Jedro

Dogovor med fizičnimi osebami o pogodbenih obrestih od posojene glavnice v tuji valuti, ki za določeno posojilno dobo poleg ustreznih pogodbenih obresti določa še dodatno plačilo obresti v višini 60 % posojene glavnice, očitno nasprotuje moralnim načelom, med njimi tudi načelu vestnosti in poštenja iz 12. člena in omejitvam pogodbene svobode iz 10. člena ZOR. Zato je po prvem odstavku 103. člena ZOR ničen.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se zavrne toženčeva pritožba in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta 26.10.1995 sklenili posojilno pogodbo, v kateri je zapisano, da je toženec tožniku posodil 39.600 DEM, ki jih mora tožnik vrniti v 24 enakih mesečnih obrokih v dveh letih in plačati ob plačilu zadnjega obroka še 8 % letne obresti od vsakega mesečnega obroka do njegovega plačila. Pogodba v navedeni vsebini je sestavni del sporazuma, ki sta ga stranki 8.11.1995 pod R 215/95 sklenili pri Okrajnem sodišču v Tolminu v skladu z 215.c členom takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Tožnik kot posojilojemalec je plačal 15 mesečnih obrokov v dogovorjeni višini po 1.650 DEM, v naslednjem in hkrati zadnjem obroku pa na račun glavnice še preostalih 250 DEM, za dogovorjene 8 % letne obresti od dejansko prejetega zneska 25.000 DEM pa še 1.480,83 DEM, skupaj tako 1.730 DEM. Toženec je zaradi izterjave neplačanega dela v izvršilnem predlogu predlagal izvršbo na tožnikovo zastavljeno nepremičnino.

Tožnik s tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe ni uspel, ker ni uveljavljal takih trditev, ki imajo naravo opozicijskega ugovora. V sedaj obravnavani zadevi tožnik zahteva ugotovitev ničnosti tistega dela posojilne pogodbe in sporazuma, ki se nanaša na sporno razliko glavnice 14.600 DEM z dogovorjenimi 8 % letnimi obrestmi tudi od tega zneska.

Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Ugotovilo je, da je toženec tožniku kljub zapisu v pogodbi o posojilu 39.600 DEM dejansko posodil in izročil le 25.000 DEM (kar med strankama niti ni bilo sporno) ter da razlika 14.600 DEM ne pomeni nagrade tožencu za sklenitev posojilne pogodbe, kot je zatrjeval toženec, saj takega dogovora ni bilo. Ni pa sprejelo niti tožnikove trditve, da so v sporni razliki skrite oderuške obresti. Štelo je za dokazan obstoj objektivnega elementa iz 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o očitnem nesorazmerju, ne pa tudi kumulativno zahtevanega subjektivnega elementa oderuštva, ker tožnik te okoliščine niti ni konkretiziral. Tožbenemu zahtevku je ugodilo zato, ker je višji znesek od dejansko posojenega in izročenega opredelilo kot navidezno višje posojilo, ki po prvem odstavku 66. člena ZOR med pogodbenima strankama kot navidezna pogodba nima učinka. Zaradi odpovedi je s sodbo zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki je (ponovno) uveljavljal tudi nedopustnost izvršbe.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti spornega dela posojilne pogodbe in sporazuma. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, drugače pa je uporabilo materialno pravo. Sklicevalo se je na drugi odstavek 66. člena ZOR, po katerem v primeru, ko navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga pogodba, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost. Poudarilo je, da pravdni stranki zavestno nista sklenili take pogodbe, kot na videz izgleda, ampak sta z njo prikrili pogodbo o obrestih, to pa je tožnik tudi ves čas zatrjeval. Pogoji za veljavnost prikrite pogodbe so izpolnjeni, ker po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča ne gre za oderuško pogodbo.

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) proti drugostopenjski sodbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker pritožbeno sodišče ni uporabilo 10., 13. (prav: 12.) in 15. člena ZOR, kot posledico tega pa je nepravilno uporabilo prvi odstavek 103. člena ZOR. Zmoten je zaključek tega sodišča, da je veljavna prikrita pogodba, s katero so bile dogovorjene pogodbene obresti v višini 14.600 DEM za posojilo zneska 25.000 DEM za dve leti ob hkratnem obrestovanju celotnega skupnega zneska z 8 % letno obrestno mero.

