Jedro

Iz določbe 41. člena ZOdvT že na podlagi jezikovne razlage jasno izhaja, da je za presojo uporabe zakona odločilen začetek teka sodnega postopka na prvi stopnji ne glede na to, ali se je le-ta kasneje nadaljeval po določbah drugega zakona ali morebiti na drugi stopnji. V obravnavani zadevi se je postopek nedvomno začel z vložitvijo izvršilnega predloga, zato se za odmero stroškov celotnega postopka, tudi potem, ko se je le-ta nadaljeval v pravdi, uporablja „stara“ Odvetniška tarifa iz leta 2003.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške v postopku s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je začasnemu zastopniku tožene stranke, odvetniku V. Š., priznalo nagrado v višini 1.4776,95 EUR (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in odločilo, da se priznana nagrada izplača iz predujma tožeče stranke (II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). Po ugotovitvi, da je začasni zastopnik zavezanec za plačilo DDV (III. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje), je sodišče tožeči stranki naložilo doplačilo predujma v višini 1.016,95 EUR (IV. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje) in odločilo, da je dolžna tožena stranka dodatno povrniti tožeči stranki 1.016,95 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odvetniških stroškov zmotno uporabilo materialno pravo, ker je uporabilo zakon, ki ne velja več, oziroma ni veljal v trenutku, ko je bil postavljen začasni zastopnik. Začasni zastopnik je bil namreč postavljen s sklepom 14. 1. 2009, tj. po tem ko je že začel veljati ZOdvT. Le-ta v 14. členu določa, da zajema nagrada odvetnika celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve in ne več zneska nagrade za posamezno procesno dejanje. Odločitev sodišča, ki je stroške odvetnika odmerilo po stari tarifi, je zato po njenem mnenju napačna. V primeru, da bi sodišče štelo, da je bila za predujem, priznan v izvršilnem postopku, uporabljen pravilen predpis, pa poudarja, da se je pravda, ki se je razvila iz tega postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, začela po uveljavitvi ZOdvT. V skladu s 6. členom in 14. členom ZOdvT lahko začasni zastopnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. Ker pa 16. člen ZOdvT določa, da predstavljajo različne zadeve predvsem postopek izvršbe in nadaljnji pravdni postopek, je to določbo treba upoštevati tudi pri odmeri stroškov začasnega zastopnika v pravdnem postopku. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je sporna časovna veljavnost Odvetniške tarife (2) oziroma kasneje uveljavljenega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT).(3) Tožeča stranka je namreč 24. 11. 2008, tj. pred začetkom veljavnosti ZOdvT 1. 1. 2009 (44. člen ZOdvT), vložila izvršilni predlog na podlagi verodostojne listine. Ker se je zaradi ugovarjanja tožene stranke izdanemu sklepu o izvršbi, postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog v pravdi (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ),(4) tožeča stranka meni, da bi bilo treba za odmero stroškov, ki so ji nastali v tem postopku (ali vsaj v pravdi), uporabiti ZOdvT, ki je v trenutku, ko se je pravda začela, po njenem mnenju že veljal. 6. Povzeto stališče tožeče stranke je zmotno. ZOdvT, ki je nasledil Odvetniško tarifo iz leta 2003, ureja položaj, ko so se postopki oziroma zadeve začele pred uveljavitvijo tega zakona, v prehodni določbi 41. člena. Pri tem določa, da se v primeru, če se je „sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v sodnih postopkih, ki so se na prvi stopnji začeli po uveljavitvi tega zakona, in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi pa se določijo po tem zakonu.“

7. Iz citirane določbe že na podlagi jezikovne razlage jasno izhaja, da je za presojo uporabe zakona odločilen začetek teka sodnega postopka na prvi stopnji ne glede na to, ali se je le-ta kasneje nadaljeval po določbah drugega zakona ali morebiti na drugi stopnji. V obravnavani zadevi se je postopek nedvomno začel z vložitvijo izvršilnega predloga, zato se za odmero stroškov celotnega postopka, tudi potem, ko se je le-ta nadaljeval v pravdi, uporablja „stara“ Odvetniška tarifa iz leta 2003. Pritožbeno sklicevanje na 16. člen ZOdvT pa ne more biti argument za nasprotno stališče, saj je odvetnik kot pooblaščenec po ZOdvT upravičen do posebne nagrade tudi za postopek z rednimi pravnimi sredstvi. Kljub temu – glede na izrecno dikcijo zakona – ni dvoma, da se tudi za odmero nagrade v postopku z rednimi pravnimi sredstvi uporabi predpis, ki je veljal v trenutku začetka postopka pred sodiščem prve stopnje.

8. Ker je torej sodišče prve stopnje pri odmeri pravilno uporabilo Odvetniško tarifo, sodišče druge stopnje pa v okviru uradnega preizkusa ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

9. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008. (4) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl..