Jedro

Pri presoji dodelitve BPP se v smislu 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Ugotovitve, da gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno vlogo, tožnik ni prerekal, niti ni dokazal nasprotnega. Po drugi strani iz podatkov v spisu izhaja, da prosilec v zadevi nima verjetnega izgleda za uspeh. Iz izpodbijane odločbe je mogoče nedvoumno razbrati, zakaj je bila tožnikova prošnja zavrnjena, navedeni so tako dejanski kot pravni razlogi za odločitev. Izpodbijana odločba tako ustreza kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravno sodišče RS prošnjo prosilca za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v zvezi s tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 279/2014-2 z dne 17. 10. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedeno, da tožnikova prošnja ni utemeljena. Upravni organ se pri tem sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ugotavlja, da je prosilec od 1. 10. 2014 do 31. 3. 2015 upravičen do denarne socialne pomoči, zato je bila njegova prošnja v tem postopku obravnavana kot prošnja za izredno BPP. Njegov finančni položaj v tem postopku se zato ni ugotavljal. V nadaljevanju opozarja, da se v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero vlaga prosilec prošnjo za odobritev BPP. Po določbi tretjega odstavka 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, saj je pričakovane ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Prosilec v obravnavanem primeru prosi za dodelitev BPP v zvezi z vloženo tožbo zoper odločbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. Bpp 279/2014-2 z dne 17. 10. 2014. V njej je organ za BPP presojal, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh v upravnem sporu zoper odločbi št. Bpp 232/2014-2 in Bpp 237/2014-2, obe z dne 7. 8. 2014. Pri tem je ocenil, da prosilec s tožbo v upravnem sporu zoper omenjeni odločbi ni imel verjetnega izgleda za uspeh. Zato je prosilčevo prošnjo po določbi prvega odstavka 24. člena, v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP. zavrnil kot neutemeljeno. Po vpogledu v U vpisnik je organ za BPP ugotovil, da je bila zoper odločbo Bpp 237/2014-2 z dne 7. 8. 2014 vložena tožba, ki jo je navedeno sodišče s sodbo I U 1466/2014 z dne 28. 10. 2014 tudi zavrnilo. Odločitev organa za BPP se je tako izkazala za pravilno. Slabo finančno stanje, ki je v obravnavani zadevi sicer izkazano, pa samo po sebi še ne daje pravice do dodelitve BPP.

Tožnik v tožbi poudarja, da se niti z odločbo, niti z ravnanjem Upravnega sodišča ne strinja. Je prava neuka oseba, zato sodišče prosi naj mu BPP dodeli. Meni tudi, da sodišče razlaga svoje trditve in argumente brez ustrezne osnove. Zato krši Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Dokler mu ne bo nudena ustrezna pravna pomoč za pravilno reševanje sporov, tudi nobena odločba, sklep ali sodba ne morejo biti pravilni. Tožena stranka tudi napačno ugotavlja, da tožnik ni imel izgleda za uspeh v tožbi. Meni, da je upravni spor utemeljen. Zato je potrebno zadevo vrniti sodišču, da mu odvetnika dodeli. Ker pa nima sredstev za njegov najem, prosi za dodelitev BPP. Posledično je namreč zaradi nedopustnega ravnanja odvetnikov in Okrožnega sodišča v Ljubljani ter tudi tega sodišča, ostal brez odvetnika. Meni, da je škoda, ki se mu na tak način povzroča, neprecenljiva.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Dejstvo, da je tožnik prava neuka stranka, med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči. Ni pa to edini kriterij za odobritev BPP, saj pogoji za dodelitev BPP določajo členi 11. do 24. ZBPP. Na podlagi tretjega odstavka 11. člena omenjenega zakona se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom. Pri presoji o dodelitvi BPP pa se v smislu 24. člena ZBPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je bistveno, da zadeva ni očitno nerazumna in da je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Ob nesporni ugotovitvi, da tožnik izpolnjuje pogoje glede finančnega položaja pa dejstva, da gre v konkretnem primeru za očitno nerazumno vlogo, tožnik ni z ničemer niti zanikal, niti dokazal nasprotnega. Po drugi strani pa iz podatkov v spisu nesporno izhaja, da v zadevi prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Organ za BPP je v izpodbijani odločbi presojal, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh v upravnem sporu zoper odločbo št. Bpp 279/2014-2 z dne 17. 10. 2014. Pri tem je ocenil, da prosilec s tožbo zoper omenjeno odločbo, v zvezi s katero je tudi uveljavljal dodelitev BPP, ni imel verjetnega izgleda za uspeh. Prosilčevo prošnjo je zato na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP, v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP, zavrnil kot neutemeljeno. Iz izpodbijane odločbe je po mnenju sodišča mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je bila tožnikova prošnja zavrnjena. Pojasnjeni so tako dejanski kot pravni razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje. Zato izpodbijana odločba po mnenju sodišča zadosti kriterijem iz 214. člena ZUP glede obrazložitve odločbe.

V ostalem se sodišče strinja z dejansko in pravno argumentacijo tožene stranke v izpodbijani odločbi in se, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanjo sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pojasnjuje, da se do navedb, ki niso relevantne za presojo tega upravnega spora, ni dolžno izjasniti.

O tožnikovi prošnji za BPP v tem upravnem sporu je bilo že odločeno z odločbo Bpp 37/2015-2 z dne 18. 3. 2015. Prav tako tožniku glede na to, da gre v danem primeru za spor o BPP, sodne takse, na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah, ni potrebno plačati.