Jedro

V letu 1992 izplačani zneski v obliki obveznic za notranji odkup ne predstavljajo novega dokaza v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP, je pa novo dejstvo v tem, da je zavezanec za prispevek na zahtevo toženca sporne zneske izločil iz podatkov matične evidence zavarovancev, za to dejstvo pa tožnica ni vedela brez svoje krivde. Pri odločanju v zvezi z zahtevami strank za novo odmero pokojnin, ki so bile v predsodnem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržene, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da v takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku. Ker gre v obravnavani zadevi za takšen primer, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka in odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo ter naložilo tožencu, da izda odločbo v obnovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo sklep št. ... z dne 8. 12. 2011 in odločbo št. ... z dne 8. 3. 2012 in dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo št. ... z dne 10. 9. 2009 ter naložilo tožencu, da izda odločbo v obnovljenem postopku v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je v predhodnem preizkusu predloga za obnovo postopka, okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Citira 1. točko določbe 260. člena in drugi odstavek 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) in poudarja, da je tožnica skupaj z odločbo z dne 10. 9. 2008 prejela tudi izračun pokojnine in pokojninske osnove in vztraja, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za obnovo postopka. Tožnica je bila že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Da je tožnica prejela zneske izplačane v obliki obveznic leta 1992, je vedela ves čas in tudi ob upokojitvi je imela možnost preveriti, če ji je bilo izplačilo v obveznicah upoštevano pri odmeri in priznanju pravice do pokojnine v letu 2008. Ker tožnica v skladu z določbo drugega odstavka 261. člena ZUP ni navedla niti opravičljivih razlogov za to, da že ob upokojitvi ni uveljavljala vštetja zneska, ki je bil izplačan v obliki obveznic za leto 1992 in za katerega je nesporno vedela že tedaj, ni niti na stopnji verjetnosti izkazala tega obnovitvenega razloga. Po mnenju toženca ne gre niti za novo dejstvo v skladu s 1. točko prvega odstavka 260. člena ZUP. Iz istega razloga je neutemeljeno tudi tožničino sklicevanje na fotokopijo zapisnika o opravljeni reviziji z dne 27. 11. 2008 oziroma na predložitev obrazca M4/M8 z dne 21. 1. 2009, s katerima je poizkušala dokazati navedeno okoliščino. Zato tudi ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Meni, da je tožničin predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel, saj okoliščina, na katero se je predlog opiral, ni bila niti verjetno izkazana. Kot novo dejstvo in dokaz tudi ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih stališč in mnenj upravnih organov in strokovnih organizacij, kot zmotno navaja prvostopno sodišče. Zato tudi fotokopija zapisnika o opravljeni reviziji z dne 27. 11. 2008 oziroma predložitev obrazca M4/M8 z dne 21. 1. 2009 ne pomeni novega starega dejstva v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto, kot na primer v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki jih konkretno navaja. S tem, ko je sodišče dovolilo obnovo postopka, pa sploh ni ugotavljalo, kdaj je tožnica mogla navesti novo dejstvo oziroma uporabiti nove dokaze, kot je to določeno v 1. točki prvega odstavka 263. člena ZUP. Trditev sodišča, da je toženec ugotovil pravočasnost predloga za obnovo postopka je nepravilna, saj je zavrgel predlog za obnovo postopka po določbi drugega odstavka 267. člena ZUP. S tem, ko je sodišče predlog za obnovo postopka dovolilo zaradi okoliščin, na katere se je predlog opiral in ki naj bi bile po mnenju sodišča verjetno izkazane, bi moralo sodišče tudi ugotoviti, ali je predlog pravočasen. Toženec namreč pravočasnosti predloga za obnovo postopka ni ugotavljal, saj je zavrgel predlog že in zgolj iz drugega razloga. Predlog za obnovo postopka namreč ni pravočasen, saj je bila tožnica že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Da je tožnica prejela izplačilo iz naslova zaostalih plač, je prav gotovo že vedela ob upokojitvi, saj je imela tudi možnost preveriti, če so ji bile upoštevane pri odmeri in priznanju pravice do pokojnine. K odločbi, s katero ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, so bile priložene priloge, iz katerih je bilo mogoče razbrati, kaj je upoštevano pri izračunu pokojninske osnove. To izhaja tudi iz njenih tožbenih navedb, kjer je navedla: „da je v času izdaje odločbe o upokojitvi veljalo, da zneski, ki so bili namenjeni notranjemu odkupu delnic, ne predstavljajo osebnega dohodka, ki se upošteva v postopku ugotavljanja pokojninske osnove.“ Tožnica je torej ob upokojitvi vedela za zaostale plače. Tudi sicer tožnica ni zatrjevala, da ni vedela, kaj ji je bilo všteto v pokojninsko osnovo, temveč, da ni vedela, da se zaostanki plač, za katere je prejela lastninski certifikat, vštejejo v pokojninsko osnovo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 3. 2012 v zvezi s prvostopnim sklepom št. ... z dne 8. 12. 2011. S citiranim prvostopnim sklepom z dne 8. 12. 2011, potrjenim z dokončno odločbo z dne 8. 3. 2012, je toženec zavrgel predlog tožnice za obnovo postopka z obrazložitvijo, da zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, na katerega tožnica opira predlog za obnovo postopka, ne predstavlja verjetno izkazane okoliščine, zaradi katere bi bilo potrebno uvesti obnovo postopka in sicer, ker ne gre za novo dejstvo oziroma nove dokaze, za katere bi tožnica izvedela oziroma pridobila možnost le-te uporabiti šele po dokončnosti oziroma pravnomočnosti odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine, saj je bil znesek iz naslova obveznic izplačan že v letu 1992 in so bili zneski izplačani v obliki obveznic za notranji odkup in lastninjenje podjetij tožnici znani že ob izplačilu leta 1992. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnica v predsodnem postopku pri tožencu dne 12. 7. 2011 vložila predlog za obnovo postopka (in ponovno odmero pokojnine), končanega z odločbo št. ... z dne 10. 9. 2008, s katero ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 18. 9. 2008. K predlogu je tožnica predložila zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009, izpis podatkov o plačah in nadomestilih, ki so ji bili kot priloga poslani skupaj z odmerno odločbo. V predlogu tožnica navaja, da je dne 5. 7. 2011 prejela zapisnik o opravljeni reviziji podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah z dne 4. 2. 2009 za leto 1992 pri zavezancu za prispevek, pri katerem je bila v letu 1992 zaposlena, to je A. d.d. Z navedenim zapisnikom se je ugotovilo, da so bili podatki, poslani s strani takratnega delodajalca, pravilni. V postopku o odmeri višine pokojnine, ki ji je bila priznana, ZPIZ še ni imel pravilnega podatka o plači za leto 1992, saj je bila revizija opravljena po datumu izdaje odločbe. Z revizijo se je nato ugotovilo, da so bili prispevki od obveznic v skladu z veljavno zakonodajo vplačani že v letu 1992, vendar so bili javljeni podatki o plači za to leto napačni. Z revizijo se je tako ugotovilo novo dejstvo, ki pa je v resnici obstajalo že v času, ko se ji je z odločbo priznala pravica do pokojnine, vendar se takrat zanj ni vedelo. Popravljen podatek o plači za leto 1992, ki ga je A. d.d. posredovala ZPIZ-u po opravljeni reviziji, pa je višji od tistega, ki se ji je upošteval pri odmeri njene pokojnine. Zato upravičeno domneva, da ji bo v obnovljenem postopku odmerjena višja pokojnina, saj ji gre leto 1992 v 18 letno pokojninsko osnovo. Posebej poudarja, da prilaga kot dokaz tudi potrdilo o plači za leto 1992, ki ji ga je posredovalo podjetje A. d.d., iz katerega izhaja, da je znesek o višini plače za to leto bistveno višji, kot je bil upoštevan pri odmeri pokojnine z odločbo.

