Jedro

Izpolnjevanje obveznosti je za eno stranko morebiti drugačno, kot si ga je predstavljala, čeprav po svoji objektivni vsebini povsem ustreza tistemu, kar je bilo med strankama dogovorjeno in zapisano. Sodišče mora biti v takem primeru objektivni ocenjevalec, ki presodi, upoštevajoč vse okoliščine in vsebino pogodbenega razmerja, ali so se razmere res tako spremenile, da zahtevajo poseg v sklenjeno pogodbo. Ni vsaka sprememba in morebitno nesoglasje tak razlog, ki bi že smelo privesti do razveze pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razvezalo izročilno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 24.6.1992 in s katero je tožnica prepustila tožencema v last in posest do tedaj sebi lastne nepremičnine, toženca pa sta se zavezala tožnici nuditi doživljenjsko oskrbo: brezplačno stanovanje, hrano in pijačo pri skupni mizi in odprti shrambi in kleti, dietno prehrano in oskrbo, preskrbo zdravnika in zdravil, čiščenje, pranje in ogrevanje ter krajevno primeren pogreb. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V izpodbijani sodbi revizija najde več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in trdi, da je sodišče odločalo mimo postavljenega zahtevka, ker je tožnica pogodbo izpodbijala kot dednopravno pogodbo in ne zaradi spremenjenih razmer. Sodišče je zato napačno odločilo po določilih Zakona o obligacijskih razmerjih in ne po določilih Zakona o dedovanju. Revizija pa trdi, da dejansko sploh ne gre za spremenjene razmere, ampak je tožnica enostavno odšla od doma, niso pa bili ugotovljeni vzroki, zakaj. Sodišče toženi stranki ni dalo možnosti spremembe pogodbe, toženca pa tožnici nudita vse razen tistega, kar jima ona onemogoča. Tožnica ni poslovno sposobna in v pravdi ni imela zakonitega zastopnika. Sodišče bi moralo zadevo presojati po določilu 120. člena ZD, na strani prevzemnika bi moralo ugotoviti odgovornost za neizpolnjevanje pogodbe; take odgovornosti na strani tožene stranke ni. Revizija tudi opozarja, da sta toženca v hišo vložila več, kot je ta vredna. Revizija opozarja, da mora biti nevzdržno stanje med pogodbenima strankama ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem smislu in upoštevaje posebne okoliščine in osebnostne lastnosti pogodbenikov. Revizija trdi še, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, da sodba vsebuje take pomanjkljivosti, da nasprotuje vsebini listin in da je tožbeni zahtevek neizvršljiv, saj toženca nista vknjižena v zemljiški knjigi. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/03 - p.b., ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče zaradi specifičnosti primera najprej odgovarja na revizijske očitke o zmotni uporabi materialnega prava. V obravnavanem primeru je bilo namreč sporno predvsem to, kakšne narave je sporna pogodba, katere razvezo zahteva tožeča stranka in v zvezi s tem presoja vsebine zatrjevanih spremenjenih razmer. Sodišče ni vezano na materialnopravno podlago, ki jo zatrjujeta stranki. Stranki sta dolžni ponuditi dejstva in dokaze, na katera opirata zatrjevana dejstva, in ki predstavljajo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine pravnega posla. Tako podlago in dejstva sta stranki ponudili. Sodišče je pogodbo ocenilo kot čisto denarno - odplačno pogodbo, sicer z določenimi aleatornimi elementi. Ravno ti elementi pa so pomembni pri tem, kako je treba presojati vsebino sklenjene pogodbe. V taki materialnopravni oceni je torej ključ, kako je treba reševati spor - zahtevo za razvezo pogodbe, če do tega pride. Sodna praksa že dolgo obravnava tovrstne pogodbe, kjer si nasproti stojita izročitev premoženja (že za časa življenja) in popolni preužitek, analogno pogodbam o dosmrtnem preživljanju.

Povedano drugače: za materialnopravno pravilno odločitev obravnavanega spora je treba upoštevati določila 120. in 121. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD). ZD namreč ni izključeval možnosti sklepanja izročilnih pogodb med izročevalcem in prevzemnikom, ki ni bil njegov potomec ali posvojenec. Takšne pogodbe so bile po vsebini preužitkarske, večkrat so jih imenovali izročilne. Po sodni- praksi se torej preužitkarske (izročilne) pogodbe lahko razvežejo iz enakih razlogov kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Element tveganja je namreč pomemben ravno v tem, da ni mogoče vnaprej vedeti, ali bo (je) sklenjena pogodba v celoti odplačna ali pa bo vendarle v določenem (včasih celo pretežnem) delu presegla vrednost obveznosti ene stranke vrednost tistega, kar je prejela kot "plačilo" za svoje obveznosti.

Ob odločanju o razvezi pogodbe, ko in če postane skupno življenje pogodbenih strank neznosno, je pomembna vsebina teh odnosov. Seveda je to pomembno takrat, ko je skupno življenje sploh dogovorjeno.

Sodišče mora ugotoviti in presoditi, v čem je neznosnost skupnega življenja in ali je ta neznosnost tudi izkustveno glede na življenjske razmere taka, da zahteva poseg v pogodbeno razmerje.

Spremenjene razmere prav tako niso samo določene zunanje okoliščine, ki so se spremenile glede na stanje v času sklenitve pogodbe. Take razmere morajo imeti tako svojo subjektivno vsebino, ki pa mora biti objektivizirana glede na vsebino pravnega standarda nevzdržnosti skupnega življenja. Sodišče tudi ne sme zanemariti vzrokov, ki so pripeljali do nevzdržnosti skupnega življenja ali do spremenjenih razmer ali celo do neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Pri tem velja v prvi vrsti načelo, da je pogodbe treba izpolnjevati tako, kot so zapisane. Izpolnjevanje obveznosti je za eno stranko morebiti drugačno, kot si ga je predstavljala, čeprav po svoji objektivni vsebini - če to ocenjuje zunanji objektivni opazovalec - povsem ustreza tistemu, kar je bilo med strankama dogovorjeno in zapisano. Sodišče mora biti v takem primeru tisti objektivni ocenjevalec, ki presodi, upoštevajoč vse okoliščine in vsebino pogodbenega razmerja, ali so se razmere res tako spremenile, da zahtevajo poseg v sklenjeno pogodbo. Ni vsaka sprememba in morebitno nesoglasje tak razlog, ki bi že smelo privesti do razveze pogodbe.

V obravnavanem sporu je seveda še kako pomembno, da si je želela tožnica s sklenitvijo pogodbe zagotoviti svojo ekonomsko in socialno varnost in da je bil njen cilj ob sklepanju pogodbe gotovo mirna in varna starost. Ob presojanju zahteve za razvezo sklenjene pogodbe je zato odločilnega pomena, ali je ta cilj še mogoče doseči. In če ga ni mogoče doseči, kateri so tisti vzroki, da to ni več mogoče. Pomembno je, zakaj je do spremenjenih razmer prišlo in ali jih je mogoče odpraviti. Kot je bilo že poudarjeno, morajo biti te spremembe ne samo subjektivne želje in ocene odnosov, ampak jih je treba objektivizirati in ugotoviti, če pogodbenega cilja res ni mogoče več doseči in je treba zato pogodbo razvezati.

Ob obravnavanju revizijskih očitkov o zmotni uporabi materialnega prava (na katero revizijsko sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti), je revizijsko sodišče presodilo, da izpodbijani sodbi nista obravnavali tega spora v celoviti materialnopravni vsebini, kot je bila zgoraj nakazana. Za spremembo sodbe v tej fazi postopka pa dejansko stanje ni dovolj raziskano in je zato treba reviziji ugoditi in razveljaviti obe sodbi ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (380. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče odgovoriti tudi na vprašanje, kje so vzroki za nastale posledice, preveriti, ali je mogoče sporno razmerje urediti na kak drug način in poskrbeti za spoštovanje načela enakosti dajatev med pogodbenima strankama. Vrhovno sodišče je ugodilo reviziji iz materialnopravnih razlogov. Zato se z revizijskimi očitki, da so bile v postopku pred sodiščem druge stopnje storjene tudi bistvene kršitve določb postopka, ni ukvarjalo.

Izrek o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.