Jedro

Odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z morebiti nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 128/2018-16 z dne 5. 5. 2020, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-568/2016-27,09-540-13 z dne 14. 7. 2016, s katero je davčni organ odločil, da je tožnik dolžan plačati trošarino v višini 2.569,64 EUR (po stopnji 1.320,00 EUR za 100 vol. % alk/hl) in obresti, v tridesetih dneh po vročitvi odločbe, sicer bodo po poteku tega roka zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (I. točka odločbe), da je dolžan pred vložitvijo zahtevkov za uničenje trošarinskih izdelkov zaradi izgub, ki nastanejo v fazi proizvodnje, skladiščenja in polnjenja trošarinskih izdelkov v prodajno embalažo, predhodno obveščati nadzorni finančni organ in v vlogi ločeno navesti posamezne količine trošarinskih izdelkov po vrsti nastanka: usedline, izhlapevanje ali razlitje (II. točka izreka), da je dolžan na dnevni ravni voditi evidence proizvodnje in gibanja trošarinskih izdelkov, ki morajo izkazovati dejansko stanje in, da mora finančnemu organu predložiti dejanski normativ porabe surovega žganja za izdelavo borovničevca s 30 vol. % alkohola, takoj po vročitvi odločbe (IV. točka izreka odločbe). Odločeno je bilo tudi o stroških postopka ter nesuspenzivnosti pritožbe (V. in VI. točka izreka). Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 498-3-37/2016-4 z dne 20. 11. 2017, tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. V obrazložitvi pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo presoji toženke, da je tožnik vlagal nepopolne zahtevke za uničenje trošarinskih izdelkov ter vodil napačne evidence trošarinskih izdelkov, saj ni posebej navedel deleža posameznega trošarinskega izdelka, ki se uniči, polije ali izhlapi in deleža usedline, ki ni primeren za prodajo v trošarinskem izdelku. Zato mu je bila utemeljeno naložena obveznost dnevnega vodenja evidenc proizvodnje in gibanja trošarinskega izdelka. Sodišče se je namreč strinjalo, da se količino polite in uničene pijače lahko izmeri, izhlapevanje pa predstavlja razliko od skupne količine pijače, ki se bila izdelana in skladiščena v cisterni. Upravno sodišče je po presoji, da so podane okoliščine iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločitev sprejelo na seji.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom X DoR 233/2020-3 z dne 16. 9. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, kljub temu, da je tožnik v tožbi predlagal izvedbo dokazov, poseglo v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije?"

4. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na podlagi navedenega sklepa vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve pravil postopka. Navaja, da je že v postopku pred davčnim organom, ponovno pa tudi v tožbi, zatrjeval, da dnevno vodenje evidenc o količinah politega, izhlapelega in za prodajo neprimernega trošarinskega izdelka, ni mogoče, saj izmera ni tehnično izvedljiva, ne da bi se s tem povzročali nesorazmerno visoki stroški ter povsem okrnila kvaliteta izdelka. Njegovim dokaznim predlogom za imenovanje izvedenca stroke "žganjekuha in pridobivanje likerjev na tradicionalen način", zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika in ogled postopka praznjenja cisterne pa ni sledilo niti sodišče. Poudarja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, kljub temu, da je bilo dejansko stanje med strankama sporno. Revident se glede dolžnosti sodišča, da izvede glavno obravnavo, med drugim sklicuje na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Cimperšek proti Sloveniji, Ustavnega sodišča v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 in Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača navedbe revidenta in predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

**K I. točki izreka**

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pri odločanju je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi njegove zmotne ali nepopolne ugotovitve (drugi odstavek 85. člena ZUS-1).

**Pravica do glavne obravnave**

8. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 nadgradilo svoje dotedanje stališče, da je glavna obravnava le sredstvo za izvedbo dokazov. Poudarilo je, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da tudi v upravnem sporu njena izvedba nima pomena le v smislu sredstva za izvedbo dokazov, ampak je njen namen tudi omogočiti, da se organi in stranka srečata v procesno enakopravnem razmerju, kjer se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče. Osrednji del sodnega odločanja je namreč presoja navedb strank in izvedba predlaganih dokazov glede pravno pomembnih dejstev in prosta presoja izvedenih dokazov. Sodnik pa lahko prosto presoja vrednost posameznih navedb, trditev in dokazov praviloma le, če sam neposredno od stranke sprejema navedbe in trditve ter s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov. Ustavno sodišče je tudi opozorilo, da morajo biti razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni ter da mora iz njih izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna. Tudi ob upoštevanju stališč ESČP ne gre za tak izjemen razlog, če sodišče presodi, da niso izpolnjeni pogoji za izvedbo predlaganih dokazov, saj se zavrnitev glavne obravnave v tem primeru osredotoča le na njen pomen kot sredstva za izvedbo dokazov. Zanemari pa drugi (ključni) pomen, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo, potrebno za presojo, ki jo mora opraviti Upravno sodišče (13. do 17. točka obrazložitve).

