Jedro

V zvezi s prodajo nepremičnin v paketu je Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 zavzelo stališče, da ob skupni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč hkratna uporaba ZKZ in ZG ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti pretežnostnega načela, temveč se mora uporabiti norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejemu ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, in katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz paketne prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, je mogoče tak pravni posel odobriti. Tudi sledeč opisanemu načinu razlogovanja VSRS, je po presoji tukajšnjega sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za paketno prodajo solastniških deležev prodajalke na več zemljiščih, določbe 23. člena ZKZ o predkupni pravici pravilno uporabiti tako, da je kot predkupnega upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ treba šteti le tožnika kot tistega sprejemnika ponudbe, ki pogoje za predkupno upravičenje na teh podlagi izpolnjuje kot solastnik pri vseh nepremičninah, ki so predmet prodaje v paketu, in ne uspelega kupca, ki je solastnik zgolj petih zadevnih nepremičnin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote ... št. 330-275/2017/34 z dne 5. 2. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... kot prvostopenjski organ je z odločbo št. 330-275/2017/34 z dne 5. 2. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pod 1. točko izreka odločila, da se odobri pravni posel, sklenjen na podlagi sprejema ponudbe za prodajo v tej točki izreka odločbe navedenih (v nadaljevanju: predmetnih) nepremičnin, vse k.o. ..., do solastniškega deleža 2374/895047, med prodajalko A.A. (v nadaljevanju: prodajalka) in kupcem B.B., za skupno ceno 9.500 EUR. Pod 2. točko izreka izpodbijane odločbe je bilo odločeno, da se pravni posel, sklenjen na podlagi kupoprodajne pogodbe za prodajo predmetnih nepremičnin, do solastniškega deleža 2374/895047, med prodajalko in kupcem Republiko Slovenijo, zanjo Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS (to je tožnikom v tem sporu), zavrne. Prav tako je bil pod 3. točko izreka zavrnjen pravni posel, sklenjen na podlagi sprejema ponudbe za prodajo predmetnih nepremičnin, do solastniškega deleža 2374/895047, med prodajalko in kupcem C.C. Iz 4. točke izreka izpodbijane odločbe pa izhaja, da posebni stroški postopka niso bili priglašeni.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ opiše potek postopka za odobritev pravnih poslov, ki se nanaša(jo) na prodajo predmetnih nepremičnin. Pojasni, da je postopek s ponudbo potekal po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ). Ponudba je bila na predpisan način objavljena 30. 1. 2017, pisno izjavo o sprejemu ponudbe pa so pravilno in pravočasno podali tožnik, uspeli kupec B.B. ter C.C.; prva dva sta tudi uveljavljala predkupno pravico kot solastnika predmetnih zemljišč. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da sta tožnik in B.B. solastnika zemljišč ter zato prednostna upravičenca pri odobritvi pravnega posla, pri čemer je tožnik solastnik vseh kmetijskih zemljišč, ki so predmet ponudbe, B.B. pa solastnik petih. Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku po tem, ko je bilo tožnikovi pritožbi zoper prvotno v zadevi izdano odločbo ugodeno, pridobil potrdilo o namenski rabi zemljišč in 4. 1. 2018 opravil ustno obravnavo, na kateri je bila prodajalka pozvana k izjavi, kateremu solastniku želi prodati; povedala je, da B.B. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe, sta po stališču prvostopenjskega organa tožnik in B.B. kot solastnika predkupna upravičenca istega vrstnega reda in zato izenačena pri nakupu, s čimer je pridobila prodajalka pravico do izbire, komu bo prodala. Na podlagi njene izjave je prvostopenjski organ odločil, kot je razvidno iz 1. točke te obrazložitve.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z odločbo št. 33008-47/2018/2 z dne 12. 4. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. Kot navaja v svoji obrazložitvi, je odločitvi prvostopenjskega organa, da izbiro prepusti prodajalki, mogoče slediti v delu, kolikor se nanaša na parcele, kjer imata solastniške deleže tako uspeli kupec kot tožnik. Ker pa je prodajalka postavila pogoj paketne prodaje parcel za enotno ceno in izjavila, da želi parcele prodati uspelemu kupcu B.B., pa posledično tudi v delu, kjer se prodajajo parcele, na katerih ima sicer solastniški delež le tožnik, ni mogoče slediti določbam in namenu ZKZ, saj je volja prodajalke povozila namen ZKZ. Navedeno rezultira v tem, da so bile na podlagi prodajalkine volje uspelemu kupcu prodane tudi parcele, kjer ni bilo izenačenosti položajev zainteresiranih kupcev po ZKZ.

4. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo, v zvezi z drugostopenjsko odločbo, odpravi in samo odloči o zadevi. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške sodnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

5. V tožbi tožnik argumentira, da bi moral prvostopenjski organ odobriti pravni posel med njim in prodajalko, odobritev pravnega posla med prodajalko in B.B. pa zavrniti. Kot že v pritožbi tožnik poudarja, da sta s prodajalko sklenila prodajno pogodbo, ki je bila podpisana 7. 4. 2017, zato prvostopenjski organ ni imel pravne podlage za nadaljnje pozivanje prodajalke, naj se izjavi, s kom želi skleniti posel. Opisano dejanje predstavlja odstop od prakse upravnih organov v tovrstnih postopkih, saj so bili vsi pogoji za izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla že izpolnjeni. Zlasti pa tožnik ugovarja, da B.B. ni mogoče priznati enakega vrstnega reda kot tožniku. B.B. je sicer imetnik solastninske pravice na nekaterih nepremičninah iz kompleksa, ki se prodaja skupaj in z enotno ceno, vendar tožnikova solastninska pravica na vseh nepremičninah predstavlja močnejšo predkupno pravico. Pri odločanju o odobritvi pravnih poslov s kmetijskimi zemljišči je treba slediti namenu ZKZ, ki je v povečanju celovitosti kmetijskih zemljišč in njihove kmetijske rabe (tako tudi sodba tega sodišča v zadevi I U 516/2011). Logika, ki jo je v konkretnem primeru uporabil prvostopenjski organ, bi omogočila izigravanje določb ZKZ o prednostnem vrstnem redu predkupnih pravic, kar ni skladno s smotrom in načeli kmetijske zakonodaje. V tej zvezi tožnik izpostavlja sodbo v zadevi I U 933/2010, na katero se je skliceval že v pritožbi, do česar se drugostopenjski organ ni opredelil. Tožnik zavrača drugostopenjsko obrazložitev, da je izpodbijana odločba pravilna, ker se je prodajalka odločila za paketno prodajo, in poudarja, da je bil tudi on pripravljen kupiti celoten paket za ponujeno ceno. Še sam drugostopenjski organ nakazuje na nenavadnost odločitve in navaja, da bi bilo sicer treba slediti določbam in namenu ZKZ, a da to zaradi prodajalkinega pogoja ni mogoče. Tožnik ponavlja, da sprejeta odločitev pomeni nevaren precedens in omogoča izigravanje določb ZKZ o prednostnem vrstnem redu, kar da se v konkretnem primeru že dogaja, saj je uspeli kupec svoj solastniški delež na eni od nepremičnin medtem že podaril bratu, ki novo nastali solastniški položaj izkorišča pri uveljavljanju prednostne pravice za pridobitev novih zemljišč.

6. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

7. Sodišče je tožbo vročilo tudi prodajalki A.A., uspelemu kupcu B.B. ter C.C. kot strankam z interesom (19. člen ZUS-1), ki odgovora na tožbo niso podali.

8. S sklepom št. III U 86/2018-9 z dne 24. 9. 2020, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, je bilo sklenjeno, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Dne 11. 11. 2020 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, na katero so bili vabljeni tožnik, toženka in stranke z interesom. Glavne obravnave se je udeležila prodajalka A.A., ki je navedla, da bi morala imeti pravico izbrati, kdo bo kupil njene nepremičnine, in vztrajala, da jih želi prodati B.B. Njemu jih je kot prvemu sosedu tudi obljubila, ker jih potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti. Kupoprodajno pogodbo s tožnikom je podpisala zato, ker jo je predstavnica tožnika v času, tik preden je bila prodajalka operirana, zavedla z besedami, da je tožnik edini s predkupno pravico. Vendar pa nato drugostopenjski organ te pogodbe ni upošteval, ker jo je izničilo dejstvo, da prodajalka ni bila ustrezno pritegnjena v prvotni upravni postopek.

