Jedro

Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 43. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za okolje z dne 9. 7. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 14. 10. 2008. Z navedeno prvostopenjsko odločbo je tožena stranka tožniku odvzela pooblastilo za izvajanje prvih meritev in obratovalnega monitorja odpadnih voda. Pooblastilo z dne 15. 9. 2006 je bilo izdano z veljavnostjo do 27. 1. 2009. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe Pravilnika o prvih meritvah in obratovalnem monitoringu odpadnih vod ter o pogojih za njegovo izvajanje, Zakona o varstvu okolja – ZVO in določbe Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in v javno kanalizacijo. Odločitev je zato pravilna in zakonita.

3. Zoper izpodbijano sodbo je tožnik 8. 4. 2009 vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške postopka. Kršen je bil postopek. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrne.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Toda upoštevati je treba, da je v četrtem odstavku 83. člena ZUS-1 določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa.

7. Revizija kot pravno sredstvo predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, zato je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi tožeči stranki z izpodbijano odločbo odvzeto pooblastilo katerega veljavnost je bila časovno omejena (veljalo je do 27. 1. 2009), tožeča stranka za revizijo po navedenem datumu nima več pravnega interesa, saj si svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi v upravnem sporu uspela. V obravnavani zadevi pravna podlaga, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko še naprej opravljala monitoring, namreč ne obstoji več. Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta oziroma dejanj upravnih organov. Če teh ni več, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor, v katerem je tožeča stranka s tožbo zahtevala odpravo spornega akta o odvzemu pooblastil. Zato je pravni interes tožeče stranke v tem upravnem sporu lahko le dejanske in ne pravne narave.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo tožeče stranke, vloženo 8. 4. 2009, zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.