Jedro

Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji in Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti (glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej, pa morebiti celo pričakovati). Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife o odvetniških storitvah).

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki A. A., ...., plačati 12.941,38 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila,

-v II. točki izreka tako, da se višji zahtevek (še za plačilo 27.673,62 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila) zavrne,

-v III. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 31,86 % njenih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 68,14 % njenih stroškov tega postopka.

II.V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijenem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 397,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 37.069,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Višji zahtevek, še za plačilo 3.545,80 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 91,3 % njenih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 8,7 % njenih stroškov postopka (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do predloga za zaslišanje B. B. in C. C., glede nepravilnosti tožeče stranke pri predaji dokumentacije. Prav tako je prvostopenjsko sodišče spregledalo dokazni predlog, da sodišče tožečo stranko pozove, da predloži obračune kot tudi nakazila, ki jih je pokojni D. D. sproti plačeval. Z omenjenima opustitvama je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave stranke in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je terjatev tožeče stranke že zastarana. Ni sporno, da je večina nepremičnin bila vrnjena že v letih 2009 in 2010, kar ob upoštevanju petletnega splošnega zastaralnega roka pomeni, da je terjatev, ki se uveljavlja s tožbo, že v celoti zastarala. Tožena stranka opozarja, da je tedaj veljavni Zakon o odvetništvu v premoženjskopravnih zadevah prepovedoval istočasno obračunavanje stroškov po odvetniški tarifi in nagrado v deležu prisojenega zneska, zaradi česar so takšne določbe v Pogodbi o nagradi z dne 12. 3. 1993 (v nadaljevanju Pogodba o nagradi) nične. Prav tako bi morale biti tudi vse morebitne spremembe Pogodbe o nagradi v pisni obliki. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri obračunu nagrade od vrednosti denacionaliziranega premoženja zmotno upoštevalo tako glavnico kot obresti, saj stranki nista imeli dogovora, da se kot osnova za izplačilo nagrade upoštevajo tudi obresti. Tak zaključek utemeljuje tudi plačilo v višini 35.791,00 EUR E. A. (soprogi tožeče stranke), ki je delovala kot podaljšana roka tožeče stranke in je za toženo stranko opravljala več različnih storitev. Če bi nagrada bila dogovorjena od vrednosti denacionaliziranega premoženja z vključenimi obrestmi, bi E. A. prejela bistveno višji znesek (50.600,00 EUR). Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je E. A. prejela več kot 5 % dogovorjene nagrade ob hkratnem zaključku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati še razliko do 5 % nagrade, je sama s seboj v nasprotju in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tudi sicer tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev predmetnega zahtevka. V nadaljevanju tožena stranka obširno izpodbija dejansko stanje in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da sta stranki Pogodbe o nagradi dogovorili odloženo plačilo nagrade, ki zapade v plačilo po zaključku vseh denacionalizacijskih postopkov. D. D. je namreč odvetnikom sproti plačeval vse dolgove (vključno z zneskom 35.791,00 EUR E. A.), do česar se sodišče ni opredelilo. Navaja, da niso bili v finančni stiski. V zvezi s slednjim je prvostopenjsko sodišče prekoračilo trditveno podlago, prav tako pa se ni opredelilo do nasprotnih dokazov (bančnih izpiskov in zaslišanja F. D. in G. D.). Nazadnje tožena stranka opozarja na pristranskost in arbitrarnost sodišča prve stopnje ter na selektivno povzemanje navedb kot neprerekanih dejstev, pri čemer le-te ne odražajo dejanskega stanja zadeve ter dejanskih navedb pravdnih strank.

3.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in ne ostalih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, razen glede upoštevanja vsote glavnice ter obresti kot osnove za izplačilo nagrade in posledične višine plačila, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6.Sodba je utemeljena z razumnimi pravnimi argumenti in logično vzdržno dokazno oceno glede zatrjevanih pravno relevantnih dejstev in odgovorov na relevantne trditve strank (8. člen ZPP). Posledično sodišču ni mogoče očitati arbitrarnosti, niti pristranskosti in selektivnega povzemanja dokazov.

