1. 7. 2011

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ivana Stibilja, Ajdovščina, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 1. julija 2011

s k l e n i l o :

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 629/2010 z dne 26. 10. 2010 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini št. P 12/2009 z dne 29. 3. 2010 se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena in sedmega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Z izpodbijanima sodbama je bil v pravdnem postopku pravnomočno zavrnjen zahtevek pritožnika za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da pritožnik ni upravičen do pravičnega zadoščenja po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki pomeni edino pravno podlago za priznanje vtoževane nepremoženjske škode, ker ni predhodno izčrpal pospešitvenih pravnih sredstev po tem zakonu.

Pritožnik oziroma pobudnik vlaga zoper navedeni sodbi ustavno pritožbo. Hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena ter šestega in sedmega odstavka 20. člena ZVPSBNO. Protiustavnost prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO, ki priznanje pravičnega zadoščenja po tem zakonu pogojuje s predhodnim izčrpanjem pospešitvenih pravnih sredstev, pobudnik utemeljuje z očitki, da gre zgolj za formalistično predpostavko, ki nerazumno omejuje pravico do (odškodninskega) sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Izpodbijana zakonska določba naj bi bila tudi v neskladju z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave). V neskladju s tem načelom naj bi bila tudi šesti in sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO. Šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO naj bi nedopustno posegal v načelo enakosti zato, ker naj bi brez razumnega razloga mimo vrednostnega pogoja, ki ga določa Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), opredeljeval kot spore majhne vrednosti vse spore po tem zakonu. Tudi sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO, ki izključuje revizijo v vseh odškodninskih sporih po tem zakonu, naj bi oškodovance, za katere velja ZVPSBNO, nedopustno neenako obravnaval v primerjavi z oškodovanci, za katere veljajo splošna pravila pravdnega postopka.

B.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora pobudnik izkazati, da bi morebitna ugoditev pobudi privedla do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Sedmi odstavek 20. člena ZVPSBNO, ki izključuje revizijo v odškodninskih sporih po tem zakonu, ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnik je hkrati s pobudo sicer vložil ustavno pritožbo, vendar z njo izpodbijani sodni odločbi nista utemeljeni na sporni zakonski določbi. Zato ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za začetek postopka za oceno njene ustavnosti. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

Šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO določa, da se v sporih po tem zakonu ne glede na vrsto in višino zahtevka v postopku pred sodiščem uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti. Na podlagi te zakonske določbe sta bili tudi z obravnavano ustavno pritožbo izpodbijani sodni odločbi izdani v takem sporu. Po prvem in drugem odstavku 55.a člena ZUstS ustavna pritožba, vložena zoper posamične akte, izdane v sporu majhne vrednosti oziroma v drugem sporu, če vrednost spornega predmeta za pritožnika ne presega zneska, ki je določen za opredelitev spora majhne vrednosti v ZPP, ni dovoljena. Ker vrednost spornega predmeta v pobudnikovi zadevi sicer presega znesek, ki ga 443. člen ZPP določa za opredelitev spora majhne vrednosti, pobudnik izkazuje neposreden pravni interes za oceno ustavnosti sporne zakonske določbe. Če bi se namreč njegovi očitki o protiustavnosti izkazali kot utemeljeni, potem ustavne pritožbe ne bi bilo mogoče šteti za nedovoljene. Zato je Ustavno sodišče v nadaljevanju preizkusilo te pobudnikove očitke.

Šesti odstavek 20. člena ZVPSBNO brez kakršnega koli vrednostnega kriterija opredeljuje kot spore majhne vrednosti vse spore zaradi uveljavljanja pravičnega zadoščenja po tem zakonu. Vrednost spornega predmeta lahko v teh sporih dosega 5.000,00 EUR (prim. drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO) oziroma znaša lahko tudi več, če tožnik ne glede na navedeno zakonsko limitiranje denarne odškodnine vtožuje izplačilo višjega denarnega zneska. Po splošnih pravilih pravdnega postopka pa sodijo med spore majhne vrednosti le tisti odškodninski spori, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega zneska 2.000,00 EUR (prim. 443. člen ZPP). Pobudnik meni, da za takšno neenako obravnavanje enakih položajev pravdnih strank v odškodninskih sporih ni razumnega razloga.

Splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Vendar to po ustaljeni ustavnosodni presoji ne pomeni, da predpisi ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega, to je iz narave stvari izhajajočega, razloga.[1] Dopustnost posega v pravico do enakosti pred zakonom se torej presoja po t. i. testu arbitrarnosti.[2] Vendar je treba navedeni test uporabiti šele v primeru posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Če gre za različne pravne položaje, o posegu ni mogoče govoriti.

Pobudnik zmotno meni, da so položaji oškodovancev po ZVPSBNO kot tožnikov v pravdnem postopku primerljivi s položaji drugih oškodovancev, ki utemeljujejo svoje zahtevke na splošnih pravilih odškodninskega prava, že zgolj zato, ker oboji zahtevajo pravno varstvo podobne vsebine. Obojim je skupno le zatrjevanje, da so nosilci upravičenj iz določenega odškodninskopravnega razmerja, medtem ko je že na prvi pogled očitno, da njihovi položaji pri izkazovanju zatrjevanih materialnopravnih upravičenj niso primerljivi. S ciljem zagotavljanja čim bolj učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je namreč zakonodajalec oškodovancem po ZVPSBNO bistveno olajšal položaj pri izkazovanju njihovih materialnopravnih upravičenj. ZVPSBNO tako natančno določa merila za presojo obstoja nedopustnega ravnanja (4. člen ZVPSBNO), vzpostavlja domnevo o obstoju nepremoženjske škode (in s tem tudi vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem), za primere tovrstnih kršitev pa predpisuje tudi objektivno odgovornost države (prvi odstavek 16. člena ZVPSBNO). Na podlagi takšnih pravnih pravil lahko domnevni oškodovanec brez večjih težav spozna, katera so pravno odločilna dejstva za odločitev v sporu, hkrati pa ga ta pravila do določene mere razbremenjujejo dokaznega bremena, ki ga sicer nosi kot tožnik v pravdi.[3] Poleg tega predpisuje ZVPSBNO za te spore obvezen predhodni postopek pri Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije (19. člen ZVPSBNO), kar dodatno pripomore k razjasnitvi pravno pomembnih okoliščin konkretnega primera že pred začetkom pravdnega postopka.[4] Glede na takšno ureditev odškodninskega sodnega varstva po ZVPSBNO je očitno, da pravila o sporu majhne vrednosti (posebnost teh se v primerjavi s pravili rednega pravdnega postopka kaže v (na račun načela materialne resnice) bolj poudarjenih načelih ekonomičnosti in pospešitve postopka)[5] na kakovost tega sodnega varstva (tudi v sporih večjih vrednosti) ne morejo vplivati na enak način kot v drugih odškodninskih sporih. Možnost, da v takšnem odškodninskem sporu sprejeta odločitev prav zaradi večjih procesnih omejitev, ki jih prinaša ureditev spora majhne vrednosti, ne bi ustrezala dejanskim pravicam in obveznostim strank iz materialnopravnega razmerja, je torej bistveno manjša. Glede na navedeno pobudnik zmotno meni, da bi moral zakonodajalec položaje obeh skupin oškodovancev v pravdnem postopku urediti enako. Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo v tem delu kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

Ustavno sodišče je zavrglo ustavno pritožbo, ker ni dovoljena (2. točka izreka).

Pobudnikov pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 15. člena ZVPSBNO je temeljil na vloženi ustavni pritožbi. Vendar ustavna pritožba ni dovoljena. Zato morebitna ugoditev pobudi ne bi izboljšala njegovega pravnega položaja. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje neposrednega pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo tudi v tem delu zavrglo (3. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena, tretje alineje prvega odstavka 55.b člena v zvezi s prvo alinejo drugega odstavka 55.a člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Ernest Petrič

Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26).

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02, in OdlUS XI, 211).

[3]Po splošnih pravilih (neposlovne) odškodninske odgovornosti pomeni namreč splošno obliko odškodninske odgovornosti krivdna odškodninska odgovornost (prim. 131. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – OZ), pri kateri mora oškodovanec, da bi z zahtevkom za povrnitev škode uspel, zatrjevati in dokazati obstoj škodljivega dejstva, nedopustne škode in vzročne zveze (prim. N. Plavšak v: M. Juhart, N. Plavšak (red.), Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 683–745).

[4]S takšnim argumentom je utemeljena sporna zakonska ureditev tudi v zakonodajnem gradivu k predlogu ZVPSBNO (prim. Poročevalec DZ, št. 40/06, str. 51).

[5]Prim. N. Betetto v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 703.