Jedro

Ugotavljanje življenjskih potreb preživninskega upravičenca je nedvomno takšno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem matematično natančna ugotovitev denarnega zneska ni mogoča. V kolikšni meri pa se bo sodišče oprlo na določbo 223. člena ZPP/77 pa je odvisno od konkretnega primera, upoštevaje vrzel med razpoložljivimi dokazi ter dokončno ugotovitvijo ustreznega denarnega zneska.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v ugoditvenem delu in izreku o stroških postopka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče prej določeno preživnino zvišalo na 30.000,00 SIT za vsako tožnico in sicer od 1.12.1994 dalje, s tem, da je toženec dolžan tako zvišano preživnino plačevati do vsakega petega v mesecu, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, že zapadle preživninske obroke pa je dolžan plačati v 15-ih dneh z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prvega sklepa Vlade RS, odtlej dalje pa po valoriziranih zneskih. Presežni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tožnico K. Ž. je sodišče zavrnilo. Sodišče je tožencu obenem naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnic v znesku 89.800,00 SIT.

Zoper sodbo se po svojih pooblaščencih pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje oziroma spremembo z zavrnitvijo celotnega zahtevka.

Pritožnik navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev postopka s tem, da je najprej ugotovilo, da so se okoliščine, ki vplivajo na spremembo preživnine spremenile od vložitve tožbe do odločitve o zahtevku, nato pa je za celotno obdobje določilo preživnino v enaki višini. Nadalje sodišče v izreku ni upoštevalo, da so bili določeni zneski med samo pravdo že plačani, čeprav takšna ugotovitev izhaja iz razlogov sodbe. Pritožnik nadalje napada uporabo prostega preudarka pri ugotavljanju potrebe tožnic. Odločitev naj bi bilo nemogoče preizkusiti, saj prvo sodišče ni navedlo, na podlagi katerih pravno upoštevnih okoliščin je bilo po prostem preudarku sprejeto dejstvo ugotovljeno. Pritožnik graja tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj potrebe obeh tožnic glede na različnost njunih študijev gotovo nista enaki. Sodišče po pritožnikovem mnenju tudi ni imelo nikakršne opore za ugotovitev, da ima toženec 180.000,00 SIT mesečnega dohodka. Golo dejstvo, da je toženec tudi družbenik gospodarskega subjekta, ne more samo po sebi voditi k takšnemu sklepu. Sodišče, tako dalje pritožnik, tudi ni pravilno upoštevalo potreb toženčevih drugih mladoletnih otrok, saj zanju ni upoštevalo valorizacije preživnine. Naposled pa pritožnik napada še odločitev o stroških, saj naj bi prvo sodišče napačno uporabilo vrednost točke po odvetniški tarifi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prve sodbe iz več razlogov ni mogoče preizkusiti. Sodišče je potrebe obeh tožnic ugotovilo po prostem preudarku. Način in pogoje tovrstnega ugotavljanja dejanskega stanja določa 223. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77. Če ima stranka pravico do denarnega zneska, pa se višine le-tega ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče po prostem preudarku. Odločanje po prostem preudarku je, kot rečeno, ugotavljanje dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče potreb obeh tožnic ne moglo kolikor toliko določno ugotoviti. Že v zvezi s tem se torej postavlja vprašanje, ali so sploh podani pogoji za uporabo navedene določbe. Pritožbeno sodišče pripominja, da so procesne situacije, v katerih pride uporaba navedene določbe lahko v poštev, raznolike.

