Jedro

Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.

Izrek

Pritožbi oškodovanca kot tožilca V. R. se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sklepom I Kr 53292/2016 z dne 28. 2. 2020 po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo predlog oškodovanca kot tožilca V. R., ki ga je ta vložil zoper obdolženega S. V. zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem in četrtem odstavku 293. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je bilo nato še odločeno, da stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi ali da ga spremeni. Vsebine spremenjenega sklepa, pritožnik ni navedel. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Zlasti v delu, ko pritožnik v pritožbeni obrazložitvi pravilno opozarja na obseg tako imenovanega materialnega preizkusa obtožnega predloga po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s četrto točko prvega odstavka 277. čelna ZKP, ki je bil v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča presežen. Sodišče prve stopnje je namreč z ocenjevanjem obdolženčeve zavesti kot neizpolnjenim pogojem za naklepno storitev kaznivega dejanja, zavest dejansko dokazovalo, namesto da bi ugotavljalo zadostnost podlag, po katerih je mogoče to zavest šele zatrjevati. Razlika v oceni je pomembna, kajti le v zadnjem primeru je posredi ravnanje pred morebitno glavno obravnavo, medtem ko je pri dokazovanju jasno, da je posredi ravnanje na glavni obravnavi, ko je torej obtožni predlog navedeni materialni preizkus že prestal. Ocenjevanje dokazov na način procesnega dejanja, ki ni bilo izvedeno, ni dopustno. Prilagojeno mora biti zahtevam faze kazenskega postopka, v kateri se posamezna zadeva nahaja in namenom, ki naj bodo v tej fazi z ocenjevanjem dokazov doseženi. Pri materialnem preizkusu obtožnega predloga kot t.i. vmesni fazi kazenskega postopka je namen v ugotovitvi zadostnosti podlag za zatrjevani opis odločilnih dejstev in ne že, ali so ta dejstva tudi ugotovljena (dokazana). To je stvar glavne obravnave, ki po naravi stvari kot samostojna faza kazenskega postopka pred materialnim preizkusom obtožnega predloga ne more biti izvedena.

5. V obravnavani zadevi je pritožnik po sklepu Višjega sodišča v Mariboru z dne 12. 3. 2019 kaznivo dejanje ustrezno opisal ter navedel dokaze, ki naj bodo izvedeni, da bi bilo to dejanje dokazano. Še več, pritožnik je obtožni predlog podrobno obrazložil z objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami obravnavanega dogodka, ki zatrjevanega kaznivega dejanja, ne glede na pravilno pravno opredelitev ne izključujejo, ter jih je treba ravno z dokazovanjem na glavni obravnavi preizkusiti.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi oškodovanca kot tožilca V. R. odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).