Jedro

Ker obračunski pristop v primeru pogodbe o preužitku ne pride v poštev in ker se s tožbo ne zahteva razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, v tej pravdi ni odločilno vprašanje, katere pogodbene obveznosti točno in v kakšni vrednosti je prva toženka po sklenitvi sporne pogodbe pa do smrti zapustnika izpolnjevala. Neizpolnjevanje prevzetih obveznosti s strani prve toženke po sklenitvi sporne pogodbe bi sicer lahko kazalo na darilni namen pogodbenikov v fazi sklenitve sporne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je prva toženka (vsaj določene) obveznosti po pogodbi izpolnjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v 1. točki izreka) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je Pogodba o priznanju lastninske pravice in preužitku z dne 22.6.2007, katere predmet je prenos lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 151/2, 151/3 in 644/15, vse k. o. X, do deleža 9/10 nična (I.), da je v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 151/2, 151/3 in 644/15, vse k.o. X, opravljena vknjižba lastninske pravice na ime prvo toženke do deleža 9/10 neveljavna (II.), da je dolžna prvo toženka izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo opravila vknjižba izbrisa lastninske pravice nanjo in vzpostavilo prejšnje lastninsko stanje (III.), zahtevek na ugotovitev, da je pokojni U. J. za časa življenja prvo toženki naklonil darila v vrednosti najmanj 246.720,00 EUR, zaradi katerih je prikrajšan njuni delež tožnika do 1/6 v znesku 82.400,00 EUR (IV.), da je dolžna prvo toženka vrednost darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožnika do 1/6 v znesku 82.400,00 EUR vrniti v zapuščino po pokojnem U. J. J. oziroma podredno, da se prvo toženki vrednost darila v znesku 82.400,00 EUR (na podlagi idealne kolacije) vračuna v njen dedni delež po pokojnem U. J. J. (V.), da sta dolžni toženki tožniku solidarno plačati pravdne stroške (VI.). V celoti je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na razveljavitev Pogodbe o priznanju lastninske pravice in preužitku z dne 22.6.2007, katere predmet je prenos lastninske pravice do 45/100 oziroma 9/20 na nepremičninah parc. št. 151/2, 151/3 in 644/15, vse k.o. X, do višine tožnikovega nujnega deleža do 1/6 (VII.), na ugotovitev, da nepremičnine parc. št. 151/2, 151/3 in 644/15, vse k.o. X, spadajo v zapuščino po pokojnem U. J. J. do deleža 45/100 oziroma 9/20 (VIII.) ter da je dolžna prvo toženka vrniti nepremičnine parc. št. 151/2, 151/3 in 644/15, vse k. o. X, v zapuščino po pokojnem U. J. J. do deleža 45/100 oziroma 9/20 (IX.). Odločilo je tudi (2. točka izreka), da je dolžan tožnik toženkama plačati njune pravdne stroške v znesku 4.381,99 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi (vse z ustrezno stroškovno posledico). Sodišče bi moralo upoštevaje tožnikove trditve o navideznosti Pogodbe priznanju lastninske pravice in o preužitku z dne 22.6.2007 in o nemoralnem nagibu pogodbenikov presojati, kakšen je bil resnični namen pogodbenih strank, ter kot pomembno okoliščino ugotoviti, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe (in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo). Bistven nagib pokojnega U. J. J. in drugo toženke za sklenitev pogodbe o preužitku ni bil v bodočem ali preteklem delu prvo toženke. Slednja namreč osebno za preužitkarja ni opravljala nikakršnih del pred smrtjo svojega očeta, prav tako po njegovi smrti ni opravljala nobenih del za drugo toženko, niti zapustnik in drugo toženka nobene pomoči nista rabila (kar vse izhaja iz izpovedb prvo toženke, drugo toženke, V., R. in A. A.). Zaključek sodišča v 37. točki obrazložitve sodbe, da je prvo toženka enkrat do dvakrat na teden pokojniku dostavila živila iz trgovine in da ga je redno vozila k zdravniku, v izvedenih dokazih nima podlage. Da je zdravje preužitkarjema dobro služilo, je mogoče zaključiti tudi iz elektronske korespondence med tožnikom in prvo toženko. Sodišče bi zato moralo zaključiti, da je bilo ob sklenitvi sporne pogodbe v letu 2007 več kot očitno, da obveznosti prvo toženke sploh ne bo oziroma da bodo v primerjavi s koristjo pridobljeno z njene strani neznatne. Pri presoji, ali so bile obveznosti sorazmerne, tudi ni upoštevalo vseh okoliščin, na katere je opozoril tožnik. Zaključek sodišča iz 55. točke obrazložitve sodbe, kakšno pomoč je prvo toženka nudila zapustniku, nima podlage, saj iz nobenega dokaza ne izhaja, da je slednja sama nudila pokojniku takšne vrste