Jedro

Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za odrejeno stalno pripravljenost v zvezi s stražo in varovanjem meje za določene mesece od novembra 2017 do marca 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 797,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da že sama narava dejavnosti straže in varovanja državne meje izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju Direktiva 2003/88/ES), dokazovanje nasprotnega pa bremeni tožnika. Sodišče prve stopnje je dokazno breme nedopustno prevalilo na toženko, zato odločitev zanjo predstavlja sodbo presenečenja. Skladno z razlogi sodbe Sodišča EU C‑742/19 lahko države članice izvzamejo celotne kategorije vojaških dejavnosti iz področja uporabe direktive. V okviru izvzetih dejavnosti konkretne značilnosti tožnikovega dela niso relevantne za presojo, tudi sicer pa tožnik svojega zahtevka ni konkretiziral, saj ni navedel kakšno običajno službo naj bi opravljal. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb toženke, ki je uveljavljala izjeme po vseh štirih alinejah izreka sodbe C‑742/19, niti do vseh izvedenih dokazov, zato so v sodbi izostali razlogi o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Pri presoji straže se je neutemeljeno sklicevalo na sodbo VSRS VIII Ips 196/2018, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse niti ni primerljiva s to zadevo. Namesto primernosti rotacij pri izvedbi straže je napačno presojalo možnost takšne organizacije dela. Pri tem ni upoštevalo smotrnosti in višje kvalitete varovanja objektov v sistemu stalne pripravljenosti, niti možnosti izrednih dogodkov ter potrebe po naraščanju sil. Pisno izjavo priče A. A., ki je pojasnil prednosti varovanja objektov v sistemu stalne pripravljenosti, je napačno dokazno ocenilo. V zvezi s stražo na B. ni upoštevalo okoliščine, da toženka kljub množičnim tožbam varovanje tamkajšnjega objekta zaradi njegove namembnosti ter oddaljenosti še vedno izvaja z odrejanjem stalne pripravljenosti. Neprimernost rotacije zaposlenih na tem objektu je potrdila tudi priča C. C., čigar izpoved je sodišče prve stopnje zgolj povzelo, ne da bi jo dokazno ocenilo. Ni se opredelilo do neprimernosti rotacij zaposlenih v okviru varovanja v intervencijski skupini D., niti do izpovedi priče E. E. v zvezi s tem. Ker ni upoštevalo pisnih izjav prič F. F. in G. G. o obsežnosti in zahtevnosti nalog na državni meji, je napačno presodilo, da migracijska situacija ne predstavlja izrednih razmer. Te so terjale sprejetje nujnih ukrepov za zaščito nacionalne varnosti in življenja ter zdravja prebivalcev ob meji, pri čemer kriterij njihovega trajanja ni relevanten za presojo. Brez dokazne ocene pisnih izjav F. F. ter G. G., Direktive 13‑11 in Ukaza za delovanje sil Slovenske vojske v podporo Policiji pri širšem varovanju meje, ki potrjujejo vojaške elemente operacije Odboj, je napačno presodilo, da varovanje državne meje ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede. Pri tem je brez podlage v spisu in v nasprotju s sodbo C‑742/19 podalo lastno definicijo tega pojma, zato je podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 214. členom ZPP. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Napačno je ugotovilo, da so imeli pripadniki Slovenske vojske na meji zgolj podporno vlogo, saj sta priči G. G. in F. F. pojasnili, da so delovali v skladu z vojaškimi taktikami in postopki, ki so vselej načrtovani, zato njihova vnaprejšnja planiranost ni bistvena za presojo. Tudi v zvezi z varovanjem državne meje je namesto primernosti napačno presojalo možnost rotacij zaposlenih, pri čemer se ni opredelilo do bistva odrejene stalne pripravljenosti, ki je v zagotavljanju hitre odzivnosti na povečanje migracij. Neutemeljeno je presojalo formacijo Slovenske vojske, čeprav je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Ker je v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES kvečjemu drugi odstavek 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji), ne pa tudi 46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji), ki določa višino plačila za stalno pripravljenost, je napačno odločilo o višini zahtevka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma razveljavi in zadevo v vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pri tem je, kot izhaja iz sodbe C-742/19, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh navedenih izjem od uporabe Direktive 2003/88/ES, ki jih je v postopku uveljavljala toženka, in svojo odločitev zadostno obrazložilo. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti, pavšalni pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen.

7.Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi s celotnimi kategorijami dejavnosti oboroženih sil, temveč samo tistimi dejavnostmi, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. Ker je uporaba Direktive 2003/88/ES pravilo, njena izključitev pa izjema, je sodišče prve stopnje skladno s pravilom dokaznega bremena pravilno štelo, da toženka, ki je zatrjevala obstoj izjem, v zvezi s tem nosi dokazno breme, in ne tožnik, ki je obstoj izjem zanikal. Obravnavani spor je ustrezno pravno kvalificiralo in o relevantni pravni podlagi stranki poučilo na pripravljalnem naroku, zato je pritožbeno sklicevanje na sodbo presenečenja neutemeljeno. Ta se nanaša na uporabo pravne podlage, na katero stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla računati, in ne na pravila o dokaznem in trditvenem bremenu, kot zmotno uveljavlja toženka v pritožbi.

