Jedro

Odločitev je sodišče oprlo na izrecno nesporno ugotovitev pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo dne 7.10.2003, da je bila polovica stanovanja v Ljubljani kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in je zato delež tožnice na tem stanovanju 1/4 (torej da spada v skupno premoženje polovica stanovanja in je delež strank na stanovanju enak). Sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov glede tega, ali spada v skupno premoženje polovica stanovanja v Ljubljani in glede deležev na stanovanju, saj je šlo za nesporna dejstva, ki sta jih stranki priznali med pravdo (1. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se po tožbi v ugodilnem delu v točki I izreka in po nasprotni tožbi v točkah II/2 in III izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Zavrne se predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo po tožbi: - da spada v skupno premoženje pravdnih strank 1/2 stanovanja v Ljubljani, kupljenega po pogodbi št. 01-R-673/76 PA, sklenjeni med SGP K. z. S. in K. A. in M. dne 15.4.1976 in je v tej pogodbi opredeljeno kot tipsko stanovanje tip A 221 št. 12/II v bloku A10-2 v Ljubljani, zgrajeno na parcelah št. 202, 222, 223, 224, 658, 289, 297, 296/1, 295, 293, 292, 291/1,290, 270, 228, 229, k.o. Š. v., v izmeri 59,83 m2, v II. nadstropju, prihranki v posesti toženca v znesku 21.000.0000 ITL oziroma 2.401.317,00 SIT in v znesku 15.000 DEM oziroma 1.698.073,00 SIT ter znaša delež pravdnih strank na tem premoženju vsakega do 1/2; in odločilo, da je tožena stranka dolžna izplačati tožeči stranki polovico skupnih prihrankov, to je znesek 2.049.695,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje do plačila; - zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank kuhinjska oprema v vrednosti 300.000,00 SIT, oprema spalnice v vrednosti 100.000,00 SIT in blindirana vrata v vrednosti 200.000,00 SIT, vse v stanovanju v Ljubljani, prihranki na hranilni knjižici toženca pri banki v znesku 12.302.797,48 ITL (6.353,86 EUR) oziroma 1.407.043,00 SIT, prihranki v posesti toženca v znesku 27.000.000 ITL (13.944,33 EUR) oziroma 3.087.931,30 SIT ter da znaša delež pravdnih strank na tem premoženju vsakega do 1/2; da je tožena stranka dolžna iz naslova opreme v stanovanju v Ljubljani (kuhinja, spalnica, blindirana vrata) izplačati znesek 300.000,00 SIT in polovico skupnih prihrankov, to je znesek 2.247.487,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje; zavrnilo višji tožbeni zahtevek (točka I izreka sodbe); - po nasprotni tožbi ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank barvni TV Loewe Opta in je delež vsake pravdne stranke do 1/2 (točka II/1) in zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da spada v skupno premoženje odplačani kredit v znesku 7.000.000,00 SIT in od tega pripada tožencu polovica, tožeča stranka je dolžna izplačati toženi stranki polovico od 7.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1980 dalje, in da spada v skupno premoženje osebni avtomobil Alfa 33 in pomivalni stroj Zanussi in je delež vsake pravdne stranke na teh stvareh do 1/2 (točka II/2); - zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (točka III izreka) ; - toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki v znesku 463.804,00 SIT(točka IV izreka).