7.Dejstveno podlago odločitve sodišča prve stopnje tvorijo naslednje ugotovitve:

-D. D. je 11. 2. 1992 pooblastil tožečo stranko kot odvetnika (priloga A1);

-S tožečo stranko je 12. 3. 1993 sklenil tudi Pogodbo o nagradi (priloga A2), v kateri je kot mandatarjeva obveznost določena priprava dokumentacije in vložitev zahtevka za denacionalizacijo premoženja pokojne H. H. (1. točka), za opravljeno delo pa je poleg obračuna po odvetniški tarifi dogovorjena tudi nagrada v višini 5 % od vrednosti denacionaliziranega premoženja, po pravnomočno končanem postopku in izvedenem zemljiškoknjižnem vpisu lastništva na mandanta (3. točka);

-Tožeča stranka je leta 1995 postala notar, ob tem pa je z D. D. sklenila ustni dogovor, po katerem bi tožeči stranki izplačala 1/3 od 5 % vrednosti denacionaliziranega premoženja (obračuna po odvetniški tarifi ni več), ženi tožeče stranke pa 2/3 od 5 % vrednosti denacionaliziranega premoženja;

-D. D. je 12. 1. 2018 tožečo stranko ponovno pooblastil kot fizično osebo za zastopanje v denacionalizacijski zadevi vseh podržavljenih in še nevrnjenih nepremičnin (priloga A24);

-Tožeča stranka je 4. 10. 2018 D. D. poslala opomin za plačilo 34.770,00 EUR (priloga A6) in nato novembra 2018 odpovedala pooblastilo;

-Ob odpovedi pooblastila denacionalizacijski postopek še ni bil v celoti zaključen;

-Na temelju Pogodbe o nagradi je bilo toženi stranki naloženo plačilo računa št. 86/1995 z dne 23. 5. 1995 v višini 5.066,00 EUR (priloga A9), 5 % od vrednosti vrnjenih nepremičnin v k. o. X v višini 17.194,20 EUR1 in preostanek do plačila 5 % od vrednosti vrnjenih nepremičnin v k. o. Y v višini 14.809,00 EUR. V zvezi s zadnjo postavko je sodišče upoštevalo, da je bilo iz tega naslova E. A. že plačano 35.791,00 EUR.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da pozove tožečo stranko, da predloži obračune izdane na ime D. D.2 V prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje B. B. in C. C. glede nepravilnosti tožeče stranke pri predaji dokumentacije.3 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 15. 9. 2023 sprejelo dokazni sklep, s katerim je zavrnilo "ostale dokazne predloge".4 Pri tem sodišče ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, ampak je zgolj pavšalno navedlo, da je sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva. Vsebinskih razlogov za zavrnitev zgoraj navedenih dokaznih predlogov pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo niti v obrazložitvi sodbe. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni imela vpliva na odločitev, saj dokazni predlogi niso bili podani v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev. Tožnik je namreč izrecno navedel, da D. D., z izjemo predloženega (neplačanega) računa št. 86/1995, stroškov in nagrade ni obračunal do preklica pooblastila, zato je poziv na pridobitev teh podatkov nesmiseln. Tudi sicer predložitev obračunov ne izkazuje dejstva, da je D. D. iz naslova Pogodbe o nagradi sploh kaj plačal. Prav tako za odločitev v predmetnem sporu niso pomembne okoliščine o predaji dokumentacije, še posebej ob upoštevanju, da tožena stranka ni specificirala, kakšno škodo je zaradi teh nepravilnosti sploh utrpela. Prav tako ni podala niti pobotnega ugovora. Sodišče prve stopnje, ob upoštevanju pritožbenih navedb in kaj naj bi predlagani dokazi sploh potrdili, teh iz upravičenih razlogov ni izvedlo.

9.Ugovor aktivne legitimacije ni utemeljen. Tožeča stranka je aktivno legitimirana že na podlagi Pogodbe o nagradi, s sklenitvijo katere je postala nosilka pravic in obveznosti, ki tej pogodbi pritičejo, vključno s pravico do plačila za svoje storitve, ki ga vtožuje v tem postopku.