10. Sodišče je v dokaznem postopku na naroku vpogledalo listine upravnega spisa (med katerimi so tudi v tožbi kot dokaz predlagane listine, to je izpodbijana odločba, drugostopenjska odločba, tožnikova izjava o sprejemu ponudbe z dne 27. 2. 2017, tožnikova vloga za odobritev pravnega posla z dne 30. 3. 2017, tožnikova dopolnitev te vloge z dne 7. 4. 2017 ter med tožnikom in prodajalko sklenjena kupoprodajna pogodba). Sodišče ni opravilo vpogleda v zemljiško knjigo o lastništvu predmetnih nepremičnin, ker slednje v zadevi niti ni sporno.

K I. točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavanem primeru je iz spisov zadeve razvidno in med strankami ni sporno, da je prodajalka ponudila za prodajo svoj solastniški delež na nepremičninah v k.o. ..., kot so navedene v izreku izpodbijane odločbe, ter da je kot pogoj navedla, da se prodaja solastniški delež na vseh nepremičninah skupaj, v paketu, kot celota, za skupno ceno 9.500,00 EUR. Ponudba je bila v skladu z določbami ZKZ objavljena 30. 1. 2017; pisno izjavo o sprejemu ponudbe so pravilno in pravočasno podali tožnik, B.B. ter C.C. Nadalje je iz upravnih spisov razvidno in prav tako ni sporno, da sta tožnik in B.B. uveljavljala prednostno upravičenje (predkupno pravico) za sklenitev pravnega posla na podlagi navedene ponudbe kot solastnika predmetnih nepremičnin, pri čemer je, kot je ugotovil prvostopenjski organ in ni sporno, tožnik solastnik vseh v 164 v odločbo zajetih zemljišč, B.B. pa (je bil v trenutku sprejema ponudbe in izdaje izpodbijane odločbe) solastnik petih zemljišč, to je nepremičnin s parc. št. 2301, 2302, 2304, 2305 in 2306 k.o. ....

13. Prvostopenjski organ je na podlagi navedenega zaključil, da sta tožnik in B.B. predkupna upravičenca istega vrstnega reda in lahko zato prodajalka izbere, s kom bo sklenila pravni posel. Glede na njeno izjavo na ustni obravnavi 4. 1. 2018 je tako odobril pravni posel, sklenjen na podlagi sprejema ponudbe med prodajalko in B.B., ter zavrnil odobritev pravnega posla, sklenjenega med prodajalko in tožnikom ter prodajalko in C.C.. V zadevi je sporno, ali sta opisani zaključek in na njegovi podlagi sprejeta odločitev pravilna in utemeljena na zakonu.

14. Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ. Ta v 2. členu opredeljuje, kaj so kmetijska zemljišča v smislu tega zakona - da so predmetne nepremičnine takšna zemljišča, v zadevi ni sporno. Po 17. členu ZKZ se za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon; promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način določen z ZKZ, če ni glede predkupne pravice z drugim zakonom določeno drugače. Posebnost ureditve prodaje po ZKZ je, da mora lastnik, ki namerava prodati kmetijsko zemljišče, dati ponudbo upravni enoti na območju, kjer je kmetijsko zemljišče (prvi odstavek 20. člen ZKZ), vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, pa mora dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe (prvi odstavek 21. člen ZKZ). V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZKZ mora pravni posel odobriti upravna enota. Ta po tretjem odstavku istega člena ZKZ pravnega posla za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije ne odobri, med drugim, če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu tega zakona. ZKZ namreč v prvem odstavku 23. člena določa, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije (če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače) uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik, 2. kmet katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj, 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj, 4. drug kmet, 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče ali kmetija potrebna za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti, 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije za Republiko Slovenijo. Drugi odstavek istega člena ZKZ določa vrstni red, po katerem se ob enakih pogojih med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prejšnjim odstavkom, določi pravico do nakupa; na to se navezuje tudi določba tretjega odstavka tega člena, ki opredeljuje, kdaj se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost. Če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja (oziroma ne uspe uveljaviti) predkupne pravice, pa lahko v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan s tem zakonom.

