Jedro

Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Tudi vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju, ne morejo pa vplivati na višji delež na posameznem predmetu iz skupnega premoženja.

Prosti preudarek je v skladu z 216. členom ZPP v pravdnem postopku sicer mogoče uporabiti, a ne tedaj, ko bi bilo neko dejstvo brez večjih nevšečnosti mogoče ugotoviti, stranka pa zanj ni ponudila dokaza.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada lokal xx v izmeri 12,55 m2 na naslovu T., stanovanje št. 3, v izmeri 49,73 m2, na naslovu D., parc. št. 317/84 v izmeri 35 m2, pri čemer je na tem premoženju njun solastniški delež enak, to je ½ in osebni avtomobil Opel Astra 1,8i, 16V, letnik 1994, na katerem je delež tožnika 5/8 in delež toženke 3/8. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo tudi povračilo stroškov postopka tožene stranke v višini 2.262,61 EUR.

(2) Zoper sodbo se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi. Priglaša tudi svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišču očita, da ni opravilo predlaganih poizvedb o prejemkih toženke, ni zaslišalo predlaganih prič, čeprav bi s tem ugotovilo relevantno dejansko stanje in ne zgolj tisto, kar je priznavala tudi toženka, to je, da so priče pri finalizaciji lokala in obnovi stanovanja sodelovale. Tožnik je namreč dokazoval, da so pomoč nudile le njemu (tako pri obnovi stanovanja kot finalizaciji lokala) in ne toženki. Graja dokazno oceno sodišča, saj naj bi to verjelo toženki, čeprav si v svoji izpovedbi prihaja v nasprotje. Opozarja, da je že v tožbi tožnik navedel, da je iz svojih sredstev (prihrankov) plačal 10% akontacije za stanovanje, česar sodišče ni upoštevalo. Če je sodišče vse razlogovalo po prostem preudarku, bi ga lahko uporabilo tudi pri vrednotenju prispevka njegovega očeta. Nasprotuje ugotovljeni vrednosti za prodane delnice, saj je ta znašala 336.764,26 SIT in to dokazuje s predloženim računom. Izpostavlja, da je bila toženka kar nekaj časa brez zaposlitve in da je še v času, ko je zaposlitev v lastni dejavnosti imela, poslovala negativno. Povsem pavšalna je odločitev sodišča, da je prispevek toženke k nakupu in opremi lokala enak tožnikovemu. Na drugem mestu pa sodišče celo zapiše, da so bili dohodki tožnika nekoliko večji od dohodkov toženke.

(3) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša svoje stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Pravdni stranki sta razvezana zakonca, sporno med njima pa je, kaj spada v njuno skupno premoženje in kolikšen je njun delež na tem premoženju. Tožnik v tožbi trdi, da je vse navedeno premoženje njegovo posebno premoženje. Svojo izključno lastninsko pravico gradi na denarnih sredstvih, ki naj bi jih imel pred sklenitvijo zakonske zveze (deloma posojenih staršem), pomoči, ki jo je prejel od svojega očeta in sodelavcev (tako pri končni izdelavi lokala kot obnovi stanovanja), denarnih sredstvih, ki jih je sicer pridobil v času zakonske skupnosti, a izključno sam in svojem delu oziroma angažiranosti pri obnovi stanovanja in končni izdelavi lokala. Sodišče prve stopnje tem tožnikovim trditvam povečini ni sledilo, ugotovilo je, da so vsi predmeti, zajeti s tožbenim zahtevkom, skupno premoženje zakoncev, deleža pravdnih strank na tem premoženju pa sta z izjemo osebnega avtomobila, na katerem je tožnikov delež 5/8, enaka.

(6) Vse navedeno premoženje je bilo pridobljeno v času zakonske zveze pravdnih strank. Pritrditi je ugotovitvi, da gre za skupno premoženje. V pritožbi tožnik obširno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da posebnega premoženja v obliki prihrankov, deloma posojenih staršem in kasneje vrnjenih tožniku, s katerimi bi kupil lokal na tržnici, deloma pa tudi stanovanje, tožnik ob sklenitvi zakonske zveze ni imel. Ob tem se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo toženke, tožnika in njegove matere. Presoja izvedenih dokazov je stvar sodišča, ki na podlagi vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka oceni, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Pritožbeno sodišče v podano dokazno oceno ob tem, da tožnik ni znal pojasniti, koliko naj bi posodil svojim staršem in izpovedbi toženke, da nobeden od njiju ni imel prihrankov ter dejstvu, da je bil lokal kupljen na obroke, nima dvomov, ne glede na to, ali so tožnikovi starši lahko imeli kakšne prihranke ali ne. Kot že rečeno, njihovega prispevka niti sam tožnik ni vedel konkretiziral. Tudi tožničino pričevanje si ne prihaja v nasprotje, saj se njena izpovedba o manjšem denarnem prispevku v vikend tožnikovih staršev ne izključuje z njeno izpovedbo, da sta bila s tožencem ves čas v finančni stiski, kvečjemu obratno. Tudi, če je bilo premoženje, plačano le s sredstvi, ki jih je že v teku zakonske zveze zaslužil tožnik, pa je to skupno premoženje. Njegov višji prispevek bi se morebiti lahko odrazil le pri višini deležev.

