Jedro

Če tožeča stranka kot prikrajšanec zahteva denarno nadomestilo vrednosti dosežene koristi namesto vrnitve stvari, pa se toženec kot okoriščenec temu zahtevku v postopku ne upira, mu ne nasprotuje, hkrati pa zatrjuje, da s stvarjo fizično ne razpolaga, se šteje, da sam priznava, da vrnitev stvari v naravi ni mogoča. Priznanih dejstev pa ni treba niti dokazovati niti jih sodišču prve stopnje ni bilo treba obrazložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 5. točki izreka) potrdi.

Prvotožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 3.349,22 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in da ji je dolžna povrniti stroške pravdnega postopka v višini 670,91 EUR (1. in 5. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko za plačilo zneska 556,17 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zoper drugotoženo stranko pa za plačilo 3.905,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (2. in 3. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 436,10 EUR (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (1. in 5. točko izreka) se je pravočasno pritožila prvotožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi zoper njo v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Ker gre za spor majhne vrednosti, je o pritožbi na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločila višja sodnica posameznica.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek prvenstveno res uveljavljala na odškodninski podlagi, na temelju neupravičene obogatitve pa le iz previdnosti. Vendar pa je šlo v obeh primerih le za navedbo pravnega temelja, ki ga tožeča stranka v skladu s 3. odstavkom 180. člena ZPP sploh ni dolžna navesti; če ga navede, pa sodišče nanj ni vezano. Stranke v postopku so dolžne navesti le konkretna dejstva o historičnem dogodku, iz katerega izvira spor, ta dejstva pa mora sodišče preizkusiti z vidika vseh možnih pravnih podlag, ki glede na zatrjevano dejansko podlago pridejo v poštev. Tej dolžnosti je tožeča stranka zadostila, saj je navedla dovolj takšnih dejanskih okoliščin v zvezi z „prilastitvijo oziroma odvzemom zlatarskih izdelkov tožeče stranke s strani toženih strank“, da bi lahko navedeno ravnanje toženih strank izpolnjevalo dejanske znake tako odškodninskega civilnega delikta kot neupravičene obogatitve. Prav tako je tožena stranka navedla dejstva v smeri „dogovora strank o zavarovanju terjatve“, ki so napotovali na morebitno pogodbeno podlago odvzema.

Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zahtevka ni preizkušalo po vseh pravnih podlagah, ki bi z ozirom na zatrjevano dejansko stanje prišle v poštev.

Iz razlogov sodbe nedvoumno izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožeče stranke, da sta ji toženi stranki izdelke iz zlata vzeli „protipravno in na grob način“, ker izpovedbe zaslišanih prič teh trditev niso potrdile. Smiselno je sodišče torej zaključilo, da ni protipravnosti, zato je odpadla potreba po nadaljnjem obravnavanju zahtevka na odškodninski podlagi, saj je protipravnost bistvena in nujna predpostavka odškodninske odgovornosti.

Sodišče prve stopnje prav tako ni pritrdilo trditvam tožene stranke o pogodbeni podlagi odvzema zlatarskih izdelkov. Zaključilo je, da tožena stranka ni dokazala, da bi s tožečo stranko sklenila dogovor o izročitvi zlatarskih izdelkov toženi stranki v zavarovanje njene (nesporne) terjatve do tožeče stranke. Tudi navedeni zaključek je sprejelo na podlagi ocene izpovedb zaslišanih prič.

Ocena dokazov sodi na področje ugotavljanja dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa je v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten, zato pravilnosti zgoraj navedenih zaključkov tudi, če bi jih pritožba izpodbijala, ni dovoljeno preizkušati.

Po odpadli odškodninski in pogodbeni podlagi je ostal na razpolago le obogatitveni temelj, za kar gre pri prenosu premoženja iz sfere ene stranke v sfero druge stranke brez podlage (190. člen OZ). Sodišče prve stopnje je dovolj jasno obrazložilo, v čem je prišlo do obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani, sicer pa ugotovljeno dejansko stanje kakšne posebne razlage v navedeni smeri niti ne zahteva. Sama prvotožena stranka ni pojasnila, na kakšni dejanski in pravni podlagi je z zlatarskimi izdelki tožeče stranke (v vrednosti, ki presegajo njeno terjatev do tožeče stranke) razpolagala oz. jih imela v svojih rokah. Po ugotovitvi prvostopnega sodišča, da ni dokazala, da je tožeči stranki odvzeto zlato vrnila, je njegov zaključek o podani obogatitvi neizogiben in samoumeven.

Prav ima pritožba, da zakon glede obveznosti vrnitve v prvi vrsti določa naturalno restitucijo. Tožeča stranka zahtevka na vrnitev odvzetega zlata ni postavila, pač pa le denarni zahtevek na vrnitev njegove vrednosti, ki mu je v skladu s 190. čl. OZ mogoče ugoditi le, če vrnitev v naravi ni mogoča. Drži tudi pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje o tem nima nobenih razlogov.

Vendar pa prvotožena stranka v postopku na prvi stopnji temu sploh ni ugovarjala in je ugovor nepravilnega zahtevka uveljavljala šele v pritožbi. Res gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar mora, kot že zgoraj povedano, stranka zatrjevati takšna dejstva, da sodišču omogoči (pravilno) uporabo materialnega prava. V konkretnem primeru je pravno odločilno, da je prvotožena stranka ves čas postopka zanikala, da bi z odvzetimi zlatarskimi izdelki še razpolagala. Z ugovorom, da jih je tožeči stranki vrnila, sicer ni uspela prepričati sodišča, vendar to še vedno ne pomeni implikacije zaključka, da jih ima v posesti oz. da jih je imela v času izdaje prvostopne sodbe. Z ugotavljanjem tega dejstva se sodišče prve stopnje niti ni ukvarjalo, saj k temu ni bilo z ničemer vzpodbudeno. Če namreč tožeča stranka kot prikrajšanec zahteva denarno nadomestilo vrednosti dosežene koristi namesto vrnitve stvari, pa se toženec kot okoriščenec temu zahtevku (kot nepravemu zahtevku) v postopku ne upira, mu ne nasprotuje, hkrati pa zatrjuje, da s stvarjo fizično ne razpolaga več, se šteje, da sam priznava, da vrnitev stvari v naravi ni mogoča. Priznanih dejstev pa ni treba niti dokazovati niti jih sodišču prve stopnje ni bilo treba obrazložiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, pa tudi materialno pravo ni bilo nepravilno uporabljeno.

Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji prav tako ni ugovarjala s strani tožeče stranke navedenim podatkom o prodajni ceni zlata oziroma njenemu izračunu vrednosti odvzetih zlatarskih izdelkov, je bil dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je predlagala tožeča stranka, nepotreben. Kot že povedano, se nesporna dejstva v skladu z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznana, višine zahtevka pa tožena stranka niti smiselno ni prerekala.

Ker pritožbeni razlogi niso podani kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Prvotožena stranka je zaradi neuspeha s pritožbo sama dolžna nositi svoje pritožbene stroške.