pomoč. Nepravilni pa tudi preuranjeni so zaključki sodišča (iz 50. in 51. točke obrazložitve) glede vzdrževanja stanovanja, v katerem je zapustnik skupaj z drugo toženko živel. Sodišče ni pravilno ugotovilo volje in namena strank ob sklenitvi sporne pogodbe, saj njihov namen ni bil v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe. Pogodba o preužitku je bila fiktivna in je prikrivala darilo. Stranke je poleg tega vodil nedopusten nagib, pogodba pa je bila sklenjena tudi v nasprotju z moralo. Pogodba je bila sklenjena zato, da bi se tožniku preprečilo dedovanje premoženja, in ne zato, ker bi zapustnik in drugo toženka pomoč prvo toženke dejansko potrebovala. Navedeno potrjuje dejstvo, da so stranke sporne pogodbe tožniku skrivale sklenitev pogodbe o preužitku in tudi sestavo oporok. Pred sklenitvijo sporne pogodbe je bil tožnik postavljen pred dejstvo, da ali podpiše izročilno pogodbo, ali pa bo prva toženka nepremičnino na D. dobila na podlagi darilne pogodbe, česar sodišče ni upoštevalo. Pri tem ne drži navedba sodišča, da nepremičnina v Š. nima nikakršne povezave z obravnavano pravdo, saj je bila predmet „trgovanja in vaba“ za tožnika, da bi podpisal izročilno pogodbo, ki pa je ni podpisal, saj je menil, da bi bil z njenim podpisom in glede na vsebino oporok oškodovan njegov nujni delež. Sodišče zelo ozko tolmači tožnikovo pismo z dne 4.5.2007. Zaključek, da bodo starši živeli dvajset let, je iztrgalo iz celotne vsebine tožnikovega dopisa, saj je bila takšna njegova trditev le hipotetična. Zlasti pa sodišče iz navedenega dopisa ne more zaključiti, da stranke niso imele namena brezplačno razpolagati z nepremičnino na D. Sporna pogodba o preužitku prikriva prvotno izročilno pogodbo, ki bi se v primeru, da je tožnik ne bi podpisal, prvo toženki štela za darilo. Ker tožnik izročilne pogodbe ni želel podpisati, so skušali pogodbeniki zaobiti določbe o tem, da se izročeno premoženje zaradi odklonitve podpisa ne bi štelo za darilo, ter po nasvetu odvetnice nato tudi sklenili sporno pogodbo. Nadalje navaja, da se obveznosti iz sklenjene pogodbe niso izpolnjevale niti se niso mogle izpolnjevati, saj sta pokojni in drugo toženka večino časa preživela v svojem stanovanju v I. Poleg tega je pokojni, ki je imel visoko pokojnino, preužitek stanovanja odslužil z obdelovanjem vrta in vzdrževanjem hiše. Korist iz VII. člena sporne pogodbe zato ni bila v ničemer dosežena. Zaključek sodišča, da ni bila ugotovljena pomembna razlika v vrednosti nasprotnih izpolnitev v času sklenitve pogodbe, je napačen (pa tudi nepreverljiv). Vzajemne dajatve pri odplačni pogodbi ne morejo biti „neprecenljive vrednosti“. Sodišče ni upoštevalo izvedenskih mnenj dr. B. B. in K. K., iz katerih izhaja, da je bil pokojni relativno zdrav starostnik v dobri kondiciji, ki ni potreboval pomoči druge osebe pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, sploh pa ne pri sprehodih, obiskih trgovine in tržnice. Pokojniku se zdravstveno stanje v letu 2007 ni poslabšalo, niti ni bilo moč v nadaljnjih letih objektivno pričakovati izrazitega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja glede na njegovo vitalnost in skrb za zdrav način življenja. Z navedenimi okoliščinami se sodišče ni ukvarjalo oziroma jih je ocenilo popolnoma enostransko. Sodišče je tudi napačno navedlo, da pravdni stranki nista imeli pripomb na izvedeniški mnenji. Obstaja tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi v sodbi ter vsebino mnenj in izpovedb prič. Sodišče se nadalje ni opredelilo do izvedenih dokazov, iz katerih izhaja, da prvo toženka obveznosti po sporni pogodbi v zvezi s plačilom pogreba ni izpolnjevala, prav tako je šele od leta 2010 plačevala najemnino za grobove. Nepravilen je tudi zaključek, da adaptacije stanovanja v 1. nadstropju hiše na D. ni financiral pokojni oziroma da jo je financirala prvo toženka, saj zanj ni podlage v izvedenih dokazih. Napačen in brez podlage v izvedenih dokazih je nadalje zaključek sodišča, da bivanje prvo toženke v stanovanju v I. in v stanovanju na D. ni bilo brezplačno. Sodišče je zelo prizanesljivo ocenjevalo dokaze tožene stranke, prav nasprotno pa je presojalo tožnikove dokaze (ki jih je ocenilo za lažne oziroma brez veljave). Izpovedb strank in prič ne bi smelo ocenjevati ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi ter posamezne dele trgati iz celotnega konteksta, ampak bi moralo nasprotujoče izpovedbe razčistiti do te mere, da bi lahko dejansko stanje nesporno ugotovilo.