Proti sodi se pritožuje toženec in sicer zoper ugodilni del zahtevka pod točko I izreka sodbe in zoper zavrnilni del po nasprotni tožbi (točka II/2) ter zoper odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora (točka III izreka sodbe) zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek pod točko I sodbe kot neutemeljen zavrne, zahtevku iz nasprotne tožbe in pobotnemu ugovoru pa ugodi. V pritožbi navaja, da je zaključek napadene sodbe zgrešen. Dan sklenitve pogodbe za nastanek skupnega premoženja ni pomemben, ampak je pomembno, od kje izvirajo denarna sredstva za nakup tega stanovanja. Tožnica je povedala, da je v skupnem premoženju toženec prispeval le golo plačo, ki je bila solidna, da je v tem času veliko delal, delal načrte in je imel veliko prihranjenega denarja. Iz zapisa sodne poravnave, sklenjene 13.1.1976 pri Občinskem sodišču v Sežani pod opr. št. R 8/76, je razvidno, da sta imela toženec in njegova prva žena M. K. stanovanjski prihranek v višini 100.000 takratnih dinarjev. Na ta denarni prihranek kot pogoj za pridobitev stanovanjskega kredita sta toženec in M. K. najela dolgoročni stanovanjski kredit, z njim plačala sporno stanovanje dne 15.4.1976 za ceno 406.344 takratnih dinarjev. S plačilom tega zneska sta postala solastnika spornega stanovanja po enakih delih in v izogib revalorizaciji sta ga predčasno odplačala v znesku 121.128 dinarjev dne 13.9.1986. Denarni stanovanjski prihranek in najet kredit, ki ga toženec ni vračal iz osebnega dohodka skupaj s svojo prvo ženo, ne more predstavljati skupnega premoženja s tožnico kot drugo ženo in za ta primer ne velja presumpcija enakih deležev, kot to zmotno meni napadena sodba. S tem v zvezi je sodba zmotno uporabila materialno pravo. Nadalje je sodišče prve stopnje z napadeno sodbo ugotovilo, da so prihranki v posesti tožene stranke v zneskih 21.000.000 ITL oziroma 2.401.317,00 SIT in 15.000 DEM oziroma 1.698.073,00 SIT skupno premoženje pravdnih strank in je posledično naložilo tožencu, da tožnici izplača polovični znesek. Samo posedovanje teh deviz še ne pomeni, da gre za skupno premoženje. Tega tožnica ni zatrjevala niti dokazovala. Oprla se je samo na to, kar je povedala J. D., s katero je toženec tudi v premoženjskem sporu in napadena sodba o tem nima nobenih ugotovitev in razlogov. Teh deviz ni več, kakor izhaja iz podatkov spisa, vsekakor pa ne izvirajo iz skupnega dela v zakonu pravdnih strank, zato niso skupno premoženje. Ta denarna sredstva so premičnine in glede na časovno oddaljenost, obstajale naj bi leta 1989, je na njih tožnica izgubila lastninsko pravico, na drugi strani pa toženec ugovarja tudi zastaranje. Zakonska zveza med pravdnima strankama je formalno pravno prenehala 5.10.1993, dejansko pa že v začetku leta 1990, medtem, ko je tožnica postavila zahtevek za te devize šele z vlogo z dne 21.3.2003 tako, da je ta zahtevek tudi zastaran. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe. Skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je ustvarjeno s kreditom. Za dograditev hiše je tožnica najela kredit in ga odplačevala v času trajanja zakonske zveze s tožencem. Tožnica kot obrtnica je po svoji obrtniški zvezi izposlovala kredit in tožnik je pravočasno predlagal, da sodišče opravi poizvedbe o tem, a je ta dokazni predlog zvrnilo nanj. Tožnik ni bil stranka v kreditnem razmerju, zato teh podatkov sam ni mogel pribaviti, ker ni mogel izkazati pravnega interesa, pa tudi točnega kreditodajalca ni poznal. Tožnica je imela tudi kredite, ki niso bili zavarovani v zemljiški knjigi. Za tožničine kredite se mu je posrečilo izvedeti šele z vpogledom v zemljiško knjigo, zato je tudi sodišču predložil zemljiškoknjižni izpisek z vpisanimi krediti, ki pa ga ni upoštevalo, ker je bil prepozno vložen. Glede na to, da je tožnik le predložil dokaz o najetih kreditih, obeh izplačanih v času trajanja zakonske zveze, in ker je pravočasno utemeljeno postavil svojo trditev, le dokazati je ni mogel, ker gre za tujo lastnino. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi pobotni ugovor. V tožničino hišo in njeno obrt so bila izvršena vlaganja, kar je tožnica ironično sama priznala, da jih lahko vzame nazaj. Njen sin kot solastnik hiše je tudi potrdil toženčevo delo in vlaganje v hišo. O tem je tudi sodišču predložil natančno opredeljeno vrednost vlaganj in če je zoper to imelo sodišče svoje pomisleke, bi pač moralo pomagati in odrediti izvedeniško mnenje. Sodna pomoč strankam ni izključena.

Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. V odgovoru na pritožbo je navajala, da toženec v pritožbi izpodbija celo do sedaj nesporna dejstva, ki jih je na narokih za glavno obravnavo kot nesporna priznal (delež pravdnih strank na stanovanju v Ljubljani). Tožnica je že s tem, ko je zahtevala, da se ugotovi, da so prihranki skupno premoženje, to dejstvo zatrjevala, kar izhaja iz tožbenih navedb, njenega zaslišanja in izvedenih dokazov. Tožba na ugotovitev skupnega premoženja ne zastara, zato ne more zastarati niti tovrstni zahtevek, sicer pa je ugovor zastaranja v fazi pritožbe prepozen. V zvezi s trditvami, da je tožnica vzela neki kredit pri obrtniški zvezi, je v spisu le njegov goli zahtevek brez podkrepitve z enim samim dokazom. Pobotni ugovor je bil utemeljeno zavrnjen in je sodišče jasno povedalo, zakaj ga je zavrnilo. Zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče stranki pomagati in samo odrediti izvedensko mnenje, saj sodišče izvaja dokaze v mejah dokaznih predlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec s pritožbo izpodbija odločitev po tožbi, da spada v skupno premoženje polovica stanovanja v Ljubljani, prihranki v tolarski protivrednosti 4.099.390,00 SIT, da je delež vsake stranke do 1/2 in plačilo zneska 2.049.695,00 SIT z obrestmi tožnici, in po nasprotni tožbi zavrnitev zahtevka na ugotovitev, da spada v skupno premoženje odplačani kredit v znesku 7.000.000,00 SIT in plačilo polovice tega zneska, osebni avtomobil Alfa 33, pomivalni stroj Zanussi in zavrnitev pobotnega ugovora.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank polovica stanovanja v Ljubljani, ki sta ga s pogodbo z dne 15.4.1976 kupila tožnik in njegova bivša žena M. K. Odločitev je oprlo na izrecno nesporno ugotovitev pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo dne 7.10.2003 (list. št. 50), da je bila polovica stanovanja v Ljubljani kupljena v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank in je zato delež tožnice na tem stanovanju 1/4 (torej da spada v skupno premoženje polovica stanovanja in je delež strank na stanovanju enak). Sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov glede tega, ali spada v skupno premoženje polovica stanovanja v Ljubljani in glede deležev na stanovanju, saj je šlo za nesporna dejstva, ki sta jih stranki priznali med pravdo (1. odst. 214. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in zato sodišču prve stopnje ni bilo treba dodatno izvajati dokazov v tej smeri. Izvajanje dokazov je bilo zato usmerjeno le na ugotavljanje, ali spada v skupno premoženje pravdnih strank navedeno stanovanje v celoti, kar je uveljavljala tožnica. Glede na priznanje dejstev s strani toženca, da spada v skupno premoženje pravdnih strank polovica stanovanja v Ljubljani, je v tem delu njegova pritožba neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank prihranki v znesku 4.099.390,00 SIT in odločilo, da je toženec dolžan izplačati tožnici polovico skupnih prihrankov, to je 2.049.695,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje. Ugotovilo je, da gre za skupne prihranke, saj je toženec v letu 1989, ko sta pravdni stranki še živeli skupaj, dvignil 21.000.000 ITL in 15.000 DEM in ta dva zneska v tolarski protivrednosti predstavljata skupne prihranke. Sodba ima o tem jasne in zadostne razloge, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodbo se v tem delu da preizkusiti in je toženec ni izpodbil s trditvami, da samo posedovanje deviz ne pomeni, da gre za skupno premoženje in da devize ne izvirajo iz skupnega dela pravdnih strank. Tožnica ima denarni zahtevek do