Jedro

O utemeljenosti zahtevka toženke do tožnice obstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, kar pa pomeni, da je na tej podlagi neizpodbojno dokazano, da je terjatev toženke do tožnice v času izdaje evropskega plačilnega naloga obstajala. Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito. Vse ugovore glede veljavnosti pogodbe bi morala tožnica uveljavljati pred pravnomočnostjo evropskega plačilnega naloga.

Učinkov takega naloga pa ni mogoče odpraviti z odškodninskim zahtevkom. Ker se zaradi pravnomočnosti in izvršljivosti takega naloga neizpodbojno šteje, da taka terjatev obstaja, s tem odpade že prvi element odškodninske odgovornosti iz 131. člena OZ – nedopustno ravnanje. Z nevložitvijo ugovora pa je tožnica prekinila tudi vzročno zvezo med zatrjevano predložitvijo ponarejene in neutemeljene dokumentacije in izdajo evropskega plačilnega naloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna plačati tožnici 23.803,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2019 do plačila in (II.) tožnici naložilo v roku 15 dni plačati tožencema pravdne stroške v znesku 2.429,48 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4, Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje plačilo odškodnine, do katere naj bi bila upravičena, ker sta toženca dosegla izdajo evropskega plačilnega naloga s pomočjo pogodbe o poslovnem sodelovanju, na kateri je podpis takratne zakonite zastopnice tožnice ponarejen, na podlagi tega plačilnega naloga pa je bil tožnici v izvršilnem postopku z računa odtegnjen vtoževani znesek. Toženec je direktor toženke in jo tudi lastniško obvladuje, zato naj bi bil odgovoren skupaj s toženko.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnima razlogoma, da bi morala tožnica trditve o ponarejenosti podpisa na pogodbi uveljavljati v postopku izdaje evropskega plačilnega naloga (gre za sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 73/2018 z dne 22.11.2018), poleg tega pa iz dokumentacije izhaja, da je bila pogodba sklenjena in je obstajalo poslovno razmerje med pravdnima strankama. Glede toženca je še navedlo, da je deloval le kot direktor toženke, v njenem imenu in za njen račun, zato njegova pasivna legitimacija ni podana tudi iz tega razloga.

7. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je sodba neobrazložena in ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, poleg tega pa je sodišče nepravilno zavrnilo njene dokazne predloge in ji s tem onemogočilo dokazati, da pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena in ni bilo podlage za zahtevo za plačilo računov ter da je tožnica želela in nameravala ugovarjati zoper evropski plačilni nalog, poleg tega je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo vsebino listin in jo napačno ocenilo, za odločitev pa je bistvena odločitev o (ne)veljavnosti pogodbe.

8. V zadevi je nesporno (saj to navajata obe pravdni stranki, predložen pa je bil tudi v spis), da je bil na predlog toženke (ki ga je kot njen zakoniti zastopnik podpisal in vložil vložil toženec) izdan evropski plačilni nalog Plg 73/2018 z dne 22.11.2018, zoper katerega tožnica kot tamkajšnja toženka ni ugovarjala, terjatev iz njega pa je bila plačana v izvršilnem postopku, ki je na Hrvaškem tekel zoper tukajšnjo tožnico po izdaji potrdila o izvršljivosti plačilnega naloga. Prav tako tožnica tudi ni vložila zahteve za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga v smislu člena 20 Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog s spremembami (v nadaljevanju: Uredba). In to je tudi edino, kar je pomembno za odločitev, čeprav je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljevalo tudi na tem, da je pogodba o poslovnem sodelovanju veljavna in podpisana. Pri tem izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi bila neobrazložena oziroma da iz nje ne bi bili razvidni razlogi sodišča prve stopnje za odločitev o zavrnitvi zahtevka. Če se tožnica z razlogi ne strinja, pa to ne pomeni, da sodba ni obrazložena.