Toženki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih jasni, popolni in si med seboj niso v nasprotju. Prav tako ni nasprotij o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o vsebini izvedenih dokazov in izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ni kršilo pravice do izjave (kar smiselno uveljavlja pritožba), saj se je (vsaj posredno) opredelilo do vseh njegovih za odločitev relevantnih navedb.

Zapustnik U. J. J. kot preužitkar se je (kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje) s pogodbo o priznanju lastninske pravice in preužitku z dne 22.6.2007 zavezal prenesti svoj 45/100-ki solastninski delež na nepremičninah parc. št. 151/2, 151/3 in 644/5, vse k.o. X (ki v naravi predstavljajo dvostanovanjsko hišo na D.), na prvo toženko. Slednja kot prevzemnik pa se je zavezala, da prejete stanovanjske hiše ne bo obremenila niti odsvojila za časa življenja zapustnika in matere (drugo toženke), da bo zapustniku in drugo toženki nudila pomoč in oskrbo v bolezni in starosti ter brezplačno stanovanje v dosedanjem obsegu kot tudi pomoč pri vzdrževanju tega stanovanja. Nadalje, da bo po smrti zapustnika nudila brezplačno bivanje v tem stanovanju v enakem obsegu tudi materi do njene smrti ter da bo poskrbela za krajevno običajen pogreb zapustnika in postavila spomenik ter prevzela obveznosti upravljanja štirih grobov. Iz povzete vsebine pogodbe z dne 22.6.2007 izhaja, da je bila med zapustnikom in prvo toženko sklenjena pogodba o preužitku (564. in naslednji členi OZ).(1) Zanjo je značilno, da je aleatorna, kar pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage.(2) Zato ni moč po smrti preživljanca (ko postane obseg pogodbenih obveznosti strank jasen) na zahtevo nujnih dedičev opraviti obračuna in morebitne presegajoče vrednosti obravnavati kot darilo. Lahko pa nujni dedič uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična oziroma fiktivna, ker naj bi bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo (50. člen OZ). Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh strank (39. in 40. člen OZ). Za presojo tega, kakšen je bil resničen namen strank, je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznost določljiva ob sklenitvi pogodbe. Če je bila določljiva pa, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo oziroma ali je bilo ob sklenitvi pogodbe res očitno, da teh obveznosti sploh ne bo oziroma da bodo v primerjavi s pridobljenimi koristmi neznatne. V kakšnem obsegu je prevzemnik do preužitkarjeve smrti obveznosti izpolnil, pri tem ni pomembno.(3) Navideznost (pa tudi ničnost) predmetne pogodbe o priznanju lastninske pravice in preužitku v delu, s katerim je bil dogovorjen preužitek, prav iz navedenih razlogov uveljavlja v tej pravdi tožnik kot nujni dedič po pokojnem U. J. J. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje njegove v zvezi s tem povezane zahtevke v celoti zavrnilo. Tožnik s pritožbo takšno odločitev izpodbija, a po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