8.Sodišče prve stopnje je bilo dolžno raziskati naravo straže in varovanja državne meje, ki bi utemeljevala obstoj zatrjevanih izjem. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v ti vojaški dejavnosti vpet tožnik, kar pa ne pomeni, da je kot merilo presoje uporabilo konkretne značilnosti njegovega dela. Ker je tožnik navedel vsa odločilna dejstva glede trajanja, kraja in razloga odrejene pripravljenosti, je pravilno štelo, da je zadostno izkazal obstoj pogojev za plačilo razlike v plači. Pritožbene navedbe, da tožbenega zahtevka ni konkretiziral, so zato neutemeljene.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju varoval objekte v H., I., na B. in v okviru intervencijske skupine D., v vseh primerih pa je straža potekala kot običajna služba v mirnem času. Pri presoji se je utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki se prav tako nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe. Zaradi enake pravne podlage je ta judikat relevanten za odločitev v obravnavanem primeru, ki ga je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pritožbeni očitek, da je obrazložitev nadomestilo zgolj s sklicevanjem na neprimerljivo odločitev Vrhovnega sodišča RS, je zato neutemeljen.

10.Ker straže niso narekovale posebne varnostne razmere, temveč se je kot redna, vnaprej načrtovana dejavnost izvajala zaradi varovanja številnih vojaških objektov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bi bilo to dejavnost mogoče organizirati z rotacijo zaposlenih. Pritožbeno utemeljevanje hipotetične možnosti izrednih dogodkov in potrebe po naraščanju sil na to presojo ne more vplivati. Četudi bi bila izvedba straže v sistemu stalne pripravljenosti bolj smotrna, to še ne pomeni, da je ni mogoče izvesti z rotacijo zaposlenih. Organizacija dela, ki jo je mogoče izvesti ob spoštovanju pravil Direktive 2003/88/ES, velja za primerno, torej skladno s pravili o delovnem času. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti priča A. A. ni izključil možnosti organizacije straže po sistemu rotacije, čeprav je sistem stalne pripravljenosti resda ocenil kot učinkovitejši. Ker pa primerjava učinkovitosti varovanja različnih sistemov straže ni bistvena za presojo obstoja izjeme iz druge alineje izreka sodbe C‑742/19, toženka v zvezi s tem neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11.Glede straže na B. je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da časovne izgube zaradi vožnje do tamkajšnjega vojaškega objekta in kadrovski primanjkljaj stražarjev ni utemeljen razlog, ki bi onemogočal rotacijo zaposlenih. Gre za organizacijske težave toženke, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme in jo je treba tolmačiti ozko. Iz tega razloga je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na oddaljenost tamkajšnjega objekta. Prav tako mnenje priče C. C. o organizacijski težavnosti straže na B. ne more vplivati na drugačno presojo. Pritožbena graja dokazne ocene njegove izpovedi je zato neutemeljena. Čeprav se sistem straže s stalno pripravljenostjo na B. za razliko od straže na drugih lokacijah ni spremenil, to dejstvo ne spreminja narave varovanja tega objekta. Pritožbena navedba, da toženka kljub množičnim tožbam stražo na B. še vedno izvaja z odrejanjem stalne pripravljenosti, zato ni relevantna za presojo. Neutemeljeno je tudi pavšalno pritožbeno zatrjevanje posebne namembnosti straže na tej lokaciji.

12.Ker toženka ni podala konkretnih navedb o morebitni razliki pri delu na straži ali pri opravljanju nalog varovanja objektov v intervencijski skupini D., je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tudi izvajanje stražarske službe v okviru te skupine predstavlja običajno službo v mirnem času, katere narava ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. S tem je smiselno izključilo obstoj izjeme iz druge alineje izreka sodbe C‑742/19, razlaga v zvezi z primernostjo rotacije pri straži (24. in 25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pa se nanaša tudi na delo v intervencijski skupini. Pritožbeni očitek, da sodišče kriterija primernosti rotacije v tem delu ni presojalo, je zato neutemeljen. Pri ugotavljanju poteka dela v intervencijski skupini, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo tudi izpoved priče E. E., čigar navedbe je ustrezno upoštevalo v skupni dokazni oceni. Glede česa naj bi bilo dejansko stanje v zvezi s tem napačno ugotovljeno, toženka v pritožbi ni navedla.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo migracijske razmere, v katerih je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal dejavnost varovanja državne meje, in jih ustrezno vrednotilo glede na njihov obseg in težo. Pravilno je presodilo, da pri tej dejavnosti, ki se je izvajala že od leta 2015, ni šlo za izredno situacijo, kot je opredeljena v sodbi C‑742/19. Da pri sodelovanju pripadnikov Slovenske vojske pri varovanju državne meje ni šlo za izredni dogodek, ni utemeljilo le z dolgoletnim trajanjem te dejavnosti, temveč predvsem zaradi ustaljenega načina izvedbe, ki je potekala po določenem protokolu in z načrtovanjem delovnega časa. Zakaj so te okoliščine pretehtale nad izpovedbama prič G. G. in F. F. o izrednosti varovanja državne meje, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkljivi dokazni oceni njunih izpovedi. S tem, ko te dejavnosti ni štelo za izredno, ji ni odreklo potrebnosti in namembnosti, zato je pritožbeno sklicevanje na potrebo po varovanju nacionalnih interesov in ljudi neutemeljeno.