toženca in je odločitev o plačilu zneska, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pravilna. Zastaranje je bilo prvič uveljavljano v pritožbi. Tak ugovor je prepozen, zato toženec z njim ne more uspeti. Toženec je izpodbijal tudi odločitev sodišča prve stopnje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, vendar o tem v pritožbi ni navedenih nobenih razlogov, zato zakonske domneve o višini deležev na skupnem premoženju ni izpodbil. Toženec je z nasprotno tožbo uveljavljal, da je tožnica pred sklenitvijo zakonske zveze z njim najela kredit v znesku 7.000.000,00 SIT, ki se je v celoti odplačal v času trajanja zakonske zveze, in je zahteval, da mu tožnica plača polovico tega kredita z zamudnimi obrestmi od 1.1.1980 dalje. Iz nasprotne tožbe izhajajo le pomanjkljive navedbe, saj ni navedel, kdaj naj bi tožnica najela kredit, v kakšni višini, pri komu in koliko kredita naj bi bilo odplačano v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Sodišče ni bilo dolžno samo opravljati poizvedb, da bi ugotovilo, kdaj, pri komu in koliko kredita je tožnica pridobila (3. odst. 226. čl. ZPP). To bi moral storiti toženec in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da toženec v zvezi s pridobitvijo kredita ni ničesar dokazal, saj ni predložil nobenih dokazov. Zemljiškoknjižna izpiska je predložil izven roka iz 286. čl. ZPP, sicer pa tudi iz teh zemljiškoknjižnih izpiskov ne izhaja, da gre za zatrjevani kredit. Držijo trditve toženca v pritožbi, da je skupno premoženje zakoncev tudi premoženje, ki je ustvarjeno s kreditom, vendar bi moral to dokazati. Pritožba tudi ne vsebuje nobenih razlogov glede zavrnjenega zahtevka, da spadata v skupno premoženje osebni avtomobil Alfa 33 in pomivalni stroj Zanussi.

Toženec je uveljavljal v pobot 2.560.000,00 SIT. Trdil je, da je z vlaganji v nepremičnino pridobil obligacijski zahtevek, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni ponudil nikakršnih dokazov, da so stvari iz seznama, ki ga je sam pripravil, skupno premoženje pravdnih strank in je njihova dejanska vrednost taka, kot trdi. Moral bi namreč dokazati, da je do vlaganj v nepremičnino dejansko prišlo in višino vlaganj, vendar tega ni dokazal in pritožbeno sodišče soglaša s temi zaključki sodišča prve stopnje. Toženec ni predlagal cenilca gradbene stroke, ki bi ovrednotil vrsto in višino vlaganj. Sodišče sme izvajati le tiste dokaze, ki so jih predlagale stranke, v konkretnem primeru pa ne gre za situacijo iz 7.čl. ZPP, da bi sodišče smelo samo po uradni dolžnosti izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale. V danem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za pobot terjatev, saj toženec ni dokazal višine svoje denarne terjatve do tožnice iz naslova vlaganj v tožničino nepremičnino. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pobotni ugovor v delu, ko uveljavlja v pobot polovico vrednosti zneska za nabavo pohištva in opreme za tožničino obrtno dejavnost, saj so predmet ugotovitve, kaj spada v skupno premoženje, le stvari kot take in ne njihovo denarno nadomestilo.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov ne o dejanskih ugotovitvah in ne o pravnih zaključkih sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo in je odločitev v celoti pravilna. Pritožba toženca ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo v izpodbijanem delu, kot izhaja iz prve točke izreka sodbe (čl. 353 ZPP).

Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, kajti ti niso bili potrebni, saj tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni ničesar doprinesla k razjasnitvi zadeve.