Jedro

Mati je po prejemu mnenja (v katerem je izvedenka kot primerno rešitev predlagala skupno starševstvo) najstarejšemu otroku to mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar je otroka čustveno prizadelo, da je postal miren, žalosten, vase zaprt in mu je bilo težko. Tako ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na toženkino pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu. Tako ravnanje je zadosten razlog, da so bili vsi trije otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo očetu, ki je tudi sicer bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je mladoletne otroke pravdnih strank zaupalo v vzgojo in varstvo očetu, glede stikov z mamo pa odločilo, da bodo ti potekali vsak drug vikend od petka do ponedeljka, dvakrat na teden (ob torkih in četrtkih, pri čemer ob torkih pri mami tudi prespijo) ter polovico počitnic. Toženki je naložilo, da za vsakega od otrok plačuje po 80,00 EUR preživnine. V presežku je tožnikov zahtevek po tožbi in toženkin po nasprotni tožbi pa v celoti zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Toženka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je nesporno, da so otroci z njo čustveno zelo povezani, saj je bila njihov prvotni objekt navezanosti in je dobro opravljala svojo starševsko vlogo, zato otroci ne doživljajo stiske zaradi razpada družine. Sodišče se je nekritično oprlo le na ugotovitve iz dopolnitve izvedenskega mnenja, kjer se je izvedenka oprla predvsem na boljše materialne pogoje pri očetu, kar ni res. Oče se pri vzgoji močno opira na pomoč svoje matere, kar ni prav, pa tudi ni v korist otrok. Toženka je predlagala ponoven pregled s strani izvedenke, predvsem glede ugotovitve, kje si otroci želijo bivati in pa glede razjasnitve ugotovitev izvedenke, da mati zanemarja potrebe otrok in daje prednost svojim. Predlagala je tudi, da se zasliši sin A., ki je star 10 let in je zmožen presoditi posledice svoje odločitve o tem, pri kom želi bivati. Temu dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo kljub kontradiktornim ugotovitvam izvedenke. Sodišče nekritično povzema njeno mnenje, da naj bi bila mati bolj obremenjena z eksistenčnimi vprašanji in gospodinjskimi opravili. Boljši materialni pogoji pri očetu ne smejo biti razlog, da se otroci dodelijo njemu. Sama je sedaj zaposlena, izvršba na nepremičnino (hišo, v kateri živijo) pa je odložena. Ne drži, da tožnik poskrbi, da A. opravlja svoje šolske obveznosti, saj je vedno brez naloge, ko pride s stika. Enako je z R. Zaslišani priči nista potrdili, da A. opravlja svoje obveznosti, temveč le, da se njegov uspeh ni poslabšal. Oče v šolskem letu 2014/15 ni bil nikoli na govorilnih urah za punci, za A. pa enkrat, kar bi lahko potrdila vzgojiteljica, medtem ko mati vse te obveznosti redno opravlja. Napačne so tudi ugotovitve sodišča, da tožnik do nje ni bil nikdar nasilen, saj je v spis vložila zdravstveni karton, vodil se je kazenski postopek, vendar sodišče njenih dokazov ni upoštevalo. Glede stikov navaja, da je sodišče odločilo v nasprotju z ugotovitvami izvedenke, ki je predlagala, naj stiki ostanejo v enakem obsegu kot doslej. Izpodbija tudi odločitev glede preživnine za otroke ter zavrnitev zahtevka glede svoje preživnine in predlaga spremembo, ali vsaj razveljavitev sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

O dodelitvi v vzgojo in varstvo mladoletnih otrok

5. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je (bila) pritožnica tista, ki (je) ves čas vztrajno zavrača(la) možnost skupnega starševstva, čeprav je bil prvotni tožnikov tožbeni predlog tak in čeprav je izvedenka v svojem osnovnem izvedenskem mnenju to predlagala kot najboljšo rešitev. Ker je skupno starševstvo možno zgolj ob izrecnem soglasju obeh staršev, tega pa ni bilo, (je) mora(lo) sodišče odločiti o tem, komu bo otroke zaupalo v vzgojo in varstvo, pri čemer je treba poudariti, da ta odločitev nikakor ne posega v roditeljsko pravico tistega, ki mu otroci v vzgojo in varstvo niso zaupani, v tem primeru v toženkino roditeljsko pravico.

