Jedro

Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, če rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti. Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem.

Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača 312,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2023 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (do zneska 3.830,13 EUR s pripadki) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženki 168,91 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni zamudila z izplačilom (razlike) plač. Tožnica do izdaje odločbe Državnotožilskega sveta z dne 16. 11. 2022 o izpolnitvi pogojev za tožničino napredovanje na položaj svétnice in uvrstitvi v višji plačni razred ni imela podlage, da bi terjala izplačilo razlik v plači. Do izdaje navedene odločbe je toženka izplačevala tožnici plačo skladno s takrat veljavno odločbo Državnotožilskega sveta iz leta 2012 oziroma 2013. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o naravi odločbe Državnotožilskega sveta iz leta 2022 o napredovanju tožnice in uvrstitvi v višji plačni razred. Po mnenju toženke gre za konstitutivno in ne ugotovitveno odločbo, pri čemer se sklicuje na zadevo U 1598/93 z dne 22. 9. 1994. Državnotožilski svet odloči o napredovanju tožnice ob izpolnjevanju predpisanih pogojev, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno vezalo nastop zamude in tek zamudnih obresti od razlik plače na predlog tožnice za napredovanje. Meni, da zamudne obresti lahko tečejo le, če ne bi bila odločba o priznanju pravice do višje plače izvršena, saj bi šele takrat toženki očitali, da je zamudila z izpolnitvijo denarne obveznosti. Tožnici je sicer pravica do višje plače zaradi napredovanja priznana za nazaj, kar ne pomeni, da je šlo za zamudo. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti na podlagi določb OZ. Za vprašanje plač državnih tožilcev se uporablja le ZSPJS, ki izplačilo zamudnih obresti predvideva v primeru nezakonite določene plače, za kar ni šlo v obravnavanem primeru. ZSPJS kot specialni predpis ureja vprašanje obrestovanja premalo izplačane plače, zato se določbe OZ o zamudnih obrestih ne uporabljajo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica je bila s sklepoma Državnotožilskega sveta z dne 12. 6. 2012 in 2. 7. 2013 od 26. 5. 2012 uvrščena v 52. plačni razred s pravico do izplačila plače po tem plačnem razredu od 1. 4. 2014. 21. 8. 2019 je predlagala Državnotožilskemu svetu, naj ugotovi, da s 26. 5. 2012 hitreje napreduje na položaj svétnice in se s tem dnem uvrsti v 54. plačni razred, pri čemer pravico do plače v skladu z navedenim plačnim razredom pridobi s 1. 4. 2014. Takšen predlog je Državnotožilski svet zavrgel s sklepom z dne 7. 11. 2019. Zoper ta sklep je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu. Upravno sodišče RS je s sodbo št. III U 302/2019-12 z dne 14. 10. 2022 ugodilo njeni tožbi in sklep Državnotožilskega sveta z dne 7. 11. 2019 odpravilo ter mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Državnotožilski svet je 16. 11. 2022 izdal sklep, s katerim je odločil, da je tožnica 26. 5. 2012 izpolnila pogoje za napredovanje na položaj okrožne državne tožilke svétnice, zato se s tem dnem uvrsti v 54. plačni razred. Vodja okrožnega državnega tožilstva v A. je 16. 12. 2022 izdala odločbo, s katero je tožnici priznala pravico do plače za 54. plačni razred od 1. 4. 2014 dalje. Toženka je tožnici 13. 1. 2023 izplačala razliko v plači med 52. in 54. plačnim razredom za obdobje od aprila 2014 do novembra 2022 brez zakonskih zamudnih obresti.

6. Dokončna in izvršljiva odločba Državnotožilskega sveta o napredovanju in priznanju pravice do višje plače z dne 16. 11. 2022 in odločba o plači z dne 16. 12. 2022 predstavljata pravno podlago za izplačilo razlike v plači, ne pa tudi pogoja za nastanek zamude, kot zmotno navaja toženka v pritožbi. Splošna določila Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) glede zamude ter zakonskih zamudnih obresti določajo, da dolguje dolžnik v primeru, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). V skladu z 299. členom OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za zamudo (tj. ob zapadlosti terjatve) oziroma če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Splošni predpostavki za nastanek dolžnikove zamude sta torej zapadlost ali dospelost terjatve in neizpolnitev, za primer, ko rok izpolnitve ni določen, pa zakon kot dodaten pogoj zahteva še določeno aktivnost upnika, ne pa pridobitev izvršljive odločbe o dolžnikovi obveznosti (prim. zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 187/2018). Pogoj za nastanek zamude tako ni izdaja dokončne in izvršljive odločbe o napredovanju v višji plačni razred, temveč lahko ta nastane že pred tem.

7. Ker terjatve iz naslova vsakokratne (razlike) plače zapadejo na plačilni dan pri delodajalcu brez zahteve, ni pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, ki nastop zamude in tek zamudnih obresti veže na predlog tožnice za napredovanje.

8. Določba drugega odstavka 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), po kateri se v primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena tega zakona izplačana nižja plača, kot bi funkcionarju pripadala, slednjemu izplača razlika z zakonitimi zamudnimi obrestmi med izplačano in zakonito določeno plačo skupaj s prvim izplačilom plače po ugotovitvi nastale nezakonitosti, ne ureja nastopa zamude in teka zamudnih obresti ter ne izključuje uporabe določb OZ, ki se v skladu z drugim odstavkom 1. člena tega zakonika uporabljajo glede vprašanj, ki niso (na drugačen način) urejena v posebnem zakonu. Navedeno pomeni, da se določbe OZ glede zamudnih obresti uporabljajo tudi za plačo državnega tožilca. Drugačno stališče toženke, tj. da tožnica ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti za čas od marca 2020 do novembra 2022, bi bilo v obravnavanem primeru tudi v nasprotju z Ustavo RS določenim načelom enakosti, saj bi v neenakopraven položaj spravilo tožnico, ki je v upravnem sporu uspela z odpravo nezakonitega sklepa Državnotožilskega sveta z dne 7. 11. 2019. Tožnici bi morala biti razlika v plači ob pravilnem ravnanju Državnotožilskega sveta izplačana že na podlagi pravilne odločbe o napredovanju ob koncu leta 2019. 9. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Toženka ni uspela s pritožbo, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).