10.Ne drži očitek, da je terjatev tožeče stranke zastarana. Kljub temu, da je bila večina premoženja potomcem denacionalizacijske upravičenke vrnjena v letih 2009 in 2010, je predmet storitev po Pogodbi o nagradi jasen - vložitev zahtevka za denacionalizacijo (celotnega) premoženja pokojne H. H. Glede na neprerekano dejstvo, da postopek denacionalizacije še poteka in ob upoštevanju tretje točke Pogodbe o nagradi, ki določa zapadlost plačila po pravnomočno končanem postopku in izvedenem zemljiškoknjižnem vpisu lastništva, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zastaranje pričelo teči s trenutkom, ko je tožeča stranka enostransko odpovedala pooblastilo. Pravilnost stališča ne zamajejo niti pritožbene navedbe o stabilnem finančnem položaju D. D. ter priloženi bančni izpiski, ki naj bi to dokazovali. V luči presojanja jasnih pogodbenih določil ni sporno niti plačilo v višini 35.791,00 EUR E. A., saj lahko dolžnik skladno s 373. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) predčasno izpolni denarno obveznost. Prvostopenjsko sodišče tudi ni prekoračilo trditvene podlage, saj je navedbe o finančni stiski in posledičnem odlogu plačila nagrade tožeča stranka podala že v tožbi.5 Ob tem pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da pri tako jasnih in nedvoumnih pogodbenih določilih preizpraševanje razloga za odložen način plačila obveznosti ni potrebno, niti pravno relevantno.

11.V Pogodbi o nagradi dogovorjen način plačila storitev prav tako ne nasprotuje tedaj veljavni zakonodaji. Ob sklenitvi Pogodbe o nagradi je veljal Zakon o pravni pomoči (v nadaljevanju ZPraP)6 , ki je v drugem odstavku 15. člena določal, da se za plačila posamičnih pravnih storitev uporablja tarifa za storitve pravne pomoči. Ob sklenitvi Pogodbe o nagradi je veljala Tarifa o odvetniških storitvah (v nadaljevanju Tarifa)7 . Tarifa, poleg cen odvetniških storitev, je v 8. členu izrecno določala, da se odvetnik sme dogovoriti s stranko za plačilo storitev in opravil v pavšalnem znesku. Takšen dogovor je moral biti sklenjen v pisni obliki, pri čemer hkratna določitev obračuna pravnih storitev po Tarifi in nagrade v pavšalnem znesku ni bila prepovedana.

12.Prav tako so, skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o obligacijskih razmerjih8 (v nadaljevanju ZOR), veljavni tudi naknadni ustni dogovori o stranskih točkah, o katerih v oblični pogodbi ni nič rečeno, če niso v nasprotju z njeno vsebino ali če niso v nasprotju z namenom, zaradi katerega je oblika predpisana. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da naknaden ustni dogovor, s katerim je spremenjen zgolj način plačila obveznosti dolžnika po Pogodbi o nagradi in ne tudi sama višina obveznosti, ni spreminjal vsebine izpolnitvenega ravnanja D. D. To je vseskozi ostajalo isto - plačilo nagrade v višini 5 % od vrednosti denacionaliziranega premoženja.

13.Treba pa je pritrditi pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče, pri izračunu višine dolga iz naslova Pogodbe o nagradi, kot osnovo za plačilo glede nepremičnin v k. o. Y, nepravilno upoštevalo tudi obresti. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka s strani Slovenskega odškodninskega sklada (v nadaljevanju SOS) za podržavljeno premoženje v k. o. Y prejela odškodnino v obliki obveznic SOS v višini 529.443,59 EUR, s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 in da je skupno z izplačanimi obrestmi prejela 1.012.024,00 EUR.

14.Prvostopenjsko sodišče se je pri tem vprašanju zmotno oprlo na zaslišanje tožeče stranke in pri tem spregledalo vsebino Pogodbe o nagradi, iz katere jasno izhaja, da se delež nagrade obračuna od vrednosti denacionaliziranega premoženja. To je bilo določeno z Odločbo št. ... z dne 5. 5. 2008 (Priloga B8) na 529.443,59 EUR. Ker pa spornih nepremičnin zaradi ovir za vračilo po prvi točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni bilo mogoče vrniti, je toženi stranki bila izplačana odškodnina v obveznicah, kot to dopušča 42. člen omenjenega zakona. Skladno s 7. členom Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (v nadaljevanju ZSOS) so bile obveznice nominirane v nemških markah in izplačljive v polletnih obrokih v 20 letih, z obrestno mero 6 %. Znesek nateklih obresti torej ne predstavlja vrednosti denacionaliziranega premoženja, pač pa nadomestilo za odložen oziroma obročen način izplačevanja odškodnine.