6. Za odločitev, da se trije mladoletni otroci pravdnih strank (A., roj. 2005, R., roj. 2009, in N., roj. 2010) zaupajo v vzgojo in varstvo očetu, so ključne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oče bolj učinkovit glede postavljanja mej, usmerjanja in obvladovanja vedenja otrok ter ima v vzgledih za obvladovanje življenjskih nalog in izzivov več prednosti. Materialne prednosti, med katere gre uvrstiti tudi boljše stanovanjske pogoje za bivanje otrok, so drugotnega pomena in tudi ne predstavljajo nosilnega razloga za izpodbijano odločitev, kot to morda zmotno razume pritožnica. Ta sicer graja izvedenkine ugotovitve, zapisane v dopolnitvi njenega mnenja, da mati v zadnjem času (tj. od izdelave prvotnega mnenja do dopolnitve) zanemarja potrebe otrok na račun svojih, ne izpodbija pa bistvene ugotovitve izvedenke, ki jo je povzelo tudi sodišče prve stopnje, da je toženka po prejemu osnovnega izvedenskega mnenja močno izpostavila sina A.: po prejemu mnenja (v katerem je izvedenka kot primerno rešitev predlagala skupno starševstvo) je toženka sinu to mnenje pokazala in mu pripisala odgovornost za izvedenkine ocene, kar je otroka čustveno prizadelo, da je postal miren, žalosten, vase zaprt in mu je bilo težko (list. št. 132). Tako ravnanje tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na toženkino pomanjkanje razumevanja čustvenih potreb otrok in pomanjkanje sposobnosti tem dajati prednost pred svojimi, in to tudi takrat, kadar so si v konfliktu, kot je bilo to v zgoraj zapisanem primeru. In to je tudi zadosten razlog, da se izpodbijana odločitev ohrani v veljavi, zato bo pritožbeno sodišče le kratko odgovorilo na preostale pritožbene navedbe.

7. Pritožničini očitki o nasilništvu tožnika se v dokaznem postopku niso potrdili. Toženka ni niti trdila, da bi bilo tožnikovo nasilje kadar koli usmerjeno v otroke, enkraten dogodek zoper njo, ki ga izpostavlja še v pritožbi, pa je sodišče prve stopnje prepričljivo pretehtalo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, pri čemer se je oprlo zlasti na mnenje in poročilo CSD (list. št. 47 c v spisu) o spornem dogodku in izrečenem ukrepu prepovedi približevanja, ki ga omenja pritožba. Vpogled v zdravstveni karton, v katerem je zapisana anamneza poškodbe, za preverjanje trditve, ali je tožnik nasilen, ni primeren dokaz. Izvedenka pri njem ni zaznala potencialov za nasilno vedenje, nasprotno, ocenila ga je kot uravnovešenega človeka z dobro samokontrolo in dobrimi možnostmi za prilagajanje razmeram. Očitane kršitev postopka niso podane, zaključek sodišča, da toženka ni dokazala tožnikovega nasilništva, pa prepričljiv.

