Jedro

Pravna zmota bi bila podana zgolj, če obdolženec iz upravičenih razlogov ne bi vedel, da zakonodaja prepoveduje sklepanje pogodb med občino in subjekti, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Ni pa opravičen razlog za nepoznavanje pravnih pravil, če bi se obdolženec z njimi lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju oziroma bi moral posebna pravna pravila poznati glede na svoje delo, vlogo in siceršnji položaj. Obdolženec je bil tisti, ki bi glede na svoj položaj in vlogo v občini moral poznati zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, ki se v svojem bistvu dotika ravno delovanja funkcionarjev, zato je brezuspešno pritožbeno sklicevanje, da skrbnice pogodb obdolženca niso opozorile na prepovedanost le-te.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ob ponovnem odločanju o nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za uvedbo preiskave uvedel preiskavo zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek ustavi oziroma pravilno, da zavrne zahtevo za uvedbo preiskave.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da je na podlagi dokazov, ki jih je državni tožilec priložil zahtevi za preiskavo, podan utemeljen sum, da je obdolženi A. A. kot župan Občine B. vzdrževal poslovni odnos s podjetjem C. d.o.o., katerega solastnik je bil njegov brat, in katero je skrbelo za vzdrževanje spletne strani občine, ter odrejal izplačila iz naslova opravljenega dela, čeprav je bil tovrsten poslovni odnos po uveljavitvi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), absolutno prepovedan. S tem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. 5. Pritrditi je sicer pritožniku, da je bila pogodba med Občino B. in podjetjem C. d.o.o. sklenjena leta 2003, torej pred uveljavitvijo ZIntPK, vendar je zmotno njegovo razlogovanje, da za pogodbo velja izjema iz četrtega odstavka 83. člena navedenega zakona, ki določa, da pogodbe, ki so jih naročniki sklenili pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi do izteka pogodbenega roka. Navedena pogodba (list. št. A22 - A24) je bila sklenjena za eno leto, to je za leto 2003, kar izhaja tako iz naslova same pogodbe, izrecno določilo, to je, da pogodba velja za leto 2003, pa je navedeno tudi v 17. členu pogodbe. Podjetje C. d.o.o. je spletno stran občine sicer vzdrževalo tudi naprej, praviloma na podlagi aneksov k pogodbi, v nekaterih letih pa aneksi niso bili sklenjeni in je potrebno šteti, da je storitve opravljalo na podlagi teorije realizacije pogodbe. Vendar pa upoštevaje določbo pogodbe, da se le-ta sklene za eno leto, kakor tudi določbe aneksov, ki so bili vsakokrat sklenjeni zgolj za eno leto, je potrebno šteti, da je bila tudi ob vsakokratnem podaljšanju pogodbe, le-ta podaljšana za eno leto, tudi v primerih, ko se je nadaljevala na podlagi tako imenovane teorije realizacije pogodbe. Upoštevaje določbo četrtega odstavka 83. člena ZIntPK, to pomeni, da se je pogodba lahko izvrševala do konca leta 2010. Po tem datumu pa je pogodba postala absolutno neveljavna in je ni bilo več mogoče pravno veljavno podaljšati z aneksi ali z samo realizacijo pogodbe.

6. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja od 1.1.2011 dalje, torej od takrat, ko se je iztekla pogodba, ki je veljala leta 2010 in pogodbe glede na to, da je vsakokrat veljala za eno leto, ni bilo več mogoče podaljšati in je postala absolutno neveljavna. Upoštevaje vse zgoraj navedeno so brezuspešne pritožbene navedbe, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja obdolženčevo prepovedano dejanje. Pritožnik se ob tem sklicuje, da je obdolženi zgolj izpolnjeval določbe pogodbe iz leta 2003. Obdolžencu se očita izvršitev kaznivega dejanja v času od 1.1.2011 do 19.2.2011, to je v času, ko je skladno z določbami navedenega zakona, upoštevajoč tudi določbe prvotne pogodbe, bila postavljena absolutna prepoved poslovanja med C. d.o.o. in Občino B. in bi zato moralo biti poslovno razmerje prekinjeno. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženi kljub navedeni absolutni prepovedi poslovanja, poslovni odnos vzdrževal, podpisal anekse k pogodbi in odredil izplačila opravljenih storitev, čeprav je navedeno ZIntPK izrecno prepovedal. Ravnanje v nasprotju z izrecno zakonsko zapovedjo oziroma prepovedjo, pri čemer je bila drugemu pridobljena premoženjska korist, pa pomeni izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. 7. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu tukajšnjega sodišča z dne 9.6.2016 je bil obdolženi kot župan odgovoren za pravilno, zakonito in gospodarno delovanje občine. V navedenem sklepu je bilo tudi že poudarjeno, da je brezuspešno sklicevanje na nepoznavanje pravnih predpisov. Pravna zmota bi bila podana zgolj, če obdolženec iz upravičenih razlogov ne bi vedel, da zakonodaja prepoveduje sklepanje pogodb med občino in subjekti, ki so v lasti družinskih članov funkcionarjev. Ni pa opravičen razlog za nepoznavanje pravnih pravil, če bi se obdolženec z njimi lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju oziroma bi moral posebna pravna pravila poznati glede na svoje delo, vlogo in siceršnji položaj. Obdolženec je bil tisti, ki bi glede na svoj položaj in vlogo v občini, moral poznati zakonodajo na področju integritete in preprečevanja korupcije, ki se v svojem bistvu dotika ravno delovanja funkcionarjev, zato je brezuspešno pritožbeno sklicevanje, da skrbnice pogodb obdolženca niso opozorile na prepovedanost le-te. Nenazadnje od skrbnic pogodb ni mogoče pričakovati, da poznajo lastniško povezanost med županom in podjetji, ki so v pravnem razmerju z občino. Navedeno je bila prav naloga obdolženega. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da je bil zakonodajni postopek sprejemanja ZIntPK deležen precejšnje medijske odzivnosti. Obdolženi je bil tisti, ki je bil dolžan preveriti, ali občina posluje s katerim od podjetji, ki so v lasti njegovih družinskih članov in posledično poskrbeti, da se navedena pogodbena razmerja po poteku pogodb ne obnovijo oziroma ne nadaljujejo. Navedenega pa obdolženi ni storil in prav s tem je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja.

8. Brezuspešne so tudi pritožbene navedbe, v katerih pritožnik izpostavlja obveznost občine za nemoteno delovanje medijskega portala, ki ga je podjetje C. d.o.o. zagotavljalo osem let. ZIntPK res ni navedel, da je potrebno tovrstne pogodbe prekiniti, je pa v prehodni določbi četrtega odstavka 83. člena trajanje teh pogodb omejil na iztek pogodbenega roka. Navedeno je narekovalo obdolženemu, da zagotovi delovanje spletne strani z drugim izvajalcem do izteka pogodbenega roka, za navedeno pa je upoštevaje, da je ZIntPK začel veljati 4.6.2011, občina imela na razpolago tudi dovolj časa.

9. Brezuspešne so pritožbene navedbe, da podatki spisa ne dajo podlage za zaključek, da je obdolženi vedel, da je lastnik oziroma solastnik podjetja C. d.o.o. njegov brat, ker naj bi podjetje navzven zastopal njegov nečak, ki naj bi tudi opravljal pogodbene storitve z občino. Kot je bilo poudarjeno že v sklepu tukajšnjega sodišča z dne 9.6.2016 bo mogoče subjektivni element kaznivega dejanja ugotoviti šele tekom preiskave. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu sklepu, da do sedaj zbrani dokazi, to je, da ima podjetje C. d.o.o. sedež na istem naslovu, kot živi obdolženčev brat, kateri je tudi zakoniti zastopnik podjetja, pri čimer pogodbo z Občino B. ni podpisal zakoniti zastopnik podjetja, temveč obdolženčev nečak, ki po javno dostopnih podatkih, katere je občina dolžna preveriti pred sklenitvijo pogodbe, ni imel pooblastila za zastopanje družbe, kaže na utemeljen sum, da je obdolženi vedel, da je solastnik navedenega podjetja njegov ožji družinski član, to je njegov brat. Do pritožbenih navedb v katerih pritožnik izraža svoja predvidevanja, kaj bo ugotovljeno tekom preiskave, se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, s temi navedbami pa utemeljenosti suma tudi ne more uspešno omajati.

10. Glede na vse navedeno, ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit in tega pritožbene navedbe niso uspele omajati, je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.