnenju izvedenca cestno-prometne stroke J.D., torej, da je pešec izven prehoda za pešce prečkal cestišče, pri tem pa se verjetno ni prepričal o položaju na vozišču in da je voznik vozil s hitrostjo v okviru prometnih predpisov ter pešca zaznal šele, ko je le-ta začel prečkati cestišče in zaradi majhne oddaljenosti ni mogel pravočasno ustaviti svojega vozila. Iz tega izvedenskega mnenja je mogoče videti, da je začetna hitrost osebnega vozila med 20 in 25 km/h, ki jo je navedel obsojenec, glede na izračune, logična. Pri hitrosti vožnje 25 km/h se je obsojenčevo vozilo ustavilo v času 2.1 sekunde od trenutka, ko je opazil pešca, kar pa je enako času, ki ga potrebuje pešec pri hitrosti 4 km/h, da prehodi razdaljo 2.30 m, kolikor ta znaša od desnega roba cestišča do mesta trčenja (l. št. 41). Obsojenčevo vozilo je po izvedenčevem mnenju v pešca zadelo s skrajnim levim delom prednjega odbijača, približno 0,80 metra od sredinske črte, ustavilo pa se je 0,50 do 0,70 metra po trčenju. Obsojenčeva dolžnost reagirati na nastalo situacijo je nastala šele v trenutku, ko je pešec začel prečkati vozišče. Sodišče bo zato moralo ob upoštevanju navedenih okoliščin, predvsem razdalje obsojenčevega vozila od kraja trčenja v trenutku, ko je oškodovanec začel prečkati vozišče, pretehtati ali je S.K. sploh imel možnost preprečiti nesrečo. Prav tako bo, glede na značilnosti vožnje v koloni in dolžnost pešcev po 107. in 109. členu ZTVCP, treba oceniti ali je pešec v danih okoliščinah za obsojenca pomenil oviro, ki bi jo ta moral in mogel pričakovati. Preveč togo in zato tudi nesprejemljivo je stališče, da bi moral obsojenec, ki je s tako nizko hitrostjo vozil v koloni, četudi mu je sonce bleščalo v oči, voziti še počasneje, ali celo ustaviti vozilo. Načelo zaupanja v cestnem prometu, ki zagotavlja pretočnost in hitrost prometa, je resda omejeno z načelom defenzivne vožnje, ki nalaga vozniku, kot tistemu, ki upravlja nevarno stvar, dolžnost doslednega izpolnjevanja prometnih predpisov in izogibanja tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s svojim protipredpisnim ravnanjem ustvarijo drugi udeleženci v prometu. Vendar pa ni sprejemljiva razlaga sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, ko je načelo defenzivne vožnje upoštevalo v tolikšni meri, da je ugotovilo, da bi obsojenec ne kršil dolžnostno ravnanje le v primeru, če bi v konkretnih prometnih razmerah še zmanjšal hitrost ali celo ustavil vozilo.

Glede na to, da je pri odločanju o zahtevi obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o pravilnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi in so pomembna za presojo, ali je obsojenec sploh kršil dolžnostno ravnanje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 427. členu ZKP s sodbo, s katero je odločilo o zahtevi za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo razveljavilo, odredilo, da se opravi nova glavna obravnava pred istim sodiščem prve stopnje, vendar pred drugim sodnikom. Sodnica, ki je na prvi stopnji zadevo obravnavala, je v zadevi že dvakrat enako razsodila, in je zato mogoče utemeljeno pričakovati, da pomisleki, izraženi v tej razveljavitveni sodbi, sodišča prve stopnje ne bodo pripeljali do drugačne dejanske ocene.