V zvezi z nagibom za sklenitev sporne pogodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je zapustnik U. J. J. (pa tudi drugo toženka) sporno pogodbo sklenil zato, da bi si zagotovil oskrbo za starostno onemoglost, kar nikakor ni nedopusten nagib. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu, pa tudi glede ostalih relevantnih dejanskih zaključkov, ki jih pritožba izpodbija, je skrbna in celovita (skladna z napotilom iz 8. člena ZPP), hkrati pa tudi življenjska in prepričljiva, zaradi česar jo pritožbeno sodišče sprejema. Sodišče prve stopnje je imelo za navedeni zaključek oporo v večjem številu izvedenih dokazih, med drugim v skladnih izpovedbah drugo toženke ter prič R., A., V. in M. M. (iz katerih izhaja, da je bil namen zapustnika in drugo toženke, da si priskrbita pomoč na starost, ne pa prikrajšanje tožnika v njegovem nujnem deležu). Iz izpovedbe drugo toženke izhaja tudi logično pojasnilo, zakaj je bila pogodba sklenjena prav s prvo toženko (in sicer, ker sta pokojni in drugo toženka z njo imela stike in sta od nje lahko pričakovala pomoč, česar pa nista mogla pričakovati od tožnika, ki je živel v tujini in s katerim so se osebni stiki prekinili po letu 2000). Namen zapustnika priskrbeti si pomoč na starost potrjuje tudi osnutek izročilne pogodbe (priloga A6),(4) saj iz njega izhaja zaveza prvo toženke, da bo zapustniku in drugo toženki nudila pomoč ter oskrbo v bolezni in starosti. Na ugotovljeni namen (vsaj posredno) kaže tudi pismo drugo toženke (priloga A7), v katerem je tožniku napisala, naj ga ne skrbi, ker ne bo imel stroškov z vzdrževanjem staršev, kot tudi starost zapustnika in drugo toženke v času sklepanja sporne pogodbe. Takrat sta bila namreč stara 77 let, zaradi česar je povsem življenjsko razumljivo, da sta želela zase poskrbeti za čas, ko bosta onemogla.