9. Iz navedenih stališč Ustavnega sodišča tako izhaja, da je glavna obravnava namenjena tudi zbiranju dokaznega gradiva ob sodelovanju vseh strank upravnega spora, nato pa izvedbi konkretnih dokazov, ki jih sodišče oceni kot pravočasne, primerne in relevantne. Vendar mora Upravno sodišče presojo, katere dokaze bo izvedlo, katere pa zavrnilo, opraviti na glavni obravnavi. Pri tem Vrhovno sodišče dodaja, da je smisel zavrnitve predlaganega dokaza na glavni obravnavi tudi v tem, da omogoči stranki takojšen odziv na sprejeto procesno odločitev, sodišču pa, da jo ob izraženem nestrinjanju ponovno pretehta in morebiti spremeni, saj ni vezano na svoje prejšnje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Vrhovno sodišče je omenjeno nadaljnjo razlago Ustavnega sodišča v zadevi Up-360/16 o različnih vidikih pravice do izvedbe glavne obravnave upoštevalo v sklepu X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020 pri presoji dopustnosti sojenja brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v kateri je dano pooblastilo sodišču, da lahko odloči brez nje tudi v primeru spornega dejanskega stanja med tožnikom in tožencem, če stranke navajajo le tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

11. Vrhovno sodišče je v navedenem sklepu najprej poudarilo (15. točka obrazložitve), da je glavna obravnava tudi v upravnem sporu namenjena odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja, in da zato njena izvedba ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti, saj je to presojo treba opraviti na glavni obravnavi. Glede na to je presodilo, da v primeru spornega dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijani upravni akt, okoliščine iz navedene določbe 59. člena ZUS-1 niso take izjemne okoliščine, ki bi dopuščale odločanje brez glavne obravnave. Navedlo je še, da ker gre za nedopustno izjemo od glavne obravnave, je taka zakonska določba protiustavna, ter pojasnilo, zakaj ni prekinilo postopka in ni vložilo zahteve za oceno ustavnosti (17. točka obrazložitve). Iz teh razlogov izhaja, da ZUS-1 odločanja brez glavne obravnave na podlagi sporne določbe ne določa kot obveznosti sodišča, ampak le kot možnost. Pomeni torej, da je odločitev o uporabi pooblastila pridržana sodišču. Čim je tako, je cilj zagotavljanja ustavne pravice strank do izvedbe glavne obravnave dosežen že s tem, da sodišče ne uporabi v zakonu predvidene možnosti odločanja na seji. Za tako (ustavnoskladno) ravnanje pa poseg v zakon ni potreben.

12. Navedena stališča Ustavnega in Vrhovnega sodišča1 tako pomenijo, da odločanje brez glavne obravnave v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, ugotovljenemu v upravnem postopku, čeprav le z morebiti nedovoljenimi novimi navedbami in novimi dokazi, krši strankino pravico do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. Na njej mora biti namreč odločeno o celotnem dokaznem gradivu.

**Vsebinska presoja revizije**

13. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da so bile za odločanje na seji podane okoliščine iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Pojasnilo je, da je revident v zvezi z obveznostmi iz II., III. In IV. točke izpodbijane odločbe v tožbi sicer predlagal, naj sodišče postavi izvedenca stroke "žganjekuha in pridobivanje likerjev na tradicionalen način" ter zasliši njegovega zakonitega zastopnika A. A. ter B. B. (v pripravljalni vlogi z dne 31. 5. 2018)2, vendar pa ni pojasnil, katero pravno pomembno dejstvo se bo z navedenimi dokaznimi predlogi dokazovalo. Predlagani dokazi so po oceni Upravnega sodišča tudi nedovoljena tožbena novota, ki jih sodišče po 52. členu ZUS-1 ne sme upoštevati. Iz odločb prvostopenjskega in drugostopenjskega organa ne izhaja, da bi tožnik te dokazne predloge predlagal v upravnem postopku oz. pritožbi zoper izpodbijano odločbo, niti za to v tožbi ni navedel upravičenih razlogov (13 in 14. točka obrazložitve).

14. Na podlagi te obrazložitve je razvidno, da je sodišče sicer štelo, da je med strankama sporno dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, da pa gre za primer iz navedene določbe drugega odstavka 59. člena ZUS-1, zaradi katerih je dopustno sojenje brez izvedbe glavne obravnave. A ker po obrazloženem tako odločanje krši strankino pravico iz 22. člena Ustave, je utemeljen revizijski očitek, da Upravno sodišče odločanja na glavni obravnavi ne bi smelo opustiti. Tudi sicer v zadevi ni razviden obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.

15. Kljub temu, da ob pojasnjenem razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov niso bistveni za odločitev o zadevi, Vrhovno sodišče dodaja, da je že zavzelo stališče, da je v upravnem sporu treba dati stranki možnost, da se z morebitno pomanjkljivostjo dokaznih predlogov glede njihove substanciranosti seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine.3

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1). V njem bo moralo Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo in na njej razjasniti vprašanje spornega dejanskega stanja ter odločiti o tem, katere dokaze je treba izvesti.

**K II. točki izreka** Odločitev o stroških revizijskega postopka se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridrži za končno odločbo.

**Glasovanje**

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

1 Tem stališčem je Vrhovno sodišče sledilo tudi v nadaljnjih odločitvah, primerjaj na primer sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah X Ips 59/2020 z dne 18. 11. 2020, X Ips 120/2020 z dne 9. 12. 2020 in druge. 2 Revizijske navedbe, da je revident predlagal tudi izvedbo ogleda, sicer niso točne. 3 Na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 119/2016 z dne 30. 1. 2019.