9. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Renata Potepana iz Postojne, ki ga zastopa Franci Matoz, odvetnik v Divači, na seji dne 9. februarja 2006

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti četrtega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. , 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur.p.b., 43/04, 96/04 – ur.p.b. in 101/05) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Preiskovalni sodnik je zoper pobudnika odredil pripor, ki ga je zunajobravnavni senat pozneje podaljšal. Zoper sklep o podaljšanju pripora je pobudnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo. Skladno z določbo četrtega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper sklep o podaljšanju pripora pobudnik ni mogel vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Spričo tega je vložil pobudo za oceno ustavnosti omenjene določbe.

2.V pobudi navaja, da je bila do sprejema novele ZKP v letu 2003 (Uradni list RS, št. 56/03 – v nadaljevanju ZKP-E) dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti zoper vsako pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora, z omenjeno novelo pa to ni več mogoče tedaj, kadar pripor, kot v njegovem primeru, podaljša zunajobravnavni senat pred vložitvijo obtožnice. Meni, da je zakonodajalec s tem nedopustno omejil pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave), kar bi lahko storil le, če bi za to imel upravičene razloge in bi zasledoval upravičen cilj. Opozarja, da sta odreditev in podaljšanje pripora največja posega v posameznikovo osebno svobodo in da je bila prav zato določena izjema od splošnega pravila, da se lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži samo zoper pravnomočne odločbe po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Ne zdi se mu logično, da je dopustna zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, ki ga izda preiskovalni sodnik in na podlagi katerega lahko pripor traja največ en mesec, zoper sklep o podaljšanju pripora, na podlagi katerega lahko pripor traja še dva meseca, pa ne. V praksi naj bi tudi obstajala nevarnost, da bi v času, ko bi Vrhovno sodišče odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora, že bil izdan sklep o podaljšanju pripora. Če bi v takem primeru Vrhovno sodišče sklep o odreditvi pripora razveljavilo, bi priprti nezakonito ostal v priporu na podlagi kasneje izdanega sklepa o podaljšanju pripora, zoper katerega pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

3.Na pobudo je odgovoril Državni zbor. Meni, da pobuda ni utemeljena. ZKP-E naj bi vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora omejil zato, ker je bilo treba po podatkih kazenskega oddelka Vrhovnega sodišča v primerih maksimalnega trajanja pripora, vštevši odločitve o pritožbah in o zahtevah za varstvo zakonitosti, izdati skupaj kar 51 odločb. To naj bi zavlačevalo postopek, hkrati pa naj bi bilo vprašljivo vlaganje novih pravnih sredstev iz vsebinsko popolnoma enakih razlogov, če ni podlage za drugačno odločitev. Omejitev vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora naj bi tako imela namen preprečiti zavlačevanje kazenskih postopkov. Državni zbor še opozarja, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo in da je možnost vlaganja zahteve zoper priporne sklepe izjema od pravila, da se lahko zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Omejitev vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti naj tudi ne bi mogla pomeniti kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi ta ustavna pravica po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča ne zagotavljala pravice do izrednega pravnega sredstva.

4.Vlada in Ministrstvo za pravosodje sta, enako kot Državni zbor, opozorila na možnost zavlačevanja kazenskega postopka z vlaganjem zahtev za varstvo zakonitosti zoper sklepe o podaljšanju pripora. Večina sklepov o podaljšanju pripora naj bi temeljila na enakih dejstvih in se opirala na iste pravne razloge kot sklep o odreditvi pripora. Priporniku naj bi bila pravna varnost ustrezno zagotovljena s pravico do pritožbe in ustavne pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, razen v izjemnih primerih podaljšanja pripora po drugem odstavku 205. člena ZKP (podaljšanje s strani Vrhovnega sodišča, ko ni možna pritožba) in po drugem odstavku 272. člena (po vložitvi obtožnice). Zato naj bi zakonodajalec po mnenju Vlade in Ministrstva za pravosodje omejil pravico do izrednega pravnega sredstva iz upravičenih razlogov in naj bi pri tem zasledoval upravičen cilj.