Vrzel med razpoložljivimi dokazi in ugotovitvijo višine denarnega zneska je namreč lahko večja ali manjša. Sodišče se lahko odloči za prosti preudarek, ko se zadeva z izvedbo razpoložljivih dokazov in z ugotovitvijo nespornih dejstev razjasni, kolikor je to mogčoe. Vendar pa prosti preudarek ne opravičuje samovoljnosti in ne predstavlja diskrecijske pravice v pravem pomenu besede. Ugotavljanje življenskih potreb preživninskega upravičenca je nedvomno takšno ugotavljanje dejanskega stanja, pri katerem matematično natančna ugotovitev ustreznega denarnega zneska ni mogoča. V kolikšni meri pa se bo sodišče oprlo na določbo 223. člena ZPP/77, pa je odvisno od konkretnega primera. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi prvo sodišče to storilo v preveliki meri. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je bilo v zvezi z ugotavljanjem življenskih potreb obeh tožnic izvedenih več dokazov, ki jih prvo sodišče tudi obširno povzema, vendar pa sodba ne vsebuje dokazne ocene in iz nje tudi ni razvidno, na kakšen način je sodišče prišlo do ugotovitve, da je višina povprečnih stroškov tožnic 50.000,00 SIT. Te odločitve tako niti ni možno preizkusiti. Že iz tega razloga je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da prva sodba ne vsebuje razlogov glede materialnih možnosti toženca kot preživninskega zavezanca. Prvo sodišče je tudi v tem primeru, čeravno tega ni izrecno navedlo, dejstva ugotavljalo po prostem preudarku, saj ugotovitev, da toženec mesečno razpolaga vsaj s 180.000,00 SIT ne temelji na izvedenih dokazih. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženec prejemal plačo v razponu med 70.000,00 in 90.000,00 SIT.

Presežek prvo sodišče delno utemeljuje s tem, da je toženec soustanovitelj in družbenik podjetja G., pri čemer se opira na podatke o sredstvih podjetja, čistih prihodkih, prodajo deleža gibljivih sredstev ter dolgoročno pokritost stalnih sredstev in zalog. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so denarni prejemki toženca lahko njegov osebni dohodek ter udeležba pri dobičku. Zgolj ti dve dejstvi lahko dokazujeta denarne prihodke, ki jih toženec dobi na podlagi delovnega razmerja in kapitalske udeležbe. Vsi ostali podatki pa se nanašajo na gospodarsko družbo, ki je samostojen pravni subjekt in ni preživninski zavezanec. Boljše ali slabše poslovanje gospodarske družbe je sicer lahko indic, da je tudi toženčevo finančno stanje boljše ali slabše, nikakor pa ni mogoče prosto oceniti, da toženec zgolj zato, ker je soustanovitelj gospodarskega subjekta, mesečno razpolaga s 180.000,00 SIT.

Izpodbijana sodba tako tudi glede toženčevih preživninskih možnosti ne vsebuje razlogov in je vsled tega ni mogoče preizkusiti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba prav tudi v delu, kjer graja prvostopno odločbo glede prisojene preživnine za posamezna časovna obdobja. Razlogi prve sodbe si v tem delu nasprotujejo. Prvo sodišče namreč po eni strani ugotavlja, da so se okoliščine, ki vplivajo na prisojo preživnine, od vložitve tožbe do izdaje prve sodbe spremenile, nato pa je za vsa ta obdobja določilo enak znesek preživnine. Ker se višina preživnine določa glede na potrebe otrok in možnosti obeh staršev (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) in, kot rečeno, te okoliščine niso bile ves čas enake, izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma sodba ne vsebuje razlogov za to, da je višina zapadlih preživninskih obrokov enaka tisti, ki je določena za v bodoče. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljaviti ter posledično tudi odločitev o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ugotovi potrebe vsake izmed tožnic ter pri morebitni uporabi 223. člena ZPP to stori v obsegu in na način, kot ga za to pooblašča zakon. Nato naj ugotovi preživninske možnosti toženca ter pri tem upošteva tudi dejansko preživninsko obveznost, ki jo ima ta do svojih drugih mladoletnih otrok. Nato naj upoštevaje tako preživninsko možnost matere tožnic ter možnosti toženca, kakor tudi potrebe vsake izmed tožnic, določi okoliščinam v posameznih obdobjih primerno preživnino ter pri tem upošteva morebitne že plačane zneske.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.