Iz razlogov sodišča prve stopnje nadalje (prepričljivo) izhaja, da med pridobljeno koristjo prvo toženke in z njene strani prevzetimi obveznostmi po sporni pogodbi ni šlo za očitno nesorazmerje, kar prav tako potrjuje, da namen pogodbenikov sporne pogodbe ni bil tožnika prikrajšati v njegovem nujnem deležu.(5) Omenjena dejanska ugotovitev pa daje tudi oporo za zaključek, da sporna pogodba ne prikriva darila. V točki 6 obrazložitve te sodbe povzete pogodbene obveznosti prvo toženke (pri čemer velja še posebej izpostaviti njeno zavezo, da bo zapustniku (in drugi toženki) nudila pomoč in oskrbo v bolezni in starosti) v primerjavi s pridobljeno koristjo ni moč oceniti kot neznatne, pa čeprav je bila hiša, ki jo je na podlagi sporne pogodbe pridobila (kot to trdi tožnik), veliko vredna, saj je treba upoštevati tudi subjektivno vrednost dajatev in nasprotnih dajatev za pogodbene stranke.(6) Za preživljanca je namreč lahko oskrba s strani osebe, ki mu je blizu, vredna toliko ali več od izročenega premoženja. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno zavzema za matematično primerjavo vrednosti prejete nepremičnine z dogovorjenimi obveznostmi prvo toženke. Da je bilo očitno, da obveznosti prvo toženke ne bo oziroma da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne, tožnik sicer utemeljuje z navedbo, da je bil zapustnik ob sklepanju sporne pogodbe (pa vse do smrti v gorski nesreči dve leti kasneje) zdrav, vitalen in da ni potreboval pomoči. Vendar pa z navedenim ne more uspeti, saj dejstvo, da je bil zapustnik v času sklepanja predmetne pogodbe zdrav, po logiki stvari ne more dokazovati, da bo vedno zdrav oziroma da pomoči nikoli ne bo potreboval. Nemogoče je namreč napovedati, kakšno bo posameznikovo zdravstveno stanje v prihodnosti. Kar se tiče starostne onemoglosti, za primer katere se je prvo toženka pokojniku tudi zavezala pomagati, pa je skoraj gotovo, da posameznik, pa čeprav je na splošno zdrav, v pozni starosti potreboval pomoč drugega (in sicer z leti vedno več). Glede na navedeno zatrjevana okoliščina, da je bil zapustnik v času sklepanja pogodbe zdrav in praktično ni potreboval pomoči, ne more dokazovati, da njegov nagib za sklenitev sporne pogodbe ni bil zagotoviti si oskrbo za starostno onemoglost. Zaradi nerelevantnosti navedenih okoliščin se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati do izvedenskih mnenj prof. dr. B. B. in prim. K. K. (s katerima naj bi bile te okoliščine dokazane).(7) Tožnik zato ne more uspeti niti s pritožbenim izpostavljanjem vsebine navedenih izvedenskih mnenj o zdravstvenem stanju zapustnika v obdobju od sklenitve pogodbe pa do njegove smrti. Prav tako ne more biti uspešno njegovo sklicevanje na okoliščino, da je bilo upoštevaje starost, ki so jo doživeli predniki zapustnika, pričakovati, da bo slednji živel še približno največ deset let. Četudi bi bilo namreč moč napovedati, da bo zapustnik živel (le) še deset let po sklenitvi pogodbe, bi bila sporna pogodba glede na vsebino zavez prvo toženke še vedno aleatorna ter še vedno ne bi bilo moč trditi, da bi bile zaradi tega obveznosti slednje določljive pa tudi neznatne ter da je zato šlo za darilo. Glede na s strani prvo toženke prevzete obveznosti, ki niso bile zgolj v finančni pomoči zapustniku, tudi s strani pritožbe izstavljeno dejstvo, da je imel zapustnik visoko pokojnino (ki naj bi zadoščala za kritje njegovih stroškov in potreb), ne more biti razlog za zaključek, da je bilo že ob sklenitvi pogodbe jasno, da prevzetih obveznosti prvo toženke ne bo oziroma da bodo neznatne.