Sodišče bi moralo presojati, ali so s tako dogovorjenimi obrestmi kršena načela morale. Ker je pri posojanju in zadolževanju, kar je sicer rizičen pravni posel, v času sklepanja pogodbe praviloma posojilodajalec v ugodnejšem ekonomskem položaju, zakonodajalec omejuje pogodbeno avtonomijo strank na tem področju in tako varuje pravice drugih, predvsem šibkejših strank in s tem osnovno pravico do socialne varnosti. Na ta način uresničuje tudi naloge pravne in socialne države (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-202/93). Zahteva poudarja, da je dogovor o obrestih med posamezniki, ki v roku dveh let dosežejo 3/4 posojene vsote, ne glede na to, da niso izkazani elementi oderuštva, očitno v nasprotju z več splošnimi načeli, z omejitvijo pogodbene avtonomije glede na ustavo, prisilne predpise in moralna načela, z načelom vestnosti in poštenja ter načelom enake vrednosti dajatev. Pritožbeno sodišče bi moralo presojati dopustnost pravnih podlag za nastanek obrestne terjatve tudi z upoštevanjem navedenih ustavnih načel in temeljnih načel ZOR. Ker tega ni storilo, je zmotno presodilo, da je prikriti pravni posel veljaven (primerjaj tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 147/2002). Zato zahteva predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se toženčeva pritožba zavrne in potrdi prvostopenjska sodba.

Zahteva je bila vročena tožniku in tožencu. Slednji v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

Zahteva je utemeljena.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču zahteve, da bi moralo pritožbeno sodišče bolj celovito presojati dopustnost podlage za sporni del posojilne pogodbe in sporni del sporazuma o dodatnih pogodbenih obresti od nesporno posojenega zneska le 25.000 DEM. Tako celovito presojo mu je narekovala poleg ostalega tudi določba drugega odstavka 66. člena ZOR, na katero se pritožbeno sodišče sklicuje in ki za veljavnost prikrite pogodbe določa pogoj, da so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Pojem pravne veljavnosti ne zajema le razlogov v smislu uveljavljanja ničnosti po 141. členu ZOR zaradi oderuštva, ampak tudi druge ničnostne razloge, ki so zajeti v prvem odstavku 103. člena ZOR in na katere mora sodišče v skladu s 109. členom ZOR paziti po uradni dolžnosti. Če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če z zakonom v posameznem primeru ni predpisano kaj drugega, je nična pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali morali.

Na dolžnost presoje o dopustnosti podlage obrestnega dogovora je opozorilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v že navedeni odločbi, ko je presojalo skladnost 399. člena ZOR z ustavo. Pri tem je poudarilo, da lahko dogovor o obrestih, na podlagi katerega v razmerah stabilne domače denarne enote obveznost v kratkem času doseže znesek posojene glavnice, ne glede na to, ali so podani elementi oderuštva, očitno krši splošna načela, med njimi tudi načelo pogodbene avtonomije strank z omejitvami iz 10. člena ZOR in načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR. Kljub morebiti pomanjkljivi zakonski ureditvi ZOR vsebuje več določb, ki zagotavljajo varovanje ustavnih načel in moralnih predpisov.

Pri denarnih obveznostih, katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, pogoj stabilnosti domače denarne enote ni potreben. Res pa je, da obresti za take terjatve ne določa noben predpis. Zato se je z vprašanjem pravne podlage dogovora o obrestih pri tovrstnih terjatvah ukvarjala tudi sodna praksa. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v pravnem mnenju iz junija 1993 zavzelo stališče, da je treba to pravno praznino zapolniti z analogijo s predpisi, ki urejajo pogodbeno obrestno mero po 399. členu ZOR. Podlaga za sprejem tega pravnega mnenja je bil spor o višini zamudnih obresti za obveznost, izraženo v tuji valuti. Sodna praksa je enako stališče zavzela tudi glede pogodbenih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti (npr. odločbe VS RS II Ips 147/2002, II Ips 390/97, II Ips 383/97 in mnoge druge). Tako za pogodbene obresti za obveznosti, ki so izražene v tuji valuti, med posamezniki velja pravilo iz prvega odstavka 399. člena ZOR, da pogodbena obrestna mera ne sme presegati obrestne mere, ki se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge (v konkretni tuji valuti) na vpogled in se večjim obrestim od dovoljenih v skladu s četrtim odstavkom istega člena ne nudi sodnega varstva.

