Jedro

Če potrebe po spremembi otrokovega osebnega imena (ki je sestavljeno iz imena in priimka) sicer ni, je pa ugotovljeno kot smiselno in v korist otroka, da ta zaradi praktičnosti in večje povezanosti z obema staršema v primeru njunega ločenega življenja in različnih priimkov nosi priimek obeh, potem je treba stremeti k čim manjši spremembi otrokovega osebnega imena. V konkretnem primeru je ta brez dvoma v tem, da se otrokovemu priimku, ki ga identificira že več kot šest let (uporablja ga tudi že v šoli), doda nov, v tem primeru materin priimek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: Ime mladoletne A. B., rojene 2010, naj se spremeni v A. B. C.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu predlagateljice in odločilo, da se ime mladoletne hčerke udeležencev A. B., rojene 2010, spremeni tako, da se ta sedaj imenuje: A. C. B. Odredilo je, da se po pravnomočnosti sklepa sprememba evidentira v uradnih evidencah.

2. Proti odločitvi se pritožuje nasprotni udeleženec s predlogom, da se sklep spremeni tako, da bi se hči imenovala A. B. C. Sodišču očita, da ni obrazložilo vrstnega reda hčerinega priimka po njegovi spremembi. Sledilo je predlagateljičinemu predlogu, sam pa je podal v primeru spremembe ravno nasprotnega, da priimek B. ostane prvi. Sploh meni, da razlog za spremembo ni v korist hčere, ki s priimkom nima nobenih težav, pač pa v kvečjemu v korist matere, gre za njeno komoditeto in osebno zadovoljstvo. Sam je spremembi nasprotoval. Sedaj pristaja na to, da ima hči oba priimka, vendar naj bo B., ki ga nosi že od rojstva, na prvem mestu, materin priimek pa naj se doda. S tem bo po njegovem namen spremembe, če je dodatna povezanost z materjo na ta način res potrebna, dosežen, saj bo hči nosila tudi njen priimek.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Hči udeležencev tega postopka A. bo letos avgusta stara sedem let in obiskuje prvi razred osnovne šole. Od rojstva se piše z očetovim priimkom B. in pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da bi bilo to kakorkoli problematično. Splošno je znano, da se pri tej starosti otrok s svojim imenom in priimkom tudi že poistoveti. Nesporno dejstvo je nadalje, da sta njena starša, udeleženca tega postopka, razvezana in da je po razvezi predlagateljica prevzela nazaj svoj dekliški priimek C., v času zakonske zveze pa se je pisala B. C. Hči je zaupana v vzgojo in varstvo njej.

6. Pravna podlaga odločanja sodišča v tej zadevi (določbe Zakona o osebnem imenu; ZOI-1) ni sporna in jo je sodišče prve stopnje večji del korektno povzelo v točki 4 in 5 na 3. strani obrazložitve svojega sklepa. Poudariti je sicer treba, da je pričujoča odločba sodišča (šele) odločba o utemeljenosti zahteve za spremembo osebnega imena in je podlaga, da o spremembi imena odloči pristojni upravni organ, ki mu sodišče tega ne odreja.(1)

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča ne odraža največje otrokove koristi, ki je vodilo za odločanje tudi v zadevah, kot je ta (8. čl. ZOI-1). Sodišče se je sicer oprlo na mnenje Centra za socialno delo oz. njegove psihologinje mag. D. D., ki potrebe po bistveni spremembi otrokovega priimka ni ugotovila, navedla pa je, da bi bilo smiselno in v korist otroka, če bi imel oba priimka, materinega in očetovega. S tem se je mogoče strinjati. Pritrditi pa je treba pritožbi, da v tem ni ne podlage ne razlogov za to, da se dekličino ime spremeni tako, da njen prvi priimek postane drug, novi, materin, ki ga sama ni nikoli uporabljala. Manjša sprememba, ki je v tem, da se obstoječemu priimku B. doda materin (dekliški) priimek C., bolj zasleduje otrokovo korist, zato je ustreznejša in pravilnejša. 8. Osebno ime državljanu zagotavlja identiteto, varstvo njegove osebnosti in dostojanstva (2. odst. 2. čl. ZOI-1). Če potrebe po spremembi otrokovega osebnega imena (ki je sestavljeno iz imena in priimka) sicer ni, je pa ugotovljeno kot smiselno in v korist otroka, da ta zaradi praktičnosti in večje povezanosti z obema staršema v primeru njunega ločenega življenja in različnih priimkov nosi priimek obeh, potem je treba stremeti k čim manjši spremembi otrokovega osebnega imena. V konkretnem primeru je ta brez dvoma v tem, da se otrokovemu priimku, ki ga identificira že več kot šest let (uporablja ga tudi že v šoli), doda nov, v tem primeru materin priimek.

9. Ker je torej sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep navedenim razlogom ustrezno spremenilo (5. al. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku).

Op. št. (1): 18. in 20. čl. ZOI-1; glej izčrpno v sklepu tukajšnjega pritožbenega sodišče IV Cp 2254/2015.