Ker obračunski pristop v primeru pogodbe o preužitku ne pride v poštev (glej točko 6 obrazložitve te sodbe) in ker se s tožbo ne zahteva razveza pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja, za to pravdo vprašanje, katere pogodbene obveznosti točno in v kakšni vrednosti je prva toženka po sklenitvi sporne pogodbe pa do smrti zapustnika izpolnjevala, ni odločilno. Neizpolnjevanje prevzetih obveznosti s strani prvo toženke po sklenitvi sporne pogodbe bi sicer lahko kazalo na darilni namen pogodbenikov v fazi sklenitve sporne pogodbe. Vendar pa je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo, da je prvo toženka (vsaj določene) obveznosti po pogodbi izpolnjevala, in sicer: zapustniku je nudila tisto pomoč, ki jo je v relevantnem obdobju potreboval,(8) prav tako mu je nudila stanovanje v prevzeti nepremičnini ter le-te ni odtujila in obremenjevala.(9) Ker že zaradi izpolnjevanja navedenih obveznosti prvo toženke, ni moč sklepati na darilni namen pogodbenikov sporne pogodbe, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neizpolnjevanje drugih pogodbenih obveznosti prvo toženke.(10) Dvoma v pravilnost zaključkov, da je šlo pri sporni pogodbi dejansko za pogodbo o preužitku, ki je odplačne narave, in ne za darilo, ter da je bil resnični namen zapustnika zagotoviti si pomoč na starost, tožnik ne uspe vzbuditi niti z navedbami, da so pogodbeniki pred njim skrivali sklenitev sporne pogodbe kot tudi sestavo oporok, ter z izpostavljanjem okoliščin v zvezi s sklepanjem izročilne pogodbe (med drugim, da so pogodbeniki nanj pritiskali, da podpiše izročilno pogodbo). Vse navedene okoliščine, ki so zgolj indici oziroma dokazno pomembna dejstva, namreč nimajo takšne teže, da bi bilo na njihovi podlagi moč sklepati na nedopusten nagib pogodbenikov ali pa na darilni namen zapustnika (kot pravilno izhaja že iz sodbe sodišča prve stopnje). Sploh ob dejstvu, da ostale okoliščine (zlasti, da je bil že v času sklepanja izročilne pogodbe govor o vzdrževanju zapustnika in drugo toženke, da pogodbene obveznosti prvo toženke niso bile neznatne ter izpolnjevanje sporne pogodbe s strani prve toženke) potrjujejo, da sporna pogodba ni prikrivala darila in da je bil namen zapustnika zagotoviti si s strani prvo toženke oskrbo za čas starostne onemoglosti.(11) Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za vrnitev daril v znesku 82.400,00 EUR v zapuščino po pokojnem U. J. J. in podrejenega tožbenega zahtevka za vračunanje daril v znesku 82.400,00 EUR v dedni delež prvo toženke po pokojnem U. J. J. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da adaptacije stanovanja v 1. nadstropju hiše na D. ni financiral zapustnik, temveč da sta ga s svojim delom in sredstvi adaptirala prvo toženka in njen mož, ki sta v ta namen pridobila kredit, prejela pa sta tudi darila od moževih staršev. Da je prvo toženka leta 1986 pridobila namenski stanovanjski kredit, s katerim je bila sporna adaptacija financirana, tožena stranka ni dokazovala zgolj z obračunskim listom iz leta 1986 (priloga B10),(12) temveč tudi z zaslišanjem prvo toženke in priče C. C. (ki sta skladno izpovedali, da je bil kredit pridobljen za ta namen). Tožnik prav tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bila adaptacija opravljena že leta 1984, ko sta bila prvo toženka in njen mož še študenta in zato nista imela sredstev za adaptacijo (kar naj bi izhajalo iz Izračuna lastnih vlaganj v adaptacijo z dne 14.6.2007 izvedenke P. P. Sam tožnik je namreč trdil, da je adaptacija potekala od leta 1985 do 1987 (kar je v svojih navedbah potrdila tožena stranka), iz izpovedbe prvo toženke pa tudi izhaja, da sta se z možem zaposlila (konec) leta 1985, takoj zatem pa je slednja pridobila kredit, ki je zadoščal za adaptacijo stanovanja. Tako prvo toženka kot priča C. C. pa sta potrdili, da so adaptacijo delno financirali tudi starši prvotoženkinega moža. Ker torej sodišče prve stopnje ni zaključilo, da je prvo toženka financirala adaptacijo s prihranki, ampak na drug način, tožnik ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da slednja (kot študentka) ni imela prihrankov. Ne drži nadalje, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da so bila dela, ki sta jih sama opravila prvo toženka in njen mož, bistvenega pomena za adaptacijo (navedeno iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja). Da adaptacije ni financiral zapustnik, pa (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) potrjuje tudi sporna pogodba, s katero sta zapustnik in drugo toženka (po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča) prvo toženki (na podlagi spornih vlaganj v stanovanje v 1. nadstropju hiše) priznala 1/10 solastninski delež na nepremičnini na naslovu D.(13) Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema tudi izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje, da bivanje prvo toženke v stanovanju v I. (ob dejstvu, da je slednja stanovanje opremljala) ni bilo brezplačno. Podlago za navedeni dejanski zaključek je imelo sodišče prve stopnje v izpovedbi prvo toženke in priče C. C., ki sta bili delno potrjeni tudi z listinskimi dokazi (računi), pa tudi v trditvah tožnika, ki je prvo toženki priznaval, da je stanovanje delno sporno opremila. Ker dejstvo, da je prvo toženka stanovanje opremljala, tako ni izhajalo zgolj iz računov, temveč tudi iz zaslišanja prvo toženke in omenjene priče (kar sta prav tako primerna dokaza za dokazovanje navedenega dejstva), tožnik dokazne ocene s pritožbenimi navedbami, da so računi brez vrednosti, ker iz njih ne izhaja naslov plačnika in ker iz njih ni razvidno, da so bili kupljeni predmeti uporabljeni prav v spornem stanovanju, ne uspe omajati. K pritožbeni navedbi, da se (četudi so bili vsi predmeti, za katere je tožena stranka predložila račune, plačani s strani prvo toženke) njihova vrednost ne more kompenzirati z vrednostjo desetdnevnega najema stanovanja med poletnimi počitnicami v I. pa velja dodati, da sta prvo toženka in priča C. C. izpovedali, da je prvo toženka zagotovila tudi druge stvari in ne le tiste, ki izhajajo iz računov (in sicer omare, jogije, pomivalni stroj in stole). Ker je torej vlagala v stanovanje v I. in ker pritožbeno sodišče sprejema tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta med obravnavanim desetdnevnim dopustovanjem prvo toženke in njene družine bivala v enosobnem stanovanju v I. tudi njena starša (za kar je imelo oporo v trditvah in izpovedbi tožnika ter zlasti v izpovedbi drugo toženke), je pravilen zaključek, da desetdnevno bivanje prvo toženke v navedenem stanovanju (ki je bilo v polovični lasti zapustnika) na leto, ne predstavlja darila večje vrednosti (primerjaj 55. člen ZD).(14) Odločitev sodišča prve stopnje, da se zahtevek za vrnitev oziroma za vračunanje darila v tem delu zavrne, je zato pravilna.