8. Pritožbene navedbe o tožnikovem domnevno nezadostnem angažiranju v zvezi s šolskimi in vrtčevskimi obveznostmi svojih otrok na pravilnost odločitve ne vplivajo, tudi sicer pa je pritožbena graja v tej smeri neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi celovitega dokaznega postopka (zaslišanj obeh strank ter prič, pa tudi mnenja izvedenke) zaključilo, da glede vzpodbud za učenje med staršema ni razlik. Pritožbeno sodišče pritožnici na načelni ravni pritrjuje, da je opravljanje šolskih obveznosti z otrokom dolžnost/breme (pa tudi pravica) obeh staršev, kar mora biti porazdeljeno sorazmerno s časom, ko je otrok pri njima, tudi na dalj časa trajajočih stikih1. Po drugi strani je dejstvo, da vsak stik otroka s staršem, s katerim ne živi, in vrnitev k staršu, kateremu je zaupan v vzgojo in varstvo, zanj predstavlja določen stres in obremenitev, zato ni nič nenavadnega, če otrok ne opravi svojih obveznosti, kot npr. šolske domače naloge. Toda ta stres in obremenitev sta zaradi odločitve staršev, da ne želita več živeti skupaj, postala del otrokovega življenja in kot takega ga je treba sprejeti, otroku priskočiti na pomoč in pomagati, ne pa tega izkoriščati proti staršu, pri katerem je bil otrok takrat, ko bi domača naloga morala biti narejena. V preteklosti je bilo breme opravljanja šolskih nalog bolj na toženki (na podlagi sodne poravnave, izdane med postopkom, so bili otroci v vzgoji in varstvu pri njej), po odločitvi sodišča o dodelitvi otroku očetu, pa bo bolj na tožniku. Pritožbeno sodišče po podatkih v spisu in ugotovitvah, navedenih v izpodbijani sodbi, ne dvomi, da bo pri tem uspešen, zato je pravno neodločilno, kolikokrat je tožnik v preteklosti, ko je vsakodnevno varstvo in vzgojo za vse tri otroke še delil s toženko, bil na govorilnih urah v šoli in vrtcu, zato dokazov v tej smeri sodišču ni treba izvajati.

9. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da materialni pogoji, ki so pri tožniku nedvomno boljši, niso bili nosilni razlog za izpodbijano odločitev, čeprav drži, da je materialna varnost otrok pri tožniku bolje zagotovljena (zagotovljen prostor za bivanje; lastno podjetje; reden dohodek) kot pri toženki (hiša, ki je v postopku prodaje v izvršbi; pogodba o zaposlitvi za določen čas). Ob tem ne gre zanemariti ugotovitev izvedenke, da ima toženka glede materialnih virov in stanovanjskih okoliščin pomanjkljive izkušnje, da se nagiba k odvisnosti od drugih, njeni načrti za prihodnost pa niso najbolje usklajeni z realnimi možnostmi. Te ugotovitve je sodišče prve stopnje preverilo z zaslišanjem toženke in se prepričalo v njihovo pravilnost (sklepni del 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Pomoč, ki jo tožniku nudi njegova mama, ne pomeni, da sam svojih starševskih obveznosti ne izvršuje polno ali da svojo starševsko skrb prelaga na svojo mamo. Gre zgolj za medsebojno pomoč, ki je logična posledica sobivanja v isti stanovanjskih hiši in skupnega gospodinjstva, o katerem je tožnik prostodušno izpovedal. 10. Sodišče najstarejšega od otrok, starega 10 let, ni bilo dolžno zaslišati. Za nasprotno stališče, kot ga ponuja pritožba, v ZPP ni opore. Očitno sta sodišče in izvedenka presodila, da je pogovor dečka z izvedenko (in celo več jih je bilo) tisto pravo (pa čeprav posredno) dokazno sredstvo. Izpostavljanje otrok sodnim postopkom in večkratnim pregledom pri izvedencih za otroke nedvomno predstavlja stres.

11. Pritožbeno sodišče lahko razume toženko, da je nad trenutnim dejanskim stanjem razočarana, vendar tega ni mogoče nadoknaditi tako, kot predlaga v pritožbi. Toženka ima dobre kapacitete za zadovoljevanje čustvenih potreb svojih otrok, jim je toplo naklonjena in razumevajoča, kar je potrdila tudi izvedenka, zato bo lahko sprejela, da je odločitev sodišča sprejeta v okviru zagotavljanja največje koristi njenim otrokom. Svojo materinsko vlogo bo lahko pomembno odigrala pri izvajanju stikov.