15. Glede na navedbe, ki jih je prodajalka podala na glavni obravnavi, je treba pojasniti, da je Vrhovno sodišče dne 6. 4. 2012 sprejelo načelno pravno mnenje v zvezi z določbami ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Glede trenutka sklenitve pogodbe je treba uporabiti pravila OZ, ki v prvem odstavku 21. člena določa, da je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik prejme od druge stranke (naslovnika) izjavo, da ponudbo sprejema. Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Zahteva po predložitvi pogodbe o pravnem poslu v postopku odobritve pravnega posla iz 22. člena ZKZ je izpolnjena že, če se predkupni upravičenec, ki je pravočasno sprejel ponudbo, sklicuje na izjavo o sprejemu ponudbe. Pristojna upravna enota za vse, ki so pravočasno zahtevali odobritev pravnega posla, vodi en postopek in z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Zgolj kadar ima glede na določbe 23. člena ZKZ več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, upravna enota pozove ponudnika, naj v postavljenem roku opravi izbiro, sicer to stori upravna enota, upoštevajoč namen zakonske ureditve predkupne pravice. Predkupni upravičenec, katerega pravni posel je odobren s pravnomočno odločbo pristojne upravne enote, lahko s tožbo v pravdnem postopku od prodajalca zahteva izročitev zemljiškoknjižnega dovolila.

16. V omenjenem načelnem pravnem mnenju je Vrhovno sodišče nadalje obrazložilo, da opisani postopek prometa s kmetijskimi zemljišči, določen v ZKZ, v katerem je zakonodajalec ohranil institut predkupne pravice in med več skupinami predkupnih upravičencev določil vrstni red, ne pomeni prekomernega posega v ustavno zagotovljeno lastninsko pravico iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Izhajajoč iz obrazložitve zakona, je institut predkupne pravice namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Tak cilj je ustavno dopusten. Zakonodajalcu je z Ustavo (drugi odstavek 71. člena) dana naloga posebnega varstva kmetijskih zemljišč. Določitev predkupne pravice subjektov iz prvega odstavka 23. člena ZKZ je primerno sredstvo za dosego zasledovalnega cilja, to je ohranitve pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč, njegova teža pa sorazmerna vrednosti tega cilja. Uzakonitev predkupne pravice sama po sebi ne odvzema razpolagalnega upravičenja kot enega od bistvenih sestavnih delov lastninske pravice. Odločitev o tem, ali in kdaj ter pod kakšnimi pogoji bo prodal svoje zemljišče, namreč v celoti ostaja v lastnikovi sferi, zakonska ureditev posega le v njegovo pravico izbire nasprotne pogodbene stranke. Na tak način urejena predkupna pravica po presoji Vrhovnega sodišča v najmanjši možni meri, potrebni za dosego zasledovalnega cilja, omejuje lastninsko pravico lastnikov kmetijskih zemljišč; z zakonom predpisani postopek prodaje pa služi dejanski ureditvi predkupnega upravičenja.

17. Glede na opisano zakonsko ureditev se izkaže, da navedbe tožnika in tudi prodajalke, da je bila o med njima sklenjenem pravnem poslu sestavljena tudi pisna kupoprodajna pogodba, za odločitev v tej zadevi niso bistvene. Bistveno je, kdo je predkupni upravičenec, oziroma ali je pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da sta tožnik in B.B. predkupna upravičenca istega vrstnega reda. Sodišče sodi, da takšen zaključek ni utemeljen.