V obravnavani zadevi so bile v 3. členu posojilne pogodbe dogovorjene 8 % letne obresti, ki jih je tožnik po neprerekanih trditvah plačal z zadnjim obrokom dne 3.5.1997 v višini 1.480,83 DEM. Sporno je vprašanje, ali so dopustne še dodatno dogovorjene obresti v prikritem delu pogodbe in sporazuma. Te za posojeno glavnico 25.000 DEM za obdobje dveh let (v katerem je bila dejansko posojena glavnica vrnjena z enakimi vsakomesečnimi obroki) znašajo 14.600 DEM, torej predstavljajo desetkratnik jasno dogovorjene in nesporne 8 % letne obrestne mere pogodbenih obresti. Ali povedano še drugače: toženec si je s takim dogovorom poleg ustrezne 8 % letne obrestne mere pogodbenih obresti izgovoril tudi izplačilo dodatnih pogodbenih obresti, ki naj bi v dveh letih, kljub valutni klavzuli in mesečnem odplačevanju posojila, dosegle še dodatnih 60 % glavnice. Ker tak dogovor ne presega le pravila iz prvega odstavka 399. člena ZOR, kateremu ustreza v 3. členu pogodbe dogovorjena obrestna mera pogodbenih obresti, ampak očitno krši tudi moralna načela, je po presoji vrhovnega sodišča utemeljeno stališče zahteve o ničnosti izpodbijanega dela posojilne pogodbe in sporazuma. Enako velja za 8 % letne obresti od zneska dodatno dogovorjenih pogodbenih obresti 14.600 DEM.

Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da je pritožbeno sodišče že glede na drugi odstavek 66. člena ZOR, ki opozarja na pogoj pravne veljavnosti prikritega dogovora, preozko presojalo zadevo, ker se je ukvarjalo le z vprašanjem oderuških obresti. Res je tožnik v tožbi govoril o takih obrestih, vendar pa je tudi omenjal odsotnost podlage za tak dogovor v zakonu. Ne glede na pravkar navedeno vrhovno sodišče opozarja, da stranka ni dolžna pravno opredeliti spornega razmerja, če pa ga opredeli, na njeno pravno opredelitev sodišče ni vezano. Pojem oderuških obresti v splošnem pogovornem jeziku se tudi sicer ne pokriva s pravnim pojmom oderuštva. Slednji zahteva kumulativen obstoj objektivnega in subjektivnega elementa iz 141. člena ZOR, pogovorni pojem oderuških obresti pa pomeni zelo visoke ali izkoriščevalske in zato nemoralno visoke obresti. Zaradi preozkega pristopa pritožbeno sodišče zadeve ni obravnavalo pravilno po prvem odstavku 103. člena ZOR, ki kot enega od ničnostnih razlogov določa tudi kršitev moralnih načel. Dogovor med fizičnimi osebami o pogodbenih obrestih od posojene glavnice v tuji valuti, ki za določeno posojilno dobo poleg ustreznih pogodbenih obresti določa še dodatno plačilo obresti v višini 60 % posojene glavnice, očitno nasprotuje moralnim načelom, med njimi tudi načelu vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR ter omejitvam pogodbene svobode iz 10. člena ZOR, zato je po prvem odstavku 103. člena ZOR ničen. Kršeno moralno načelo druge sankcije ne omogoča, pa tudi zakon v takem primeru ne predpisuje kaj drugega, saj že pogodbenim obrestim od denarnih obveznosti, ki presegajo obrestno mero za hranilne vloge na vpogled, ne nudi sodnega varstva.

V obravnavani zadevi ne more biti ovira za sedaj sprejeto odločitev dejstvo, da je nični del posojilne pogodbe tudi sestavni del sporazuma, ki ima po 251.c členu ZIP moč sodne poravnave. Že pritožbeno sodišče je pravilno opozorilo, da ima sodna poravnava na materialnopravnem področju učinke pogodbe, s katero sta stranki uredili medsebojno razmerje, na procesnem pa učinek pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe. Obravnavani sporazum je bil sklenjen 8.11.1995. Po takrat veljavni procesni ureditvi in ustaljenem stališču sodne prakse je bilo sodno poravnavo mogoče izpodbijati, če je bila sklenjena pod vplivom sile, zmote ali zvijače, in zahtevati njeno razveljavitev, mogoče pa je bilo zahtevati tudi ugotovitev ničnosti zaradi tako imenovanih ničnostnih razlogov. V sedanji procesni ureditvi so prvi razlogi urejeni v posebni tožbi za razveljavitev sodne poravnave, drugi, tako imenovani ničnostni razlogi pa tako kot prej v procesnem zakonu niso urejeni. Vrhovno sodišče ugotavlja, da že glede na čas sklenitve sporazuma z dne 8.11.1995, glede na njegove materialnopravne učinke in glede na časovno neomejenost za uveljavljanje ničnostnih razlogov (110. člen ZOR) nova procesna ureditev ne onemogoča meritornega obravnavanja tožbe.

Po vsem obrazloženem je vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugodilo zahtevi in spremenilo izpodbijano drugostopenjsko sodbo. Toženec mora sam kriti stroške svojega odgovora na zahtevo, ker ti stroški glede na vsebino odgovora niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).