Iz zapisnika o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 izhaja, da je bila dne 21. 1. 2009 pri zavezancu za prispevek A. d.d. opravljena revizija podatkov o zavarovalni dobi in zavarovalnih osnovah za leto 1992 in pregledana ustrezna dokumentacija za 32 zavarovancev od skupno 1863 zavarovancev.

Z uvodoma navedenim sklepom z dne 8. 12. 2011, potrjenim z dokončno odločbo z dne 8. 3. 2012 je toženec takšen predlog zavrgel. Zoper dokončno odločbo je tožnica vložila tožbo ter k tožbi predložila še zapisnik o opravljeni reviziji z dne 28. 11. 2008. V njem je bilo ugotovljeno, da so imela izplačila naravo osebnega dohodka. V tožbi tožnica navaja, da je stališče toženca napačno. Pri izdaji odločbe o pravici do starostne pokojnine leta 2008 ji je bila za leto 1992 upoštevana plača v višini 45.321,00 SIT in 793.999,00 SIT, morala pa bi biti upoštevana plača v višini 129.148,09 SIT in 1.221.982,90 SIT. Zadnja dva zneska sta bila tožencu posredovana na podlagi opravljene revizije dne 24. 11. 2008. Pred izdajo navedenega revizijskega zapisnika se je vsem delavcem A. d.d., ki so se upokojili, priznala le plača brez vštetih zneskov, ki so bili namenjeni notranjemu odkupu delnic. Iz sklepa z dne 8. 12. 2011 jasno izhaja, da je zavezanec za prispevek na zahtevo toženca sporne zneske izločil iz podatkov matične evidence zavarovancev. Poudarja, da toženec sam potrjuje, da določeni zneski niso bili upoštevani oziroma, da je bila pokojninska osnova izračunana brez upoštevanja zneskov izplačil plač iz dobička in da na podlagi tega utemeljeno zatrjuje, da v času izdaje odločbe o pravici do starostne pokojnine z dne 10. 9. 2008 ni vedela za dejstva, da bi ji morali biti v pokojninsko osnovo všteti tudi zneski za notranji odkup delnic. Takoj, ko je izvedela, da se na podlagi opravljene revizije z dne 24. 11. 2008 vštevajo v plače, ki so podlaga za izračun pokojninske osnove, tudi zneski namenjeni notranjemu odkupu delnic in ko je prejela nov podatek o plači za leto 1992, je vložila predlog za obnovo postopka.

