Jedro

Toženec s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za toženca opravila storitve, kot izhajajo iz računov, izstavljenih na podlagi naročniških pogodb, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnikova navedba, da je dolg plačal, pa ni upoštevna. Pritožnik sme, skladno z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik je prvič šele v pritožbi navedel, da je upniku dolg plačal, pri tem pa ni niti trdil, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče te navedbe ne sme upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15739/2016 z dne 19. 2. 2016 v 1. in 3. odstavku v celoti v veljavi za glavnico v znesku 2.190,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2015 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2016 dalje do plačila; in (II.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 568,17 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil. V laični pritožbi navaja, da je imel z upnikom sklenjena dva naročniška razmerja; enega še vedno uporablja, za tistega, ki ga sodišče bremeni, P 324/2018, pa je po premisleku ugotovil, da je upniku dolg že plačal. Navaja, da bo s strani upnika in banke pridobil plačila in jih posredoval v spis.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ni navedel razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati in ki so določeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe, kot je določeno v drugem odstavku 350. člena ZPP.

6. Tožnica je s tožbo zahtevala od toženca plačilo neplačanih obveznosti za opravljene storitve po sklenjenih naročniških pogodbah v višini 2.190,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe v celoti nasprotoval zahtevku in prosil za zagovor pred sodiščem, v opravičilu za izostanek z razpisanega naroka dne 29. 1. 2019 pa je navedel, da je stopil v stik z odvetnico upnika in da bo napisal dopis na sodišče, da priznava dolg. Toženec s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica za toženca opravila storitve, kot izhajajo iz računov, izstavljenih na podlagi naročniških pogodb, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnikova navedba, da je dolg plačal, pa ni upoštevna. Pritožnik sme, skladno z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Pritožnik je prvič šele v pritožbi navedel, da je upniku dolg plačal, pri tem pa ni niti trdil, da tega brez svoje krivde ni mogel pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, zato pritožbeno sodišče te navedbe ne sme upoštevati. Tudi sicer pa zgolj s pritožbeno navedbo, da je dolg že plačal, ne da bi za to sodišču predložil dokazila o plačilu, za katera v pritožbi navaja, da jih bo pridobil in posredoval v spis (v spisu ni podatka, da je to storil), toženec ne more izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da toženec računov ni poravnal in da je torej bilo neutemeljeno toženčevo nasprotovanje vtoževani terjatvi. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe 9. člena (dolžnost izpolnitve obveznosti), prvega odstavka 239. člena (izpolnitev obveznosti in posledice neizpolnitve) Obligacijskega zakonika (OZ), določila sklenjenih naročniških pogodb ter Splošnih pogojev za izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev. Sodišče prve stopnje je pravilno, ker toženec ni poravnal obveznosti pravočasno v rokih zapadlosti, določenih v računih, niti po opominu in pozivih tožeče stranke, tožencu naložilo, da mora plačati tudi zakonske zamudne obresti od vtoževanega zneska od 24. 11. 2015 dalje do plačila, to je od naslednjega dne od izdelave izpiska iz poslovne knjige. Dolžnik pride namreč v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, pa dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

7. Po obrazloženem in po ugotovitvi, da niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).