O obsegu stikov med otroki in mamo

12. Ti so po oceni pritožbenega sodišča določeni dovolj obsežno. Pritožnica spregleda, da je imel tožnik po poravnavi, s katero so bili otroci v vzgoji in varstvu pri njej, bistveno manjši obseg stikov, kot ji ga je določilo sodišče ob dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo očetu. Otroci bodo vsak teden pri njej prespali tudi po popoldanskem stiku (s torka na sredo), stik ob koncu tedna pa bo trajal do ponedeljka zjutraj. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sta dva popoldanska stika vsak teden (pri čemer se en stik potem prevesi v nočnega), vsak drug vikend od petka popoldan do ponedeljka zjutraj ter polovico vseh počitnic tak obseg stikov, ki je otrokom v največjo korist. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju s predlogom izvedenke oziroma je odločilo kvečjemu v korist pritožnice: kljub dodelitvi v vzgojo in varstvo očetu ji je priznal širši obseg stikov, ko jih je doslej izvajal oče in kot jih je predlagala izvedenka. Popolnoma enake porazdelitve stikov (tj. vsak točno polovico) brez dogovora o skupnem starševstvu ter ob ugotovljeno zelo slabi komunikaciji pravdnih strank, česar pritožba niti ne izpodbija, pač ni mogoče zagotoviti. Drži, da bodo imeli otroci zaradi novega kraja bivanja nekaj več prevozov v ..., a so že prej potovali (dva popoldneva med tednom tja in nazaj ter vsak drug petek tja in potem v nedeljo nazaj). Ob ostalih, zgoraj navedenih razlogih to ni nekaj, kar bi lahko vodilo v drugačno odločitev sodišča (ne glede obsega stikov, sploh pa ne glede dodelitve otrok).

O preživninski obveznosti mame do otrok

13. Pritožnica ne izpodbija svojih zmožnosti preživljanja, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, kot tudi ne s strani sodišča prve stopnje ocenjenih potreb otrok. Graja le ugotovitev tožnikovih zmožnosti, ker naj bi sodišče samo ocenilo višino njegovega dohodka iz dnevnic in kilometrine, ne da bi pri tem opravilo poizvedbe pri delodajalcu, kar bi omogočalo natančno ugotovitev višine tega dohodka.

14. Toženka je svoje trditve, da tožnik poleg plače dobiva še dohodek od kilometrine in dnevnic uspela dokazati – sodišče prve stopnje tožniku ni verjelo, da tega dohodka ne prejema in ga je ustrezno upoštevalo: višino kilometrine in dnevnic je ugotovilo na podlagi listinskih dokazov v spisu (prilogi A 6 in A 7), zato ne drži, da jo sámo ocenilo (po prostem preudarku), toženka pa ne pojasni, kaj bi tem segmentu spremenila izvedba dokaza - poizvedbe pri delodajalcu tožnika, pri čemer same ugotovljene višine dnevnic in kilometrine sploh ne izpodbija.

15. Glede na ugotovitve o preživninskih zmožnostih očeta (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in matere (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je preživninsko breme v razmerju 75 % : 25 % pravilno materialnopravno porazdeljeno, zlasti tudi ob dejstvu, da so otroci v vzgojo in varstvo zaupani njemu ter bodo pri njem večji del časa tudi preživeli.

O preživljanju toženke kot bivšega zakonca

16. Za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka toženke (po nasprotni tožbi) za plačilo preživnine zakoncu sta ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ju pritožnica ne izpodbija, namreč, da je službo pričela iskati šele po vložitvi tu obravnavane tožbe (maja 2014) in ne že, ko je izgubila prejšnjo službo (18. 9. 2013), in da ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Ob takih ugotovitvah je kot na dlani, da drugačen zaključek od tega, ki ga je napravilo sodišče prve stopnje, tj., da toženka ni dokazala, da je nezaposlena brez lastne krivde, ni mogoč. Toženka tudi ni trdila, da se pred datumom, ko je službo pričela iskati, ne bi mogla zaposliti. Ker eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za zahtevek po 81. členu ZZZDR, je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

Sklepno

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

18. Odločitev o stroških postopka temelji na 413. členu ZPP.