Jedro

V individualnem delovnem sporu sodišče ne presoja, ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih nujna, ampak ugotavlja le, ali je zaradi reorganizacije prenehala potreba po delu določenega delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 27. 2. 2009 nezakonita, da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče in je zato tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 18 mesečnih plač tožnice, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do izdaje prvostopenjske sodbe, jo za ta čas prijaviti v socialno zavarovanje (obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti), ji priznati delovno dobo ter ji za to obdobje obračunati bruto plačo, v višini kot je tožnica jo prejemala za delo pri toženi stranki, in sicer 1.393,41 EUR bruto mesečno, k temu prišteti dodatek za delovno dobo in od zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je tožena stranka dokazala obstoj resnega in utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka v celoti ravnala po postopku, ki ga predpisuje ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se ne strinja, da je bila odpoved iz poslovnega razloga resnični razlog za izpeljavo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poslovni razlog je bil le fiktiven in odpoved je bila posledica diskriminacije na strani tožene stranke. Tožena stranka je poslovne razloge enostavno priredila za potrebe prenehanja sodelovanja s tožečo stranko in pod to pretvezo tožeči stranki tudi odpovedala delovno razmerje. Dejanski razlog za odpoved pogodbe pa je bil spor med strankama iz naslova pogodbe o zaposlitvi, bolniška odsotnost tožeče stranke ter njena prijava tožene stranke inšpektorju za delo. Tožena stranka se ni ozirala na to, katera dela niso več potrebna, temveč je stanje potreb po delu prilagodila sebi, kot podlago za odpoved delovnega razmerja tožnici. Tožena stranka je tako tožnici vročila dne 8. 1. 2009 v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, ki jo tožeča stranka ni podpisala, temveč je zahtevala 13. 1. 2009 pisni odgovor na zastavljeno vprašanje, vezano na vročeno pogodbo. Namesto odgovora je tožena stranka, v času bolniške odsotnosti tožnice, izdala sklep, da se njeno delovno mesto „vodje prodaje“ ukine. V sklepu je tožena stranka enostavno povzela dela in naloge, ki jih naj bi opravljala tožnica po pogodbi o zaposlitvi, ki ji je bila vročena 8. 1. 2009 in je tožnica še ni podpisala. Ne drži odločitev sodišča, da je tožena stranka odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2005. Iz spisa je razvidno, da ji je to pogodbo dne 8. 1. 2009 vrnila ter zahtevala, da podpiše novo pogodbo z dne 12. 12. 2008. Delo „vodje prodaje“ ni bilo nepotrebno, kar je razvidno tudi s tem, da je tožena stranka vsa leta, odkar je tožeča stranka delala na mestu vodje prodaje, sodelovala pri prodaji pranih plošč v M., razen v letu 2009, ko je M., v času po ukinitvi delovnega mesta vodja prodaje, toženo stranko obvestil, da niso izbrani za dobavitelja. To pomeni, da ni bila gospodarska kriza razlog za ravnanje tožene stranke, ampak je M. zgolj izbral drugega dobavitelja. Prav tako je kupec O. prekinil sodelovanje s toženo stranko in pri tem je šlo za prekinitev sodelovanja in ni bil razlog gospodarska kriza, kot to želi prikazati tožena stranka. Tožena stranka je vse od leta 2007 namensko izvajala zlonamerna dejanja zoper tožnico, s končnim ciljem odstranitev tožnice z delovnega mesta. Vsi pritiski, vsa dejanja, odvzemanje dela in druge omejitve so se še stopnjevali po obisku inšpektorja za delo dne 4. 12. 2008. Vse priče so izpovedale pod pritiskom tožene stranke, saj jih je bilo strah pred izgubo zaposlitve, zato pričanja navzven delujejo usklajeno. Vendar bi se sodišče na podlagi pisnih dokazov, ki jih je predložila tožnica, lahko prepričalo, da je tožena stranka sistematično šikanirala tožnico z namenom, da jo odstrani iz podjetja. Zaradi spora tožene stranke s tožnico zaradi pogodbe o delovnem razmerju je tožena stranka tožnici jasno povedala, da ni več zaželena v podjetju in je z dejanji to tudi jasno izražala. Skoraj eno leto je tožena stranka zavračala skoraj vsako verbalno in neverbalno komunikacijo s tožnico, potem pa so sledili ukrepi, kot so bile omejitve službenih poti, ponudba tožene stranke, da izplača tožnici dve plači in neizplačan dodatek za delovno dobo, če sama odide iz podjetja, poseganje v elektronsko pošto in zahteva po vračilu mobilnega aparata v času bolniške odsotnosti, namestitev sledilne naprave v službeno