Jedro

Sodišče lahko stranki ob vročanju izvedenskega mnenja opozori na možnost, da se v primeru, če ne bosta predlagali zaslišanja izvedenca ali podali pripomb na mnenje, odpovesta obravnavanju tega dokaza na naroku. Tako ravnanje je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka. Pritožnik ima načeloma prav, da v primeru, ko stranka molči/se ne odzove na tako opozorilo sodišča, sodišče ne sme šteti, da se je stranka obravnavanju odpovedala. Take sankcije ZPP namreč ne predvideva, v 279.a členu pa zahteva celo pisno izjavo o odpovedi. Vendar pa pritožnik ne pojasni, zakaj bi bil ponoven (tretji) narok za glavno obravnavo smiseln. V pritožbi ne reče niti tega, da je želel, da bi se izvedensko mnenje na naroku prebralo in s tem zagotovilo načelu neposrednosti. Nekonkretizirani pritožbeni očitki zato ne utemeljujejo pritožbene teze o kršitvi 10. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pritožnik ne pove, glede česa mu je bila možnost obravnavanja odvzeta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine 5.900,00 EUR ter tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče izpodbijano sodbo v nasprotju z 279. a členom ZPP izdalo brez glavne obravnave, saj se stranki nista pisno odpovedali pravici do glavne obravnave. Molka strank v zvezi s pozivom, ki ga je poslalo sodišče (naj v 15 dneh sporočita, ali zahtevata izvedbo naroka), ni mogoče šteti za soglasje, da sodišče odloči o zadevi brez glavne obravnave. Nadalje navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo tožnika v zvezi z bolečinami zaradi padca na delovnem mestu. Predložena zdravstvena dokumentacija objektivno dokazuje tožnikove poškodbe, zato je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni nastala pravno priznana nepremoženjska škoda. Nadalje opozarja še na 1. točko prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odg-04-12, ki določa, da zavarovalnica jamči za škodo, ki nastane zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka – nesreče, ki ima za posledico telesne poškodbe. Glede na nesporno ugotovitev, da je tožnik poleg zvina hrbtenice utrpel še dodatne telesne poškodbe in s tem povezano tudi dodatno nematerialno škodo, za katero, glede na zgornje določilo, jamči zavarovalnica/tožena stranka. Torej škoda, ki jo je utrpel tožnik v delovni nezgodi (razen škode zaradi zvina vratne hrbtenice), je nedvomno predmet zavarovanja, saj splošni pogoji nikjer ne določajo, da je predmet zavarovanja splošne odgovornosti samo pravno priznana škoda. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre namreč za situacijo iz 279. a člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje prvi narok za glavno obravnavo opravilo 12. 3. 2014, drugega pa 19. 5. 2014, nato pa glavno obravnavo preložilo za nedoločen čas zaradi izvedbe dokaza z izvedencem. Ko je sodišče prve stopnje prejelo izvedensko mnenje, ga je vročilo strankama, jima dalo možnost, da podata pripombe oziroma predlagata zaslišanje izvedenca, ter ju opozorilo na možnost, da sodišče v primeru, če ne bo ne predloga za zaslišanje izvedenca ne pripomb na mnenje, odloči brez naroka. To sodišče lahko stori in tako ravnanje je v skladu z načelom ekonomičnosti postopka (prvi odstavek 11. člena ZPP). Pritožnik ima načeloma prav, da v primeru, ko stranka molči/se ne odzove na poziv sodišča, sodišče ne sme šteti, da se je stranka obravnavanju odpovedala. Take sankcije ZPP namreč ne predvideva, v 279. a členu pa zahteva celo pisno izjavo o odpovedi. Vendar pa pritožnik ne pojasni, zakaj bi bil ponoven narok za glavno obravnavo smiseln(1). V pritožbi ne reče niti tega, da je želel, da bi se izvedensko mnenje na naroku prebralo in s tem zagotovilo načelu neposrednosti. Nekonkretizirani pritožbeni očitki zato ne utemeljujejo pritožbene teze o kršitvi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je v taki procesni situaciji lahko podana tudi kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP(2), je pritožbeno sodišče pritožbene navedbe preizkusilo še s tega vidika, a tudi ta očitek ni utemeljen, saj pritožnik ne pove, glede česa mu je bila možnost obravnavanja odvzeta.

6. Pritožnik pravilno opozarja na neskladje v sodbi, kjer je zapisano, da je sodišče v dokaznem postopku tožnika zaslišalo, v resnici pa ga ni, toda pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za očitno za pisno pomoto sodišča (ko je v 3. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je zaslišalo tožnika), saj sicer iz obrazložitve sodbe, ne izhaja, da bi se sodišče sklicevalo na kakršnokoli izpovedbo tožnika oziroma da bi ga dokazno ocenjevalo.

7. Pritožnik utemeljeno navaja, da ni res, da ni trdil, da bi zaradi udarnine obeh petnic in udarnine ledvenega dela trpel in prestajal bolečine. Iz tožbe namreč jasno izhaja, da tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz poškodb (udarnine) ledvenega dela, udarnin obeh petnic in zvina vratne hrbtenice (zadnji odstavek tožbe na list. št. 2 in 3. stran tožbe). Nadalje tudi iz izvedeniškega mnenja (izvedenca otropeda) izhaja, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel vse tri poškodbe (udarnine ledvenega dela in obeh petnic ter zvin vratnega dela hrbtenice). Pritožbeno sodišče se sicer strinja z zaključkom sodišča prve stopnje (kar pritožnik niti ne izpodbija), da tožniku ne pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki izvira iz zvina vratnega dela hrbtenice (saj ni predmet zavarovanja skladno s 11. točko tretjega odstavka 3. točke Splošnih pogojev(3)). Toda to ne pomeni, da tožnik ni upravičen do odškodnine za preostalo škodo, za katero so bile ustrezne trditve in ki je v dosedanje dokaznem postopku že potrjena prek dokaza z izvedencem. Prav nobenega razloga ni, da bi sodišče splošne pogoje razlagalo v škodo tožnika, saj jih je pripravila tožena stranka (83. člen OZ). Zaključek sodišča, da tožniku za udarnine ledvenega dela hrbtenice (kar ni enako zvinu hrbtenice) in udarnine petnic, ne pripada odškodnina, ni pravilen, protispisna pa je ugotovitev sodišča, da tožnik za škodo, ki je krita z zavarovanjem, ni podal ustreznih trditev. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku (z zaslišanjem tožnika in po potrebi dopolnitvijo izvedeniškega mnenja) ugotoviti, kakšna nepremoženjska škoda je nastala in tožniku zanjo prisoditi primerno denarno odškodnino.

8. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi na podlagi 355. člena ZPP ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje, ki naj v ponovljenem postopku postopa skladno z zgornjimi napotki.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17. 6. 2014, opr. št. VIII Ips 12/2014. Op. št. (2): Tako Zobec, J., v Komentarju ZPP, 3. knjiga, str. 303. Op. št. (3): Splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti PG-odg 04-12.