Pritožnik ne uspe nadalje omajati zaključka sodišča prve stopnje, da prvo toženka stanovanja v 1. nadstropju na D. ni uporabljala brezplačno. Sodišče prve stopnje je kot verodostojni pravilno ocenilo potrdili o plačilu najemnine (priloga B12), saj sta obe toženki (skladno) izpovedali, da je prvo toženka najemnino in stroške bivanja plačevala. Poleg tega tožnik tudi ni predlagal dokaza z izvedencem ustrezne stroke, s katerim bi dokazoval trditev, da je bila obravnavana listina (ki jo je po izpovedbi prvo toženke sestavil zapustnik) prirejena za potrebe te pravde. Dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje tožnik ne uspe vzbuditi z navedbo, da drugo toženka o najemnini ni vedela ničesar, čeprav je bila tudi sama polovična solastnice hiše na D. Drugo toženka glede plačevanja najemnine sicer res ni vedela povedati več kot to, da je prvo toženka najemnino redno plačevala zapustniku, a je tudi pojasnila, da je skrb za to prepustila zapustniku (svojemu možu), kar (pa čeprav je bila tudi sama solastnica nepremičnine na D.) ni neobičajno. Ob dejstvu, da tožnikova družina ni živela skupaj z zapustnikom in drugo toženko in da po letu 2000 skoraj niso imeli več osebnih stikov, pritožba tudi ne uspe vzbuditi dvoma v verodostojnost navedenega dela izpovedbe drugo toženke z izpostavljanjem izpovedbe tožnikove žene E. E., da je o vsem odločala drugo toženka. Ker je prvo toženka tako z lastnim zaslišanjem kot tudi listinskimi dokazi o plačilu stroškov bivanja dokazala, da je poleg najemnine plačevala tudi stroške bivanja,(15) ni moč slediti niti pritožbenim navedbam, da se prej omenjeni potrdili o plačilu najemnine (iz razloga, ker naj bi bil zapisani znesek najemnine smešno nizek) dejansko nanašata na tekoče stroške stanovanja. V zvezi z višino najemnine velja dodati, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo toženka zapustniku plačevala najemnino v takšni višini, kot jo je določil zapustnik (oziroma v skladu z dogovorom). Ker višina najemnine ni kogentno predpisana z nobenim zakonom, je treba glede nje upoštevati dogovor pogodbenih strank, in zato (četudi je bila najemnina, ki jo je prvo toženka plačevala zapustniku, nižja od tržne najemnine) ni moč šteti, da je šlo za brezplačno uporabo spornega stanovanja (in s tem za darilo). Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno štelo za dokazano, da je prvo toženka več let nosila celotne stroške kurilnega olja, in sicer na podlagi evidence nakupov F. (priloga B13)(16) ter ob dejstvu, da tudi iz računa (listina B29) izhaja, da je te stroške plačeval njen mož in da je to slednja potrdila tudi ob zaslišanju. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da drugo toženka in zapustnik nista živela vse leto na D., temveč sta zime in poletja preživela v I., ne more omajati zaključkov v zvezi s plačevanjem kurilnega olja. Pritožbeno sodišče pa tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da je (četudi je dokazano, da je prvo toženka pet let plačevala kurilno olje) ostalih osemnajst let in pol stroške ogrevanja plačeval zapustnik. Tožnik namreč ni predložil nobenega prepričljivega dokaza, ki bi to potrjeval. Ker tako iz dokazov tožene stranke izhaja, da je prvo toženka plačevala zapustniku tako najemnino kot tudi stroške bivanja, tožnik pa ni uspel vzbuditi dvoma v njihovo verodostojnost (oziroma ni predložil nobenega prepričljivega dokaza, na podlagi katerega bi bilo moč sklepati, da je bilo bivanje prvo toženke brezplačno), je zaključek sodišča prve stopnje, da slednji trditev, da je prva toženka sporno stanovanje na D. uporabljala brez denarne odmene in da je šlo za darilo, ni dokazal, pravilen. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ena od njenih ključnih značilnosti.