18. V zvezi s prodajo zemljiškega kompleksa je v upravnosodni praksi že sprejeto stališče, da noben predpis ne omejuje prodajalca več kmetijskih zemljišč, da oblikuje predmet prodaje na podlagi lastne in svobodne poslovne volje.1 V njegovi presoji je, ali bo prodajal zgolj eno ali več nepremičnin, oziroma ali pa bo oblikoval prodajo nepremičnin v paketu. Skladno s tem pa je na prodajalcu tudi prevzemanje posledic odločitve glede paketne prodaje. Nadalje, v zvezi s prodajo nepremičnin v paketu je Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020 zavzelo stališče, da ob skupni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč hkratna uporaba ZKZ in Zakona o gozdovih (v nadaljevanju: ZG) ob odobritvi pravnega posla ne more uporabiti pretežnostnega načela, temveč se mora uporabiti norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejemu ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč in katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz paketne prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, je mogoče tak pravni posel odobriti, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti.

19. Tudi sledeč zgoraj opisanemu načinu razlogovanja Vrhovnega sodišča je po presoji tukajšnjega sodišča v obravnavanem primeru, ko gre za paketno prodajo solastniških deležev prodajalke na več kmetijskih zemljiščih, določbe 23. člena ZKZ o predkupni pravici pravilno uporabiti tako, da je kot predkupnega upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ treba šteti le tožnika kot tistega sprejemnika ponudbe, ki pogoje za predkupno upravičenje na tej podlagi izpolnjuje kot solastnik pri vseh nepremičninah, ki so predmet prodaje v paketu. Ne pa B.B., ki pogojev za priznanje statusa predkupnega upravičenca po citirani določbi ne izpolnjuje pri vseh nepremičninah, ki se, kot ni sporno, prodajajo v paketu. Sodišče dodaja, da je v tej smeri argumentiralo že odločitev, ki jo je sprejelo v sodbi I U 933/2010 z dne 18. 1. 2011, in da s tem sledi tudi stališčem iz sodbe II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015, v kateri je navedlo, da je pri odločanju o odobritvi pravnega posla treba izhajati iz določb ZKZ, ki določa omejitve pri prometu s kmetijskimi zemljišči, ter upoštevati namen, ki ga pri tem zasleduje zakonodajalec, ki je v varovanju kmetijskih zemljišč in kmetijske razvojne politike. V okviru tega namena so tudi uzakonjeni predkupni upravičenci pri prodaji kmetijskih zemljišč. Glede na okoliščine, ki jih je pri tem upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup) je mogoče sklepati, da je namen, ki ga je zasledoval pri določanju vrstnega reda, v zaokrožanju (lastništva) zemljišč in posledično zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Tožnik utemeljeno izpostavlja, da s tega vidika odobritev pravnega posla B.B. ne zasleduje namena ZKZ, saj pomeni, da v lastniško shemo na 159 parcelah zgolj vstopa nov solastnik, lastniška struktura torej ostaja enako razdrobljena.

20. Upoštevaje vse navedeno je treba pritrditi tožbenemu stališču, da sta upravna organa obeh stopenj napačno uporabila materialni predpis ter zmotno razlagata, da se zaradi „paketne“ prodaje prodajalkina pravica do izbire povzdigne nad zakonske določbe. Takšno stališče je v nasprotju z določbami ZKZ, ki urejajo (omejujejo) promet s kmetijskimi zemljišči, in na tej podlagi oblikovano, zlasti novejšo sodno prakso.

21. Ker je bilo torej pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo ter sledeč primarnemu tožbenemu predlogu izpodbijano odločbo v skladu s pooblastili, ki jih ima po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1, v celoti odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V tem mora upravni organ o zadevi odločiti v roku 30 dni, pri čemer je vezan na pravno mnenje in stališča sodišča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijane odločbe po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba (tako sklep Vrhovnega sodišča X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015). Sklepno sodišče v zvezi s tudi sicer podrejeno postavljenim predlogom, naj samo odloči o stvari, dodaja, da ni odločalo tako, in sicer že zato, ker tožnik tožbenega petita ni oblikoval tako (določno), kot je za takšno odločanje to glede na zakon potrebno. Tudi sicer je to le možnost, ki jo sodišče uporabi zgolj izjemoma.

K II. točki izreka:

22. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče tožniku, ki ga v postopku ni zastopal odvetnik, v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Pravilnika priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 25,00 EUR, ki mu ga mora povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe; od poteka tako določenega paricijskega roka tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

1 Glej zlasti sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, pa tudi sodbo Upravnega sodišča št. II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015.