15.Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti obeh zgoraj navedenih zakonov, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti, glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej (Priloga B8), pa morebiti celo pričakovati. Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014, iz katerega izhaja, da je uporabljeni izraz "vrednost tožbenega zahtevka" v smislu določb ZPP treba razumeti kot vrednost glavnega zahtevka brez postranskih terjatev. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife).

16.Ker je pritožbeno sodišče že na podlagi same Pogodbe o nagradi zaključilo, da se obresti pri obračunu nagrade ne upoštevajo, se do obsežnih pritožbenih navedb glede plačila E. A., ki naj bi po mnenju tožene stranke izkazovale ravno to, ni dolžno posebej opredeljevati. Kljub temu pritožbeno sodišče izpostavlja, da so trditve, da je E. A. za D. D. opravljala več različnih storitev, nedopustna pritožbena novota, ker pritožba ni izkazala opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

17.Prav tako ne gre slediti pritožbi, da so ugotovitve sodišča prve stopnje nerazumljive in same s seboj v nasprotju, saj se je do pomislekov tožene stranke o neskladnosti višine dogovorjene nagrade z nakazanim zneskom E. A. in upoštevanju takšnega delnega plačila pri izračunu končnega dolga tožene stranke, prvostopenjsko sodišče opredelilo v točkah 25 - 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem pritožbeno sodišče zgolj ponovno opozarja na pravilno izhodišče izpodbijane sodbe, da je bila obveznost tožene stranke po Pogodbi o nagradi vseskozi jasna - nagrada v višini 5 % od vrednosti denacionaliziranega premoženja. Pri tem način plačila obveznosti (neposredno upniku ali upniku po tretji osebi) ne vpliva na samo vsebino obveznosti, ki je vseskozi ostajala ista. Bistveno je, da je prvostopenjsko sodišče takšno (predčasno in delno) plačilo tretji osebi upoštevalo pri izračunu končnega dolga tožene stranke.

18.Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, osnova za izplačilo nagrade od vrnjenih nepremičnin v k. o. Y 529.443,59 EUR (in ne 1.012.024,00 EUR), pri čemer 5 % od navedenega zneska znaša 26.472,18 EUR (in ne 50.600,00 EUR). Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ne oporeka računu št. 86/1995 v višini 5.066,00 EUR, prav tako pa je tožena stranka na pripravljalnem naroku in 1. naroku za glavno obravnavo dne 30. 6. 2021 navedla, da dolg v višini 17.194,20 EUR priznava. Celotna obveznost tožene stranke predstavlja torej vsoto zneskov 5.066,00 EUR, 17.194,20 EUR in 26.472,18 EUR ter znaša 48.732,38 EUR. Ob upoštevanju, da je bilo tožeči stranki že plačano 35.791,00 EUR, je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati še 12.941,38 EUR (in ne 37.069,20 EUR).

19.Po spremembi sodbe je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela z 31,86 % svojega zahtevka, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi stroškovni del izreka prvostopenjske sodbe (III. točka izreka izpodbijane sodbe) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 31,86 % njenih stroškov, tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 68,14 % njenih stroškov postopka.

20.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. V ostalem je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, ker uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

21.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, sorazmerno pritožbenemu uspehu. Tožena stranka je s pritožbo uspeh tožnika v pravdi znižala iz 91,3 % na 31,86 %, kar pomeni približno 65 % uspeh pritožbe. Toženi stranki, ki je s pritožbo delno uspela, so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave pritožbe v višini 1000 točk (125 % iz tar. številke 19, kot to določa 1. točka tar. št. 22 Odvetniške tarife, torej 125 % od 800 točk) ter materialni izdatki v višini 20 točk, skupno 1020 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 612,00 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela 65 %, ji je tožeča stranka dolžna povrniti 397,80 EUR. Tožnik ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.

-------------------------------