(7) Če je mogoče sprejeti in preizkusiti razloge sodišče prve stopnje, ki utemeljujejo zaključek, da je vse navedeno premoženje skupno premoženje pravdnih strank, pa razlogov, ki bi utemeljevali zaključek o enakem (oziroma večjem tožnikovem glede osebnega avtomobila) deležu na tem premoženju, v sodbi ni oziroma so ti pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je k ugotavljanju deležev pristopilo selektivno, za vsako stvar posebej, kar je materialnopravno zmotno. Celovitost presoje vseh razmer in različnih oblik prispevkov zakoncev narekuje enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev enotnih deležev na vseh predmetih skupnega premoženja. Tudi vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo le na velikost deležev vlagateljev na celotnem skupnem premoženju, ne morejo pa pomeniti višjega deleža na posameznem predmetu iz skupnega premoženja, kot je razlogovalo sodišče prve stopnje. Tožnikovo posebno premoženje, ki ga je v skupno premoženje morebiti vložil iz naslova pomoči, ki je bila dana zgolj njemu ali denarnih sredstev, pridobljenih z delnicami (tako podedovanimi kot lastnimi, saj to ni dohodek, pridobljen z delom), gre tako lahko le na račun njegovega višjega deleža na skupnem premoženju, ne pa na račun višjega deleža na posamezni stvari. Tožnik je v tej smeri zatrjeval tudi prispevke očeta in sodelavcev. Ne le, da so bila navedena dela opravljena, kar navsezadnje priznava tudi toženka, pomembno je tudi v čigavo korist. Pomoč sorodnikov in prijateljev pri gradnji in celo pomoč v obliki daril oziroma podobnih uslug se načeloma šteje v korist obeh zakoncev, razen če je bila dana izključno v korist posameznega zakonca. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je bila pomoč dana obema zakoncema, v podkrepitev tega pa ni navedlo nobenih razlogov. Sodbe v tem delu tako ni mogoče preizkusiti. Ravno v tem, v čigavo korist je bila dana pomoč, je med strankama spor, njegova rešitev pa je odvisna od tega, kaj bi povedale predlagane priče. Zato bi jih sodišče prve stopnje moralo zaslišati.

(8) V času zakonske zveze je bil tožnik vseskozi zaposlen, toženka pa nekaj časa ne. Sodišče njunih dohodkov ni ugotavljalo, le pavšalno je na enem mestu zapisalo, da so približno enaki, na drugem pa (pri obravnavi lokala na tržnici), da so bili tožnikovi dohodki morda nekoliko večji, kar pa se enači ob upoštevanju toženkine skrbi za otroke. Njeno skrb za gospodinjstvo je po prostem preudarku upoštevalo tudi kot kompenzacijo za pomoč toženčevega očeta pri obnovi stanovanja. Drži, da ugotovitev deležev na skupnem premoženju ne predstavlja zgolj matematičnega izračuna, pač pa je treba upoštevati tako denarna sredstva kot tudi vsak drug nedenarni prispevek partnerjev v skupnosti. Zato bi zaključki sodišča lahko držali, če bi jih bilo mogoče preizkusiti. Poleg tega, da si pri ugotovitvah njunih dohodkov sodišče pride v nasprotje, tudi ne ponudi konkretnih razlogov (o višini dohodkov, delu doma, varstvu otrok), ki bi takšne zaključke narekovali.

(9) Utemeljeno pritožnik opozarja tudi, da je zaključek sodišča, da ni niti trdil, da je bil 10% polog za stanovanje plačan iz njegovega posebnega premoženja, napačen in da se sodišče do dokaznih predlogov v zvezi z višino dohodkov ni niti opredelilo. Že v tožbi je tožnik trdil, da je polog plačal iz svojih prihrankov iz časa pred sklenitvijo zakonske zveze. Glede na povedano, pa bo treba ugotoviti tudi višino dohodkov, v primeru neizvedbe katerikolih predlaganih dokazov, pa njihovo zavrnitev konkretizirano utemeljiti.

(10) Pomanjkanje razlogov in njihovo nasprotje, kar se je odrazilo v absolutni bistveni kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pritožbenemu sodišču narekuje, da pritožbi ugodi. Sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. čl. ZPP), saj meni, da tovrstne kršitve, ki bi terjala opravo glavne obravnave in tudi izvedbo predlaganih dokazov, spričo načela ekonomičnosti in pospešitve postopka, ne more samo odpraviti.

(10) V ponovljenem postopku bo moralo sodišče najprej izvesti predlagane dokaze, nato pa ob zgoraj navedenih materialnopravnih izhodiščih ponovno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter konkretno navesti, katere okoliščine (dohodek, opravljanje gospodinjskih del, varstvo otrok in podobno) je upoštevalo pri oceni deležev na skupnem premoženju. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da odločanje po prostem preudarku, ki se ga je sodišče prve stopnje večkrat poslužilo, ni bilo na mestu. Tega je v skladu z 216. členom ZPP v pravdnem postopku sicer mogoče uporabiti, a ne tedaj, ko bi bilo neko dejstvo brez večjih nevšečnosti mogoče ugotoviti, stranka pa zanj ni ponudila dokaza (višina sredstev, pridobljenih s prodajo delnic). Tedaj sodišče odloči po pravilih dokaznega bremena. Prosti preudarek tudi ni uporabljiv pri oceni prispevka posameznega zakonca k skupnemu premoženju. Kot že rečeno, mora sodišče ugotoviti in navesti razloge, na podlagi kateri je sprejelo oceno o prispevku posameznega zakonca, sicer je njegova odločitev arbitrarna in se je ne da preizkusiti.

(11) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.