Jedro

S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede krivdne oblike drugačen pravni zaključek (da gre za direktni naklep) kot državna tožilka (ki je zatrjevala eventualni naklep), pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, navedenih v opisu kaznivega dejanja, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Le v primeru, če bi v zvezi z dejstvi, odločilnimi za ugotavljanje krivdne oblike, poseglo v opis dejanja in nato na vnešene spremembe oprlo pravni zaključek, bi bilo mogoče sklepati, da je prekoračilo obtožbo.

Za ugotovitev naklepnega ravnanja pri kaznivem dejanju omogočanja uživanja mamil po 1. odstavku 197. člena KZ glede izvršitvene oblike "dati na razpolago prostor za uživanje mamil" ni nujno, da se storilec takšnega kaznivega dejanja vnaprej odloči, da povabi drugo osebo v svoj prostor z namenom, da bo v njem uživala mamilo. Dovolj je, da njegovo ravnanje daje podlago za zaključek o zavestnem pristanku, da se njegov bivalni prostor uporabi oziroma izkoristi za uživanje mamila.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 18.4.2001 je bil obs. M.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ ter mu je po 50. in 51. členu istega zakonika bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen štiri mesece zapora in preizkusna doba dve leti. Odločeno je bilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 8.11.2001 delno ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na tri mesece zapora, trajanje preizkusne dobe pa z dveh na eno leto. V ostalem je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik J.H. iz odvetniške družbe H. - M. o.p. iz S.B., je dne 15.3.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 2. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. M.P. oprosti obtožbe Okrožnega državnega tožilstva iz Kranja.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevane kršitve niso podane. Če je državna tožilka v zaključni besedi ocenila, da je bilo dejanje storjeno z eventuelnim naklepom, pri tem pa obtožbe ni spreminjala, zaključki sodišča prve in druge stopnje, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom, ne pomenijo prekoračitve obtožbe. Opis kaznivega dejanja očita obsojencu direktni naklep, zato krivdorek za tako obliko krivde ne pomeni prekoračitve obtožbe, saj sta očitka obtožbe in sodbe skladna, ne glede na navedbe tožilke v zaključni besedi. Navedbe, da je kaznivo dejanje po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ v obliki, kot se očita obsojencu, mogoče storiti le tako, "da obtoženi nekoga povabi v prostor prav zato, da se bodo uživala mamila", niso pravilne.

Omogočanja uživanja mamil je mogoče storiti tudi tako, da storilec uživanja ne prepreči, saj s tem molče soglaša z uporabo svojih prostorov za prepovedan namen.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti z navedbo, da je sodišče prve stopnje obsojenca obsodilo za hujšo obliko krivde, direkten naklep, čeprav je državna tožilka na glavni obravnavi izrecno izpostavila, da je storil kaznivo dejanje z eventualnim naklepom ter z grajo stališča, ki ga je v zvezi s tem zavzelo pritožbeno sodišče, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je sodišče prekoračilo obtožbo (1. odstavek 354. člena ZKP). Obtožba je med drugim prekoračena, če med dejanjem, opisanim v vloženi obtožnici ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici, in dejanjem, ki ga je sodišče sprejelo v izrek sodbe, ni objektivne identitete. Pravna opredelitev dejanja in predlogi tožilca, dani v tej smeri, ne vežejo sodišča (2. odstavek 354. člena ZKP). Drugačna pravna presoja, kot je dana v obtožbi s strani tožilca, ne predstavlja prekoračitve obtožbe.

V obravnavani zadevi je sodišče v izrek pravnomočne sodbe, s katero je spoznalo obsojenca za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ, sprejelo opis dejstev in okoliščin, kot jih vsebuje vložena in na glavni obravnavi spremenjena obtožba. Ker je odločilo o dejanju, ki je obseženo z obtožbo, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Zato tudi ni mogoče sprejeti stališča zahteve za varstvo zakonitosti, da je s prekoračitvijo obtožbe bistveno kršilo določbe 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Državna tožilka je sicer v besedi strank na glavni obravnavi dne 18.4.2001 ocenila, da je obsojenec storil kaznivo dejanje s krivdno obliko eventualnega naklepa, vendar je sodišče presodilo, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom.

Sodišče je na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede krivdne oblike le drugačen pravni zaključek kot državna tožilka. Pri tem ni spreminjalo dejstev in okoliščin, navedenih v opisu kaznivega dejanja. Samo, če bi v zvezi z dejstvi, odločilnimi za ugotavljanje krivdne oblike, poseglo v opis dejanja in nato na vnešene spremembe oprlo pravni zaključek, bi bilo mogoče sklepati, da je prekoračilo obtožbo.

S trditvijo, da konkretni opis v izreku sodbe ni kaznivo dejanje, za katerega je bila izrečena obsodilna sodba, zahteva nakazuje na kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Kaznivo dejanje omogočanja uživanja mamil po 197. členu KZ je lahko storjeno v več alternativnih oblikah. Med drugim pa ga je mogoče izvršiti v obliki pomoči, ki se kaže v dajanju na razpolago prostorov za uživanje mamila. Vselej mora biti podan naklep, ki je lahko direkten ali eventualen.

V izreku pravnomočne sodbe je obsojencu očitano, da je dal na razpolago prostor za uživanje mamil, ter da je dejanje bilo storjeno proti več osebam s tem, da je omogočil E.S., J.S., R.V., K.M. in E.A., da so uživali mamilo. V opisu so navedena tudi vsa ostala dejstva in okoliščine, s katerimi so opredeljeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Zahtevi, ki nakazuje, da ni konkretiziran ključni element kaznivega dejanja po 2. in 1. odstavku 197. člena KZ, to je "dati na razpolago prostor za uživanje mamil", ni mogoče pritrditi.

Z navedbo, da je obravnavano kaznivo dejanje mogoče storiti le z direktnim naklepom, ki se manifestira tako, da storilec nekoga povabi v svoj prostor prav zato, da se bodo uživala mamila, zahteva za varstvo zakonitosti nakazuje, da je sodišče ugotovljena dejstva nepravilno pravno presodilo.

Pri tej presoji je treba izhajati iz poteka inkriminiranega dogodka, kot je opisan v izreku pravnomočne sodbe, ter iz vseh v njej pojasnjenih dejstev in okoliščin. Sodišče je ugotovilo, da je v stanovanju, v katerem prebiva obsojenec, in ob njegovi navzočnosti E.S. na šest črtic razdelil mamilo, ki so ga nato vsi užili na način, kot je ugotovljen v izpodbijani sodbi. Obsojenec temu ni z ničemer nasprotoval, temveč se je uživanju mamila pridružil tudi sam. Čeprav že glede na v določbi 1. odstavka 197. člena KZ opisan abstraktni dejanski stan, ki zadeva obravnavano izvršitveno obliko, ni mogoče sprejeti naziranja, da je obsojenec omogočil uživanje mamila v izreku pravnomočne sodbe navedenim osebam, ker jim tega ni preprečil, pač pa njegovo ravnanje, ki ga je ugotovilo sodišče, daje podlago za zaključek o zavestnem pristanku, da se njegov bivalni prostor uporabi oziroma izkoristi za uživanje mamila. Zato je presoja sodišča tudi glede obstoja tega zakonskega znaka pravilna. Za ugotovitev naklepnega ravnanja namreč ni nujno, da se storilec takšnega kaznivega dejanja vnaprej odloči, da povabi drugo osebo v svoj prostor z namenom, da bo v njem uživala mamilo. Glede na vse navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmerah.