Jedro

Čeprav gre za hipotekarnega upnika, ima upnik možnost, da svojo terjatev uveljavlja tudi v stečajnem postopku in ni bil dolžan najprej poskrbeti za poplačilo v morebitnem izvršilnem postopku. Nasprotno pa je imel dolžnik ves čas možnost, da upnikovo terjatev poplača, pa tega ni storil. Ob insolventnosti ni nobene možnosti, da bi se stečajnemu dolžniku omogočilo nadaljnje redno poslovanje, iz katerega, kot je očitno iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev, že do zdaj ni bil sposoben poravnavati svojih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, določilo upravitelja (R. C.) in ugotovilo, v kakšni obliki upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se je zoper ta sklep pritožil tudi dolžnik, vendar je sodišče prve stopnje že odločilo o njegovi pritožbi s sklepom z dne 21.6.2013 (r. št. 22 spisa), in sicer da se njegova pritožba šteje za umaknjeno; iz spisa tudi izhaja, da je ta sklep postal pravnomočen 28.8.2013. Zato višje sodišče o tej pritožbi ni odločalo.

3. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil družbenik dolžnika. Navaja, da ima dolžnik dovolj premoženja, da bi se iz njega lahko v celoti poplačal upnik, ki je predlagal začetek stečajnega postopka in ima hipoteko na dveh dolžnikovih nepremičninah. Upnik bi bil poplačan s prodajo nepremičnin in s pridobitvijo novega posojila pri drugi poslovni banki. Dolžnik bi lahko, če bo pritožbi ugodeno, te nepremičnine odtujil za tržno ugodnejšo ceno, vse v dogovoru z upnikom N. d.d. (predlagateljem začetka stečajnega postopka). V letu 2010 je imel dolžnik na postavki Preneseni čisti dobiček izkazan dobiček v višini 560.752,00 EUR, torej nima izgube. Dejansko pa v letih 2011 in 2012 ni posloval, vendar iz popolnoma drugih razlogov. Pritožnik je bil od julija 2012 na bolniškem dopustu, sodišče pa bi moralo dolžniku omogočiti nadaljnje poslovanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je začelo stečajni postopek, saj stečajni dolžnik v zakonskem roku 15 dni ni ne ugovarjal upnikovemu predlogu ne predlagal odložitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. V takem primeru se zoper sklep o začetku stečajnega postopka lahko pritoži tudi družbenik dolžnika, in sicer sme v pritožbi uveljavljati le, da ne obstaja domneva insolventnosti stečajnega dolžnika (smiselno 4. odstavek 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP, v zvezi s 3. in 4. odstavkom 234. člena ZFPPIPP).

6. Iz upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka (predlog je vložila N. d.d., v nadaljevanju: predlagatelj) je razvidno, da so dolžnikove obveznosti do predlagatelja zapadle že v letih 2010 in v prvi polovici leta 2011. To pomeni, da je upnik predlog vložil več kot eno leto po zapadlosti zadnje obveznosti (vložen je bil 13.11.2012). Čeprav gre za hipotekarnega upnika, ima upnik možnost, da svojo terjatev uveljavlja tudi v stečajnem postopku in ni bil dolžan najprej poskrbeti za poplačilo v morebitnem izvršilnem postopku. Nasprotno pa je imel dolžnik ves čas možnost, da upnikovo terjatev poplača, pa tega ni storil. Koliko naj bi bili nepremičnini vredni, pritožnik sploh ne navaja. Iz otvoritvenega poročila upravitelja pa izhaja, da je likvidacijska vrednost teh nepremičnin zgolj 89.000,00 EUR, medtem ko je upnikova terjatev po stanju na dan 2.8.2011 znašala že 307.235,16 EUR. Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da so upniki (teh je 21) prijavili terjatve v višini 706.569,69 EUR, priznane pa so terjatve v višini 667.823,46 EUR. Nepremični predstavljata edino dolžnikovo premoženje, drugega premoženja ne zatrjuje niti pritožnik, kar pomeni, da dolžnikovi dolgovi večkratno presegajo vrednost nepremičnin. Glede na navedeno je jasno razvidno, da dolžnik ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, in to v daljšem časovnem obdobju, prav tako pa je tudi dolgoročno plačilno nesposoben, saj nima dovolj premoženja, da bi poravnal svoje obveznosti. To pa pomeni, da je v skladu s 14. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) insolventen. Pritožnik sicer navaja, da je imel v letu 2010 na postavki Preneseni čisti dobiček izkazan dobiček v višini 560.752,00 EUR, vendar pa ne pojasni, kje naj bi ta sredstva bila. Iz otvoritvenega poročila upravitelja pa ni razvidno, da bi sredstva v taki višini tudi predstavljala stečajno maso. Zato ni niti verjetno, da bi ta preneseni čisti dobiček sploh obstajal, razen da je zapisan v bilanci za leto 2010. Ni pa dvoma, da bi dolžnik, če bi ta sredstva dejansko imel, pač lahko in moral poplačati upnike, pa tega glede na priznane terjatve ni storil. Vsekakor bo moral bivši direktor in družbenik stečajnega dolžnika upravitelju pojasniti, kaj se je zgodilo s tem dobičkom, višje sodišče pa (predvsem pritožnika) še opozarja, da je po zakonu dolžan opraviti primopredajo, sicer ga lahko zadenejo posledice iz 292 in 293. člena ZFPPIPP.

7. Glede pritožnikovih navedb, da bi za celotno poplačilo predlagatelja moral najeti še posojilo, o čemer se je dogovarjal z drugo poslovno banko, pa višje sodišče poudarja, da je imel v času od zapadlosti predlagateljevih terjatev do vložitve predloga za začetek stečajnega postopka skoraj leto in pol časa, da bi to uredil, pa tega ni storil. Navedba „druga poslovna banka“ pa je tako ali tako presplošna, da bi predstavljala upoštevno trditev. Pritožnik bi moral navesti, katera poslovna banka je to in v kakšni fazi so dogovori, ti pa bi morali biti vsaj v zaključni fazi, z zagotovilom te banke, da bo tak kredit tudi odobren. Ob dejstvu, da edino premoženje stečajnega dolžnika predstavljata nepremičnini, ki tudi po pritožnikovih navedbah ne zadostujeta za poplačilo ločitvenega upnika – predlagatelja postopka, pa ni niti verjetno, da bi katerakoli poslovna banka kredit tudi odobrila. Ob insolventnosti pa ni nobene možnosti, da bi se stečajnemu dolžniku omogočilo nadaljnje redno poslovanje, iz katerega, kot je očitno iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev, že do zdaj ni bil sposoben poravnavati svojih obveznosti.

8. Pritožnik tako ni dokazal, da stečajni dolžnik ni insolventen, zato je njegova pritožba neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).