B.

5.Skladno s četrtim odstavkom 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP). Če pripor podaljša zunajobravnavni senat, zoper tak sklep zahteva za varstvo zakonitosti ni mogoča. Pobudnik meni, da naj bi bila takšna ureditev v nasprotju s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6.Ustava v 25. členu zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva. V drugem odstavku 20. člena Ustave je določeno, da ima priprti zoper odločbo o priporu pravico do pritožbe, o kateri mora sodišče odločiti v 48 urah.

7.Določba drugega odstavka 20. člena Ustave zagotavlja pravico do pritožbe zoper odločbo o priporu. Kadar po izteku enomesečnega pripora na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika pripor podaljša zunajobravnavni senat, je skladno z drugim stavkom drugega odstavka 205. člena ZKP dovoljena pritožba. Iz določb 20. člena Ustave, ki ureja odreditev in trajanje pripora, ne izhaja, da bi Ustava priporniku zoper odločbo o priporu zagotavljala izredna pravna sredstva.

8.Pravica do izrednega pravnega sredstva ne izhaja niti iz 25. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. sklep št. Up-112/94 z dne 6. 3. 1996, OdlUS V, 71) pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave več od dvostopenjskega sojenja ne zagotavlja. Dvostopenjsko odločanje v primerih, ko je bil pripor podaljšan kakor pobudniku, je zagotovljeno s pravico do pritožbe. V pritožbi je mogoče uveljavljati tako procesno in materialnopravne kot tudi dejanske razloge za izpodbijanje sklepa zunajobravnavnega senata, o njej pa odloča Višje sodišče. S tem je pripornikom zagotovljena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

9.Odločitev o tem, kateri priporni sklepi so tako pomembni, da je zoper nje treba omogočiti vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, tako sodi v polje proste presoje zakonodajalca. Ta je, kot izhaja iz odgovora Državnega zbora ter iz mnenj Vlade in Ministrstva za pravosodje, ocenil, da za varstvo pripornikovih pravic pred vložitvijo obtožnice s pomočjo izrednih pravnih sredstev zadošča možnost vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora. Okoliščine, ki izkazujejo obstoj pripornih razlogov, naj se po stališču zakonodajalca in predlagatelja ZKP-E v praksi v primerih podaljšanja pripora po izteku prvega sklepa o odreditvi pripora ne bi toliko spreminjale, da bi upravičevale potrebo po preverjanju odločitve o podaljšanju pripora pred Vrhovnim sodiščem. Če pa pripornik meni, da so se upoštevne okoliščine tako spremenile, da niso več podani razlogi za pripor, lahko ob vsakem trenutku predlaga odpravo pripora. V primeru, da je ob obstoju pogojev iz drugega odstavka 205. člena ZKP pripor po izteku sklepa o podaljšanju pripora, ki ga je izdal zunajobravnavni senat, še pred vložitvijo obtožnice ponovno podaljšan, pa Ustava in ZKP priporniku izjemoma nudita dve dodatni procesni jamstvi: o podaljšanju odloča Vrhovno sodišče, zoper odločbo Vrhovnega sodišča pa je dopustna zahteva za varstvo zakonitosti.

10.Pripornik, ki mu je pripor podaljšal zunajobravnavni senat in ki ni bil uspešen s pritožbo zoper ta sklep, lahko zoper odločbo Višjega sodišča vloži ustavno pritožbo. Širina jamstev, kot izhajajo iz Ustave prav v primerih pripora, priporniku zagotavlja posebej širok in strog preizkus izpodbijanih pripornih sklepov.

11.Glede na navedeno je očitno neutemeljen pobudnikov očitek, da je četrti odstavek 420. člena v neskladju z Ustavo s tem, ker ne dovoljuje vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora s strani zunajobravnavnega senata pred pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka. Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

12.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj