Jedro

Odgovornost tretjih proti upniku iz pogodbe o pristopu k dolgu je solidarna z dolžnikom.

Izrek

Revizija toženke T. S. se zavrže, revizija tožencev I. M. in J. M. pa se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je s prvo toženko sklenil pogodbo o leasingu osebnega avtomobila. Prva toženka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila ter je zato tožnik zahteval od nje plačilo zneska 320.794 SIT, od vseh treh tožencev pa še zneska 1,470.511 SIT, ki sta se ga druga toženka in tretji toženec zavezala plačati na podlagi pogodbe o pristopi k dolgu. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo vsem trem tožencem plačilo zneska 1,470.511 SIT, prvi toženki pa še plačilo zneska 320.794 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Sodišče druge stopnje je pritožbe vseh treh tožencev zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje so toženci vložili izredno pravno sredstvo (prva toženka kot pritožbo zoper sodbo sodišča višje stopnje, druga dva toženca pa kot ugovor proti pritožbeni odločbi).

Prva toženka je v svoji vlogi izrazila mnenje, da dolguje tožniku le vrednost zneska 104.037,60 ATS ne pa višje razlike (do zneska 170.660 ATS).

Druga toženka in tretji toženec pa ponavljata v reviziji, da tožniku ne dolgujeta ničesar. Obstaja le dolg 104.037 ATS, medtem ko je dolg v višjem znesku 170.660 ATS izmišljen. Menita, da ničesar ne dolgujeta.

Vloge tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno štelo za revizije, so bile vročene Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njih ni izjavilo in tožniku, ki nanje ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija prve toženke ni dovoljena, revizija druge toženke in tretjega toženca pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijo, ki je dovoljena, pa se lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da se je prva toženka pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje le glede odločitve, da je dolžna plačati tožniku 320.794 SIT in tudi v reviziji izpodbija le razliko med zneskoma 104.037,60 ATS in 170.660 ATS. Vrednost z revizijo prve toženke izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede na navedena dejstva ne presega 1,000.000 SIT. Revizija prve toženke zato ni dovoljena ter jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP).

Druga toženka in tretji toženec pa izpodbijata odločitev, da sta sploh kaj dolžna plačati, pri čemer izvajata, da znaša dejanski dolg le 104.037 ATS. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v postopkih na nižjih stopnjah sojenja ugotovljeno, da sta se revidenta zavezala s pogodbo z dne 09.09.1996, da bosta plačala tožniku dolg prve toženke iz leasinške pogodbe v znesku 107.660 ATS in da te obveznosti nista izpolnila. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj nadalje izhaja, da znaša dolg druge toženke in tretjega toženca iz navedenega razmerja 1,470.511 SIT. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj presodili, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca utemeljen na podlagi 451. in 17. člena ZOR.

V skladu z navedenimi ugotovitvami ocenjuje revizijsko sodišče, da je revizija druge toženke in tretjega toženca sicer dovoljena, ni pa utemeljena. Utemeljenost revizije je moglo preizkusiti le iz razlogov pravilne uporabe materialnega prava (3. točke prvega odstavka 375. člena ZPP). Pri tem je bilo vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, po katerih sta se toženca zavezala s pogodbo o pristopu k dolgu, da bosta plačala tožniku dolg prve toženke v znesku 107.660 ATS in da ta obveznost med postopkom v tolarski vrednosti 1,470.511 SIT ni bila sporna. Ugotovitev o višini dolga toženca z revizijo ne moreta izpodbijati (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje pa tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljuje v razmerju do revidentov tako odločitev, kot sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj. Njuna odločitev ima podlago v pogodbi o pristopu k dolgu z dne 09.09.1996 (s katero sta se druga toženka in tretji toženec zavezala tožniku, da bosta poravnala dolg prve toženke iz njene leasinške pogodbe) in v 451. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki omogoča tretjim, da ta stopi proti upniku v zavezo poleg dolžnika ter v 17. členu ZOR, ki nalaga udeležencem v obligacijskem razmerju, da prevzete obveznosti izpolnijo. Iz povedanega tedaj izhaja, da ima izpodbijana odločitev podlago v navedenih materialnih določilih, ki so bila po oceni revizijskega sodišča tudi pravilno uporabljena. Zato revizija zadnjih dveh tožencev iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Kakšne procesne kršitve pa z revizijo niso bile uveljavljane. Glede na tako stanje je moralo revizijsko sodišče zavrniti revizijo druge toženke in tretjega toženca kot neutemeljeno (378. člen ZPP).