Op. št. (3): Primerjaj VS RS sodbi II Ips 1239/2008 z de 14.7.2011 in II Ips 179/2012 z dne 30.10.2014. Op. št. (4): Na katerega opozarja pritožba in ki ga tožnik ni želel podpisati.

Op. št. (5): Zatrjevani nedopustni namen.

Op. št. (6): Primerjaj VS RS sodba II Ips 179/2012 z dne 30.1.2014. Op. št. (7): Ob tem velja v zvezi z izvedenskima mnenjema dodati, da so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da stranki nista podali pripomb na izvedenski mnenji, pavšalne, saj je tožnik zgolj navedel, da sta toženki po njegovem vedenju podali pripombe, ni pa navedel, kakšne pripombe sta podali oziroma da so bile pripombe tudi relevantne. Tudi sicer pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na neupoštevanje pripomb nasprotne stranke.

Op. št. (8): Da je bila zapustniku nudena pomoč pri težjih opravilih, izhaja iz same pritožbe. Pritožnik trdi sicer, da zapustniku te pomoči ni nudila prvo toženka osebno. Vendar pa zaradi navedenega ni moč šteti, da prva toženka svojih obveznosti po pogodbi ni izpolnjevala (upoštevaje tudi, da iz izvedenih dokazov izhaja, da so zapustniku nudili pomoč člani družine prvo toženke, ki so tudi živeli v hiši na D., tožnik pa ne trdi, da zapustniku pomoč, nudena po družinskih članih prvo toženke, ni ustrezala).

Op. št. (9): Ugotovite sodišča prve stopnje, da je prvo toženka te pogodbene obveznosti izpolnjevala, tožnik v pritožbi niti ne izpodbija.

Op. št. (10): Gre za obveznosti prve toženke v zvezi s plačilom zapustnikovega pogreba in plačilom najemnine za grobove ter v zvezi v vzdrževanjem prevzete nepremičnine.

Op. št. (11): Kar so ob zaslišanju skladno potrdile tudi drugo toženka in več prič.

Op. št. (12): Ki naj po tožnikovih trditvah ne bi dokazoval, da je bilo posojilo porabljeno za adaptacijo.

Op. št. (13): Pri čemer, kot poudarja sodišče prve stopnje, tožnik pogodbe v tem delu ne izpodbija (oziroma ne uveljavlja njene ničnosti).

Op. št. (14): Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976, s kasnejšimi spremembami Op. št. (15): Kot prepričljivo izhaja iz razlogov sodbe.

Op. št. (16): Pa čeprav iz nje ne izhaja, kdo točno je kupil kurilno olje in kje je bilo olje porabljeno.