vozilo, neukrepanje ob ustni prijavi šikaniranja sodelavca, odvzem ključev pisarne in tako dalje. Vsa dokazila za ta ravnanja se nahajajo v spisu in dokazujejo, da je tožena stranka vršila nad tožnico mobing. Tožena stranka pri navajanju poslovnih podatkov ni navedla resničnih podatkov, saj prodaja v decembru 2008 in januarju 2009 ni padla v višini, kot jo je navedla in do padca likvidnosti sploh ni prišlo. Če bi se pri poslovanju podjetja dejansko odražale posledice gospodarske krize, bi tožena stranka vsekakor najprej izkoristila vse možnosti pomoči, ki jo je nudila država za premostitev gospodarske krize. Ker pa tega tožena stranka ni izkoristila, je tožnica prepričana, da se je tožena stranka zaradi vsega obrazloženega tožnice želela znebiti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je sodišče pravilno ugotovilo obstoj resnega in utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot tudi, da je tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici v celoti ravnala po postopku v skladu z Zakonom o delovnih razmerjih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec delavcu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Obstoj teh razlogov mora dokazati delodajalec (1. odstavek 82. člena ZDR), pri tem pa mu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela ter dokazovati njihove potrebnosti, saj tovrstnih odločitev, razen glede njihovega dejanskega obstoja, sodišče ne presoja. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, da zaradi navedenih razlogov preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjih izvajalcem. Formalna ukinitev delovnega mesta in sprememba sistemizacije delovnih mest ni pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbah VIII Ips 265/2008, VIII Ips 209/2007 in VIII Ips 104/2008. Sodišče torej ne more presojati ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih nujna, temveč lahko le ugotavlja ali je prenehala potreba po tožničinem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja prodaje“. Delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb načina poslovanja in organizacije dela, vendar pa mora delodajalec, kadar opravičuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kljub temu dokazati, da so v času odpovedi oziroma v določenem času pred odpovedjo, obstajali ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni in podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, izkazani in utemeljeni. Tako se delodajalec poleg tega, da obstoji ekonomski razlog (npr. zmanjšan obseg poslovanja), tehnološki, strukturni ali podobni razlog, lahko popolnoma suvereno odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima lahko za posledico tudi zmanjšanje števila delavcev na delovnem mestu (organizacijski razlog).

Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi Sklepa tožene stranke o racionalizaciji in reorganizaciji poslovnega procesa z dne 6. 2. 2009 (priloga B13) in skladnih izpovedi prič V.T., J.S. in A.D. zaključilo, da so pri toženi stranki obstajali poslovni razlogi, zaradi katerih je prenehala potreba po delu tožnice. Vse priče so skladno izpovedale, da je prišlo konec leta 2008 do padca prometa, ki ni bil le posledica sezonskega dela v gradbeništvu oziroma zimskih razmer, temveč predvsem posledica svetovne gospodarske krize, ki je dosegla tudi toženo stranko. Tožena stranka je izkazala, da je konec leta 2008 in v začetku leta 2009 zabeležila občuten padec prometa (61 %) tudi zaradi zmanjšanja naročil največjih kupcev (priloga B27, priloga B28 in priloga B32). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen razlog za reorganizacijo in racionalizacijo delovnega procesa pri toženi stranki in posledično temu utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „vodja prodaje“ z dne 31. 7. 2005 in da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 12. 12. 2008, katere pa tožnica ni podpisala in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnica je na zadnjem naroku sama predložila pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 7. 2005, ki je bila podpisana in prav tako je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnica opravljala delo „vodja prodaje“ in da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „vodja prodaje“. Zaradi spremenjenega načina opravljanja dela in temu ustrezne spremenjene organizacije dela pri toženi stranki je potreba po delu „vodja prodaje“ pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen in resen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).