V 260. členu ZUP je določeno, da se postopek, ki je končan z upravnim aktom, zoper katerega v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če se zve za nova dejstva, ali najde ali pridobi možnost pridobiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oziroma dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Stranka lahko obnovo postopka zaradi obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP predlaga le, če v končanem prejšnjem postopku novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti (261. člen ZUP), ob predpostavki, da so izpolnjeni še ostali pogoji, med drugim tudi pogoj iz 263. člena ZUP.

Vprašanje, ali tožnica novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti že v prvem postopku je v obravnavani zadevi ključnega pomena. Nov dokaz naj bi bili v letu 1992 izplačani zneski v obliki obveznic za notranji odkup in novo dejstvo, da je zavezanec za prispevek na zahtevo toženca sporne zneske izločil iz podatkov matične evidence zavarovancev (sklep z dne 8. 12. 2011) brez vednosti tožnice.

Sodišče je s sodbo odpravilo sklep toženca z dne 8. 12. 2011 in dokončno odločbo z dne 8. 3. 2012 in dovolilo obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 10. 9. 2008. Iz obrazložitve izhaja, da so bili vsi podatki tožencu znani vse od leta 1992 in zapisnik revizorja z dne 4. 2. 2009 samo potrjuje dejansko stanje, kot je bilo podano vseskozi. Plače tožnice tudi v obliki vrednostnih papirjev in plačani prispevki, so obstajali že v letu 1992, pa jih je toženec sam, brez vednosti tožnice izločil pri oblikovanju pokojninske osnove, kar je bilo kasneje ugotovljeno, prav tako tudi, da je bilo njegovo stališče napačno. To novo dejstvo je obstajalo že v času prejšnjega odločanja, vendar ni bilo uporabljeno in stranka z njim ni razpolagala in ji tudi ni bilo znano dejstvo, da je toženec določene podatke izločil. Zaključilo je, da gre za stara dejstva, ki so nova v toliko, kolikor jih navaja tožnica v predlogu za obnovo postopka. Ne gre za zapisnik o dejstvu, pač pa za ugotovitve zapisnika, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki pa je obstajalo v času odločanja. Obenem je v nasprotju s tožencem ugotovilo, da je verjetno izkazana tudi okoliščina, na katero se predlog opira, medtem ko je že toženec ugotovil, da je predlog dovoljen, pravočasen in podan s strani upravičene osebe, kar jasno izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 8. 12. 2011 in ne drži nasprotna trditev toženca v pritožbi, da pravočasnosti predloga za obnovo postopka ni ugotavljal. Po stališču pritožbenega sodišča v letu 1992 izplačani zneski v obliki obveznic za notranji odkup ne predstavljajo novega dokaza v smislu prvega odstavka 260. člena ZUP, je pa novo dejstvo v tem, da je zavezanec za prispevek na zahtevo toženca sporne zneske izločil iz podatkov matične evidence zavarovancev, za to dejstvo pa tožnica ni vedela brez svoje krivde.

Pri odločanju v zvezi z zahtevami strank za novo odmero pokojnin, ki so bile v predsodnem postopku na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavržene, je v zadevi opr. št. VIII Ips 174/2012, kot eni izmed večih identičnih zadevah, Vrhovno sodišče Republike Slovenije zapisalo, da v takem primeru ni mogoče zahtevati nove odmere pokojnine, ampak po 1. točki 260. člena ZUP obnovo postopka, pod pogojem, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku.

Ker gre v obravnavani zadevi glede na vse obrazloženo za prav takšen primer, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka in odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter dovolilo obnovo postopka, končanega s pravnomočno odločbo z dne 10. 9. 2008 ter naložilo tožencu, da izda odločbo v obnovljenem postopku.