14.S presojo, da varovanje meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, sodišče prve stopnje ni poseglo v državno suverenost. Ta pravni pojem je razlagalo skladno s stališči Sodišča EU. Ker pri tem ni bilo dolžno slediti definicijam strank ali prič, niti strokovnim vojaškim tolmačenjem, ki za tako razlago niso neposredno uporabna, je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. V skupni dokazni oceni, ki med drugim vključuje tudi presojo izjav prič F. F. in G. G., je pravilno ugotovilo, da pripadniki Slovenske vojske pri varovanju državne meje niso delovali po principu nepredvidljive bojne operacije, kjer potek dela ni odvisen izključno od odločitve toženke, temveč od nasprotnika in njegovega delovanja. Presoja sodišča prve stopnje o tem, da aktivnost varovanja državne meje v vtoževanem obdobju ob upoštevanju stališč sodbe C‑742/19 ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, temelji na več razlogih in ne zgolj na dejstvu, da v konkretnem primeru ni šlo za bojno operacijo, kot to skuša prikazati pritožba. Tudi nebojna operacija oziroma operacija v smislu nebojnega delovanja bi sicer lahko predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede in tako izjemo od uporabe Direktive, v kolikor bi bile podane tudi druge okoliščine, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Vendar takšnih okoliščin v konkretnem primeru toženka ni dokazala.

15.Upoštevaje listinske dokaze, vključno z Direktivo št. 13-11 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) in Ukazom za delovanje sil Slovenske vojske v podporo Policiji pri širšem varovanju državne meje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo podporno vlogo Slovenske vojske pri varovanju državne meje. Narave njihovega dela ne predrugačijo organizacijske posebnosti kot npr. linija poveljevanja J. in vzpostavitev taktičnih operativnih centrov. Ugotovitev o načrtovanosti in usklajenosti delovanja s policijo se ne nanaša na strukturno podrejenost Slovenske vojske Policiji, temveč na organizacijo dela. Vnaprej planirane naloge varovanja državne meje v mirnem času, brez posebnosti, ki bi opravičevale izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES, ne predstavljajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, nasprotno pritožbeno zavzemanje pa je neutemeljeno.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je varovanje državne meje v letu 2019 formaliziralo v operacijo Odboj, ne da bi se pri tem vsebinsko spremenila narava te dejavnosti, ki se je do tedaj izvajala po sistemu rotacije zaposlenih. Glede na enako vsebino nalog je ustrezno štelo, da bi bilo varovanje državne meje tudi po uvedbi operacije Odboj mogoče učinkovito izvajati brez odrejanja stalne pripravnosti. Toženka v pritožbi to presojo neutemeljeno izpodbija s sklicevanjem na poslabšanje migracijske situacije in s tem potrebo po prilagoditvi delovanja z uvedbo stalne pripravljenosti. Glede na ugotovljene okoliščine varovanja državne meje, predvsem ustaljenosti in dolgoletnega trajanja te dejavnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da se tudi v kasnejših obdobjih ta dejavnost ni izvajala v izrednih razmerah. Pri presoji ni bilo dolžno slediti izpovedbam prič G. G. in F. F. o potrebi po naraščanju sil, ki naj bi utemeljevala večjo učinkovitost varovanja državne meje v sistemu stalne pripravljenosti, saj to ni bistveno za odločitev.

17.S tem, ko je sodišče prve stopnje presodilo, da je varovanje meje po sistemu rotacije zaposlenih uresničljivo in s tem primerno, se ni opredelilo do vprašanja sistemizacije delovnih mest oziroma formacij pri toženki. Toženki ni naložilo obveznosti v zvezi z razporejanjem delavcev, zato so njene pritožbene navedbe v zvezi s sodno nepristojnostjo za presojo aktov o sistemizaciji in formaciji neutemeljene.

18.Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu. Pritožbeno sklicevanje na 46. člen KPJS, po katerem se čas pripravljenosti obračunava z dodatkom v višini 50 % urne postavke osnovne plače je neutemeljeno. Ta določba se v tem primeru ne uporabi, ker jo je namreč treba razlagati v povezavi s 97.e členom ZObr, po katerem se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Ker se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje všteva v delovni čas, mu pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, oziroma razlika med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače in 100 % te urne postavke.

19.Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) pripada 375 točk za odgovor na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. V primeru zamude s plačilom, mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

Zveza:

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.