Jedro

Stranka lahko v sporu majhne vrednosti, poleg tožbe oziroma odgovora na tožbo, lahko vloži le eno pripravljalno vlogo. Vložitev te vloge je sicer res vezana na rok 8 dni od prejema odgovora na tožbo (oziroma poziva, da to stori), vendar pa to ne pomeni, da v tem roku lahko vloži poljubno število vlog. Vsaka dodatna vloga stranke, četudi vložena v zakonskem roku pomeni dodatno vročanje nasprotni stranki in s tem tudi pravico slednje, da se o njej izjavi, to pa pomeni dražji in daljši postopek.

Pogodbo o posredovanju je toženka morala podpisati pred ogledom, ko je tožeči stranki bilo jasno, da za toženko v zvezi z oglaševanim stanovanjem ne bo nobenega prizadevanja najti fizično ali pravno osebo, ki bo s toženko pripravljena skleniti pogodbo. Z vidika tožeče stranke je bil namen sklenjene pogodbe s toženko, da pridobi pravico do plačila brez ustrezne protidajatve, ki je sicer za te pogodbe značilna in kot jo opredeljuje ZNPosr. Takšna podlaga pa ni dopustna, saj nasprotuje ZNPosr, je pa tudi nemoralna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117465/2009 z dne 30. 10. 2009 še v 2., 5. in 6. odstavku izreka in tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.884,00 EUR s pripadki zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 466,54 EUR v roku 8 dni.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je na obravnavi dne 16. 4. 2012 izključilo javnost. Priči I. H., po tem, ko je bila zaslišana, ni dovolilo spremljati obravnave. Sodišče je kršilo tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča je za tožečo stranko nesprejemljiva in nerazumljiva: sodišče je verjelo le toženki, ne pa priči. Storjena je bila kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 289. členom in 452. členom ZPP, saj je sodišče toženki in pričam postavljalo kapciozna in sugestibilna vprašanja in ni upoštevalo navedb v pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2010, ki jo je sodišče prejelo 7. 9. 2010. Do slednjega se v obrazložitvi tudi ni opredelilo, čeprav je pritožnica kršitev grajala. V nadaljevanju pritožbe pritožnica obrazloženo graja ugotovljeno dejansko stanje in sicer v pogledu ugotovitve, da toženka ni bila naročnica, da med prodajalko in toženko ni bilo dogovora o razdelitvi provizije, da je bila toženka prisiljena podpisati pogodbo, če si je želela stanovanje ogledati in ugotovitve, da tožnica ni posredovala za obe stranki. Posledično je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče ob razveljavitvi sodbe odloči, da se zadeva dodeli drugemu sodniku.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. V tej pravdni zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj vtoževani znesek ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po 1. odst. 458. člena ZPP je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP in zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

5. Ravno kršitve relativne narave pa pritožnica uveljavlja s tem, ko trdi, da je bil pri dokazni oceni kršen metodološki napotek iz 8. člena ZPP, da je sodišče toženi stranki in pričam postavljalo kapciozna in sugestibilna vprašanja in da je z neupoštevanjem navedb v vlogi z dne 3. 9. 2010 kršilo 452. člen ZPP. V tem delu zato pritožbeni očitki niso upoštevni in se pritožbenemu sodišču do njih podrobneje ni potrebno opredeljevati.

6. Enako velja za tisti del pritožbe, v katerem pritožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: da toženka ni bila naročnica posredniških storitev, da med prodajalko in toženko ni bilo dogovora o razdelitvi provizije, da je bila toženka prisiljena podpisati pogodbo, če si je želela stanovanje ogledati in ugotovitev, da tožnica ni posredovala za obe stranki. Kot je bilo opozorjeno pod točko 4 te sodbe, tudi zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja po 1. odstavku 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.

7. V nadaljevanju se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo le do očitanih kršitev po 2. odstavku 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

8. Načelo javnosti je ustavno načelo sodstva, javnost glavne obravnave pa je eden od vidikov poštenega sojenja. V kolikor je javnost glavne obravnave izključena v nasprotju z zakonom, to po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje te kršitve ni storilo. Odločitev, s katero je sodišče zavrnilo predlog pritožnice, da se priči I. H. dovoli spremljati nadaljnji potek obravnave, vsebinsko ne predstavlja odločitve s katero bi bila javnost izključena. Kot izhaja iz zapisnika, predloga ni dala priča, pač pa stranka, zato odločitve že iz tega razloga ni mogoče razlagati tako kot to poskuša pritožnica. Poleg tega pa je odločitev, tudi če bi predlog dala priča, pravilna. Priče se namreč po 338. členu ZPP zaslišujejo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje. Ker v konkretni zadevi dokazni postopek še ni bil končan in je obstajala možnost, da bi pravdni stranki naknadno predlagali dodatno zaslišanje priče ali celo njeno soočenje s kasneje zaslišanimi pričami, spoštovanja 338. člena ZPP na drugačen način niti ni mogoče doseči. 9. Z pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb pritožnice iz vloge z dne 3. 9. 2010 (1) in da se v obrazložitvi sodbe tudi ni opredelilo do kršitve, ki mu jo je pritožnica v zvezi s tem očitala, se vsebinsko zatrjuje tudi kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni bila storjena.

10. Ustaljena sodna praksa je, da se v primerih, ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, za dopustni štejeta prva in druga pripravljalna vloga po tem, ko je bil sklep o izvršbi zaradi ugovora delno razveljavljen in se je pravdni postopek v resnici šele začel (2). V konkretnem primeru je tožeča stranka po vložitvi ugovora in delni razveljavitvi sklepa o izvršbi, vložila pripravljalno vlogo z dne 28. 12. 2009 oziroma 15. 1. 2010 (gre za sicer za dve vlogi, vendar z isto vsebino) ter vlogo, s katero je popravila tožbeni zahtevek (gre za vlogo 17. 6. 2010), kar vse je sodišče prve stopnje pravilno štelo za prvo pripravljalno vlogo. Po prejemu odgovora tožene stranke z dne 26. 8. 2010, je sodišče prve stopnje tožečo stranko pisno pozvalo, da na navedbe tožene stranke v tej vlogi odgovori. Opozorilo jo je, da lahko v roku 8 dni vloži le še eno pripravljalno vlogo. Tožeča stranka je v danem roku, to je 1. 9. in in nato še 6. 9. 2010, vložila dve pripravljalni vlogi.

11. Vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti je, ali je pripravljalna vloga z dne 6. 9. 2010, ki je bila sicer vložena v roku, vendar pa gre za tretjo pripravljalno vlogo, dopustna in bi jo sodišče torej moralo upoštevati, ali ne. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da za upoštevanje dodatne pripravljalne vloge, čeprav vložene v roku 8 dni, v zakonu ni podlage. 2. odstavek 452. člena ZPP je v tem pogledu jasen: stranka v sporu majhne vrednosti, poleg tožbe (v konkretnem primeru tožbo predstavlja predlog za izvršbo in vloge z dne 28. 12. 2009 oziroma 15. 1. 2010 ter 17. 6. 2010) oziroma odgovora na tožbo, lahko vloži le eno pripravljalno vlogo. Vložitev te vloge je sicer res vezana na rok 8 dni od prejema odgovora na tožbo (oziroma poziva, da to stori), vendar pa to ne pomeni, da v tem roku lahko vloži poljubno število vlog. Takšna razlaga, upoštevajoč zakonsko besedilo 2. in 3. odstavka 452. člena ZPP, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoča, bila pa bi tudi v nasprotju z namenom, ki je bil zasledovan s takšno zakonsko ureditvijo. Omejitev števila vlog in krajši roki so namreč izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Vsaka dodatna vloga stranke, četudi vložena v zakonskem roku, tako nujno pomeni dodatno vročanje nasprotni stranki in s tem tudi pravico slednje, da se o njej izjavi, to pa pomeni dražji in daljši postopek. Sodišče prve stopnje z neupoštevanjem tretje pripravljalne vloge pritožnice zato ni kršilo 452. člena ZPP, prav tako pa, ob upoštevanju, da je bila pritožnica na zakonsko ureditev (in posledice) v naprej opozorjena, ni poseglo v njeno pravico do izjave. Možnost, da se o navedbah tožene stranke izjavi, je pritožnica imela, le izkoristila je ni v celoti.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razloge, zakaj ne bo upoštevalo pritožničine tretje pripravljalne, navedlo na glavni obravnavi dne 16. 4. 2012, njihovo ponovno povzemanje v sodbo ni bilo potrebno. Pri pravici stranke do izjave je namreč pomembno, da stranka ve, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in da pozna razloge za njihovo neupoštevanje, ni pa pomembna oblika v kateri to stori.

13. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je vezano tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da tožena stranka ni bila naročiteljica posredovanja, ki ga je opravila tožnica, prav tako pa med naročiteljico M. D. in njo ni bilo dogovora o tem, da provizijo za posredovanje plačata obe. Tožena stranka se je na objavljen oglas, ki je bil posledica pred tem sklenjene pogodbe o posredovanju z M. D., le odzvala in od tožnice ni zahtevala nobenega prizadevanja pri iskanju nepremičnine. Tožnica je tako prodajalko kot stanovanje, ki ga je nato kupila toženka, že poznala in ga tožnici tako ni bilo potrebno šele najti. Vse aktivnosti (ogled, korespondenca, priprava predpogodbe in pogodbe, pregled pravnega stanja, primopredaja, sodelovanje pri deponiranju are in kupnine itd.) je tožnica opravila za prodajalko in ne za toženko. Pogodbo o posredovanju je toženka morala podpisati pred ogledom, ko je tožeči stranki bilo jasno, da za toženko v zvezi z oglaševanim stanovanjem ne bo nobenega prizadevanja najti fizično ali pravno osebo, ki bo s toženko pripravljena skleniti pogodbo. Namen tožeče stranke je bil, da s takšnim načinom sklepanja pogodbe o posredovanju pride do najvišje možne provizije, ki jo dopušča Zakon o nepremičninskem posredovanju.

14. Pritožbeno sodišče ob takšnih dejanskih ugotovitvah nima nobenih pomislekov v materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da je posredniška pogodba, ki jo je tožnica sklenila s toženko, nična.

15. Po 39. členu Obligacijskega zakonika mora imeti vsaka obveznost dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli, pogodba z nedopustno kavzo pa je nična. Pri odplačnih pravnih poslih, kar posredniška pogodba je, šteje največkrat za nedopustno kavzo, če se izkaže, da je posel, ki naj bi določal ekvivalentne izpolnitve obeh strank, v resnici neekvivalenten. Zlasti je neekvivalentna kavza prepovedana, če zlorablja položaj druge stranke, njeno lahkomiselnost in neizkušenost (3). Tožena stranka je k tožeči stranki prišla z že izoblikovanim konkretnim povpraševanjem po konkretni nepremičnini in je, kot je bilo ugotovljeno, dejansko imela položaj tretje osebe (4). Tako ni bila deležna bistvene storitve, ki naj bi jo s provizijo plačala, to je posredovanja oziroma prizadevanja najti pravno ali fizično osebo, ki se bo z njo pogajala za sklenitev pogodbe, niti drugih posredniških storitev, saj so bile le-te opravljene po naročilu prodajalke. Z vidika tožeče stranke je bil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namen sklenjene pogodbe s toženko, da pridobi pravico do plačila brez ustrezne protidajatve, ki je sicer za te pogodbe značilna in kot jo opredeljuje Zakon o nepremičninskem posredovanju. Takšna podlaga pa ni dopustna, saj nasprotuje Zakonu o nepremičninskem posredovanju, je pa tudi nemoralna.

16. Ker na podlagi nične pogodbe tožeča stranka plačila ne more zahtevati, dogovora med prodajalko in toženko, da se bo obveznost plačila provizije razdelila, pa ni bilo, je odločitev sodišča prve stopnje, ki zahtevek zavrnilo, pravilna.

17. Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

18. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) To vlogo je sodišče prejelo 6. 9. 2010, zato jo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označuje kot vlogo z dne 6. 9. 2010 oziroma z „tretja pripravljalna vloga“.

(2) Primerjaj npr. odločbo VS RS III Ips 158/2009 in VSL I Cp 3579/2010 ter Cp 1801/2012. (3) Glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, prva knjiga, stran 207

(4) Po 5. točki 2. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju je tretja oseba oseba, ki jo nepremičninski posrednik poskuša spraviti v stik z naročiteljem, da bi se z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe v zvezi z nepremičnino.