9. O utemeljenosti zahtevka toženke do tožnice obstaja pravnomočna in izvršljiva sodna odločba, kar pa pomeni, da je na tej podlagi neizpodbojno dokazano, da je terjatev toženke do tožnice v času izdaje evropskega plačilnega naloga (kot tudi ob vložitvi predloga za izvršbo) obstajala. Na pravnomočno sodno odločbo so sodišča vezana in jo morajo upoštevati kot pravilno in zakonito (_res iudicata pro veritate_ habetur; glej 158. člen Ustave Republike Slovenije in 319. člen ZPP). Vse ugovore glede veljavnosti pogodbe bi morala tožnica uveljavljati pred pravnomočnostjo evropskega plačilnega naloga. Po njegovi pravnomočnosti in izvršljivosti zato ne more več uveljavljati, da naj ne bi bilo podlage v pogodbi za obstoj zahtevka tožene stranke, ki je vsebovan v tem plačilnem nalogu.

10. Tožnica sicer trdi, da je nameravala vložiti ugovor zoper plačilni nalog, vendar pa v zadevi to ni pomembno. Tudi če to drži, je nesporno, da ugovora ni vložila (niti ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi, ki je sledil pravnomočnemu in izvršljivemu plačilnemu nalogu), prav tako pa tudi ni vložila zahteve za ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga. Plačilni nalog je tako še vedno v veljavi, pravnomočna sodna odločba ni bila razveljavljena in ni bila izrečena za nično v smislu drugega odstavka točke 3 člena 20 Uredbe. Tožnica je imela možnost in dolžnost, če je želela preprečiti pravnomočnost in izvršitev evropskega plačilnega naloga, da zoper njega ugovarja v roku 30 dni od vročitve plačilnega naloga (točka 2 člena 16 Uredbe), v katerem bi lahko ugovarjala tudi brez navedbe razlogov za ugovor (točka 3 člena 16 Uredbe), zato prav tako ni pomembno, ali je tožnica imela dokumentacijo ali pa ji je bila ta zasežena v izvršilnem postopku. Če bi pravočasno vložila ugovor, bi se zahtevek toženke lahko obravnaval v pravdnem postopku (prvi odstavek točke 1 člena 17 Uredbe). Ker pa ugovora ni vložila, je pristojno sodišče razglasilo evropski plačilni nalog za izvršljiv (kar je v skladu s točko 1 člena 18 Uredbe).

11. Iz navedenih določil je jasno razvidno, da zgolj namen vložitve ugovora ne zadostuje, da bi preprečil pravnomočnost in izvršljivost evropskega plačilnega naloga, enako kot velja tudi za plačilni nalog, izdan po pravilih ZPP, ali za sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. O vsebinski pravilnosti izdaje evropskega plačilnega naloga pa po njegovi pravnomočnosti in izvršljivosti ni več dopustno razpravljati, kar pomeni, da ni dopustno razpravljati o tem, ali je bil izdan na podlagi veljavne ali ponarejene dokumentacije o obstoju dolga. O teh posledicah je bila tožnica tudi obveščena v vročenem evropskem plačilnem nalogu, kot to zahteva točka 4 člena 12 Uredbe. Učinkov takega naloga pa ni mogoče odpraviti z odškodninskim zahtevkom. Ker se zaradi pravnomočnosti in izvršljivosti takega naloga neizpodbojno šteje, da taka terjatev obstaja, s tem odpade že prvi element odškodninske odgovornosti iz 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ – nedopustno ravnanje. Z nevložitvijo ugovora pa je tožnica prekinila tudi vzročno zvezo med zatrjevano predložitvijo ponarejene in neutemeljene dokumentacije in izdajo evropskega plačilnega naloga. Zato je treba vtoževani odškodninski zahtevek zavrniti. Prav tako pa tudi ni podlage za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve v smislu 190. člena OZ, saj je bil pravni temelj za poplačilo toženke v pravnomočni in izvršljivi sodni odločbi – evropskem plačilnem nalogu.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo vtoževani zahtevek.

13. S tem pa se izkaže, da je tudi odveč razpravljanje o ponarejenosti podpisa na pogodbi o poslovnem sodelovanju in neutemeljenosti terjatve toženke in o tem niti ni dovoljeno razpravljati. Čim pa je tako, tudi ni bilo nobenega razloga za zaslišanje strank in prič ter vpogledovanje dokumentacije in postavitev izvedenca – grafologa. Zato višje sodišče na pritožbene navedbe v tem delu ne bo odgovarjalo, saj to ni pomembno za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno je višje sodišče, ki poleg uveljavljanih tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in na 155. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške. Toženi stranki pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku, razen stroškov posveta s stranko, saj so ti stroški že obseženi v stroških sestave odgovora na pritožbo.